Obisk pri devetdesetletnici Manci Kropar
Svetloba življenja
Pričakala nas je z vedrim nasmehom, lepo urejena in polna dobre volje. Kar težko je verjeti resnici in devetdesetim letom, ki jih je dočakala naša Šiškarica MANCA KROPAR 5. januarja letos. Pa je le res!
Potrkali smo na vrata v Gasilski ulici št. 3 v pritličju. Njena nekotiko mlajša sestra Mici (šteje jih tudi že 87) nam je odprla in nas prijazno povabila, naj vsto-pimo. Povabilo je bilo tako prijetno, polno topline in hvaležnosti: »Oh, kako ste dobri, oh, kako ste po-zorni, joj, pa je res lepo, da ste prišli, sedito, sedite!«
Včasih ti je ob takih obiskih tesno, ker se bojiš, da nisi prišel ob pravem času, da poglabljaš z obiskom njihove Dolesti, da vdiraš v njihovo intimnost in odpi-raš rane njihovih bolezni. Toda nič takega ni bilo slu-titi pri naši jubilantki. Brez vsake tožbe in brez vsa-kega poudarka, da ima že toliko let — nobenih vzdi-hov, nobenih pestovanj bolečine ni bilo dutiti v nje-nem pripovedovanju. Povest svojega trdega življe-nja je prepletla s tako svetlobo, da smo tudi mi začu-tili, skoraj tako kot ona, ki je vse to doživljala, da je tako moralo biti in da je samo v delu človek lahko srečen, četudi je še otrok.
Njeni starši so prebivali v Dravtjah in tam je tudi Manca preživljala svoja prva leta otroštva. Ker pa je bila najstarejša med osmimi otroki. je morala po svo-jih šibkih otroških močeh že pomagati teti pri delu. Prav kmalu pa je morala v mesto po pravi kruh. S13 leti je že v predilnid merila svoje moči z odraslimi v strogem delovnem urniku, ki ni bii zanjo prav nič
krajši, čeprav je bila takrat zelo drobno dekletce. Po treh letih dela v predilnici so ji po dobrih zvezah pre-skrbeli delo v Tobačni tovarni. Delu v tej tovami je bila kmalu kos. Vzljubili so jo zaradi vestnosti in spretnih rok. Kmalu so jo priznali za kvalificirano moč in ji zaupali prve stroje. Neutrudna pri delu je bila tudi po osvoboditvi in nekajkrat proglašena za udarnico. Prejela je mnogo pohval in častnih priz-nanj. Zelo počaščena za pridfio delo je po 40 letih delovne dobe dočakala zasluženo upokojitev.
Ko smo jo povprašali, kako je tako sveža lahko dočakala 90 let, se je zazrla v naše mlajše oči, sko-mignila z rameni in brez trpkosti odgovorila: »Z delom, samo z delom! In sedaj,« je nadaljevala, »ko mi kdaj pa kdaj pešajo moči, mi je najhuje, ker ne morem več delati.« Pa saj ji ni treba! Njena tri leta mlajša sestra Mici tako skrbno bedi nad njo, streže njenim željam in se veseli vsakega dne posebej, ki jih preživita skgpaj. Nad obema pa še popazi nadvse prijazna soseda Helena Adamič, ki jima je kot »bla-godej« v dneh, ko bi jih lahko kdaj zatemnil oblak težav in nadlog.
»Bi nam iahko povedali kaj lepega iz vašega živ-Ijenja,« smo poprosili Manco Kropar. Njene oči so se zastrmele daleč nazaj in obraz je obsijal ponos. »Ja, res, naše mesto se je pripravljalo, da prvič v svobodi
sprejme svojega voditelja Tita. Vsi smo bili nestrpni in nervozni. Pomislite, naročili somi, najorganiziram okrasitev tovarne in njene okolice. Kako smo takrat plelli! Koliko vznemirjenja, koliko veselja, Ijubezni in ponosa smo vpletli v tiste vence. In jaz, presrečna nadzornica, sem vse urejevala. Takrat mi je pa res malo stopilo v glavo od sreče, da so prav mene iZbrali«
Žal, pobarali smo jo tudi za najtemnejši dan njene preteklosti. Globoko je vzdihnila in počasi rekla: »Ubogi moj brat Jože! Ne morem pozabiti njegove smrti. Fašisti so ga tako nasilno iztrgali \z življenja. Smrtno zadet je padel ob Hribernikovi delavnici 27. avgusta 1942. Ta je najbolj trpel. Dva nepreskrb-Ijena otroka je zapustil. A bil je zelo, zelo pogumen.«
Kar predolgo je trajal obisk predstavnikov Društva upokojencev KS Hinko Smrekar. Toda obe sestri nista kazali nobene naveličanosti. Ko smo se po-slavljali in v imenu vsega društva zaželeli še mnogo vedrih let obema sestrama, prvi za jubilej, drugi pa za vestno delo in skrb, smo sami sebe spraševaii: »Kaj neki ju ohranja v tako prijetnem vzdušju?«
Takole smo sklenili svoje misli: »Le močna vera v človeka in v njegovo dobroto. pa pogled skozi očala sonca, pa bomo tudi mi postali vedrejši in bolj sproš-čeni.«
Jožica Zoroja