VOLITVE ISJADALJEVANJE VSESTRANSKE POLITIČNE \KTIVNOSTI Smo sredi živahnega političnega življenja. Komaj so po naših predavalnicah potihnile razprave o novi ustavi in o njenem osnutku pred sprejetjem, že se nam nareku-jejo nove akcije, ki pomenijo kontinuirano politično aktiv-nost tudi med študentsko mladino. Ta aktivnost ni samo plod ustavne razprave med študenti, ampak izhaja iz mno-gih prejšnjih akcij, kot je bilo pismo Izvršnega komiteja CK ZKJ, govori tovariša Tita, ki so naleteli na tako velik edmev ne samo pri naših občanih, temveč tudi med štu-dentskimi vrstami, ta aktivnost je plod republiških ple-nurnov ZK, delovanja svobodnih kateder na naših fakul--tetah, pa Se brigad in tudi vsakodnevnih drobnih akcij, ki so jih organizirala združenja ali letniki. V zadnjih nekaj letih opažamo najraznovrstnejše obli-ke kdejnega izobraževanja, ki jih jc tempo življenja sam ustvarjal in oblikoval, jim dajal vsebino in mesto v na* šem delovanju. Boljše materialne razmere so omogočile de- 10 ideoloških in kulturnih tribun ter diskusijskih klubov, močnejši razvoj in uveljavljanje študentov navzven, širo-ko so se zdemokratizirale vse naše inštitucije, demokrati-zacija v Zvezi študentov zajema mnoga vprašanja skup-nih interesov, občuti se na slehernem koraku: v letniku, na fakulteti, v študentskem domu in drugje. Pri študen-tih se iz dneva v dan povečuje zanimanje za vpliv na vsa-ko konkretno družbeno akcijo. V predvolilnih zborovanjih smo upoštevali vse doseda-nje dosežke, ko smo z njimi merili tiste ljudi, ki jim bo-mo zaupali kandidaturo. Kot poročajo iz vse naše države, so že zaključeni zadnji zbori volivcev v vseh volilnih okra-jih, kjer so postavili kandidate za vse predstavniške or-gane. Ti kandidati bodo, če bodo sprejeli kandidature, da- 11 pismeno soglasje in bo potenr zvezna volilna komisija objavila kandidacijsko listo poslanskih kandidatov. Ko-nec maja bodo neposredne volitve za vse občinske skup-ščine, ki bodo potem 3. junija izvolile poslance za zbore delovnih skupnosti republiških skupščin in zvezne skup-ščine ... Študentska mladina ima odlično priložnost za še več-jo aktivizacijo članstva. Letos bo prvič v življenju volilo v Jugoslaviji 750.000 mladih Ijudi, od tega je kar 80.000 štu-dentov, ki bodo kot polnoletni in poluopravni občani s tajnim glasovanjem dali glas tistemu delegatu, ki so ga že na predvolilnem zborovanju predlagali. Izbrali smo 1 jttdi, ~la jim bo poverjena skrb za nenehno izboljševanje socialističnih družbenih odnosov, ljudi, ki bodo poslanci svojega naroda in njegovih koristi. Ti bodo na svojih dol-žnostih izražaii mišljenja in pobude svojih volivcev in jih tudi uveljavljali na ta ali oni način. Volivci jim bomo z iz-volitvijo dali zaupnico in pooblastilo, da smejo nastopati za naše koristi, hkrati pa jirn bo izvolitev tudi opomin, da bomo budno bedeli nad njihovim delom. Ob koncu predvolilnih zborovanj se moramo tudi vprašati, kako smo ljubljanski študentje kot celota in kot posamezniki prispevali k tej veliki politični manife-slaciji. Koliko študentov je razpravljalo na predvolilnih zborovanjih, koliko študentov naše univerze kandidira? Pri tem se moramo spomniti tudi na tiste, ki so bili mor-da še lani ali pa pred tremi leti še študentje in so si v štu-dentski organizaciji kot študentski funkcionarji v svetih lcinikov, v samoupravnih organih na fakulteti in univerzi, v študentskem domu, v organih in komisijah Ljudske mla-dine in drugod, pridobili prve začetne vodstvene izkušnje, zdaj pa bodo z izvolltvijo zastopali koristi širokih delov-nih množic. Čeprav so bile njihove tedanje odgovornosti v primerjavi z bodočimi res malo manjše, njihovega dela nikakor ne gre podcenjevati, saj so to bili prvi koraki in prve odgovornosti, ki so jih opravičili pred svojo organi-zaci;o; s tako vestnim delom so gotovo poroštvo, da bodo svoje vedno odgovornejše naloge vestno in dosledno izpol-njevali. Ta moment je na predvolilnih sestankih odigraval pomembno vlogo, zaupanje pa bodo izvoljeni kandidati opravičili z vestnim delom v predstavniških organih. Na osnovi 36. člena nove ustave imajo študenti obe-nem z drugimi občani naše socialistične federacije aktiv-no in pasivno volilno pravico, v kolikor izpolnjujejo pogoje, ki jih postavlja zakon o volitvah. Analogno temu bomo študentje glasovali v svojili teritorialnih enotah. študenti, ki niso iz Ljubljane, oziroma niso vpisani v Ijubljanske volilne imenike, bodo volili tam, kjer imajo stalno biva-lišče in kjer so po tem kriteriju vpisani v volilni imenik. Zato že več kot dva meseca pri nas toliko poudarjamo po-trebo po reviziji, kje je kdo vpisan ... Udeležba na volitvah je naša dolžnost in pravica. Pred nami in pred svetom bomo dokazali, kaj in koliko smo zainteresirani za razvoj naših dosedanjih pridobitev. idnjič mi je nekdo pripovedoval, kako je srečal znanca, ki mu je ob stisku roke kor brez uvoda čestital. Zakaj pa? »Sem slišal, da si končal...« Kolega ga je nasmejan komaj pre-pričal, da to ni ires, čestitko pa je, seveda, kljub temu sprejel. Za naprej. Znar.cc je vedel. kdaj si se vpisal na univerzo, vedel je tudf, v kolikem čosu je možno študij zaključiti, ali ni bilo to opozorilo? Ki še dolgo od tega, ko smo imeli v našem listu rubriko »Diplomirali so...« Zdaj je nimamo^ več, ker... Je morda tisti, ki je zanjo skrbel, diplomiral? Ne vem, čeprav bi čas za to že bil. Vsaj * včasih smo preko te rubrike izvedeli, kateri naši kolegi - z njimi smo mordo skupaj sedeli na predavanju, ali smo se spoznali na brucovanju, ali kjerkoli drugje - so se poslovili od nas. Ob takih prilikah vedno postanemo zamišljeni: je že tako, ko dosežeš, kar si si toliko in toliko let želel, k čemer je bilo v tem času usmerjeno vse tvoje bitje. Nenadoma spoznaš, da je vse prišlo prehitro. Iz sveta, v kaferem si se ta leta počutil varnega, padeš v čisto nov svet, poln dvomov in nejasnosti... Dve od teh, ki so na sliki, se poslavljata od fakultete. Ali ju ne izdaja nasmeh? čestitamo jima jimo ludi mi... - J. P. Fato: Joco Žnidarši« LETO XIII. Ljubljana, 15. maja 1963 štev. 14 Iribuna Naš pohod ne bo nikoli končan! Bilo nas je sto, ki smo nosili našo za-stavo po slavnih poteh IX. korpusa, sto mladih, veselih, radostnih gozdarjev, šopek jugoslovanskega cvetja, ki se je zbral z gozdarskih fakultet Sarajeva, Beograda, Zagreba, Skopja in Ljubljane. Bilo nas je sto, ki nas partizanska pesem ni nikoli zapustila in ki smo nemi in resni stali ob spomenikih naše slavne zgodovine. 27. aprila 1963 smo krenili iz Ljubljane. Bili smo skupaj le tri dni. Hodili smo in se vozili, toda vedno je ostajalo nekaj za nami. Zelezniki. Zapustili smo jih z besedami bivšega borca IX. korpusa, tovariša polkov-nika Semeta: »Tovariši, veselj me, da želi naša mladina spoznati partizanske kraje in obnoviti spomine na naše slavne dni. Zato nosite zastavo, ki jo sedaj sprejemate, tako ponosno in neomadeževano, kakor smo jo pred vami nosili mi. Vzpenjali smo se nato proti stari italijansko-jugoslovanski meji ter poslušali bivše borce IX. korpusa: «»Tukaj }e bila bolnica, v tej hlši je prebival oblastni komite Komunistične partije za Gorenjsko. Tukaj so partizani zgradili žičnico. da so lahko spravljali material iz Gorenjske na Primorsko. - Tukaj je bilo vse požgano. -Tukaj so bile borbe ...« Korakali smo v partizanski formaciji fo od časa do časa zapeli partizansko pesem. . Bolnišnica Franja. Sest ur hoje je bilo za nami toda ko smo videli to nenklonj-ljivošt človeške volje in. mojstrstvo člove-žke ustvarjalnosti, smo na utrujenost po zabili. Cerkno. Vkarakali smo vanj, »Hej, bri-gare, hdtite« .. .Na juriš!,,, »Tovariši, do-volite, da vas pozdravim v imenu občin-skega odbora Zveze borcev Cerknega..« In nato je sledilo »Siri kolo, joj širi kolo, kozaračko kolo«, s cerkniškimi pionirji na ramah In ob streljanju Jz pušk. Cerknu smo zavzeli s pesmijo. «U vis nišani«! »Pali«! Izstrelili smo pet salv v ta tihi kotiček slovenske zemlje, ki je toliko pretrpel. Slava 47 padlim učen-cem partijske šole v Cerknem. Cepovan. Poslušali smo preproste, a tako prepričljive besede že malo upognjenega prftdsednika občine, ki pa nas je ponosno pozdravljal. Iz oči mu je sijal tak blesk, kot tia še ni dopolrul našib let: »Tovariši, tukaj je bil nastanjer štab IX. korpusa. V naši vasi ni bilo nobenega izdajalca. 20 let smo trpcli pod italijansko fašistično oblastjo. Slo-venec uradno ni smel govoriti s Slovencem slovensko. Nismo imeli svoje slovenske šole. NaSi kraji so pasivni, vendar smo dali par.i-zanom vse, kar smo imeli, in sedaj smo srečni v sooiali.stični Jugoslavipi. Naj živi SociaMstičiia federativna republika Jugosla-vija! Naj živi bratstvo in edinstvo jugoslo-vanskih narodov!« Prevzelo nas je in z za-nosom smo vzklikalj >-Naj živi!-« ter nato »Tito - Partija, Tito - Partija«!..... Enak sprejem smo doživeli v Lokvah. Vi-deJi smo Trnovski gozd ter se z avtobusi pripeljali v Novo Gorico. Nova Gor;ca. To je novo mesto, kjer je vse novo, vse tako mlado. Je dokaz moči povojnega ustvarjanja jugoslovanskih na-rodov Tu smo se nagovarjali: »Ajde, bra-te, da vidimo vaše slovenačke djevojke ... Želiš šta da piješ? ... kako si? ...« Po-stali smo en odred, ena strnjena celota, vsi smo si bili bratje, vsi tovariši. Ustavili smo se še v Postojni in Ljub-ljani, kjer smo z venčkom partizanskih in narodnih pesmi jugoslovanskih narodov, s koli, objemanjem in poslavljanjem za-ključili naš partizanski pohod. »Zdravo, drugovi, stretan put«! Da, samo tri dni smo bili skupaj. Toda v teh treh dneh je iz nas nastal strnjen partizanski odred bratstva in eiinstva s slavnim imenom IX. korpusa. Prav zaradi tega naš pohod ne bo nikoli končan. To bo večen pohod bratstva in edinstva, po-bod večnega tovarištva vseh nas, mladih gozdarjev jugoslovanskih narodov. Mi, ki smo ob tem maršu spoznali le delček zgo-dovine slovenskega naroda, mi, ki smo na tem partizanskem pohodu občutili, kako pri nas zgodovina večno prehaja iz prete-klosti v sedanjost, mi, ki smo ob spomeni-kih Čucili, da žrtve, ki so padle, ne smejo nikoli umreti, se moramo in se bomo bo-rili, da naše življenje in naše delo, to je našo dolžnost do zgodovine in sedanjosti, izpolnimo tako, da našega pohoda, osnova-nega na partizanski tradicijah, nikoli ne končamo. Martelanc Dušan MNENJE DRUGIH Cbjavljamo članek H. P. W. Schmitza kot odgovor no članek. ki ga je Marjan Tavčar objavil v 10. številki Tribune. Schmitz je pri nas na postdiplomskem študiju na inštitutu za sociologijo. Zanimivo je, da se je naučil slovenščine v pol leta. Kot študent sociologije sem z velikim zanimanjem prebral članek M. Tavčarja v Tribuni, št. 10. 636., kjer podaja svoje misli o problemu uporabne sociologije, Morda bo koristno, da povemo o tem svo je mnenje, ki se je razvilo v popolnoma drugačnih družbenih okoliščinah, a ima dovolj stičnih točk, da bo primerjava ko-ristna za oba. Vnaprej je treba povedati, da v tem prispevku ne bomo podali nizo-zemskega mnenja o tem vprašanju, tem-več samo to, kar se lahko zaključi iz po-govorov med kolegi in profesorji, in tudi iz praktičnih spoznanj. Do danes smo lahko brez dvoma spo-znali, da cilj študija ni larpurlartističen. Družba takega tipa študenta gotovo ne po-trebuje, kar se odraža v številu študentov sociologije. Znanstveno spoznanje ne mo-re nikoli biti brez povezave z ravnanjem druzbe. Zato bomo morali — kot pravi Tavčar — dokazati koristnost našega znan-stvenega dela. V zvezi s tem dokazova~ njem smo mnenja, da je naše dokazova-nje nekoliko drugačno kot pri drugih zna-nostih. Za prirodoslovno znanost lahko npr. rečemo, da živi skoraj samo zaradi industrije. Tudi ekonomija, psihologija in druge znanosti so že tako profesionalne, da lahko v družbenem upravljanju soodlo-čajo in so zato že priznane. Torej je zveza med znanostjo in družbenimi potre-bami že vzpostavljena. Da ta zveza (Instt-tutionalisierung) ni koristna samo za do-ločeno znanost, temveč tudi za družbo, lahko vidimo vsak dan; družba ve, kje bo lahko našla pomoč, ko jo bo potrebovala. Hkrati smo začudeni, da družba brez obo~ tavljanja sprejme enostranska pravniška Hodili po zemlji smo nasi • • e LJUBLJANA JE BILA V PUSTI MEGLI, KO SMO ODHAJALI IN LJUDJE SO NAS POSMEHLJIVO GLEDALI Z ZASPANIMI OCMI; ZA TRENUTEK SMO, KO SMO CAKALI NA VLAK, OBSTALI V NEGOTOVOSTI — ALI BOMO ZMOGLI — POTEM PA NAM JE DRVECI VLAK VRNIL ZAUPA-NJE VASE IN KOMAJ SMO CA-KALI, DA BI BILI V NOVEM SADU. Prvo noč smo prespali v No-vem Sadu v Petro-Varadinski trd-njavi, o kateri nam ni nihče po-vedal ničesar. Začudeno smo sto-pali po temnih, obokanih stopni-cah, gledali ozke line in občudo-vali globoke jaške ter mogočna po-slopja, in le na pol slutili, kdaj je bila zgrajena, kako je bila zgra-jena in čemu je prvotno služila. Po brigadi, ki je štela okoli 260 štu-dentov prava iz vse Jugoslavije, se je šepetalo, da so bile med drugo svetovno vojno v njej mučilnice, in nekdo si je še celo upal trditi, da je prav to jutro govoril z ne-kom, ki je preživel mučenja v tej trdnjavi. V Čereviču, rojstnem me-stu Dimitrija Lazarova-Raše, po katerem se je imenovala naša bri-gada, so nam meščani zaželeli srečno pot, otroci pa so nas obsu-li s cvetjem. Položili smo venec na grob heroja in se napotili proti bregovom Fruške gore, ki se nam ifflllU, je smehljala z nežnimi, pravkar brstečimi bukvami. Na Hajdučkom bregu smo se formirali v dva ba-taljona, prav tam, kjer so se leta 1941 zbrali fruškogorski partizani in organizirali svojo brigado. Do-bili smo zastavo in odšli proti stu-dencu, ki baje veselo žubori iz su-he zemlje. Voda je resnično kap-ljala in bila največje bogastvo na-šega marša. Stopali smo po poteh Fruškogorskega partizanskega od-reda, videli kraje, kjer je stala bolnišnica, pekarna, orožarna, in poslušali zgodbe borcev, ki so nas vodili. Na poti v Grgurevac so se naše oči srečale z razkošno-bogato zemljo, ki se je mehko ugrezala pod stopinjami konjev in kmetov. S pesmijo na suhih ustih smo ko-rakali v mesto, položili venec na grob 320 padlim junakom tega me-sta, ki so jih ustrelili v enem dne-vu. Minuta molka v njihov spomin — to je bilo vse, kar smo jim lah-ko dali za njihova življenja! Iz Gr-gurevca sta nas dva avtobusa pri-peljala v Erdevik, kjer so nas po-razdelili po hišah kmetov. Sloven-ci bi tolike gostoljubnosti nikoli ne znali nuditi. Umivali smo se v majhnih posodah z velikim intuzia-zmom. še isti večer je bil ples in nismo ga zamudili. Naslednje jutro smo s hitro hojo prišli na Rohaj baze, na grobove 14 padlih borcev, ki jih Nemci ni-so pustili zakopati v mestu. Baje stari možak, razbrazdan in utrujen, m ki je tam sedel, vsak dan obišče jj grob svojega sina. g Sonce se je norčevalo iz nas in m z ihtavo trmo upiralo žarke v jj hrbte. Okoli osme ure zvečer smo §f prispeli v Vrdnik zbiti, žejni in g umazani. Ljudje so nas uro in pol g čakali, nas pospremili v svoje do- 1 move in nudili vso domačnost. g Pri čudovitem spomeniku Iriški g Venac, ki po kompozicijski bom- jj bastičnosti spominja na Avalo, smo g utegnili položiti samo venec, ter m popolnoma brez vzroka hiteli na- g prej. Ob spomeniku pesnika Bran- j ka smo, namesto da bi slišali nje- g govo poezijo, sami doživeli poezi- | jo ob 150 litrih fruškogorske kap- m ljice. Le škoda, da ga je bilo pre- m več! Skozi Sremske Karlovce, kjer s smo videli poplavljene predele po- § divjane Donave, smo se z vlakom g odpeljali v čordanoviče, kjer smo g dekleta spale kot bogovi. Fantje se g glede spanja sicer niso mogli po- p vzdigniti v olimpijske sfere; konč- g no pa je to bil partizanski marš in m nekaj je bilo treba doživeti po g partizansko! jj Zadnji dan smo odšli v Surduk, | kjer nam je predsednik ljudske m skupščine govoril o gibanju fru- g škogorskega partizanskega odreda. m Izstrelili smo častne strele v nebo, = se porazdelili po hišah in popol- g dne odpravili v Staro Pazovo, kjer = smo se ločili. 1 ali ekonomska stališča. Ne vidi namreč (kot je to primer na Nizozemskem), da so odnosi, fci se nanašajo na organizacijo in način dela socialne službe in delavskih odnosov, obdelani samo s pravniških in ekonomskih stališč, čeprav je splošno izku~ stvo, ki je zelo važno, tudi doprineslo svoj delež. V tej zvezi bi se lahko sociologi čutili zapostavljene, ker jih niso vprašali za pomoč oz. nasvet, ki bi brez dvoma bil koristen pri upravljanju. Izkušnja na Nizozemskem je, da skoraj vsi diplomi-rani sociologi razmeroma lahko dobijo službo, čeprav je verjetno, da je to posle-dica visoke konjunkture. Podjetje namreč uživa večji ugled, če lahko ob pravem ča-su predstavi svojega socioioga. postatn pa se vprašanje, če je prav študij sociologije po-treben za delo, ki ga ponujajo podjetja ali zavodi. Sociolog namreč funkcionira kot sekretar, šef personale itd. Pri nas prevladuje mnenje, da družba še ne ceni dovolj uporabnosti sociologije. Iz tega ;e razvidno, da to ni problem samo za socio-loge, temveč tudi za družbo. Drugo vpra-šanje pa je, ali sami verjamemo v profe-sionalnost. Prav to je bil vzrok, da smo reagirali na pisanje tov. Tavčarja. Po na-šem mnenju pisec sam ni prepričan o mestu, ki bi ga naj sociolog zavzel v druž-bi, prav zaradi tega, ker manjka na tem področju praktičnih izkušenj. čeprav iz-kušnje na Nizozemskem niso tako velike, zaslužijo vso našo pozornost, ker lahko iz njih povzamemo nekaj točk, ki bi lahko kazale na jasno zvezo med sociologijo in družbo. 1. Sociologa vprašajo za mnenje šele ta-krat, ko ostale discipline ne najdejo re- šitve. 2. V upravnih organih ne vemo, kaj lahko pričakujemo od sociologa, dobro pa vemo, kaj lahko pričakujemo od dru-gih znanstvenikov. Tukaj bi lahko navedli mnenje prof. dr. Ed. Leemansa, empiriosociologa na Nizozemskem, ki pravi, da bi lahko bila preostala funkcija (Restfunction) zvezni člen med vprašanjem in odgovorom, kaj bi sociologija lahko storila. Leemans pra-vi: »Sociologija bi lahko pomenila ponov-no uveljavljenje socialne kontrole uprave « V praksi je očitno, da se skupina Ijudi obnaša drugače, kot to pričakuje vodstvo. (vodstvo naj namreč določeno pričakovano vedenje podrejenih realizira.) če se vede-nje ne realizira tako kot smo pričakovali, se to razlaga s pravniških alt ekonom-skih stališč; npr.: delavec ne ravna eko-nomično, je neumen, se ne ravna po pra-vilih. Pri tem pa se prezre dejstvo, da pričakovanega vedenja zaradi struktural-nih faktorjev ni bilo mogoče brez napak realizirati. Tukaj se znajdemo sredi pro-blema profesionalnosti. Predmet sociolo-gije je vendar celota odnosov znotraj dolo čenega sistema, katerega del je tudi uprct-va. Torej $o predmet sociologije tudi delo vanje in mišljenje vodstva nekega podjetja, ne pa samo ravnanje in obnašanje de-lavcev, sodelavcev itd. ki bi ga moralo vodstvo (uprava) realizirati. Vodstvo fupra-va) podjetja ne more videti problematike tako kot jo lahko sociolog, kajti podjetje sklepa po načinu cilj-sredstvo, torej nači-nu, ki ga sociolog nujno označi kot eno-stranskega. Nalogo sociologa bi lahko ozna-čili koi vplivanje na praktično ravnanje vodstva fupravej, da mu tako omogoči-mo, vedenje podrejenih obvladati čftn bolje. Tudi dejstvo, da je sociologija mlada veda in da še v lastnem taboru ni enot-nih mnenj o njenem predmetu (objektu), otežkoča, da bi dali družbi določeno po-moč. Sociologom naj bi pomagal bodoči razvoj »middle range« teorij, kot jih ime-nuje ameriški sociolog R. K. Merton, ki bodo postopoma približale sociologijo drut-bi in ki bodo hkrati pomagale samim so-ciologom družbo bolje razumeti. Je pa tu . problem, da imajo sodologi vse v svojih rokah, čeprav je sodelovanje družbe nujno. i Pričakujemo, da se bo po 50 letih po-stavljalo vprašanje, kaj je sociologija, kaHi 4 laik ne bo mogel abstrahirati, kot to deta sociolog. Nujno je namreč, da močno rela-tiviziramo pozicijo in obnašanje posamez~ nika (individiurria) v njegovem socialnem svetu. Iz tega obenem sledi, da nekdo, ki nima pojma o sociologiji, ne more oceniti prave vrednosti sodologa. Posebrto velja to za podjetja, ki v bistvu vrednotijo vse na način cilj-sredstvo. H.P.W.Schmitz I Predstuvlgan&o vain študente Pirana in 3MarLb&ru OBISK NA SREDNJ! IN VIŠJI POMORSK! ŠOLI V PIRANU MORNARJI BREZ Navajen in presit kontinentalnega pod-nebja in do neke mere uničujočega Ijub-Ijanskega zraka, sem po prvomajskih praz-nikih z vrha pri črnem Kalu zazrl trža-ški zaliv. Pogled se je pasel po megleni sinjini, o kateri sem vedel, da je nemirna, da se dvignje in pada, do živi in daje kruh našim in tujim pomorščakom. Videl sem naše slovensko morje, s pogledom sem objel tistih nekaj desetin kilometrov, ki je del naše slovenske zemljice. Bil sevi srečen, čeprav vreme tisti dan ni pokaza-lo svojega najboljšega Uca. Skozi še močno listnata drevesa, skozi mandeljnov gaj, ki je ze odcvetel, in bele cvetove če-šenj, ki jih je spomladanski veter nanesel po cestah, sem zagledal Koper; nato po desetih kilometrih Portorož v pričakovanjn turistične sezone, ki se je v teh dneh uradno začela, ter končno cilj potovanja — Piran. Na Kidričevem nabrežju, kjer se do-sledno izvaja dvojezičnost tudi na besedi-lu nad hišno številko, sem ogovoril skn-pino fantov srednje pomorske šole. V Pi-ranu imajo internat, v katerem stanuje nekaj več kot šestdeset dijakov, medtem ko se ostali vozijo z avtobusi v Koper ali pa stanujejo v privatnih sobah. Prijazni fantje so mi razlcazali dom, vsako sobo, vsako spalnico posebej. Sami so priznali, da se z redom res ne morejo pohvaliti, kar je še bolj podkrepilo moje sumnje, ko sem videl namesto lepo postlanih po-stelj prava piratska legla. Na neki postelji so imeli tudi veliko usnjeno vrečo, ki jim sluši za trening. Boks. »Kako sodelujete z drugimi šolami v Piranu in Kopru,« sem bil radoveden. »Dijaki drugih srednjih šol pri nas mi-slijo, da smo pomorci same barabe,« je rekel nekdo, ki me je spremljal po stavbi. »Samo primer: pred kratkim smo prire-dili ples — z gimnazije pa niti eno dekle ni prišlo k nam plesat. Vsi nas ignorirajo, in to samo zaradi nekaj fantov, ki so v lanskem letu diplomirali, potem pa rogo-vilili po Piranu in si sposojali avtomobu le . ..« To je povedal precej prizadeto. »Kako pa strokovni kader, ki poučuje na šoli?« »Ni najboljši! Naša šola je nova (na sre-dini poti med Portorožem in Piranom — tam je tudi višja pomorska šola), učimo pa se in delamo v čisti teoriji. Nimamo niti šolske ladje... Najboljše se ima 3. letnik, ki gre v tromesečni praksi na krož-no potovanje ... »Pomorščaki ste znani po vsakoletnem krstu, ki je tudi turistična atrakdja. Ka-ko gledate na to prireditev?« »Krsti niso več tisto, kar so bili nekdaf. Včasih so bili to res pravi testi, zdaj pa je iz leta v leto slabše. če bo šlo tako naprej, še morske vode ne bodo novinci več pili, postregli jim bodo .2 radensko .. « »Kdaj pa vam je najbolj dolgas?« »Pozimi. Takrat se na noben naein ne moreš razvedriti. Sicer pa tudi zdaj ni kaj prida. Tako nas držijo... Ne smemo v go-stilno, ne smemo na plese, ne smemo ka-diti, ne smemo... Kaj pa nam internat nudi? Deset tisoč plačujemo zanj, pa po-glejte, kakšen je ... Razmajane stopnice, samostanska temačnost...« »Kako pa dela vaša mladinska organi-zacija?« »Trudimo se, da bi popravili mnenje, ki ga imajo Ijudje 0 nas. Imamo svoj or-kester, organizirali smo več prireditev, med njimi dve igri, pa ni bilo posluha za nas...« Tako smo se poslovili. Zgoraj so v ne-kem nadstropju v zboru vadili z zategnje-nimi glasovi popevko Ora sei rimasta sola. Naslednje jutro sem te Jante srečeval na hodnikih šole, ki se je kopala v soncu in Pogled z morja na novo poslopje srednje in višje pomorske šole v Piranu. od koder je čudovit pogled na portoroški zaliv ter na jadrnice, ki so se poskušale z vetrom. Piranski študentje pravimo študentom višje pomorske šole, ki ima svoje prostore v zgornjem delu stavbe SPŠ. Ti študentje so stari mor-ski mački, saj nihče med njimi nima manj kot štiri leta slušbe na ladji. Pa vse~ eno so še mladi ti fantje. Nekateri med njimi so poročeni in s svojimi kolegi se srečajo samo na predavanjih. Ti fantje so videli že ves svet — Daljni vzhod, obe Ameriki, nordijske dežele, preživeli so že nič koliko prijetnih tn neprijetnih noči na Atlantiku, v Biskajskem zalivu, črnem morju in povsod, kamor so plule ladje Splošne plovbe. Fantje, ki imajo najmanj čine kapetana II. razreda trgovske mornarice, možje ši-rokih ramen, polni mornariških in življeni-skih izkušenj, so zdaj študentje. Njihov študij traja dve leti; prvo leto je to do-pisna šola. Težave imajo z izpiti, saj so pogodbeno vezani na podjetja, ki jih lah-ko vsak čas pokličejo pod ladijsko zasta-vo. Vendar, kot pravijo, jih podjetja kar precej razumejo. Tako lahko sledijo pou-ku. Predavajo jim profesorji Ijubljanskih jakultet, pa tudi nekaj profesorjev iz Re-ke. Na vprašanje, če imajo študentsko združenje, so odgovorili nikalno, saj razen nekaj skupnih akcij in primdevanj, pa še zato, ker so študijsko preobremenjeni in so samo eno leto na šoli, niso mogli sto-riti ničesar. Od časa do časa imajo stike z univerzitetnim odborom v Ljubljani. Ka-kor hitro se bo s tem, da ho odpadlo do-pisovanje, študij podaljšal, bo tudi ta problem rešen. Opremljeni laboratoriji, še bolj pa vsa-kodnevno navezovanje teorije na prakso, jih spominja na morje. Mnogi med njimi (trenutno jih je na višji pomorski šoli 22), se zavedajo znanja, ki so si ga pridobili in ki ga vsak dan sprejemajo, saj bodo diplomanti te šole najbolj izobražen ka-der slovenske trgovske mornarice. Tadej Munih Mariborčani so upravičeno ponosni na novo zgradbo višje ekonomske komercialne šole, ki je študentom in profesorjem olajšala študijsike pogoje. rna kazalea sta se vse bolj bližala tistim točkam, ki predvidevajo pri-hod avtobusa na mariborsko avto-busno postajališče — Glavni trg. Mimo nas so na levi drseli poslednji obronki Pohorja, na desni pa nam je pogled nudil sliko, ki je podobna industrijskem prede-lu katerekoli države na svetu. Tovarne. Kar po vrsti; kot prva Elektrokovina, potem Metalna ter tovarna avtomobilov in motorjev. Od te smo videli samo dim-nik, pa že ta pove več kot dovolj. Da tri velikanke, ki so prinesle naši do-movini ]ep sloves. Kdo ne pozna šfcevUnili izdelkov Elektrokovine, kdo ne ve za gi-gantske žerjave Metalne in kdo ne pozna aVtomobilov TAM?! Toda to so samo tri tovarne in služijo tistemu, ki potuje prvič v štajersko metropolo, kot osebni izkaz mesta. Da, Maribor je industrijsko mesto. Skoraj ni industrijske panoge, ki ne bi blla zastopana. No, in tu je tudi vzrok, zakaj že od leta 1959 obstajajo visoke šole. Kot prva je pričela z delom višja komer-cialna, njej pa so se pridružile še tehniška, pravna, agronomska, stomatološka in pe-dagoška akademija. Kar. lepo število viso-kih šol za mesto z 90.000 prebivalci. Take in podobne misli so me obdajale, ko scm koračil po mariborskih ulicah in se usta-vil pred impozantno stavbo. Maistrova 5 je naslov odbora visokošolskih zavodov. Zatočišče so našli v nekdanjih prostorih mariborske založbe Obzorja, ki se je pred nedavnim preselila v novo zgradbo mari-borskega Večera. žal na odboru razen deklice, ki vodi administracijo, ni bilo ni-kogar. Na vprašanje, kje so predsednik odbora, predsedniki posameznih komisij, mi je kratko in jasno odvrnila — »Na no-gometni tekmi!« Odgovor me ni niti tako presenetil, kajti ves Maribor je zajela nogometna mrzlica. Domačini so v spomladanskem delu do-bro pričeli in so imeli (navijači še trdijo, da še vedno imajo) realne možnosti za uvrstitev v I. ligo. Najbolj obveščeni, ti se zbirajo blizu kavarne Astorija (nevoščlji-vci so krstili ta prostor »Ezlek«), pa trdi-jo, da bo I. liga povečana in bodo »vijo-ličasti« letos »ziher notri«. Beseda »Ezlek« izvira iz čiste maribor-ščine, in za tiste, ki se niso nikoli spopri-jeli z nemščino, mi dovolite prevod — oslovski vogal. Toda nevoščljivci so s tem dosegli prav nasprotno, kajti tisti, ki so bili priča krstu (teh je bolj malo, pa še te muci starostna bolezen — pozabljivost) tega ne-kaj metrov velikega prostora, trdijo, da se od takrat kot nalašč zbira nekajkrat več ljudi. No, in na tem prostoru pod lu-no (kajti zbirajo se zvečer), se zbere naj-več študentov. Ceprav jim nekateri oči- Študenti v štajerski metropoli tajo, da zapravljajo čas s postajanjem, me-nijo, da je mnogo bolje, če te obirajo go-spodinje, kot pa časopis. Nekaj časa so imeli precej hladne odnose z maribor-skim dnevnikom Večer, ki je priobčil čla-nek o študentskih popivanjih, posedanjih po gostilni in razbijanjih v gostinskih pro-storih. študentje so na ta članek odgovo-rili upravičeno ostro. Toda to ni rešilo najosnovnejšega problema — vprašan,ie prostora, kjer bi se študentje zbirali. Le-tos je na mariborskih višjih šolah vpisa-nih že 2680 rednih in 4520 izrednih slu-šateljev, vsi ti študentje pa nimajo niti enega prostora, ki bi bil namenjen zaba-vi in razvedrilu. Zmagnla je Katedra Ko sem priracal v opoldanski vročini na igrišče Partizana, se tni je nudil dokaj smešen prizor. Na rokometnem igrišču se je za žogo podilo štirinajst različno raz-vitih »mladeničev«, od katerih so bili ne-kateri več kot potrebni rekreacije. Imel sem smolo, kajti čim sem prišel na igrišče, so mi že obeseli za vrat piščalko in mi de> jali: »Ti boš sodil. Edini si, ki si lahko nev-tralen«. Vendar sem kasneje ugotovil (pa tudi drugi), da tudi jaz nisem ta edini. Polomil sem ga, ker nisem pri tretjem golu Katedre, oziroma tik pred doseženim golom, zaustavil igre. Zažvižgal sem, to pri> znam, toda šele potem sem ugotovil, da je vratar udaril lastnega branilca po gla-vi. Po tem trenutku sem si želel le eno — najti čimprej nekoga, ki mu bom lahko zaupal: »Sodi ti, ti si lahko edini nevtra-len!« Tekmo sem navzlic številnim protestom obeh moštev privedel do kraja in si res-nično oddahnil. še rezultat: Katedra je premagala člane odbora visokošolskih za-vodov z rezultatom 7:3. To vam povem za-to, da boste lahko razumeli mojo situa-cijo pri razgovoru s predstavniki visoko-šolskih. zavodov, kajti ta razgovor je bil takoj po tekmi. Pri hladnem vrčku piva so se živci precej ohladili, da je pogovor tekel še kar normalno. Leskovšek Vili, študent višje ekonomsko komercialne šo- le, ki vodi idejno-vzgojno komisijo, mi je povedal, da je njegova komisija pred na-logo, ki je težja od vseh dosedanjih, — aktiviziranje predvolilne dejavnosti med študenti. Komisija je to izvedla v treh smereh. Popularizirala je zbore volilcev med študenti, organizirala predvolilna zbo-rovanja po šolah, sedaj pa pripravlja ve-liko javno študentsko predvolilno zboro-vanje, ki se ga bo udeležilo najmanj 600 slušateljev. Veliko več mi je povedal o študentskem življenju v Mariboru sedanji predsednik odbora visokošolskih savodov, študent sto-matologije Budna Vid. Omenil je študij-sko komisijo, ki skupaj s komisijo za druž-beno samoupravljanje po šolah skrbi npr. za upravljanje internata srednje kmetijske šole, v katerem je veliko študentov viso-kih šol. Velik je študentski stanovanjski problem in nujno je, da dobijo Maribor-čani svoj študentski blok. Tu tečejo pogo-vori in diskusije v dveh smereh. Ali naj se zgradi novo naselje ali naj se adap-tirajo stare zgradbe. Verjetno je, da bo prišlo do drugega, vendar sta še ved-no obe možnosti. Zelo zanimiv je bil odgovor na precej delikatno vprašanje o perspektivah diplo-mantov. Po dolgotrajni in natančni analizi so strokovnjaki ugotovili, da že sam ma-riborski okraj potrebuje oz. bi z vsemi sedanjimi in bodočimi diplomanti lahko kril svoje potrebe. Dejstvo, da trenutno študira na visokih šolah 10,7 odstotka štu-dentov iz ostalih republik in da je veliko študentov iz ostalih krajev Slovenije, pa daje mariborskim visokim šolam lepo perspektivo, posebno če vemo, da od vseh visokih šol trenutno samo stomatološka šola nima svojih prostorov. V pogovoru sem zvedel še veliko o štn-dentskem kulturnem tednu, ki je prešel že v tradicijo, in o mednarodni študent-ski dejavnosti; trenutno se bavijo le še s sprejemi študentskih skupin, ki od časa do časa potujejo skozi mesto. Tako sem se prepričal, da študentje kljub svoji mla-dosti in neizkušenosti uspešno premaguje-jo težave in se vse bolj in bolj razvijajo v močan študentski center. Ivo Strakl MORJA Da ne bi žalili čustev tistih, ki se mislijo v živ-ljenju vpreči v voz peda-goškega dela, se bo danes predstavila še VIŠJA PE-DAGOŠKA ŠOLA. Pri nas je, kljub vsemu napredku pedagoške službe, slišati še zmeraj z vseh strani proseče glasove: »Manjka nam toliko in toliko u6i-teljev za nižje razrede osemletk in predmetnih učiteljev, toliko in toliko šol smo morali zapreti, ker ga ni, ki bi v njih učil, v mnogih šolah je okrnjen pouk ...« — Ko-mentar k temu pač ni po-treben! VIŠJA PEDAGOŠKA ŠOLA Ko boš jeseni iskal »pedagoge«, da se s še nedjlž-nim indeksom vpišeš v njihovo družbo, poišči naj-prej Stari trg. Hiša s številko 34 je njihova. Vendar imajo razni odclki svoje lokalne rezidence tudi drugje. gtudij braja dve leti. Od ustanovitve sem se je višja pedagoška sola bo-rila s celo vrsto težav. Vendar si je do danes pndo-bila že svoje ime in zasluge. Zadnja leta, ko se pn nas v šolstvu odvija širok reformni proces, je bila posebno VPŠ zaupana nelahka naloga: čim bolje vzgojiti in strokovno usposobiti čim več pedagogov za predmetni ponk na osemletki. — Zdi se, da VPS danes to nalogo uspešno opravlja. Potrebe naših osemletnih šol so sila raznolike. To je narekovalo nujnost, da se tudi VPŠ razveja na vrsto oddelkov, ki na' porajajo razne tipe pedago-ških moči, kakršne pač potrebuje praksa. ODDELKI. Zaradi velikega števila oddelkov, kl jim ima VPŠ, bomo oddelke utegnili le našteti in na kratko okarakterizirati. Malo bolj detajlno bomo kot primer orisali le oddelek za tehniško vzgojo. Če si »eksakten« tip in če čutiš veselje do poučeva-nja matematike in iizike, si boš lahko izbral odde-lek: MATEMATIKA — FIZIKA. Oba predmeta v sku-pini sta enakovredna. Enako je pri drugih skupinah. Vsako leto se vpiše okrog 12 do 15 »matematikov in fizikov«. Za pouk zgodovine in zemljepisa te bo usposobil oddelek ZGODOVINA—ZEMLJEPIS. Svoje nagnjenje do biologije in kemije boš lahko uresničil na oddelku BIOLOGIJA — KEMIJA. Pri-pomnimo naj, dfl je ta oddelek odprt le vsako drugo leto in da bo ravno to šolsko leto zaprt. Ce imaš smisel za risanje in sploh za estetsko oblikovanje raznih materialov, te bo z veseljem spre-jel ODDELEK ZA LIKOVNO VZGOJO. Poleg likovne vzgoje pa s' boš moral izbrati še en predmet kot drugi predmet v skupini. Pri nas je še veliko pomanjkanje strokovno uspo-sobljenih učiteljev za defektne otroke. ODDELEK ZA DEFEKTOLOGIJO usposablja ortopedagoge, peda-goge za gluhoneme, slepe in mentalno defektne otroke Studij jezikov je širok. Oddelek ima več skupin: obvezno moraš vzeti slovenščino, poleg te pa še nek tuj jezik (angleščino, nemščino, francoščino, ruščino ali srbohrveščino). Vsakoletni priliv študen-tov, posebno študentk, na jezike ni majhen. Nekako okrog deset študentov, ki jim mora biti uho dobro umerjeivi za zvoke in akorde, se vsako leto vpiše na GLASBENI ODDELEK. Tu je še oddelek za TEHNIšKO VZGOJO, ki je po vsakJletnem vpisu študentov najmočnejši med vserni. Povprečno trideset. fantov in deklet si vsako leto želi čim več veščin in znanja za tehnični pouk na naših osemletkah. Na vsej višji pedagoški šoli je nekaj nad 200 što dentov. Iz katerih šol prihajajo? Največ je učite-Ijiščnikov, ne manjka pa tudi gimnazijcev, ki so se navdušili ža delo z mladimi. Po diplomi na VPš lahko tisti, ki goje veCje am-bicije, preidejo na ustrezni oddelek na drugi stopnji filozofske fakultete. Oddelek za tehniško vzgojo SPREJEMNI IZPITI. če v žepu nimaš srednje šole, se boš potil pri fiziki in slovenščini (ustno in pismeno). Sprejemni izpiti veljajo tudi za druge oddelke. PREDMETI: v 34 urah obveznih predavanj in vaj tedensko boš poslušal naslednje predmete: tehnolo gija materiala, tehnično risanje in opisna geometri-ja, fizika, kemija, pedagogika, metodika tehniškega pouka in psihologija. VAJE IN KOLOKVIJI: Največ je praktičnih vaj v laboratoriju in v delavnicah (obdelava papirja, lesa, mavca, vezava knjig). Med prvim letom boš delal po več kolokvijev iz 6 diplomskih predmetov. Ploha kolokvijev je značilna za skoraj vse oddelke VPŠ. IZPITI ti bodo grenili radosti življenja pri fiziki, kemiji, psihologiji ali pedagogiki, ki veljajo za naj-zahtevne.jše. ' LITERATURA: Skript je zelo malo. Glede tega so si sorodni vsi oddelki. Mnogokrat boš ponovno odpiral srednješolske učbenike, največ pa se boš zanesel na lastne zapiske s predavanj. ŠTIPENDIJE so pedagogom sploh naklonjena dobrota štipenditorji: okraji,, občine in zavodi. REZIME: čeprav prosveta res ni bogve kako fi-nančno molzna krava, pa ta vidik ni edino odločujoč pri izbiri tega poklica. fZadnje čase se tudi tu sta-nje izboljšuje.) Za vse pddelke vel.ia, da ti najprej ne sme manjkati entuziazma za učenje mladih. Za življenje ir utrip šole pa moraš imeti posluh. Poleg tega si dobro, po interesih in sposobnostih, izberi svojo stroko. srednješolcem SKUPŠČINA ŠTUDENTOV FAKULTETE ZA NARAVOSLOVJE IN TEHNOLOGIJO Enoletni obračun dela V sredo 8. maja je bila na oddelku za montani-stiko redna letna skupščina študentov FNT. Da je bila skupščina odraz resnosti, priča že podatek, da se je skupščine udeležilo 109 študentov, kar predstav-lja 94°/o vseh delegatov. Prisostvovali so ji pred-stavniki fakultete, posameznih cddelkov, pa še gostje tehnoloških fakultet iz Splita, Zagreba, Beo-grada in Tuzle. Uvodno besedo je imel predsednik fakultetnega odbora JOŽE JONKO, ki je v svojem referatu po-kazal bistvene probleme, ki so se in se še rešujejo v Zvezi študentov na tej fakulteti. Pri poročanju o ideo-loško-političnem delu je naglasil, da so skušali štu-dente zainteresirati za tako delo zlasti v letnikih. Na teh sestankih so uspeli z zanimivimi predavanji, ki so bila res tako izbrana, da so pritegnila širši krog poslušalcev. Ideološko-politično delo, ki je velik problem na vseh tehničnih fakultetah, pa se je na FNT veliko bolj kot v letnikih razvilo v študiju po skupinah v letnikih, kakor tudi na predavanjih, ki jih je organizirala svobodna katedra. Tudi ustavna razprava je zelo razgibala študentovo aktivnost, zla-sti nekatera vprašanja delavskega in družbenega upravljanja ter druge pomembne ustavne določbe. Svobodna katedra je v preteklem obdobju organizi-rala 16 predavanj, ki so bila dobro obiskana. Referat je tudi poudaril večje sodelovanje s študenti filo-zofske fakultete, saj bi prav ti študentje mogli kar največ prispevati k idejnemu profilu bodočega tehno-loga. V zvezi s tem je bilo omenjeno vprašanje idej-nosti pauka na vseh oddelkih FNT, kjer je spočetka prevladovalo mnenje, da je problem idejnosti pouka odlično rešen, če se bo uvedel predmet uvod v družbene vede. Ta predmet še zdaleč ne zajema tistih vprašanj, s katerimi se srečujejo študenti in tudi diplomanti, saj se predmet predava zgolj she-matsko in ni prilagojen stroki. Bodočemu inženirju je pač bolj potrebno znanje in orientacija v aktualnih družbenih problemih, kot Pa golo naštevanje zgodo-vinskih podatkov in resnic. V nadaljevanju so podale svoja poročila posa- mezne komisije. Splošen vtis, ki ga je imel poslu-šalec na skupščini, je bil, da so študentje FNT največ naredili na športnem področju, saj so dosegli v pri-merjavi z ostalimi našimi fakultetami zavidljive us-pehe. Samo nekaj podatkov: smučarski tečaji z lepo udeležbo, športna srečanja med oddelki in letniki, pogosta udeležba pri športnih akcijah univerzitetnega merila, 32 ekip se je udeležilo pohoda ob žici oku-pirane Ljubljane itd... Organizirali so še tekmova-nje v košarki, odbojki in rokometu. Teh tekmovanj so se udeležili v lepem številu tudi dekleta. Govorili so še o delu študijske komisije, ki je analizirala nekatere predmete in ugotovila, da bi se lahko, vsaj pri nekaterih, posluževali mcxlernejših študijskih metod, ki jih je nujno potrebno vpeljati ob reformiranem študiju. Ko so razpravljali o kul-turnem in družabnem življenju, so nekateri menili, da za študenta ni dovolj samo abonma v Drami, ker je potrebno tudi drugo samostojno kulturno in umetniško izživljanje. Slišali smo še nekaj mnenj o delu samoupravnih organov na fakulteti in v oddel-kih; naglasili so, da morajo študentski predstavniki zastopati stališča vseh študentov, ne pa samo lastne ideje ali misli določene skupine. Dalje so gostje dru-gih univerzitetnih centrov poudarili potrebo po tesnejših kontaktih z ljubljanskimi študenti. Slišati je bilo tudi precej pripomb zaradi pomanjkanja ustreznih učbenikov. Gostje iz Zagreba in Beograda so povedali, da tudi oni niso na boljšem. Vtis, ki smo ga dobili po prebranih poročilih in razpravi o noročilih, je bil, da se diskusija ni mo-gla razširiti. Javljalo se je premalo diskutantov, ki bi še bol.j obdelali postavl.iena vprašanja, zlasti ši-roko zastavljeni problemi idejnosti pouka. Prav tako smo pogrešali konstruktivnih smernic za bodoče delo. Skupščina sicer ni dolgo trajala, toda čas traja-nja ne more biti merilo njene kvalitete. Prepričala nas je, da je bilo delo fakultetnega odbora v pre-teklem letu kar dobro, za kar zasluži vse priznanje. Novemu odboru pa naj bo to vzpodbuda. Bsl. SKUPŠČINA ŠTUDENTGV EK0NOMSKE FAKULTETE Kritični pregled V četertek je bila v polni dvorani ekonomske fakultete ob številni udeležbi profesorjev Letna skup-ščina Zveze študentov ekonomske fakultete. Referat, koreferati in diskusije so bili skrbno pripravljeni, tako da lahko rečemo, da je skupščina zelo uspela. Uvodni referat v razpravo o delu Zveze študen-tov na fakulteti je imel dosedanji predsednik tov. Mozetič Dragan. Ko je analiziral delo v preteklem letu in vzroke pasivnosti študentske organizacije na fakulteti, je ugotovil, da je obisk na svobodnih ka-tedrah v primerjavi z lanskim letom precej upadei, da odbori letnikov niso zaživeli v zadostni meri in da je število prijavljenih brigadirjev pod minimumom, ki ga je določil univerzitetni odbor. To pasivnost je tov, Mozetič skušal opravičiti s preobremenjenostjo pri študiju. študijska reforma zahteva od študenta mnogo več aktivnega dela, primora ga k stalnemu in intenzivnemu učenju. Tudi urnik je tako razdrobljen, da mpra biti študent skoraj cel dan na fakulteti. Postavil je vprašanje, ali je odhod v brigado res tisti kriterij, s katerimi bi lahko merili zavest študenta. Marsikateri študent kalkulira: če grem poleti v bri-gado, se z delom preživim, če grem delat v neko podjetje ali v tujino, mi pa ostane denar, s katerim si izboljšam standard. Če mi pa doma dajo denar, grem lahko na morje. Problem predstavljajo zlasti tisti študentjc, ki jih dobra materialna podlaga spra-vi poleti na morje namesto v brigado. Materialna di-ferenciranost, ki je logičria posledica našega druž-benega razvoja in delitve po delu, ustvarja tudi med študenti različne sloje, če jih smemo tako imenovati, Vprašanje univerzitetni založbi Pri študiju so skripta postala neobhoden in včasih tudi edini pripomoček. Posebno se lov sa njimi pospeši vsako leto v »predizpitni mrzlici«. Za nekatere predmete so skrip-ta prava redkost in večkrat moramo vložiti nemalo truda, da si jih priskrbimo vsaj za nekaj dni. če skript ni, se je-zimo na profesorje, zakaj jih ne napišejo. Večkrat pa se izdaja skript zavleče nekje drugje — v univerzitetni založbi. študentje sociologije na filozofski fakulteti so brezskrb-no čakali na skripta iz industrijske sociologije. Skripta so bila že v oktobru in novembru na inštitutu za sociologijo temeljito prediskutirana, v začetku januarja pa so bila že v univerzitetni tiskarni. Tu so tudi obljubili, da bodo skrip-ta natiskana najkasneje konec februarja. Tudi študentje so temu verjeli. Na predavanjih iz industrijske sociologije so si zapisovali le naslove predavanj in morebitne opombe. Prišel je maj in nestrpnost med študenti je zacela narašča-ti. Industrijska sociologija je eden izmed pogojev za vpis v četrti letnik. Bliža se konec maja, a skript še vedno ni. če hoče študent uspešno opraviti izpit, mora ta predmet študirati najmanj dva meseca. To se pravi, da bi študent-je morali dobiti skripta najpozneje v začetku junija, če bi hoteli opraviti izpiti v septembru in se vpisati v četrti let-nik. Vprašamo se, ali se univerzitetna založba zaveda te si-tvacije. Zakaj univerzitetna založba obljubi, da bo skripta natisnila do februarja in nato pozabi na obljubo, ne meneč se za škodo, ki jo s tem prizadene študentom? JOŽE ŠUŠMELJ ki se na zunaj sicer še ne kažejo, a se ob določenih akcijah jasno vidijo. Vse premalo je v predavar.jih povezovanja snovi s konkretnimi dogajanji v nasem gospodarstvu. Za bodočega ekonomista ni dovolj, da pozna ekonomsko teorijo, da si pridobi določeno znanje v odgovarjajoči smeri, temveč mora priti s fakultete seznanjen z vsemi tekočimi problemi našega gospodarstva. V poročilu študijske komisije so poudarili, da se sveti letnikov preveč ukvarjajo z ozko študijsko problematiko (skripta, izpitni termini), premalo pa študente opozarjajo in usmerjajo v študiju. Student-ski predstavniki so tudi premalo storili v svetu letnikov. Tudi vprašanje učbenikov je še.vedno na. dnevnem redu, saj so študentje prF mnogih pred-metih vezani samo na zapiske. Novi fakultetni odbor in študentje bi ne smeli ostati samo pri ugotavljanju nedelavnosti. Skupšči-na je dala vrsto predlogov za delo in upajmo, da bodo študentje ekonomije vsaj del teh v prihodnjem letu uresničiti. Jože Š. OBVESTILO 14. maja so v dvorani HS Nebotičnik odprli V. medna-rodno razstavo študentske fotografije. Razstavljenih je 140 fotografij iz 10 držav. Jugoslovanski študentje so za svoje eksponate sprejeli številna priznanja. Razstava bo do 21. maja odprta vsak dan od 9. do 19. ure. KEMOSERVIS — UUBLJANA, Trg revolucije št. 2. uvoz in izvoz ter notronja trgovina z labo-ratorijskim blagom ter FOTOMATERIAL — LJUBLJANA, Trubarjeva cesta št. 20, notranja trgovina s fotografskim materialom na debelo, s svojima poslovolnicama na drobno na Puharijevi šl. 3 in Cankarjeva 7, sporočata cenjenim strankam, da sta s pripojitvijo združena v eno podjetje, ki se bo imenovalo KEMOSERVIS-FOTOMATERIAL — L j u b I j a n a. Dosedanje podjetje FOTOMATERIAL postane samostojna poslovna enota: KEMOSERVIS FOTOMATERIAL, poslovna enota FOTOMATE-RIAL z istim sedežem in dejavnostjo kot doslej. Študentje dobe pri nakupu laboratorijskega blaga še vedno 10% popusta. Izkorisiite lepe pomladne dneve za fotogra-firanje - obiščite naše poslovalnice! KEMOSERVIS - FOTOMATERIAL Ljubljana Angola brez ,,voznega reda" Zakaj brez »voznega reda«? Angolo najdemo često v časopisih med kratkimi obvestili, vendar reah e slike o njej nimamo. Razlog je dokaj enostaven, kajti Salazarjevi Ijudje so Angolo izolirali. Pretnje, zapori, deportacije, represalije, nepismenost pirebivalstva... Salazar se žell zadržati v Angoli, kajti Angola pomeni Portugalski drag kamen. Ima mnogo kave, bombaža, sladkorja, diamoniov, železa. Skratka, Angola in Mozam-bik sta glavna stebra Salazarjevega imperija. Do leta 1950 lahko govorimo o miru v Angoli, kajti do tega leta je prišlo le do nekaterih martjših uporov, ki pa jih je Sailazar z lahkoto zatrl. Zatem se prične obdobje organiziranih akcij angodsikih na-cionalistov. Portugalci dožive februarja 1961 popoln neuspeh v urejanju miru. Četrtega februarja ob treh zjutraj so upomiki obkolili civilni zapor, kasarno ter policijsko kasarno Luanda in vzklifca-M. »Neodvisna Angola«. Oboroženi so bili z dvema puškama in z dvema revolverje-ma. Kolonialne sile pa so, zahvaljujoč svoji številni in tehnični premoči, upor-nike odbili. Dva tedna pozneje so koio-nialisti izzdvali osvobodilne sile in te na-padejo zapor v Saint Paulu. Takrat so bi-le izgube na strani upornikov precejšmje. Ubitih je bilo preko 100 Afričanov; za vsa-kega belca so Portugalci usmrtili deset Afričanov. V svojem besu so Portugal-ci uničili mnogo vasi in pobili veliko do-inačinov. Stevilo žrtev v letu 1961 — 25.000 Afričanov rn 10.000 belcev. Istega ie-ta je zapustilo Angolo še 120.000 doma-činov in našlo zatočišče v Kongu. Portugalci so tega leta še napolnili svo-je kasarne, ali z drugimi besedami, v An-goli je bilo 40.000 portugaiskih vojakov. Obstajajo dokazi, da so Portugalci upora-bili proti domačinom napalm bombe, orožje, ki so ga dobili kot članice NATO, vendar v popolnoma druge namene. čez 10.000 domačinov so zaprli v politične za-pore. Tudi napad na temnico Luanda je bil vnaprej obsojen na propast, vendar so bile same okoliščine najugodnejše, da se ponese vest o narodnoosvobodilnem gi-banju po svetu. V Luandi je več deset tujih novinarjev čakalo na pristanek ugrab-Ijene ladje Santa Maria. Jesen leta 1962 pomeni za domačine in njihov narodno-osvobodilni boj novo in še agilnejše ob-dobje. Tudi taktiko v akcijah so spre-menili; — operirali so v manjših skupi-nah, in to samo takjrat, ko je bil uspeh že zagotovljen. Prednost manjših sku-pin je bila tudi v tem, da so se hitreje porazgubili, če so naleteli na večji odpor. Cenena delovna sila Portugalci izfcoriščajo ceneno delovno silo v treh smereh; domačine zaposluje-jo kot »prostovoljce« — to službeno me-sto so zasnovali delodajalci; druga obli-ka je prisilna regrutacija ki bazira na iz-koriščanju brez primere, tretja Cblika pa je ta, da vlada sama zaposli ljudi na ce-stah in na javnih zgradbah. Po statistie-nih podatkih prejema najemniški delavec (podatki veljajo za leto 1958) na mesec povprečno od 1 do 4 funte, »svoboden« 'OnrusAi Afričan, kvalificiran delavec od 5 do 20 funtov, medtem, ko prejemajo belci me-sečno od 18 do 65 funtov. Kljub temu se Portugalci hvalijo, da ne poznajo in ne priznavajo rasne diskriminacije. Trdijo celo, da opravljajo v Angoli misijo civi-lizacije. Zanimiv je podatek iz leta 1956, ko je bilo od 4 milijonov in pol civilizi-ranih le 56.000 domačinov. Civilizacija je do leta 1961 tako »napredovala«, da so iineli pravico glasovanja na splošnih vo-litvah poleg vseh belcev tudi »civilizirani«. Po uporu je šel Salazar še »dalje«! Vodil-no pravico so imeli vsi pismeni in tisti, ki plačujejo lebno več kot 7 dolarjev dav-ka. Kakšna ironija! V ilustracijo — v An- goli je 99 odstotkov Ijudi nepismenih. Le-ta 1962 je bilo samo 17,8 odstotkov mla-dine v šolah. Srednje in visoke šole pa so dostopne samo belcem. Angola nima univerze. V preteklem obdobju je prišlo do dra-matične imigracije Portugalcev v Angolo. Vidi se, da gre za ojačanje omajane su-verenitete Portugalcev. Priseljenci so pred-vsem ljudje, zastrupljeni z najnizkotnej-šimi načeli kolonialistov. Tekmovanje v iskanju kvalificiranih in polkvalificiranih delovnih mest med priseljenci in domači-ni se je zaostrilo, kajti denar, namenjen razvoju Angole, je bil porabljen za prise-litev Portugalcev in investiran za realiza-cijo velikih načrtov rudarskih kopmanij in plantaž. Kdaj bo Angola svobodna? Novinar, ki je intervjuval Salazarja, ni dobil odgovora na vprašanje: »Kdaj bo postala Angola neodvisna?« Salazar je de-jal, da ne nasprotuje angolski neodvisno-sti, a v isti sapi dodal, da nihče ne more izreči datuma. Torej — kdaj bo postala Angola neodvisna, kdaj bo prejela svoj »vozni red« k osvoboditvi? Portugalci se izmikajo in lavorizirajo »nedoločeno obdob-je«. Vendar mislijo Angolci in nekateri Portugalci drugače. Leta 1962 je bil upor portugalskih oficirjev; toda ta je bil kaj hitro zadušen. Istega leta so stavkali por-tugalski študentje — rezultat tega je bil odstop rektora lisbonske univerze, ki je zapustil ta položaj v protest zoper portu-galsko zunanjo politiko. Pod pritiskom NATO so se Salazarjevi prijatelji, olani »vražje alianse« — Walensky, Werwood in Čombe, združlli ter se postavili na skupno črto. Istočasno pa je bila v Casablanci konferenca vseh organizacij, ki se borijo za osvoboditev izpod portugalsikega jarma. Ta konferenca je bila od 18. do 20. aprila 1960 in je boter angolskega narodnoosvo-bodilnega gibanja Afriške partije neod-visne Gvineje (portugalske) in Lige Goe (ta je takrat še bila portugalska kolonija). Na tej konferenci ni bilo mnogo delega-tov (30), toda ti so predstavljali vse svoje organizacije; razen že navedenih narodno-osvobodilnih gibanj so bili še predstavni-ki Nacionalne unije angolskih delavcev, Pozor, Angolci, »civilizacija« prihaja! Toda ta je prav žalostna. Namesto učiteljev in materialne pomoči so na kamionih naloženi vojaki, namesto prikolic, napolnjenih z oblekami, zdravili in hrano, vlečejo tovornjaki topove. Kdo se ne bi uprl taki »civilizaciji«?! Osvobodilnega gibanja Gvineje (portugal-ske), Nacionalne unije Mozambika in še predstavniki treh nacionalnih unij Goe. Vendar s tem problem še ni bill rešen, kajti v Angoli je kar dvoje narodnoosvo bodilnih gibanj, ki delata ločeno. Dekla-racija, ki so jo sprejeli na kanferenci v Casablanci (uraden naziv: »Unity — Soli-darity — Coapration«), predvideva zdru-žitev moči v nacionalnih gibanjih. Obe-nem vsebuje ta dekleracija tudi poziv vsem ostalim afriškim narodom, naj pri-skočijo na pomoč kolonlaliziranim pokra-jinam in državam. Odziv na deklaracijo je bil velik. Vlada Gane je npr. zaprla portugalskim ladjam in letalom svoje lu-ke in letališča. Senegal Ln neodvisna Uganda sta prekinili vse stike s Portugal-sko. Vlada Indonezije je odpoklicala svo-jega ambasadorja iz Lizbone. Marido de Andrade, predsednik angolskega narodno-osvobodilnega gibanja, je izjaviil, da bodo v novembru podpisali angolski patrioti z alžirskimi oblastmi pogodbo o ustano vitvi posebne pisarne v Alžiru, ki bo spre-jemala prostovoljce, ki žele pomagati An-goli v njenem osvobodilnem gibanju. Vse fco kaže, da bo Salazar kmalu izgubil še eno kolonijo, ki jo je hotel »civilizirati«. Po WSN priredil Ivo štrakl Študijski krožki na Finskem Finct si v zadnjem času zelo prizade-vajo, da bi izpopolnili svojo splošno izo-brasbo. Inšti*uti za izobraževanje odraslih so zelo dobro obiskani. Toda poleg te splošne izobrozbe, ki ima v glavnem po-klicni značaj, obstaja Se neka druga aktiv-nost, znana pod imenom študijski krotek. Tak študijski krožek je majhna neodvisna skupina po:l pokroviteljsLvom Državnega študijskega centra, toda popolnoma na prostovoljni podlagi. študijski krožki niso zvezani z nobenim izobraževalnim inštitutom. Ustanovili so jih člani sami in st tudi izbirajo svoje pro-grame ler študijske vodje. Večina teh krožkov pa je neposredno zdruiena z or* ganizactjamt ali društvi, ki prirejajo to prostovoljno delo. V določenih okoHščinah dobivafo Uudijski krožki tudi državno finančno pomoč. Zaradi tega obstajajo štirje državni študiiski centri, ki uprav-Ijajo delo teh prostovoljnih krožkov. V študijskem letu 1961/62 je bilo pri Državnem centrv registriranih 3.015 študi} skih krožkov, ki jih je obiskovala več kot 30.000 članov. Si.jenje te aktivnosti sicer vedno bolj narašča, toda v podeželskih krajih je ta oblika izobraževanja za odra-sle še vedno najbolj popularna. V letu 19bl/62 je bilo 67»/o vseh krožkon lokaliziranih v podešelskhh okrožjih. To podeželsko premoč si prav lahko razlaga-mo4 skoraj vsako mesto ima razne večer-ne šole, ki v osakem primeru lahko zado-stijo želji po izobraževanju. To mnogo obetajočo prihodnost študij-skih krožkov pa ogroža splošno pomanj-kanje specializiranih učiteljev. V več kot 70y9 vseh krožkov so učitelji člani sami. V letu 1961/62 je bil šele vsak tretji vodja študifskega krozka šolski učitelj ali in-štruktor po poklicu. Samo majhen del teh Ijudi je bil plačan za svoje delo. štiriintrU deset procentov vseh učiteljev je bilo na specialnem tečaiu, ki sta ga organizirala izobraževalni center ali pa organizacija, ki je priredila htudijski krožek. Za tretjino vseh inštruktorjeo je bilo lansko šolsko leto prvo službeno leto, mnogi pa so si pridobili izkušnje kot člani ali pa pred-stojniki tcrožkov. V letu 1961/62 je bilo v vsakem študijskem kro*,ku povprefno 15 sestankov. Za državno podporo pa se zahteva povprečno 12 sestan. kov. Na.jvečjo skupino predmetov, ki se predavajo v teh študijskih krožkih, tvorijo poljudno-znanstveni predmeti; teh je 68'/». Drugo mesto zavzemajo praktični poklicni predmeti, ki jih je 22%. Slede umetnost — VI; ofort in telesna vzgoja - 7%. Vidno mesto zavzemajo tudi -konjički«. Studijskl krožki, ki se ukvarjajo s to vrsto d-ejavnosti, dobijo dotacijo le v primeru, da je njihov študij sistematičen in da odgovarja korespondenč-nim kurzom, ki ga je določil Državni študij-ski center. študijski krožki se navadno prirejajo na domovih člarov krožkov, ali pa v druž-benih prostorih tn šolah. če hoče tak kro-žek računati na državno dotacijo, mora imeti najmanj pet članov. Več kot 20 čla-nov krožka pa zopet ni zašelenih. Povpreč-no števUc članov v posimeznem študij-skem krožku v letu 1961/62 ni preseglo šte-vila 12. Samo 10% vseh krožkov je imelo več kot 20 članov. Končno moramo še povedati, da delajo študijski krožki na podlagi diskusije in aktivne udeležbe vseh članov. šolske knji-ge se sicer uporabljajo, toda samo etia tretjina vseh krožkov ima sistematične do-mače naloge. študijski krožki rastejo kot gobe po dežju in posiajajo vse močnejši in učin-kovitejši. Državna podpora predstavlja zelo važen faktor, od katerega je odvisen tudi nadaljnji razvoj krožkov. če bo fi-nančnih sredstev dovolj, se bo povečala tudi udelešba in študijski učinek. Priredil: Branko Radoševič TELEGRAMI Belgija Študentje visoke šole za trgovino iz Antwerpna so v marcu organizi-rali enotedensko stavko. Priredili so tudi pohod na Bruselj. študentje so zahtevali, da se njihova šola po-viša v rang univerze. Zapadna Nemčija Sredi marca je obiskala Zvezno republiko Nemčijo dvanajstčlanska alžirska delegacija, ki so jo sestav-ljali alžirski mladinski vDditelji. To je bil prvi obisk alžirskih mladin-cev, odkar je Alžirija postala samo-stojna. Delegacijo so sestavljali štu-dentje, uslužbenci in nameščenci ministrstva za mladinska vprašanja. Spremljalo jih je tudi nekaj zastop-nikov tiska. Delegacijo je vodiJ vod-ja oddelka za mladinska vprašanja na ministrstvu. Med svojim štirite-denskini bivanjem v Zvezni repu* bliki Nemčiji sto se gostje zanimali predvsem za tnladinska združenja in za organizacijo mladinskih de-lovnih akcij. Honduras Vlada Hondurasa je pred krat* kim odobrila večjo vsoto za štipen-dije, ki bi jih naj dobili abiturienti srednjih šol v departamentu Valle del Cauca. štipendije so namenjene tistim študentom, ki se bodio vpisali na fakulteto za agronomijo na uni* verzi v Tegucigalpi. Podelile se bo-do za dobo treh let in bodo krile stroške za stanovanje in hrano. Avstrija Avstrijski državljani, ki živijo v inozemstvu in želijo študirati na avstrijskih visokih šolah, bodo za študijsko leto 1963-64 lahko dobili štipendijo Zveznega ministrstva za šolstv-o. Taka štipendija bo trajala devet mesecev; znašala bo 1.700 ši-lingov na mesec. Ta štipendije pri-dejo v poštev samo za najboljše študente in absolvente gimnazij ki morajo predložiti maturitetn« spričevalo. Malaja Fordova inštitucija je odobrila malajskitn univerzam znesek 525.000 dolarjev za ustanovitev pedagoške visoke šole. Sredstva bodo v glav-nem služila za pridobitev učnega personala v novih šolah za inozemske študente, ki jih zanima razisktovalno delo. Ta pedagoška visoka šola bo služila za usposabljanje učnega o-sebja, ki je v deželi nujno potrebno. Stran 5 Jubile AFS Prizor s predstave satiričnega kabareta Komarac ~M flT\xmz duše lahko že takoj v začctku /l/f zatrdimo eno: majski festival jugo-^ '-*¦ slovanskih študentov, kot največja študentska kulturna manifestacija v naši državi, je nekoliko zašel z začrtane poti. Ali drugače povedano: ni več tisto, kar b i n a i b i 1. Svoj pomen kot pregled štu-dentske kulturne dejavnosti v Jugoslaviji še vedno ima, način, kako ta pregled poteka, pa ni več zmeraj najbolj posrečen. Razumlji-vo: v sedmih dneh razporediti preko tridcset različnih skupin v pet dvoran, te dvorane napolniti s študentsko in ostalo publiko, za vse te skupine dostojno poskrbeti ter opraviti še kopico drugih stvari, moramo priznati, da ni enostavno. Za festival se je prijavilo preko šestdeset različnih skupin, povabljenih je bila približno polovica. So kriteriji znani? Bili so večeri, ko je bil festivalski spored v petih ali celo šestih različnih dvoranah. Vsaj tri od teh predstav so bile gotovo dram-ske, ostale glasbene, folklorne ali recitacijske. Program majhnega festivala torej že kar v enem dnevu. Dobro polovico festivalskega sporeda so napolnile dramske skupine, zato je upravičeno prišlo do vprašanja, kam to pelje. Znano je namreč, da je septembra prav v Zagrebu še poseben mednarodni festi-val študentskih gledališč. Zato se je neuradno zelo veliko razpravljalo o tem, da bi bil v bodoče ta festival specializiran, tako da bi to bil festival samo pevskih zborov, ali folklor-nih skupin, ali česa drugega. Po drugi strani pa se je precej govorilo tudi o tem, da bi glede na to, da je to vsejugoslovanski festi-val, ne bil stalno v cnem kraju, ampak naj bi ga izmenoma organizirali tudi ostali uni-verzitetni centri. Na posvetovanju, ki je bilo organizirano v okviru festivala, se je tudi, pač v skladu s programom, razpravijalo največ o študent-skem gledališču, o amaterizmu s tem v zvezi, šele mimogrede pa so bile nakazane osnovne karakteristike študentske kulture. JOŽE PREŠEREN Novinar beograjskega ,,Studenta" o nastopu AFS France MaroEf na Majskem fesfivalu PRVI VEČER NASTOPOV FOLKLORNIII ANSAMBLOV NA MAJSKEM FESTIVALU V ZAGREBU SE JE PREDSTAVILA FOLKLORNA SKUPINA FRANCE MAROLT ŠKUD AKADEMIK IZ LJUBLJANE. TA SKUPINA, KI NOSI IME USTANOVITELJA, PROFESORJA FRANCETA MAROLTA, JE V VELIKI DVORANI ŠTUDENTSKEGA CENTRA IZVEDLA PESMI IN PLESE IZ KOROŠKE, BELE KRAJINE, PRIMORJA, GORENJSKE IN BEZIJSKE KOTLINE. RAZNOVRSTEN IN DOBER IZBOR PLESOV IN PESMI IZ BOGATE SLOVENSKE FOLKLORE JE V POVPREČNI INTERPRETACIJI TE SKUPINE ZAPUSTIL NA ŠTEVILNIH OBISKOVALCIH PRI-JETEN VTIS. VERJETNO PA BI BIL TA VTIS ŠE VELIKO VEČJI, CE BI BIL PROGRAM BOLJ DINAMICEN, ČE BI BILO V NJEM VEČ RITMA 1N ŽIVOSTI. DRUGACE PA JE KOREOGRAFIJA FRANCETA MAROLTA, TONČKE MAROLTOVE IN MARIJE ŠUŠTARJEVE SAMO DELNO STILIZIRALA IZVIRNO FORJVIO IZVA.IANIH PLESOV, IZ KATERIH ENO-STAVNOSTI, SKLADNOSTI GIBOV IN LEPIH BARV NOŠ ODSEVA AVTENTIČNOST IN LEP OTO NARODNEGA MELOSA. PREDSTAVO TEGA ANSAMBLA JE KARAKTERIZIRALA DOBRA UVEŽBANOST, UJEMANJE, SIGURNO IZVAJANJE IN OBVLADOVANJE PRIZO1IŠČA, SINHRONIZIRANOST PLESOV, KAR JE PUBLIKA NAGRAJEVALA S POGOSTIMI IN DOLGIMI APLAVZI. ENA NAJLEPŠIH STVARITEV TE SKUPINE JE BIL PLES IZ BELE KRAJINE »JA SAM SIROTA«, KAKOR TUDI PLESI IZ REZIJE, KI SPADAJO MED NAJSTAREJŠE PLESE PRI NAS, KAKOR TUDI V TEM DELU EVROPE. RADOJKO MRLJEŠ Kartoteka Zagrebško Studentsko eksperimentalno kazalište je bilo osnovano leta 1956; osnovni namen tega gle-dališča je bil predvsem, na sodoben in originalen način prikazati študentski publiki najbolj zanimiva in najboljša dela domače in tuje dramatwgije. V preteklih sedmih letih dela je imelo gledališče v programu dela Krleže, Williamsa, Bihalji-Merina, Wilderja, Držiča, Goldonija, Obrenoviča, Begoviča, Tymaerja Fishima, Leboviča in Rožeioicza. Nasto-pili so že skoraj v vs:h večjih jugoslovnskih me-stih, v Brusliu, Saarbriickenu, Parmi, Bsnetkah, v Erlangenu in Carigradu. Zanimivo je še to, da je gledališče popolnoma amatersko, pri njem m sode-luiejo študentje igralske akaiemije. Prav uqlei, ki si ga je gledališče v preteklih letih med šiudenti pridobilo, privabi v njegove vrste v?liko število štu-dentov. Tako lahko naštudirajo tudi več del hkrati. Na festivalu je Studentsko eksperimentalno kaza-lište prikazalo dve deii: »Kartoteko« poljskega pe-snika Tadeusza Rožeivicza in dve enodejanki japon-skega avtorja Yokia Mishine. V kratkem pa bo že tretja premiera te sesone — »Michelanjelo Bouna-rotti« Miroslava Krleže. Tadeuss Rožemicz pripada tako imenovani »par-Uzanski« generaciji sodobne poljske književnosti, in to se v celoti odraža tudi v njegovem literarnem dehi. Rožeioicz je predvsem pesnik, kar je pokazal tudi v tei svoji d.ami. Center njegov. pizornosti je človek, raztrgan z doživetn voine. človek. ki se po-stavlfa nnsvroli svetu navadnih lojalnih drSavljanov — karieristov. štiridesetletm »junak« je direktor nekega zavoda. Kadar je v slulhi, še more prennšati čas, najtežje zam pa so ure od sobole zvečer do p^neieljka zm-trai. Tak-at se v sobi srečnje z liudmi, ki se jih sr>om'n*a niegova preobčutljiva narava. Prihajaro nieaovi starši. priham stric. ki ga je nazadnie videl pred petindvajsetimi leti. dekle, ki io je petna^stle-ten opazoval pri kopanju. njegov stari pro1esor iz aimnazve. Pogovarjn se s temi Ifudmi. se opmvi-čuje, zanika iv potr!uje, v vseh njegovih dialoiih in monolagih pi zi:a neka st^ašni p-aznini, veka nengovorjena be^da — voina. Naka-ana je v mno-aih s^orai nrotesknih in tranik^mičnih sitmcimh. Vse dogaianje na orlru pn prekriva Irizem, k\ je zno.čilen za vsa Rožewiczeva drarnski dela. B,o~-.e-wicz je predvsem pesnik in ne dramatik. čeprav to ne zmanišuie vr^^n^sti drnmskih kw?litet. Prav to fih v mnogočem bogati in poveča sujes'.ivnost nje-gove misli. Studentsko eksnerimenta7no kazaliH°. je dokam-lo, da je kos tudi te^.jim delom dramske Hterature. Med igralci je predvsem izstopal »juvak« Draga Ba-huna, ki je zaforal ivojo vlogo moUtrsko in nepo-sredno. Pa tudi vsi ostali igralci niso zmanjševali kvalitet izvedbe. J. P. Diogenes prvič med Srbi Na XVII. majskem festivalu študentov Jugosla-vije v Zagrebu se je študentski in neštudentski publiki predstavil beograjski študentski satirični kabaret Komarac. V zagrebškem dramskem gledaMšču je bila dvo rana skoraj popolnoma zasedena." '' če bi šteli aplavze na odprti sceni v tem letu, bi morali ugotavljati, da jih ;e bilo na tej predstavi največ. Vendar jih nivmo šteli in morda se niti ni-smo zav&dali, da ploskamo, in kolikokrat ploskamo. Satirični kabaret take vrste je pri nas redkost. Je za nas nekai novega, osvežujočega. Nekje se moramo učiti. Beograjčani pri Polja-kih — mi pri Beograjčamh? Satiričm kataret Komarac je sestavni del beo-grajskega mladinskega gledališča Ivo Lala Ribar. Nastal je v želji, da izpopolni vrzel, ki je nastala v gledališkem življenju na področju satire. Program Diogenes prvič med Srbi je že četrti kabaretski pro-gram. V letu svojega obstoja je kabaret imel nad 60 predstav! Ob tem lahko še zapišemo — imel je nad 60 zelo uspelih predstav. četrti program kabareta, s katerim so Beograj-čani gostomli na Majskem festivalu, je napisal Siobodan Novakovič, urednik »Mladosti«. Slobodan Novakovič je zeio aktiven pisec in je med drugim tudi pisec prvega teksta satiričnega kabareta Koma-rac. Njegovo delo Diogenes prvič med Srbi je tekst, pisan izključno za kabaret. Odlikuje se z izredno pronicljivostjo pri odkrivanju družbe?ifh nasprotij (to besedo slišimo v tekstu velikokrat), karikira probleme na področju kulture. spušča sz v proble-matiko filvia, k, prikazuje dogodke med drugo sve-tovno vojno, preseneča z ugotovitvami o nas sa-mih.. A vendar: govori o stvareh, ki jih vsi pozna-¦ '.no, za katere vemo, nismo pa jih skušali še nikoli pokazati na odru takšne kot so in v karikaturi, da bi jih lažje odpravljali oziroma spremljali. Pogovor z nzkaterimi sode'avci Komarca je pri-vedel do naslednjih ugotovitev: publika, študentska in neštudentska, hoče podobne predstave. Ob svo-jem prvem nastopu je kabaret Komarac pridobil publiko. Mladih Ijudi. ki so pripravljeni delati v takem gledališču, je precej. Vendar pa je precejšnja težava s teksti. Odziv na razpis za četrti program je bil sicer precejšen — dobili so šest tekstov, ki pa so bili neuporabni. Ravno ob vprašanju tekstov pa imamo tudi pri nas pomisleke. Prepričani smo, da bi se kaj hitro našli viladi Ijudje, ki bi bili pripravljeni sodelo-vati v študentskem satiričnem kabaretu pri nas v Ljubljani. In vendar, če nimamo oziroma ne bi imeli pravih, to je dobrih kabaretskih tekstov, bi bilo morda kaj napačnega, če bi sprva prevajali? Ali pa bi najprej povabili Beograjčane v Ljub-Ijano? Cimprej. Peter Breščak Akademska folkloma skupina France Marolt slavi jubilej. Ni ta jubflej ne srebrn, ne zlat, pa vendar smo ob njem lahko ponosni na vse, kar je skupina v petnajstih letih svojega obstoja storila. Rezultat njenega truda je nekaj sto nastopov doma in v tujiini. Gostovala je v Avstriji, Fran-ciji, Grčiji, Italiji, Nemčiji, Švici in Združeni arabski republiki, na Nizozemskem, sodelovala na številnih festivalih in tekmovanjih, se vračala ved-no z novimi lovorikami. Katera turneja je bila lepša, se skoraj ne da, odgovoriti. Prijateljski stiski rok, laskave pohvale, besede aavdušenja — so stari znan-skupine, so vabillo: ridite še! Kako je uspelo skupmi amaterjev — študentov priti v sam vrh jugodovanskih folklorno-plesnih ansamblov, v močni konkurenci podobnih profesio-nalnih ansamblov iz ostilih republik, za katere ve-mo, da delujejo v daleč boljših materialnih razme-rah? Odgovor na to je samo eden: požrtvovalno in nesebično delo, biti delu s srcem predan in ne na-zadnje tudi navezanost na kulturno izročilo doma-čega ljudstva. Skupina hoče ostati .zrest« načelom, ki jih je po-stavil njen pobudnik FmM* Marolt — »na umetni-ški način posredovati vrednote slovenske ljudske umetnosti«. Za vse uspeke, ki jih je skupina v teh letih svojega obstoja doiegla, pa gre precejšnja za-hvala tudi strolkovnemn vodstvu skupine: Mariji Šuštarjevi, Mirfciu RamoTCU in Tončki Maroltovi, na katerih ramenih sloni vse koreografsko in glasbeno delo skupine. Marija Šoštarjeva in Tončka Marolto- Tončka Maroltova na>enem svojih potovanj s fol- klorno skupino., Nasmih pomeni tudi dobro voljo, ta pa pomemi na takih potovanjih največ ... va tudi spremljata skupino na vseh njenih turnejah in gostovanjih; aplavzi in odobravanja tuje ter_4o-mače publike sta vse plačilo, ki si ga želita. Obi-skali smo Tončko Maroltovo — kljub svojim letom še vedno živahno in mlado — ter jo zaprosili, naj nam ob tem jubileju pove nekaj svojih vtisov o skupim in o študentih, ki v njej sodclujejo. »Prva leta po vojni so bila najhujša, začeli smo z malo denarja, materialne razmere so bile za študente takrat veliko slabše kot danes. Vendar pa sem opazila, da so imeli takrat študentje do dela več ljubezni, njihova navdušenost je bila bolj spon-taaa in čista kot je danes. Zdaj včasih že postavijo pogoje (npr. turneja), čeprav jim seveda tudi sedaj nimam ničesar očitati. Vendar bi naj bila tudi sedaj turncja bolj postranska stvar ... škoda bi tudi bilo, da bi preštevilni nastopi ogro-žali kvaliteto, razen tega pa je treba paziti bolj tudi na vso našo opremo, predvsem obleke, ki naj bi ostale čimbolj verne in originalne. Vtisi s turnej? Moram reči, da smo bili povsod, kamor smo pri-šli, zelo lepo sprejeti in so nam povsod nudili vse ugodnosti. Bali smo se, kako bo v Egiptu, pa se nam ne bi bilo treba. Ljudje so zelo lepo spreje-mali naše plese, drugače pa je seveda bilo z zbori, ker zborovskega petja niso mogli pravilno dojemati. Ne smemo pozabiti lepega sprejema na naši amba-sadi v Kairu, presenečeni smo bili nad lepim spre-jemom v Miniji, kjer so nas dooakali s transparen-ti v našem jeziku, potem Luxor, kjer so nas doma-čini sprejeli s svojim narodnim plesom. . Zanimivosti, ki smo jih na vseh naših turnejah videli, pa se sploh ne dajo opisati. Pokrajina okoli Teb v Egiptu, Kairo — mesto kontrastov; pred-vsem pa je na nas napravila velik vtis izredno veli-ka kultura starega Egipta; veličasten je bU večer na citadeli pred mošejo z edinstvenimi zvočnimi in svetlobnimi efekti. Nič manj lepe pa niso bile tur-neje v Francijo, Chamonix, prelepa pokrajina pod Mont Blancom, turneja po Nizozemskem. Bali smo se tudi turneje po Grčiji, zdaj pa se je vsakdo z veseljem spominja. Potem Italija in Azurna obala, Liparski otoki. Res, vsaka dežela ima svoje lepote, ko pa se vrneš, v resnici spoznaš, da je doma še najlepše ... Nikoli ne bomo pozabili turneje po Ma-kedoniji, lepot Ohridskega jezera; Jadranskega morja, moram povedati, smo povsod pogrešali. V Nazorjevi rojstni vasi so nam domačini zaplesali svoj stari ljudski ples.« »Za jubilejni nastop ste naštudirali samo sloven-ske plese . . .« »To pa je zato, ker je skupina, še pod Marolto-vim vodstvom, prav s temi plesi tudi začela. Marolt je sploh imel v načrtu, da bi se skupina posvetila samo slovenski folklori. Prvič pleše skupina plese iz Rezije, po petnajstih letih pa v skupini spet malo pojejo ...« Ce bi hoteli res popisati vse delo s skupino in okrog skupine, vse priprave, spomine in vtise, bi bilo tega za zajetno knjigo. To, kar je nevezano povedala Tončka Maroltova, je bil samo drobec. Vse se ne da popisati. Žrtvovanih ur za načrte, za vaje, ne moremo prešteti in ne poplačati. V vsakem, ki je kdajkoli nastopil s skiipino, ali sodeloval je njo, pa so se seveda ohranili drugačni vtisi in spomini, vsakdo jih je dojemal po svoje ... J. PREŠEREN j/ preteklem tednu so se nam v 17. sezoni y predstavai v filharmoniani dvorani v Ljub-Ijami pevfce in pevci Akademsikega pevskega abora »Tone Tonnšič«. Njihov nastop pomeni ofora-čun pred publiko, prifcaz enoletnega dela, rasti in uspehov drugod in doma. Zbor sestavlja sicer 66 člainov, na kcxncertu pa je pelo 29 deklet in 22 fan-tov. 2e uvodama moramo prizmaiti, da je zbor v primerjavi z lansikim letom dosegel tavalitetem na-predek, kar se je kazalo ne samo v boljši inter-pretaciji, temveč tudi v i23boru pesmi, s katerimi so se pevci spoprijeli in jih dovršeno naštudirali. Koncert je potefcal v prijetnem pričakovanju. Prvi del kocicerta je bil i^»r iz renesanse, pa še nekaj tujih pesmi. Glasovno do potankosti iizvežban zbor AFZ-jevcav, teimično in pev&ko discipliniran, po-vsem krotak dirigentovi rofci, številčno po glasovih dobro zaseden, pa vsefcakor ni bil kos prezahtev-nim madrigalom. K3jub nespornim prizadevanjem v&eh pevcev, so ti madrigali izaveneli preveč svetlo, za podifoni Liquide perl« Amor sMadatelja Luca Ma-renzija lahko trdimo: fcredirao čisto, vendar je kot celota delovalo slabokmo in brez topline. Lepo priznanje je požela že prva izvajana pesem Rada Si-monitija na besed-Slo T. Pavčfea: Preproste besede, ki pa se je, zlasti v drugem delu, še stopnjevalo. pandopulojeve dodane Skoči kolo!, najbolj doži-veto in tankočattno zapeta pesem. Preproste besede so pomenile začetek pravega koneertnega vzdušja, ki pa se je zlasti v drugem delu, še stapnjevalo. Od prvih osem izvajanih besed je vaftjudila po25or-nost Karabichvskega Al Xodo zaradi odličnih basov, ki so se odlikovali s taiium poslidiom za ritem in variiranje, dočim so bili soprani negotovi in zlasti v višjih legah intonančno nejasni. Drugi del večernega koncerta se je začel z vokaJno suito Ziljaka ohxjet v priredbi Sama Vremšaka. Ta devet minut trajajoči caklus Maroltovih zapiskov, je pokazal, da zna zbor odpreti vse svoje registre. Gla-sovno in dikcijsko naštudirana suita je vemo pri-poročilo, da so APZ^jevci odlični ambasadorji stilne domače glasbe, saj tudi sami pravijo, da so »... v sabi odkrili tisti delček nepokvarjene lepote in pre-prostega domačega bogasfcva, ki ga vedno redikeje najdemo v pravi obliki, a ga prav zategadelj vedno bolj cenimo...« Z drugim delom koncerta so si pridobili vse simpatije hvaležnega občinstva, ki je popotooma naipolnilo filharmonično dvorano, prido-b:M pa so si tudi vstopiico, da smejo našo sloven-sko pesem zastopati na vseh doimačih in tujih odrih. V nadadjevanju - izvajanja so dokazali, da so kondiicijsko izredno .pripravljen zibor, saj razen v zadnji pesmi oficialnega sporeda, kjer so basi naj-brž zaradi utrujenosti intonančno precej zazmavno pogrešili, ni bilo ofpazati padcev glasovnega razpolo-ženja, pač pa smo lahko občudovali odlične iin čiste Koncert pojočih ust pianissdme ter za subjektiimi okus nekoliko iprena-gle, a vendar skladne crescende, kjer je dirigent spet demonstriral svojo avtoriteto in sposobnost z eno samo gesto umiriti glas (basi), ki hoče izstopati. Ko je po končanem programskem sporedu zbor navdušeni publiki odpel tri pesmi starejšega reper-toarja, smo poslušalci prav v tem dodatku spoznaM, da je zbor le izzvenel (Pa se sliš'...) Dodane tri pesmi, zapete z entuziazmom in pod vtisom dolgo-trajnilh aplavzov, so pomenile logičmi dodatek k zahtevnemu sporedu, kafcor tudi obojestransko za-hvalo za prijetem večer. Dirigent LOJZE LEBIC je po enoletni odsotno-sti (odsluženju kadrovskega roka) vložil vse svoje mlade sile v abor »Tone Tamšič«. Nesporno je, da si ta mladi, temperamenitni dirigent \z leta v leto pridotoiva bogatejše zborovske iakušnje in dirigent-ske sposobnosti. Cetrbkov koncert mu tudi potrjuje, da je pri svojem delu natančen iin da poleg ruti-nerskiih, organizacijskih in vodstvenih spasobnosti do popolnosti obvlada situacijo v zboru. Talenti-rani in muzikaličini dirigent ima ob Akademskein pevskem zboru tudi jasne perspektive ter dobro življenjsko šolo. K uspehu koncerta je mnogo pripomogel tudi konferasje, saj so njegove recitacije besedil požele spontane aplavze občinstva. Po končanem koncertu, takoj ko so pevci v avli od navdušenja dvignili svojega dirigenta na rame-na, je Lojze Lebič izjavil za študentski tisk: »Vesel sem, da je APZ svojo 17. sezono v redu zaključil. To se mi zscli še tolilko balj pomembno, ker se pri mladini in v našem javnem ždvljenju po vseh glasbenih prireditvah in festivalih spet kaže zanimanje za petje in ziborovsko glasbo.« Tadej Munih Se enkrat: malomaren Tov. predsednik Koroškega akademskega okteta je v predzadnji številki Tribune odgoivoril na moj članek Malomaren odnos, ki je bdl objavljen v Tri-buni, dne 17.4. 1963. V tem člailku sem pojasnil, zakaj ofctet kljub dogovoru ni nastapil na proslavi v počastitev tedna pravnika. Na nepreipričljiv odgo-vor oziroma zagovor tov. predsedoika okteta doda-jam naslednje: 1. Edini namen mojega olanka je bil ožigosati malomaren odnos okteta oziroma njegovega pred-sednika, ki je pozineje sicer otoljuibil, da se bo za dogodek opravičil fakultetnemu odiboru na pravni faikulteti, vendar tega še do danes ni storil. 2. O datumu, uri iin kraju nastopa, sestavi pro grama in ostailih pogojih: Datum, uro in kraj na-stopa sem predsedniku okteta jasno sporočil, saj bi si sicer teh podatkov ne bil zabeležil v koledar. Glede prograima na takih internih proslavah — go-vor^irn iz izkušenj na pravni fakulteti — pa je v na-vadi, da si le-tega pevski ansamibli sami določijo. Če je predsednik okteta drugačnega mnenja, bi me pač 27. marca, ko sva se dogovorila za nastop, na to opozoril in zahteval, da se domeniva o vsebini in trajanju kratkega programa. Nagrada? Tudi na to je mislil fakuilte:tni odbor. 3. Tov. predsednik okteta meni, da je želel spo-rooiti prirediteljem, da oktet ne bo mogel nasto-piti, in pripominja, da je to sekundarnega pomena. Nasprotoo, prav ta okoliščina je primarnega po meiia, saj objeiktivne ovire, zaradi katere oktet ni mogel nastopiti, ne moremo smatrati za malomar-nost, pač pa lahko označimo za imalomarno in ne-dopustno, da oktet oziroma njegov predsednik sploh ni sporooil na fakulteto, da ansamtoel ne bo mogel sodelovati na proslavi. Drago MIROSIC Pripomba uredništva: Zaključujemo polemiko med predstavnikom FO pravne fakuitete in pred-stavnikom Koroškega okteta. Menimo, da bi tako prerekanje lahko vodilo v nedogled, meje osnovne-ga spora pa bi že zdavnaj prešlo. Znano nam je, da stvari okoli okteta res niso zmeraj čiste, v oko-llščinah kakršne so, pa o njih ni vredno razpravljati. POPRAVEK | V članku Kmalu nasvidenje, Ttribuna št. 13, je prišlo pri prevajanju iz srbohrva-ščine do nekaterih bistvenih napak. Pravii-no ime sekretarja Sveta Svobod okiraja Maribor je Zitterschlager in ne Citar Šlager, kakor je bilo zaradi naglice pri zaključeva-nju redakcije pomotoma objavljeno. Prav lako ni res, da bi zbctr Vinko Vodopivec lani v isti dvorani doživel popoln polom, ampak je bila le zaradi slabega obveščanja dvorana skdraj prazna. Ob tej priložnosti se bralcem in prizadetim opravičujemo. Uredništvo Junak Kartoteke Drago Bahun je učinkoval z impresivnostjo svoje igre Slovenska pesem v poljščini V četrtek 9. maja je bil v Križankah prijeten večer slovenske poezije v poljščini, ki so ga pod vodstvom lektorice tov. Roake Štefanove pripravili slušatelji poljskega lektorata na filozofski fakulteti. V poljščini so prebrali dvajset pesmi, od katerih jih je bilo največ iz sodobne poezije, nekaj pa tudi iz starejše. Kaže, da so se posebno v zadnjem času stiki med slovensko in poljsko književnostjo popestrili in tudi prevajanje literarnih del iz slovenščine v poljšči-no in obratno se je premaknilo z mrtve točke. Na-prosili smo absolventa slavistike, Franeta Drolca, ki je sam aktivno sodeloval pri tem večeru, za nekaj besed o izboru pesmi, o realizaciji tega ve-čera in morda še kaj o poljsko-slovenskih stikih sploh. »Res imatno v zadnjem času priložnost opaziti poživljeno dejavnost, kar se tiče kulturnih stikov s Poljsko sploh. Važno dejstvo v tej dejavnosti so izmenjave študentov ljubljanske univerze s študenti poljskih fakultet, izmenjave profesorjev in znan-stvenih delavcev ter različne ekskurzije v okviru slavistike in v okviru študentskih izmenjav sploh. Najvidnejši impulz v to živahnost pa je ta večer slovenske poezije v poljščini. Omeniti je treba, da prevajanje slovenskih pesmi v poljščino nima kdove kake tradicije in da so Poljaki dobili v preteklosti le nekaj prevodov Prešerna iti morda še nekaterih starejših slovenskih pesnikov. Ti prevodi v širši jav-nosti niso imeli večjega odziva, saj so bili bolj re- zultat kabinetnih prizadevanj slavističnih strokovnja-kov in pesnikov. Šele novejši čas je prinesel poži-vitev v prizadevanja za prevajanje slovenskih pe-smi v poljščino. Rezultat tega prizadevanja je Anto-logija jugoslovanske lirike, s katero se je poljskemu literarnemu občinstvu predstavil pomemben del slo-venske poezije v tematsko-idejnem in estetskem pogledu.« »Slovenska besedila sta recitirala Mara Černetova in Marjan Kralj, vi, študentje, pa poljska. Pri tem je očitno, da težišče večera nibilo samo naprevodih, ampak tudi na primer javi ...« »Res sta recitatorja slovenskih besedil vnesla v večer sugestivno noto, ki jima jo je občinstvo tudi priznalo. Seveda pa ni mogoče ločiti v okviru take-ga večera originala od prevoda in naloga slušateljev poljskega lektorata je bila, da prevode v poljščino sfcušajo funkcionalno vkomponirati v koncept veče-ra. čisto naravno je, da smo se srečali v tej težnji z objektivnimi in subjektivnimi težavami, kot so svojstvena prozodija v slehernem od obeh jezikov ter relativna sigurnost v fonetiki in nastopu. Večer slovenske lirike v poljščini je samo del prizadevanj Društva slovenskih prevajalcev. Dosedanja tradicija takšhih prireditev je pokazala pomembno vrednost v zbliževanju kultur razlienih narodov; skupaj z ve-čerom češke, slovaške ter ruske poezije, ki se pri-pravljajo, pa je večer slovenske poezije v poljščini realizacija usmeritve teh prizadevanj na slovansko kulturno obmpčje.« Kultura v Naselju Maja, ko se prične obdobje žl-vahnejšega študiranja, se navadno glavna kulturna sezona za študente neha. Kljub temu ima kulturno-diružabna komisija v Naselju še vrsto načrtov in verjetno bomo lah-ko videli še nekaj zanimivih prire-ditev. Oglejmo si malo program! Kulturna komisija se še zmeraj trudi oživiti Tribuno, oziroma popularizirati Ma-lo dvorano v 4. bloku, ki naj bi kasneje postala klubski prostor. Predvideli so vr-sto zanimivih stvari. Zanimiva je oblika, kakršno nameravajo uvesti za te priredi-tve. To naj ne bi bila predavanja, ampak neke vrste masovni intervjuji, ki bi zaje-mali širok krog poslušalcev. S tem bi po-vabljence bolj približali občinstvu in vzpo-stavili prisrčnejši stik med nastopajočimi in publiko. Taki razgovori bi načenjali ze-lo sodobne probleme, saj so kot možne teme predvideli razgovore z nekaterimi gle-dališkimi umetniki, pogovor z dr. Snuder-lom, razpravo o problemih jugoslovanske zabavne glasbe, problemih sodobne jugo-slovanske grafike in likovne umetnosti itd. itd. Kako bo ta program realiziran, je še vprašanje, gotovo pa je, da bodo ostale lepe osnove za naslednje leto, ko bo mor-da Tribuna le zašivela. Prav tako je zanimiv program umetnU ških prireditev. Predvideni so bili nastopi Odra 57, gledališča Ad hoc, akademije za igralsko umetnost, Akademika; organizi-rati so nameravali tudi drušabno — šport-ni večer, na katerem bi sodelovali naši najboljši športniki. V teku so tudi še pri-prave na revijo, ki jo mislijo izvesti z iz-vajalci iz Naselja v režiji predsednika fco-misije, Dimčeta Hristava. Za vse bo ver-jetno zmanjkalo časa, lahko pa pričakuje-mo še vsaj dve tri zanimive prireditve. Letošnji program kulturno — družabne komisije je bil zelo obsešen in zanimiv, vendar bo moral marsikak dober načrt tepasti. Zdkaj? Na to vprašanje namerava komisija odgovoriti javno, tako da bo izo-besila program vseh prireditev in pr'% ti-stih, Jci so odpadle, navedla podrobne vzroke. S tem bi bila dana osnova za jav-no debato o delu komisije, ki bo gotovo Idhko odkrila napake in njihove vzroke. S takšno »demokratizacijo« dela bi se tudi povečal pbčutek odgovornosti posameznih članov komisije in verjetno se bo našlo dosti sugestij za zboljšanje notranje or-ganizacije dela, ki je, kakor pravijo, še-pala. Komisija se je pri svojem delu znašla tudi pred problemi, ki jih vsa prizadeva-nja niso mogla rešiti. Tako je npr. popu-larni operni večer moral odpasti zaradi razbitega klavirja, radijska postaja Nase-Ije, o kateri je bilo dosti govora in za ka-tero so že pripravili podroben program, ni mogla začeti z delom, ker ni bilo de-narja za pripravo tehničnega elaborata, ipd. ipd. Najbolj pa se lahko veselimo novice, da je kulturno — družabna komisija še po stavila iniciativni odbor, ki bo pripravil ustanovitev sedme podkomisije, ki bo po-skušala organizirati amaterske umetniške skupine v Naselju. še letos nameravajo temeljito proučiti ta vprašanja in drugo leto postaviti sedmo podkomisijo na no-ge. Morda pa bomo navsezadnje vendarle lahko videli v Naselju kot izvajalce kul-turnih programov naseljaše same? Ker smo ob koncu leta, se razgovori o izpolnjenih in neizpolnjenih načrtih seve-da vežejo na načrte za naslednje leto. Treba je reči, da za naprej ne bodo ostali samo načrti, ampak tudi lep kup izku-šenf. Letošnji »kulturniki« pa pravijo, da jih najbolj skrbi, kako dobiti Ijudi, ki bodo drugo leto vodili kulturno dejavnost v Naselju. čeprav so naseljaši najboljša publika v Ljubljani, pravijo, je delo v kulturi zahtevno in nehvaležno... Marija Cigale OB FILMU Z DVEMA OSKARJEMA — »ČUDODELKA« ROJSTVO Kdaj se človek rodi? Takrat, ko prvič zaveka? Ali takrat, ko spre-gleda, ali ko nas uboga, ali ko spregovori prvo besedo? Vsak tak dogodek nas znova preftrese, ob vsakem se nam sreča nabere v očeh. V vsakem vidimo novo rojstvo. Toda najbolj nas pretrese trenutek, ko otrok razume besedo. Beseda. Kot most povezuje ljudi. Izvir je, s katerim prodre na svetlo podtalna voda. Vanjo ujamemo vse. Vse, kar je svetlo in mine, pustimo v besedah. V njih se nam ohranjajo tisočletja. Beseda je kakor svetloba. V njej gleda-mo stvari: vsaka stvar ima svoje ime. Otiplji ta predmet. Svojo posebno obliko ima. Toda ta stvar ima tudi svoje ime; to je vendar tako preprosto. Beseda ni samo igra ustnic in prstov. Ta igra ima pomen. Potrebna je samo ena beseda, da to razumeš. Beseda, ki predre Iupino in odpre tisti nemirni podtalni vo-di pot v svetlobo. Potem spregledaš. In vse je tvoje, ves svet. V temo in tišino stopa z iztegnjenimi rokami dekletce, ki ne pozna svojega ime-na in ki je pozabilo, da je nekoč že spo-znalo... Voda. S šestimi meseci je ob vodi spregovorila to besedo. Ne še čisto pravilno, toda razumela je. Potem je bo-lezen pokopala ta trenutek. To dekletce je Helen; brezupen primer. Njen svet je kot grob gluh in slep; ne pozna melodije zvokov, cvetočih travnikov, dreves, sonca. In vendar čuti, da je izven grobne tišine in teme drugačen svet. 2iv-ljenje. Z vso silo ga zahteva tudi zase; enaka hoče biti drugim. Ne ve, da drugi vidijo in slišijo, in vendar čuti, da je med njo in njimi razlika. Hoče jo premostiti. Hoče, da ima tudi njena punčka oči, kot jih imajo punčke drugih otrok. Tudi ona bi se rada igrala čudno igro ustnic. In divje jo boli, ker ji nočejo razložiti nje-nih pravil. Postala je majhna divja zver. Nenadoma stopi v njeno življenje nov clovek. Ženska z jekleno voljo. Cudodelka. Ta ženska pozna novo igro. Igro s prsti. Toda ta ženska je hudobna, jemlje ji hra* no, tepe jo, kar naprej jo nadleguje % no-vimi neprijetnostmi. Začela se je borba, ki je Helen ne more razumeti. V njej je polno porazov, omahovanj, obupa. Samo nečesa ta borba ne pozna: usmiljenja. To je laž za Helen in predaja za Annie. Začne se sovraštvo. Ce bi klicala ženska v jami, bi vsi pri-hiteli in bi se trudili in je ne bi izkopali. Ko bi imeli toliko potrpljenja kot volje, bi jo rešili. Upanje je majhno. Toda še manjše bo, če ni načrtnega dela. To spo-znanje se porodi Annie v njeni brezupni borbi. Prične se drugo obdobje. Annie ^>e zapre s Helen v samotno lovsko kočo. Za dva tedna. Tu se začne nova bitka, v ka-teri si mora Annie pridobiti Helenino na-klonjenost. Vendar Annie tudi v tej bitki ne pozna usmiljenja, ne pozna predaje. Kajti Annie je spoznala smrt. V tem je njena moč. Nikoli ne bi živela, če bi sa-tno za bip pomislila na predajo. Sovraštvo je premagano. Tista čudna igra s prsti je zmagala. In Helen popusti; da se ukrotiti. Postala je udomačena žival. S tem je borba končana. Za vse, razen za Annie in Helen, ki bo za vedno ostala v temi. Nenadoma pa se ob curku vode prebudi tisto skrito, pozabljeno, plane na svetlo . .. Voda. Da, voda. To je tista igra s prsti. Voda. In prsti hitijo , črkujejo.. . Sedaj je treba spoznati vse, prsti čutijo svetlobo, iščejo, tipljejo ... To? Tla. To? Drevo. To? Mati. To? Oče. Da, prsti čutijo, vidijo. Toda Helen razume sedaj še več. Tiho pride ponoči k Annie. Poljubi jo. In Annie počasi črkuje s Heleninim prstom: Ljubim te, Helen... Helen tega sedaj še ne razume; toda to ni važno. Helen se je rodila. Film Cudodelka je posnel režiser Arthur Penn; resnično zgodbo, ki je podlaga fil-mu, je izoblikoval v skladno, samostojno umetniško celoto, kjer so marsikdaj posa-mezni detajli pridobili nov, simboličen po-men. Tako film ni ostal na ravni doku-mentarca, ki bi samo verno pričal o resnič-nem dogodku; v resnici je teža filma rav-no v izpovedi, ki jo vseskozi čutimo v njegovem podtekstu. Posebej velja še opom-niti na zanimivo tehniko, ki jo je režiser uporabil ob prizorih spominjanja; z njo je dal mračni preteklosti posebno, indivi-dualno čustveno obarvanost. Glavni vlogi v filmu tolmačita Anne Bancroft in Patty Duke. Odigrali sta ju doživeto, z globo-kim čutom za tisto posebno elementarno silo in eruptivnost, ki sta jo njuni vlogi zahtevali. Za svoj trud sta prejeli zasluže-no priznanje — Oscarja. V tem fUmu ni lažne sentimentalnosti; njegova zahteva je jasna: ne usmiljenja, temveč roko dajte nesrečnemu človeku. 1 INGO PAŠ " 4 Chorlotte Armstrong Kaj bi i-*>-i storil ti? Nisem ji mogla razložiti, da nisetn o njej niko-M mislila, da bi mi bila v nadlego. Ničesar takega ni bilo, dokler se ni vrnila domov in prekinila mo-je dolge sanje o Johnu. Stric Paul ti je lahko povedal najgršo čenčo ali intrigo, o kateri se je šepetalo po elizabetinskem Londonu, vsi ti jezni glasovi v njegovi lastni hiši in v njegovem času pa so bili zanj preveč. Ko je pri-šla domav teta May, je takoj vedela, kaj je. Potola-žila je Marcio, potem pa začela dražiti mene. »Veš, da Edvardovo telo ni bilo med tistimi raz-bitinami zgorelega letala nikoli popolnoma identi-ficirano?« »Vem, teta May, zagotovo vem«; sedela sem na sto-lu in odrezano kimala z glavo. »Poglej me, Nan. Si zaradi tega rekla, da si ga vi-dela?« »Ne, seveda ne. Videla sem njega, njega, čisto pošteno lahko to zatrjujem.« »No, to je pobožno!« je rekla Marcia. »Samo po-glej tiste velike okrogle, modre oči. Laže, kakor je-dalga in široka...« Teta je Marcio nepotrpežljivo mirila. »Ali si sanjala o tem, draga«, je spraševala mesne. »Kje pa! Nikoli.« »Pridi, Nan-« šla sem v zavetje tete May, ki me je »razumela«. »Morda se ti je sanjalo o kakem du-dežu, ki naj ti bi ga dal John Lockhart. Vsi mi ve-mo, kaj čutiš. Pridi sem, draga. Mlada si in udarec je bil to zate, vsako dekle si včasdh ustvarja take fantazije.« »Ne,« sem rekla in se ponižno sklonila. »Ne# to niso bile sanje. Skušala sem dojeti...« »Ne verjemi, teta,« je refcla Marcia. Teta May mi res ni verjela. »Kako moreš, Nan, Marciji zameriti, da se je vrnila domov. Ob njeni zaroki z Johnom si bila zelo raaburjena. Zdelo se mi je popolnoma možno, da si želiš, da bi bil Ed-vard živ. Prav mogoče je, da sama sebe prepriču-ješ, da si ga videla. Vendar pa si želim, da bi se u-resničilo ... Strašno stvar si si izmislila. Ne bd te rada spraševala po hvaležnosti, vendar ne morem pozabiti tvojega revnega prihoda k stricu Paulu in meni___« »Vem, da je to strašna stvar,« sem rekla, »vandar sem povedala samo to, kar sem videla.« Nisem mislila, da mi kaj verjame. »Morda,« je rekla teta premišljeno, »bomo mirno vprašali po-licijo, če ...« »No!« je zavpila Marcia. »No, no! Ne smemo tega razglašati! Bavno to je ona hotela. Ne pusti je, da bi to pripovedovala okoli! Ne pustite je, da bi to dala v časopis ...« »Marcia, mimo!« Teta May je hotela biti mirna in razumevajoča. »Bada bi na nek način dokazala Nan, da se je zmotila ...« »Ne potrebuje dokazov. Sama ve, da laže. Eddie je mrtev Letalska družba to ve. Neumno je reči, da je še živ. To je kruto.« Teta May je gledala skozi okno. »Čakaj, John je tu...« »Ce se takoj ne opravičlš... Ce Johnu poveš to laž...« Mislim, da je bila Marcia prav na tem, da me zadavi. »Da, povedala mu bom,« sem rekla odločno. »Ali pa mu boš ti povedala. Tudi, če bi lagala, ti ne bi odpustil... Qn mora to vedeti...« Zijala sem zviška v Marcio. Ne vem, kako je to hilo, počutila sem se, kakor da bi bila umrla. Vede-la sem, da sem Johna za vedno zgubila. Toda kako bi ga mogla pustiti, da bi se na tak način poročil! It\ i^ da bi vedel za vso to stvar. Kaj bi storili vi? Poslali so me iz sobe in povedali Johnu sami. Iz-brali so pač primeren način. Ničesar nisem mag-la čutiti, ko sem sedela tako sama v kotu zelenega kauča, najrevnejša na svetu, medtem ko so na dru-gi strani stene v knjižnici pripovedovali Johnu, ka-kšna kruta lažnivka sem. John je prišel iz knjižnioe sam. Bil je bled in utrujen. »Nan, povej mi, prosim, kaj o tem,« Nje-gov glas je bil vljudno monoton. »Da«, sem rekla; moje srce je bilo bolno. Ko sem zatikajoče ponovno povedala svojo izvr-ženo zgodbo, je rekel John: »To je zame težko reči, Nan. Bila sva dobra prijatelja.« Sedel je zelo po-konci, nenaravno. »Zdaj pa se mi zdi, da moram bi-ti jasen.« »Da«, sem rekla, srce pa je bilo ztneraj bolj bolno. »Moraš mi verjeti,« je pazljivo začel, »da se s te-boj ne bi mogel poročiti, tudi če bi izgubil Marcio. Nifkoli mi nisi v tem smislu prišla na um, Nan. Ver-jemi mi.« »V redu«, sem rekla, »verjamem ti.« »Tako, odkar ti ni mogoče pomagati...» je z ble-dico nadaljevai. »Ti misliš, da lažem?« sem rekla, prizadeta bolj kot kdajkoli. »Ti misliš, da sem taka? Ti misliš, da je to zaradi tega, ker te imam rada? ...« »Nan, ne...« je rekel in se zgrozil, kat da bi bi-la jaz nekdo, ki se ga boji dotakniti. »Prosim, ne... ne reci, da me ljubiš. Ljubezen je razumevanje, ne pa, da jo daješ kot kazen.« Jaz sploh nisem mogla govoriti. »Mi zdaj ne moreš reči, da sd se zmotila?« Pošastno se je nasmehnil. »Zdaj, John,« sem topo rekla. »2elim, da bi lah-ko. Nočem te kaznovati. Vidiš, da je samo to, da sem ga zares videla ..« Vstal je in vzdohoval. »Veš, da se ne morem spu-stiti z Marcio v nobeno umazanijo... Vse si nas pripeljala v agonijo.« »Ne jaz. Ne jaz. Ne vddiž? Nisem jaz storila tega. To je bilo samo dejstvo.« »Ne bodi preponosna in priznaj, da si se prenag-lila,« je rekel z neko neprijetno prijaznostjo. »Ra-zumeli bi, Nan. Razinisli o tem.« Potem je Sel. Slehemi abčutek udobja v življenju je šel od me-ne. Oh, ko Ijudje ski^ajo »razumeti« nekoga, ka-ko strašno je lahko to! IRITIKA ŽE, TODA KAKŠNA 30 MINUT S PLESNIM ORKESTROM RTV UUBUANA Osrednja jugoslovanska revija za jazz in tabavno glasbo, RITAM, je v svoji 14. in 15. številki objavila dva članka, ki sta se po svoji »naklonjenosti« precej razliko-rala. Obravnavala sta polurno TV oddajo »30 minut s plesnim orkestrom RTV Lju-bljana«. V prvem članku trga avtor (beo-frajsld književnik in publicist Berislav Koseir) v nič vse, kar je videl in slišal. Piše, da je bil izbor skladb čuden, nemo-joča interpretacija vokalnih solistov, kore-»grafija slaba. Na koncu ironično pohvali napovedovalko, ki je imela pri tej oddaji samo napoved in odpoved. Reakcija na Hanek je bila velika, tako da si niso mo-fli kaj, da ne bi objavili odprtega pisma, ki ga je zagrebški glasbeni delavec Mla-ien Kučera napisal Berislavu Koseiru; Kučera je po vrstnem redu zavrnil njego-vo nekonstruktivno in preveč subjektiv-io pisano kritiko. Ker je pismo pisano za-limivo in ker obravnava problem televi-cije, ki je danes več kot aktualen in se lanaša na našo televizijsko postajo, ga ne-koliko prirejenega objavljamo. Drago Diklič ni TV minus Precej ste napisali v vaši kritiki oddaje »Trideset minut s plesnim orkestrom RTV Ljubljana«. V uvodu ste se vprašali, zakaj $e je ta oddaja splah pojavila na TV >kranu, čeprav je to oddaja, ki jo mi, pre-arosti poslušalci in gledalci, radi slišimo n vidimo. Pred to oddajo je že bilo mno-fo oddaj, ki po svoji kvaliteti niso bile liti bohše niti slabše, pa vendar ste si za iritiko izbrali prav to oddajo. Po vašem nnenju ni bila to niti zabaivna niti ples-la glasba in niti čisti jazz (sicer pa, ali bi rti lahko razložili razliko med »čistim« jazzom in »jazzom«), Menim, da to ni bila aiti resna niti narodna glasba. No, pa jo jrnenujemo »e-kperimentalna«. Toda poza-iili ste naslov oddaje! Ni bila napovedana cot jazz odclaja, niti kot oddaja plesne ^lasbe, terrvveč enostavno — »Trideset mi-lut s plesnim orkestrom . . .«, in to je bi-!o trideset prijetnih minut z razliko od va-šega fnnenja. Privšku ste očitali, da je zbral čudne Bkladbe! Prav čudno mišljenje. Po vašem •nnenju so skladbe- Autumn in New York, Day in day otit, Desafinado glasbemi he-mafroditi in hribidi. Bolje, da ne govori-mo o odličnem aranžmaju korapozicije Autuimn in New Yoric, ki bi jo želel mar-sikateri jugoslovanski orkester. Edino, kar ste v vašem olanku upramčeno kriti-zirali, je neumestno zvijanje in pačenje Atija Sosa, vendar se ni posebno pripravil za to oddajo, kajti on se že od nefcdaj krdvi in pači in se še bo, mislim pa, da mu glede na njegove gilasbene kvalitete to iahko oprostimo. No, pa pogilejmo še da-lje. Kritizirali ste Ljiljano Petrovid, zakaj poje jazz, ko pa ni jazz pevka. Kdo pa je sploh rekel, da bo pela jaztz in da je jazz pevka? če npr. poje Doris Day Love me or leave me, je to zabavna kompozicija, če pa to stvar zaigra kvartet Cerrija Mul-ligana, je to jazz skladiba. Upam, da to razumete. Prasim vas, koliko pa imamo pri nas jazz pevcev, ki se sikušajo v jaazu? MisJi-te, da je Krsta Petrovid, ki je nastapil pred kratikim v podobni oddaji z jazz orkestrom studia Beograd, jazsz pevec! Ne mislite, da je bila ta oddaja (razem vokal-nega kvarteta Ivanovica, ki je bil odličen) kaj boljša kot Ljubljaniska! Kritizirate Nina Robiča, inddrektno pa še Dragutina Diklida, ki ni imetl s to od-dajo nič skupnega. Govorite tudi o objek-tivnih poslušalcih. No, pa recimo, tudi jaz sem objektiven poslušalec. Velikokrat sem slišal oddaje Mikrofon je vaš in se seznanil s tisoči uslužbencev, delavcev in njihovim petjem. Res je, moraš biti dober poznavalec glasbe, če hočeš primerjati nji-hovo petje s prepevanjem Nina Robida in Draga Diklida. Nino Robid res ni zvez-da, nima takega glasu kot Jimmi Stanic in bra; Ivo Robid, toda izjemo o njego-vem povprečnem posluhu bi lahko ko-mentirali. Poznamo več naših domačih pevcev, slavnih zvezid, ki so skoraj brez posluha (tudi pos-luh je važeji), pa jih ne kritizirate, temveč delate iz njdh zvezde. Navedei bom samo eden primer. To je Djordje Marjanovid. Ali mislite, da je nje-gov glas kvalitetnejši kot glas Nina Ro-bida? O njegovem posluhu pa je bolje, da ne govorimo. Vsak poslušalec s povpreč-no razvitim posluhom z lahkoto ugotovi, da je Djordje do sedaj na sikoraj vseh fe- Včasih so govorili: »Drago Diklič je naj-boljši pevec med bariton saksofonisti in najboljši bariton saksofonist med pevci.« Danes pa že lahko rečemo. Drago Diklič je najboljši pevec med pevci, še posebej po zadnjem festivalu popevk v Beogradu. stivalih malo »mimo«. Sicer pa pustkno Djordja, je simpatiden fant, ve za svoj po-sel, pa naj ostane zveeda. Ne razumem, zakaj ste kritizirali Draga Dikiica. Po vašem pisanju spada v isto ka-tegorijo kot Nino Robic, to je v kategori-jo pevcev s povprečno razvitira posluhom in glasom. S tem ste se izkazali kot po-poln nepoznavalec dobrega in slabega. Marsikateri domači pevec lahko Diklicu zavida njegov glas, o posluhu pa ... Ni-ma v domovini sebi enakega. Tudi koreografijo smo že videli siabšo. Vi ste v tej oddaji videli samo anatomijo mišic, sicer pa je to čisto vaša osebna stvar. (Menda vas je samo to zaninaalo). Kritizirate cedo scenografijo, ki je bila v istem kvalitetnem rangu kot ostale oddaje podobnega žanra. Mogoče je bila ta odda-ja za okus posameznih kritikov slaba, to-da za povpreonega poslušalca je bila — odlična. Vendar ste nekaj pohvalili. Te pohvale je bila deležna napovedovalika. Menda ste hoteli vsaj malo ublažiti že tako »raztrga-no« oddajo. Toliko, tovariš Koseir! V nekaj zadnjih številkah ste napisali odlične kritike (Naj-boljše v najboljšem, Djordje plačuje svoj davek...), tako da težko verjamemo, da je to kritiko napisal isti dlovek. Po Ritmu Ivo Štrakl Plošča za vsakogar Že precej casa vidimo v izložbah trgo-vin z gramofonskimi ploščami ploščo, ki jo je izdala Komisija za pomoč nerazvi-tim narodom pri OZN. V trinajstih sklad-bah so izbrane priljubljene melodije v in-terpretacijah najboljših vokalistov sveta. Tako najdemo imena Luisa Armstronga, Nat King Cola, Binga Crosbija, Mauricea Chevalliera, Doris Day, Mahalijo Jackson, Nane Mouskouiri, Patty Page, Los Para-gvayos, Ediht Piaf, Anne Shelton in Cata-rino Valente. Vsi ti umetniki so za simbo-tičen honorar posneli ploščo, čisti dobiček pa je namenjen ljudem, ki so potrebni pomoči. Še več: umetniki niso plošče sa-mo posneli, temveč tudi reklamirali. Maurice Chevallier je pripovedoval o svo-ji preteklosti in med drugim dejal: ». . . Vem, kaj pomeni revščina. Sem sin očeta, ki je imeJ devet otrok. Že v rani mladosti nas je zapustil in od takrat sem se moral sam preživljati... Danes je na milijone ljudi brez vsega... bre« hrane, obleke, stanovanja. Njim je potrebna pomoč. Če boste kupili eno ploščo, boste pripomogli, da bo dovolj za zabavo prepotrebnega zdravila, obleke, hrane. ..« Edith Piaf: »Pesem, ki jo pojera, je namenjena vsem Ijudem, ki so potrebni pomoči. Ljudem, ki nimajo prijaznega doma, ljudem, ki ne vedo, kaj je to življenje brez težav ...« Doris Day: »Prosim za pomoč enega otroka, enega nebogljenčka med milijoni. Prosim, kupite eno ploščo ...« Tako se vrstijo izjave. Ena za drugo, ena podobna drugi. Pridružimo se še mi tej človekoljubni akciji, pri kateri imata korist obe strani. Mi in tisti, ki so potreb-ni pomoči. I.S. Dolgo so razpravljali v knjižnici, potem pa me je stric Paul poklical, naj vstopim. Tako sem jim hitro, preden so začeli govoriti oni, povedala, kaj sem sklenila. »Stran grem. Nočem več živeti tukaj. Obljubljam, da ne bom spregovo-rila nobene besede več. Nikoli ne bo nič v časo-pisih. Mirno lahko pozabite na vse to ... sovfažite me... Karkoli hočete. Ne mislite pa, da sem vam lagala « Teta May pa je pogumno rekla: »Prišli smo do zelo važne odločitve. Razumljivo, Nan, da ne mi-slimo, da si ti videla Eddieja McNaughtona. Mi-slimo, da si imela privid. Razumetno, kako težko je to pr&klicati. Toda mi se moramo zašoititi, razu-meš? John bo šsl poiskat kakega privatnega detek-tiva, ki bo raziskal Edvardovo smrt. če jo ugotovi, potem ne moreš storiti ničesar več . . .« »Mislim, da je to najboljša rešitev,« sem rekla, ne da bi jih pogledala. Gledala sem steno za njimi. Detektiv je prišel nalednje jutro. Bil je mlad mož, prijeten in rdečelas. Imenoval se je Benjamin Brown. Poslušal je teto May, ki mu je razlagala po-ložaj, stric Paul pa je kimal in pritrjeval. Poslušal je Marcio, ki mu je pripovedovala o vsem, kar so vsi oni mislili o meni. Po«lušal je Johna Locfchar-ta, ki je pripovedoval, da sem ga dolgo otročje na-padala in da je na vsak način to njegova krivda in da mu je žal. Ves čas je bil zadovoljen, je rekel, kot je kdorkoli lahko. Zdaj pa je bil kaznovan... Toda mr. Brovra je bil delaven. Dobil je imena in na-, slove, ki jih je potreboval. »Zanima me, če si sploh predstavljate, kako je to komplicirano? Prvič, če ni Eddie McNaughton umrl na tejn letalu, kdo je bil ta, ki je umrl? Drugid, de je Eddie McNaugh-tom. živ, zakaj niso tega povedali? Ima kdo kako misel?« Gledal je name. Teta May je sopla. Marcia je tamala in si z rob-cem brisala oči. »Vidite, kako neumno ... ?« i John je rekel trmasto: »Noben mož bi svoji ženi tega ne storil.« ( Toda mr. Brown me ni nehal opazovati. Rekla sem: »Ne, ničmi ne pride na misel. Ne razumem tega — jaz sem ga samo videla.« Mr. Brown je prosil, če bi lahko govoril z menoj na aamem. Ostali so se umaknili, kakor v upanju, da bora razkrila svojo skrivnost tujcu. »McNaughtona ste poiznali na videz precej do- bro?« je vprašal tujec s čisto abičajnim glasom, ne da bi me sodil. Ppvedala sem mu o svojem obisku v New Yorku. »Tako,« je hitro rekel,« vi ne mislite, da bi mu bila vaša sestrična Marcia kaj posebno vdana?« Razložila sem mu, Jcaj sem mislila o Marciji. »Pravite, da ji vsega tega ne zamerite? Vsa ta le-ta vam ni posvečala po-zornosti?« še vedno ni bilo nobene sodbe v njegovem glasu, še vedno gladka, medla vprašanja. »Ne mislim tako,« sem rekla resno. »Zdi se mi, da sem se tega navadila, preden sem toliko dorasla, da bi ji lahko zamerila. Nikoli me ni prizadelo, mr. Brown, da nimam nobenih pravic. Ali ne pomeni — .zameriti', da čutiš, da si bil prevaran za svoje pra-vice? NikoM nisem mislila, da me ona mora imeti rada, in tako sem se preprosto navadila na to.« Zamišljeno me je poslušal. »Morda sem ji v podzavesti,« sem rekla, »vsa ta leta zamerila.... toda jaz ne vem tega.« »Ne prezirate je, niti malo?« Morala sem nadaljevati pošteno. »Seveda jo. Pre-ziram jo zdaj. Ljubila sem Johna, odkar se morem spomniti, povedala sem ji to, ona pa tega ni upo-števala... Oh, popolnoma se zavedam, da jo zdaj preziram.« Gledal je proč in brskal po nekih papirjih. Pre-pričana sem, da je bil v zadregi. »Vi ste o tem po-polnoma gotovi, v svojih mislih, miss Brewster? Ste videli Eddieja McNaughtona?« »Dobro,« sein rekla, »tako za gotovo kot sem jaz tukaj. Tudi on me je spoznal...« »Kako to veste?« Mr. Brown je vsedel više. »Zakaj, on je samo... veste... zdrznil se je in se nasmehnil.« On je odkimal. »Upam, da vaše spoznanje ne te-tnelji na tej reakciji.« »Toda... če jaz poznam njega, tudi on pozna me-ne.« »Predstavljajte si, da ste na nekem javnem pro-storu,« je rekel mr. Brown zatoavno, »Nekdo se premakne. Vi to opazite. Pogledate okoli. Ta oseba pa maha in gleda proti vam. Točmo proti vam, tako da mislite, da ste to vi. Preden pa ste čisto gotovi, komu maha, ali vam ne pride na misel, da bi ga mo-rali ipdznati tudi vi, če vas že on pozna? Niste začeli odgovarjati?« »Tako je,« sem pritrdila. »Seveda je tako. Mr. Brown, smatram, da bi se bila lahko zmotila. Toda še vedno mislim, da je bil to Eddie. Za gotovo je take zunanjosti in smeje se tako. Verjamem, da je bil Eddie, mr. Brown.« »Ste ga jasno vidgli?« , ¦ • »Oh, da. Ves obraz. Če bi imel dvojnika, bi se to seveda dalo tudi razložiti.« Mr. Brown si je grizel ustnice in me zamišljeno gledal. »Tudi tako,« je rekel čez nekaj trenutkov. »Bolje je, da grem.« »Kaj sploh lahko naredite?« sem obupano vpraša-la. »Najbolja rešitev bi bila, če bi našel točno zago-tovilo, da je bil on na letalu. Drugače lahko samo ugibamo...« »Rekla sem vam, da jo sovražim,« sem rekla, »in to je resnica. Toda nisem lagala, rar. Brown. Ne bi si mogla izmisliti česa takega. Taliko tudi spretna nisem.« Nenadoma je rekel: »Ko ste prišli do tega, ni ravno spretnost, če nekoga enostavno imenujete lažnivca, ker mislite, da točno veste, kaj je v nje-govi glavi. Ljudje prehdtro razločujejo. Zmeraj je pojava nekoga drugega preveč enostavna... čisto belo ali disto črno___Trudim se, da bi tega ne de- lal, miss Brewster.« »Hvala,« sem rekla negotovo. »Poslušajte,« je spet rekel, »če vam lahko kaj po-magam, jaz verjamem, da vi verjamete, da ste ga videli. In če verjamete, zakaj ni ničesar druge-ga, kot da to govorite.« Začela sem jokati. »Opro-stite,« je rekel, »nisem hotel dajati takih pripomb. Tega ni v mojein poklicu. Upam, da bom stvar lah-ko razjasnil,« je hitro dodal in odšel. Ves naslednji težki teden sem se oslanjala na to, kar mi je rekel. Bilo je vse, na kar sem se lahko oprla. Vsak dan sem šla na delo, toda dvornim, da sem bila v urada v kako pomoč. Domov sem priha-jala samo spat. Teta May me je neprestano pre* pridevala, tako da sem je bila že sita. Marcijino pri-sotnost v hiši sem občutila kat tempirano bombo. Strica Paula nisem videvala. Skrbela sem za to, da nisem videla Johna Lookharta, ker bi tega ne mo-gla prenesti. INDEKS IN... PLAVANJE Za tale razgovor smo prišli sko-raj prepozno. Od takrat, ko stno se odločili, da vatn predstavimo S o • njo Tominšek, pado zclaj, ko te berete, je Sonja že diplomiralu na oddelku za arhitektuHo FAGG v Ljubljani. Sonja Tominšek je doma iz Ljub-ljane, tekmuje pa za plavalni klub Ljubljana. Zmotili smo jo prav pri pro-slavljanju diplome ter ji na hitro in kar brez reda zastavili nekaj vprašanj. L Kdaj si pričela plavati in za kateri klub si se odločila? »Plavati sem se naučila s sednii-mi leti. Leta 1952 pa sem se včla-nila v ŽPK Ljubljana. Sprva mi je šlo predvsem za prosto klubsko vstopnico na Koleziji, boljši rezul-tati so prišli kasneje.« L Ali nameravaš še naprej tek-movati — kljub diplomi? »Seveda. Ko sem se poročila (v 2. letniku), sem za leto dni prekinila s plavanjem, potlej pa me je mož pregovoril, da sem nadaljevala s treningi.« 0 Ali braniš katerega od repu-bliških plavalnih rekordov? »Da, dva. Na 100 in 200 metrov prsno.« 0 Kaj pa nastopi v tujini? »S temi imam, skupaj z nekate-rimi športnimi tovariši, precejšnjo smolo. Že nekajkrat se nam je pri-tnerilo, da stno se že zbrali na že-lezniški postaji, a zaman; tekmova-nja so bila odpovedana ali pa je bil naš nastop v zadnjem hipu odpove-dan. še večkrat pa se je že prej zataknilo — pri denarju.« L Ali te je plavanje kaj motilo pri študiju? »Oboje mi je šlo kar dobro sku-paj. Nobenega izpita mi ni bilo tre-ba žrtvovati na račun plavanja, saj je bila večina tektnovanj v poletnih mesecih.« 0 Kako si zadovoljna s klubski-mi trencrji? »Na to vprašanje raje ne bi odgo-vorila. Lahko pa rečem, da mi je mož pri pripravah na tekmovanja v precejšnjo pomoč.« L Slišali smo, da si — poleg di-plome v preteklem tednu dosegla še en uspeh — opravila si vozniški izpit za motor. Kakšnega železnega ko-njička imaš? »Vozim se z rolerjem znamke Prima. V zadnjih dneh pred izpi-toes mi je kar prav prišel, ko je bil'o treba urediti toliko stvari. Čez nekaj dni se bom odpeljala na obisk k možu, saj mi danes zaradi slabe telefonske linije ni uspelo povedati mu o diplomi. To bo moj prvi daljši »motorizirani« izlet, dolg približno 450 km.« Dalje nismo hoteli izkoriščati So-njine potrpežljivosti — na tak dan; še enkrat smo ji čestitali in za-ključili razgovor. Med prvamajskimi prazniki so v do-mu Partizana v Trnovem odigrali drugi del državnega moštvenega prvenstva v na-miznem tenisu. 2e na prvem delu prvenstva v Zagrebu (to tekmovanje je bilo pred tremi meseci) si je slovenski prvak Olimpija z odlič-no igro zagotcntil vodstvo pred vsemi o-stalimi namiznoteniškimi klubi naše dr-žave, ki tekmujejo v prvi zvezni ligi. Teh je 10, in sicer iz Slovenije: poleg Olim-pije še NTK Ljubljana, Triglav (Kranj) in Fužinar (Ravne), Zagreb kot predstav-nik Hrvatske, Partizan, Novi Sad in Sen-ta kot predstavnifci Srbije in Sarajevska Basna ter Zenica kot predstavnika BiH. Olimpija je v Ljubljani predvsem z od-lično igro državnih reprezentantov Vecka in Firčeve, kakor tudi Kerna, premočno dokončno osvojila prvo mesto in s tem naslov državnega moštvenega prvaka v namiznem tenisu za 1.1963. Njen glavni konkurent, kranjski Triglav s Teranom na čelu, se je uvrstil na drugo mesto. Tret-je je bilo moštvo Zagreba, četrta Senta, nato pa sledijo Partizan, Bosna, Novi Sad, na osmem mestu je moštvo Ljubljane, ki bi z malo več sreče lahko dosegla tudi 5. mesto, zadnji dve moštvi na lestvi- FAGG prva v odbojki! V petek 10. maja je ZŠŠO organizirala prvenstvo uiniverz v odbojki. žal moramo ugotoviti, da so športne organizacije fakul-tet pokazale zelo neresen odnos do tega tekmovanja, saj se ga je kljuib lepemu vremenu udeležilo le pet ekip (štiri moške ekipe in ženska ekipa VŠTK, ki pa ni mo-gla tekmovati). Prvotno pa se je prijavilo 11 moških ekip in 3 ženske ekipe. V tej majhni zasedbi je v ne preveč zaniimivih tekmah zmagala ekipa FAGG, ki je prema-gala vse svoje nasprobnike. Za njo so: I. ekipa VŠTK, ekipa filozofske fakultete in II. ekipa VŠTK. v V Rezultati so bili naslednji: I. ekipa VSTK: II. ekipi VSTK — 2:0, filozofska fakulteta: FAGG — 1:2, I, ekipa VŠTK: filozofska fakulteta — 2:1, FAGG: II. eki-pa VŠTK — 2:0, FAGG: I. ekipa VŠTK — 2:0 in filozofska: II. ekipa VŠTK — 2:0. To tekmovanje je ponovmo pokazalo, da ta način tekmovanja ni primeren, ker ne zainteresira študentov v zadostoi meri; za-to bo v prihodnje treba prirejati tekmo-vanje po liga sistemu, kar bo med štu-denti prav gotovo vzbudilo več zanimanja. Prireditve ZSSO v počastitev Dneva mladosti ZššO predrvideva za Dan mladosti vrsto športnih priredibev. Tako bodo 23. maja v Tivoliju športne prireditve v košarkl, odbojki in rokometu, poleg tega pa bo v študentskem naselju tekmovaTije v malem nogometu in odibojki. Klub zeniških štu- dentov bo pod pokroviteljstvom ZššO v dneh od 18. do 25. maja organiziral velik turnir v malem nogometu za pokal uaii-verze v počastitev Dneva mladosti. Zvečer bo ZššO priredila oddajo šport in glasba. O vsem t&m bomo poročali v naslednji šte-vilki. Košarkarji odpotovali Pretekli ponedeljek so pod vodstvom zveznega trenerja Aleksandra Nikoliča od-leteli z beograjskega letališča naši najbolj-ši košarkarji v Brazilijo na svetovno ko-šarkarsko prvenstvo. Jugoslovanska reprezcntanca bo igrala v skupini C, kjer igrajo še reprezentance Portorika, Peruja in Japonske. V ostalih skupinah se bodo za naslov najboljšega moštva na svetu borile še na-slednje reprezentance: V skupini A — Sovjetska zveza, Francija, Kanada in Urugvaj, v skupini B pa — ZDA, Argentina, Mehika in Italija. Skupno torej dvanajst reprezentanc. Iz vsake skupine se bosta po dve najboljsi uvrstili naprej in se v finalnem tekmova-n.ju pomerili med seboj za naslov svetov-nega prvaka. Po izjavah našega vodstva in tudi igral-cev bo Jugoslavija osvojila četrto mesto med najboljšimi moštvi na svetu. Od Slovencev sta v reprezentanci Daneu in Eiselt. Našim košarkarjem želimo v Braziliji kar največ uspeha. Za Haryja ni povratka »Za Tokio bi treniral tudi triferat dnev-no, pa mi poškodba na kolenu ne dovo-li,« je pred nedavnim izjavil najhitrejši človek na svetu — svetovni rekorder na 100 m (10,0 sek.), Armin Hary. Novembra 1.1960 se je končala kariera najboljšega nemskega sprinterja. Hary je doživel avtomobilsko nesrečo in tako le dobra dva meseca po svojem največjem športnem uspehu — osvojitvi zlate olim-pijs&e medalje v Rimu v teku na 100 m — prenehal s športndm udejstvovanjem. Vendar se od časa do časa še slišijo ve-sti, da bo Hary znova v formi za olim-piado v Tokiu. Je kaj resničnega v teh vesteh? Hary sam pravi: »Končano je, in to za vselej, kajbi včasih hodim celo s pa-lico. Pa se nočem preveč pritoževati gle-de moje poškodbe kolena, saj je mojega tovariša Martina Lauerja (svetovni rekor-der v teku na 110 m z ovirami — 13,2 sek), doletela še hujša nesreča.« Bilo je v Ri-mu septembra 1960. Na sporedu je bil fi-nale teka na 100 m za moške. Kot edind nemški tekmovalec je bil na startu tudi Hary; »mož z čudežnim startoon«, Itot so ga imenovali. Strel, in natanko po 10,2 sek. je bilo odločeno vse. Zmaga in zlata me-dalja za Haryja. »To je bila najlepša ura mojega življenja, od same sreče sem bil kar malo ,čez les',« pravi Hary danes, ko se spominja tega dogodka. 8. oktobra istega leta se je atletska re-prezentanca Nemčije v Hamburgu pome-rila z reprezentanco švedske. Na tem dvo-boju je Hary zadnjič, tekel, in tudi zma-gal zadnjič. Avtomobilsko nesrečo v Berlinu so naj-prej podcenjevali. Le reklama za Haryja — mnogo hrupa za nič, drugače pa nič resnega, so govorili. žal so se ti »strokov-njaki« zmotili. Danes, tri leta po tem dogodku, je Ar-min Hary uslužbenec zavarovalnice v' Mtinchenu in njegovo ime počasi že prehaja v pozabo. Toda Hary pravi, da ga to prav nič ne moti in da tudi boleoi-ne v nogi lahko prenaša. Boli ga le za-vest, da nikdar več ne bo mogel teči, kot je nekdaj. Prav lahko ga razumemo, saj je star šele 26 let in atlet v teh letih pač ci, Zenica in Fužinar, pa se bosta mora-li posloviti od tekmovanja v prvi zvezni namiznoteniški ligi. Ljubljaaska Olimpija v postavi Vecko, Kern, Grintal, Pirc, Zrimec, je dokazala, da je najboljše moštvo v državi in da se zasluženo ponaša z naslovom državni pr-vak. Vse svoje nasprotnike je premago-vala z visokimi rezultati (Olimpija : Ljub-ljana 7 : 1, Triglav 7:1!, Fužinar 7 : 1, No-vi Sad 7:1, Partizan 7:1!, Senta 7:0, Bosna 7 : 1 in Zagreb 7:0!). Moštvu Olimpije naše častitke, obenem pa želje za še večje uspehe na prihodnjih tefcmovanjih doma, kakor tudi na tekmo vanju najboljših moštev posameznih ev-ropskih držav za pokal moštvenega pr-vaka Evrope. Tomaž Zajc Najbrž še ne veste, da... . ...je japonski veleposlanik v Ju-goslaviji, Takahashi, prejšnji teden v dvorani visoke šole za telesno kulturo v Beogradu predal univer-zitetnemu Jud^o klubu v Beogra-du originalno japonsko judo blazi-no - »tatami« in nekaj pravih japon-skih kiinonov. Tako so beograjski študentje postali lastniki ene od redkih tatami blazin v Evropi. Da-rilo so iz Tokia poslali predstavni-ki Društva prijateljstva med Japon-sko in Jugoslavijo. ... je francoski Eguipe največ-je športni časopis Evrope in eden največjib na svetu sploh, objavil pod naslovom Tudi to je šport po svoje, tole vest: »300.000 francoskih študentov je na istem številu razglednic, ki so imele isti motiv — karikaturo, ki kaže študenta, kako prenočuje pod mostotn na Seini v Parizu, prosi-lo naslovnika — predsednika de Gaulla za pomoč«. V Franciji vla-da namreč še veliko večja stiska za namestitev študentov kot pri nas. Morda bo prošnja 300.000 štu-dentov le pripomogla k temu, da bo država res kaj storila študen-tom v pomoč. ... bo čez 8 mesecev Innsbruck prizorišče IX. zimske olimpiade. Prve zimske olimpijske igre so bi-le 1. 1924 v Chamony-ju v Franciji, druge leta 1928 v Švici v St. Mo-ritzu, nato 1932 v ZDA v Lake Pla-cidu, 1936 v Nemčiji v Garmisch Partenkirchenu, po drugi svetovni vojni 1. 1948 že drugič v St. Mo-ritzu, 1. 1952 na Norveškem v Os-lu, 1956 v Cortini d,Ampezzo in zad-nje, osme, 1. 1960 znova v ZDA v Squaw Walleyu. ni prestar, da bi se že poslovil od tekmo-valne steze. Včasih mu danes novinarji še postav-ljajo atraktivna viprašanja, češ — ali bd zmogel teči 9,9 sek. Odgovori so žalost-ni: Hary pravi, da mora gojiti malo športa le zaradi srca in obtoka krvi. Kdaj pa kdaj igra malo tenis, vendar z močno povito nogo. Toda že po polurni igri mora prenehati zaradi bolečin v ko-lenu. O kakem teku ni govora. Priprave za olimpijske igre, ki bodo prihodnje leto v Tokiu, so se že pričele. Haryja ni med atleti, ki se marljivo pri-pravljajo za to največje tekmovanje na svetu. Grenka je zavest, da se iger ne bo mo-gel udeležiti. »Morda sem neskromen, pa si le včasih mislim, da bi bil med zmago-valci labko tudi jaz,« pravi Hary. »Vse bi sfcoril, da bi bil med tekmoval-ci v Tokiu, treniral bi trikrat dnevno, če bi bilo potrebno, lahko mi verjamete. Si-cer pa — nesmisel je o tem govoriti. Končano je, in to za vselej.« T. Zajc Ddve študemtki sta pripravljali seminarsko nalogo. Sedeli sta v prostorni dvorani, kjer iaposojajo knjige za take primere, in zvesto prepisovali po-datike iz knjige. Sonce jima je na čnne laske toplo sijalo slkozi odprto oikno; vetrič je vsake toliko časa zapd-hal in privzdignil prah na starih bukvah, kar je dajalo ne-sporno slutiti, da jih že poi stoletja ni nihče spravil na svetlo. Taki podatki iz že zdawiaj pozabljene avstroogrske literature so tudl kazali na to, da bo seminarska naloga nekaj ekskluzivnega, saj je stari profesor, ki je nalogo avto-ritativno naročil, gotovo pozabil na zaprašene in oguljene knjige, ki bi jih še knjižničar ne mogel dobiti, če inu slu-6ajno ne bi ena padla na plešasto gilavo. Da, pisava v teh potrganih listiih je bila res obupna, ta-kole po gotsko zavita in, skratka, za dandanašnjo sloven-sko generacajo, ki se je prav zares ni učila, dejansko pre-težka. Kdo bi le pomagal tema dvema dekletoma s tehnič-ne fakuiltete, ko pa je bila njuna fantazija tako skromna, kot so usluge na bencinskih črpalkah, če že vnaprej ne daš napitnine.!? Presneto težiko je tako opravilo, če ni v knjiž-nici niikogar, ki bi bil pripravljen brezplačno priskočiti na pomoč. Kot rečeno, je sonce prijefcno sijalo in skoizi okno pri-našalo veter, pomešan s prahomn, kajti bil je v bedi Ljub-ljani čas .podiranja stariih bajt. Od daleč se je slišalo ro-potanje težkih strojev in vsakokrat, ko se je kaj težkega vsulo, sta dekleti dvignili glave, kaj;td rušenja an gradnje so bile jako aktualen problem prav za seminarsko nalogo. Že iz tega razloga sta vsaj v mislih siliii na periferijo gradbišča, četudi ne upoštevamo dejstva, da sta si po ti-hem zažedeli, da bd po poškropljenih ulicah radi malo OSVEŠČENOST paradirali, saj sta mladost in dekliška razposajenost kar plali iz njiju. Toda ker je več dni kot klobas in ker je bil čas za oddajo naloge tako presneto skopo odmerjen, sta prisiiili svoje možgainčke, da so mislili samo na to, kar piše v zagonetni cesarjevi knjigi. Zato sta napenjali oči in zatisfcali vsaj eno uho ter prisiušlkovali samo spo-mladanskemu bitju srca pod že malo, a vendar ne še tako kot v visoki sezoni, dekoltiranim puloverjem. Ničesar nista ne videli in ne slišala. Med sabo sta na glas ugibali, kaj naj bi pomenile te čudne oznake v knji-gi, in glej, hudička, ničesar se nista mogli spomniti, ne iz giimnazijskih klopi, ne iz filmov, kajtii to je bid, kakor se že temu reče, mrtev jezik. ^ Nenadoma se od nekod prikaže možakar starejšega datuma in ko mu na uho prileti beseda, ki si je dekleti nista nikakor mogli razložiti, se obrne in prav skromno pove, kako se temu reče v čisti slovenščini. Patem je pri-šlo na dan, da je še veliko besed ostalo nepojasnjenih in tnožakar jih je na presenečenje obeh deklet prevajal kot bi jih iz rofcava stresal. To je bilo vse za: Hvala lepa! »Za kaj pa vama bodo služili tile podatki,« je vpra-šal, ne da bi se hotel kaj vtikati v njuno delo. »Za eno nalogo,« je bil z one strami naveiičan odgo-vor. »Vama dosti časa vzame Studij?« »Dosti.« »Nimata nič prostega časa za kaj drugega? No, recimo, za kulturo, kino.« To vprašanje se jima je zdeJo že preveč osebno. No-bena ni odgovorila. »Imata štipendijo?« »Zakaj sprašujete?« »Kar tako, ker me zanima. Kje pa stanujeta?« »Oh, daleč. Ne bi naju našli...« Mislili pa sta: »Kaj te briga, stari!« »Vem, vem! No, je še kaj nejasnega v zvezi z nalogo? Če bo še kaj, jutri bom tudi tu.« »To je pač vaša stvar.« »Tako. Jaz grem. Se bomo že še srečali. Nasvidenje-« »Mhm!« Potem sta še nekaj zapdsali in ugotovili, da so moški strašno vsiljivi. Pobrali sta svoje stvari in se napobiii pro ti izhodu. »No, vama je le pomagal!« je žarel od veselja knjižni-čar. »Kdo ...?« »Kaj ga ne poznata,« je rekel imsmejano, »vaš dekan!« glenn Gradbeno dovoljenje Prav v čudnem času živkno. Za vse potrebuješ dovo-ljenje. Ge hočeš malo v inzemstvo, da bi se malo prepeljar vai in pozabaval na svoj račun, potrebuješ potrdilo, da nimaš stekline in da si duševno zdrav, pa izstopna viza, dohodna viza, tranzitna viza, vstopna viza, devize, pečati, podpisi, potni listi...; kdo bi si vse to zapomnil. Člove-ška glava je še vedno enako velika, število pojmov pa se je postoterilo. Lahko je, bratec moj, psu. Qn maha z repom, laja, kadar pa se ga loti prehlad, denimo, ali pa, kadar mu domače podnebje ni več všeč, preskoči mejo, kakor da je ni, in odhiti skupaj z vsemi bolhami v dlaki na spremem-bo zraka v ... v ... V Avstrijo, tarn si poišče pasje dekle, se poroči, preživi z njo medeni mesec, skoti gomilo ščenet in se vme domov kot da ničesar ni bilo. Samo zaradi spre-mem.be! In nihče ga ne vpraša: »Kje pa imaš, kako bi že rekli, vizo?« Ali pa: »Kje pa si bil, prijateljček, od febru-arja do julija?« Toda za ljudi, pravim, pa skrbe. Kje si bil, kaj si delal, ali plačuješ redno alimente ali posojilo, imaš legitimacijo, prosim? Strašna je, vzemimo, skrb za človeka. Poznam nekega človeka, ki si je prišel v Zagreb zgra-dit hišo, v Zagrebu pa se hiša ne naredi tako lahko. Po-trebuješ gradbeno dovoljenje, potem pride komisija, nato pa še ena komisija. Ce si polž, si napravi hišo kjerkoli znaš in kamorkoli prideš. Tako je moj znanec, imenoval se je Trlababalanovic, naredil prošnjo, podmazal prošnjo s pisamimi papirčki, jo oddal tam in tam in čakal. Minila sta dva meseca in prišla je komisija, da stvar pregleda na licu mesta (videti je, da so člani komisije kratkovidni in ne vidijo od daleč). Pregledujejo člani ko-misije stvar, mrmrajo in odidejo. Niso minili niti trije meseci in že prihiti druga komisija. Skoraj nobene razlike ni bilo med tema dvema komisi-jama, samo člani komisije so bili bolj debeli. Tudi ta komisija je odšla, še pokojnine ni dosegla, in že je prispela odločba. ». .. komisiji sta pregledali stvar na licu mesta in sklenili, da se ne more izdati dovoljenje za lokacijo, niti za gradnjo po Vaši zahtevi. Zato smo Vas dolžni obvestiti, da je ta odsek sprejel sklep kot sledi zgoraj v dispozitivu. Zoper to odločbo imate pravico pritožbe v roku pet-najstih dni po prejemu!« (Podpisa tudi pri najboljši volji ne morete razbrati.) Potem je tovariš Trlababalanovid sestavil naslednjo prošnjo in jo oddal na odseku za gradnje in komunalne zadeve: »Prosim zgornji Naslov, da mi takoj izda dovoljenje za lokacijo za izgradnjo socializma. Smrt fašizrnu — svo-bodo narodu!« (Podpis še bolj nečitljiv). V roku 24 ur je prišla odločba z lokacijo za gradnjo. Istega dne so prišli razni mojstri: zidarji, klesarji, ži-carji, gradbeniki, komolčarji, govomiki, steklarji, krovci, jecl.jači, električarji. Kamioni so vozili gradbeni material, mešalci so brneli in v dveh dnevih je bila postavljena velika in visoka dvonanstropnica, pokrita z rdečo opeko. Takoj so nabavili najmodernejše pohištvo, televizor, radio-aparat, sesalec za prah, hladilnik, preproge in druge najpotrebnejše stvari. Stavba je bila gotova. Iz odseka za gradnje in komunalne zadeve je prišla spet komisija, ki bi morala pregledati hišo in ugotoviti, ali odgovarja osnovnim higienskim in tehničnim pogojem. Ko so šli člani komisije okrog zgradbe, so zadovoljno kimali z glavami in poudarjali, kako k r a s n a je ta hiša. Njihovo ogledovanje in divljenje je prekinil gostiteljev glas, ki jih je prisrčno povabil, naj vstopijo v jedilnico in se pridružijo občeljudskemu veselju, šampanjcu in pečeni, zarumeneli prasetini, iz katere se je dvigal omamen in opojen vonj, ki je bil članom komisije že od prej dobro znan. Miroslav Dolenec Dve moderni pravljici Dva ovna sta se skregala in začela pisati polemike drug proti drugemu. Ko sta izčrpala vsa literarna sredstva, sta se pričela bosti z rogovi. Poduk: če hočeš z nekom polemizirati, se prej prepričaj, če ima rogove. Nekoč je živel pošten in vzoren državljan, ki si ni niti utiral poti s komolci, v repih je čakal, da pride na vrsto, do vseh je bil vlju-den in nikdar ni nikogar užalil. »V redu, in kaj je dosegel ta mož?« »Nič. Zapravil je kariero!« Franjo Martinovič ENA ŠTUDENTKA se je prešnji četrtek v Delu pritožila, da ji je neznani storilec v trenutku slabosti odnesel v avtobusu de-set »čukov«. Bil je res lump. Ker je Tribuna žen-skega spola in zaradi tega tudi nagnjena k ljubo-sumnosti, bi si pri podobnih primerih drznila ponižno pripomniti, da je na razpolago *u-briko Pisma uredništvu, kamor naj pišejo tudi študenti. Efekt je v tem primeru s četrtkovega Dela isti. Da, žal. PREDSEDNIK KOMISIJE za brigade na fa-kulteti za naravoslovje in tehnologijo je v svo-jem poročilu na nedavni skupščini med drugimi tudi omenil, »... da se referent za brigade na oddelku za kemijo nikoli ni udeležil sestanka te komisije, niti ga ne poznamo...« Tovariš Kola-rič, čestitamo za izkazano zaupanje. Kemiki. NA RAZPIS za najstarejši oglas na naših faknl-tetah se je za specialno Škorpjončkovo nagrado, ki se podeljuje vsako sredo na vrhu skakalnice v Šiški, javil ex funkcionar na FNT. V pr-vem nadstropju oddelka za montanistiko je na oglasni deski za šipo neprizadeto ugledal obve-stilo absolventom, da »dvignejo« diplomske na-loge. Datum bo kmalu doživel prvo petletko: 2. julij 1959. Prosimo tihega sočustvovanja. NIč PIJACE poroča naš tajni dopisnik II Lega-Iec iz Naselja. S tem misli, da se na sodobnih plesih v Naselju ne točijo alkoholne pijače in je najbolj žejnim na razpolago samo pivo in sok ter cockta. Pa še mrzla voda. »Bodimo iskreni, to-variši,« pravi y svojem pismu: »NIČ PIJACE ve-lja samo za široke ljudske množice. Ce si nata-karici naklonjen, ima pod pultom za izbrance sveto rešnjo kapljico«. Nauk te resnične basni: nikjer se ne usajaj, bodi simpatičen in zanesljiv, če hočeš piti. AKADEMIK si je končno le uredil »izložbeno okno« blizu ekonomske fakultete na križišču z Gregorčičevo ulico. Lične fotografije vseh Akade-mikovih skupin zaustavljajo korak mimoidočim. Predlog škorpjončkov je samo še eden: da bi sličice bolj pritrdili, ker se slike iz Afrike na majskem soncu precej vihajo in obstaja nevar-nost, da si bo kakšen nie hudega sluteči pešec vrat pretegnil. Predlagamo majhno strešico, pa pika! KDO BO ZMAGAL, ugibajo športni komenta-torji, kajti v središču pozornosii je derbi nogo-metna tekma med zakrknjenimi »fuzbalisti« na UO in rekreativnimi športniki pri Tribuni Prva tekma se je končala z enakim številom zadet-kov, vse gole za Tribuno je dal neki Mariborčan (jasno!). Povratno srečanje bo prav tako v Na-selju. V KOLEGIJU, kjer živi nckaj več kot 400 man-deljcev, se je začela živahna kupo-prodaja. Tu lahko dobite nove ali pa stare Super Riffle z dmge... ah, oprostite, druge roke. Prodaja in nakup učbenikov je trenutno na borzi sekundar-nega znacaja. TAJNI AGENT te rubrike, ki mu je poverjena skrb za splošno gospodarstvo in družbeno imo-vino, nam sporoča, da je bil pred kratkim na obisku v Naselju in opazil lično opremljene so-bice nekaterih deklet, ki jih je obiskal. Praznično vzdušje dajejo majske rožice, ki so bile natrgane v Tivoliju. Pazite, pazite, nekega dne bo tudi ko-munala stresla svojo jezo. ZAPOZNELA VEST je prispevek z elektroteh-nične fakultete. Ker ta novica ni prišla po žici, temveč peš, je tudi malce pozna. Govori o temi, kako so se nekateri udeleženci tekmovanja elek-trotehničnih lakultet v Beogradu vrnili domov en dan pozneje kot ostali. Namesto da bi sedli na pravi vlak, so jih kmalu potegnili v Make-donijo. «E, bogami.,« so rekli očividci, »rakija je ljuta!« NA METALURŠKEM INŠTITUTU je naš so-delavec »pljunil« tudi tale oglas: Slušatelje, ki se poslužujejo izhoda iz preda-valnic SKOZI OKNO, prosimo, da odhajajo iz poslopja SKOZI VRATA! V kolikor se študentje niso poboljšali, prosi-mo pisarno FNT, da napiše novo opozorilo, ali pa naj pod okna v kritičnih minutah nastavi vsaj eno honorarno moč. Na Gospodarskem razstaAa-šču jih imajo na kile. ŠPORT IN TELESNO VZGOJO med široke množice je lepo geslo. Med študenti je šport še pravi pastorek. Kaj nekateri mislijo o tem, nam govori topogledna izjava predsednika komisije za telesrio vzgojo na elektrotehnični fakulteti. Po-žrite slino in preberite: »..* Ne moremo mi zahtevati, da bi se nasi študentje bavili s telesno kulturo, saj se tudi študente visoke šole za telesno kuturo ne ba-vijo z elektrotehniko ...« Klobuk dol! ŠE ENA IZ NASELJA. Uradni jeziki so pn-nesli alarmantno novico na Tribuno, da so v ka-varni Naselja, ne da bi kaj vprašaU, POCENILI vino in kačjo slino. Za kompenzacijo so SE DVI-GNILE CENE za sok in druge brezalkoholne pi-jače... Obetajo, da se bo pred pultom kmalu pojavil transparent: V boj proti alkoholizmu! NA STROJNI fakulteti so bili v preteklem te-dnu izpiti. Tam je navadno, da študent, če pi-smeni del izpita opravi z nezadostnim, ni prepu-ščen k ustmenemu. Nekdo pa se je le opogumil in šel. Profesor pogleda njegovo nalogo, vidi čik. Zma.ie z glavo, nič ne voraša in mu zapiše dvoj-ko. Nauk strojnikom: Pišite naloge nezadostno, prikažite se s skesanim obrazom, nič ne študi-raite. ker ne boste nič vprašani. Pa vseeno boste dobili v indeks (skromno, pa vendar!) dvojko. Škorpjončki ŠOPEK ZA... Zdravko Ln \ faiiktt V soboto smo ju na stopnicah pred predsobo Magistrata ustavili in zaprosili za razgovor. še preden smo se predstavili, sta bodoči mož in žena že vedela, od kod smo. Po kra.jšem pomenku sta pri-stala na razgovor. še prej pa sta se takole prcdstavila: »MILOŠEVN2 ZDRAVKA in VLATKO GOSTIJANOVIC!« »Kaj študirata?« »Višjo šolo za medicinske sestre in arhitekturo,« se je glasil ločen odgovor. »Sta za to, da se danes, na tak slovesen dan, pogovarjamo o poroki in zakonu?« »Sva!« Mlada šibeničana, ki se poznata že več let, sta se na-smehnila. »Se vama je v dosedanjem življenju že pripetilo, da sta mislila na poroko?« Odgovorila sta nekaj drugega, priča pa, ki je sedela poleg ženina, je ugotovila, da vprašanja nista razumela. »So vama priprave za poroko vzele precej časa?« Ona: »Ne preveč!« Ženin; »Ona to že dobro ve!« »Sta si predstavljala, kakšen bo današnji dan, ko sta imela 17 let?« Oba sta ugotovila, da je bilo takrat samo sanjarjenje. »Kako si predstavljata enakopravnost med možem in ženo v zakonu?« Nevesta o tem ni dosti izjavljala, ženin pa je potrdil: »Mislim, da mora biti mož avtoriteta v družini. V primerjavi z ženo mora biti tudi za spoznanje večja osebnost...« »Kam bosta šla na ohcet?« »Nikamor. To bo bolj intimno praznovanje na študentovski način.« Ozrl se je ženin po fantih, ki so ga spremljali, in dejal: »,Cimerji' nama bodo kuharji...« »Kako da se nista poročila pred prvomajskimi prazniki? Bi imela več časa za kakšno potovanje ...« »Kaj hočeva, če pa pride štipendija šele po prvem!« »Sta imela pri izbiri prič težko delo?« »Nikakor!« »Se vama zdijo ikrožniki še moderno sredstvo za popestritev družinskega življenja?« »Kar dobri so, samo škoda jih je ...« Tako smo se nekaj minut pred poroko nasmejali. Naš štu-dentski par je z veseljem sprejel šopek uredništva Tribune in bralcev. — de — Točno ob dvanajstih Srečali smo jo na Poljanski 6 pred vra-ti, kjer piše Samopomoč in honorarne zaposlitve. V roki je držala zajetno mapo. Ce se prav spominjam, je bilo to 9. maja. Takole se nam je predstavila: »ŠARLER ZMAGA, študentka filozofske fakultete.« »Kaj te je zaneslo na univerzitetni od-bor?« smo vprašali. »Nocoj imamo koncert. Koncer Akadem-skega pevskega zbora.« »!??« »V odboru zbora sem podpredsednik, pa imamo že več dni ogromno dela z or-ganizacijo koncerta. Vsafco leto nastopimo s samostojnim koncertom v Ljubljani, pa želimo, da bi tudi letos dostojmo prikazali naše napore in prizadevanja v enem le-tu...« »Koliko časa že poješ?« »Dvanajst let .že tri leta pri APZ, prej pa sem pela v Celju pri znanem zboro vodji Kuneju in Vrežetu. Petje je moje zadovoljsbvo.« »Kateri glas poješ v zboru?« Nasmahnila se je: »Sopran! Prvi sopran « »Katera pesem, ki jo boste na koncertu peli, je po itvojem mnenju najbolje izbra-na in fcudi najbolje interpretirana?« »To je zelo težko reči,« je menila. »Vsa-ka pesem ima svoj pevski izraz ... Prepri-čana sem, da bomo na koncertu pokazali vse svoje najboljše registre, zaito o inter-pretacijah nimam kaj povedatd. Sicer pa — saj jih boste slišali!« »Tako dolgo pevsko kariero imaš že za seboj, pa morda nisi kdaj pomslila, da bi se lotila popevfcarstva? Saj veš, odlič-ni honorarji, slava in podobno .. .« »Popevke? Da, všeč so mi. Za trdno pa vem, da mi zborovsko petje najbolj ,leži'.« »Igraš kalkšen inštrument?« »Ah, da in ne! Dve ieti sem se učila kla-vir.« »Kaj pa tvoje ostalo kulturno izobraže-vanje?« »študiram slovenščino iin nemščino. štu-dij sam me sili, da zasledujam kulturne dogodke. Vdiko berem knjige, večkrat pa grerri tudi v opero.« »Imaš štipendijo?« »Imam. Osem tisoč. Ko bom diplomi-rala, bom profesorica v Celju.« »Kdaj?« »Leta 1964. V jeseni!« pisma uredništvu SS3L&3šB»gj33SSS Kot mi je znano, smo pred dvema le-toma in pol v kavarni študentskega nase-Ija lahko dobili revije Quick, Neue Illu-strierte, Life, Look, Paris Match ter vse domače časopise in revtje. študentje so lahko prebrali vse dnevne časopise, saj so redno prihajali. Vse revije so bile v za-¦ščitnem ovoju, dnevni časopisi pa v okvi-rih. Naenkrat so izginile nemške revije, osta-le revije pa smo videvali vse bolj pored-ko; zaščitni ovoji so bili največkrat praz-ni, na koncu pa je tudi teh zmanjkalo. Podobno je bilo z dnevnimi časopisi: ni-$o jih več pritrjevali v okvire in kmalu so zmanjkali. Opazovali smo, kako je tudi drugih listov in revij bilo čedalje manj, pa še ti so prihajali zelo neredno. Nekaj časa smo lahko prebirali samo Ljubljan-ski dnevnik, toda tudi tega že 3 mesece ni več, medtem ko se je stanje z ostalimi časopisi le delno popravilo. Kavarna v Študentskem naselju še ved-no dobiva nekatere tuje revije, in prepri-čan sem, da dobiva tndi skoraj vse do-mače časopise in mnoge revije, ki bi jih morala dati na razpolago študentom. Da so zmanjkali časopisi, se ni zgodilo samo enkrat, jasno pa je, da si nekdo s temi revijami dela zbirko (ali pa morda hrani časopise, da se ne bi uničili). Bilo bi zanimivo povprašati, kdo to de-la in zakaj, v čigavo korist. Prepričan sem, da bo tudi redakcija Tribune kaj rekla o tem. Mogoče se potem ne bo več dogajalo, da bi osebje kavarne ali kdor-koli spravljal časopise in jih nerad dajal na vpogled, kot da je to nekaj, česar tisti, ki se morda okorišča z revijami, ni dol-žan storiti. Vaš bralec N. N. P. S. Ime nima velikega pomena. Da so navedbe v pismu točne, se lahko sami pre-pričate, v kolikor se še niste. Iz srbohrvaščine prevedeno nepodpisano pismo smo sklenili kljub anonimnosti ob-javiti, in to prav zaradi odlično zastavlje-nega vprašanja. V tej zvezi smo se obrnili hmmsmmmssim&m^mmmMmimmM. na upravo študentskega naselja ter izve-deli tole: Kot vsako leto doslej, naroča naša upra-va redno časopisje in ostale revije, skup-no 19. To literaturo dostavlja kurirka v kavarno. Dejstvo je, da časopisje in revije izginjajo, zlasti zanimivejše revije; zato se nekateri študentje pritožujejo, da teh re-vij ni več moč dobiti. Dogaja se, da zlasti inozemska revija že po nekaj urah izgi-ne... Pred dvema letoma smo nakupili mape, v katere so bUe vložene revije. Dan-danes so te mape obupne: skoraj vse so počečkane s pripombami, tudi z neokusni-mi stvarmi. Te neokusnosti počenjajo ljud-je, ki nimajo zdravega odnosa do lastni-ne, ki je namenjena vsem stanovalcem in gostom kavarne študentskega naselja. Kljub temu pa bomo še vedno nabavljali časopise in revije, saj vemo, da je to več kot potrebno in umestno. (Porenta Stane, upravnik študentskega naselja) Kje so revije ? Maribora MARIBOR: V Mariboru vlada ve-liko zaniraanje za zabavno glasbo zlasti med mladino. Nogometni klub Branik je uvedel v hali C stalne plese in tod se mladina shaja. Na takih plesih pridejo do izraza tudi mladi pevci — amaterji. Povečini so vsi veliki pevci svojo kariero začeli prav na takih prireditvah. Med mla-dimi pevci so trije občinstvu kar precej dobrc znani, pet pevcev pa se že uspešno uveljavlja. Letošnja največja škoda na zabavno-glasbe-nem področju je vsekakor otibita prošnja, da bi tudi letos organizira-li Katedro 63, ki je odkrila nove ta-lente vokalne in instrumentahie za-bavne glasbe. LJUBLJANA: Z delom so pričele komisije za sprejem v študentske domove. Komisije delajo po letni-kih. Običajna praksa je ta, da se sestavlja rang lista, ki omogoča na-tančen pregled prosilčevega materi-alnega stanja, njegovih študijskiii uspehov in družbeno-polltičnega udcjstvovanja. ZAGREB: Pred kratkim je izšla jubilarna, 50. številka, Medicinca, strokovnega časopisa študentov mcdicine in stomatologije. V štiri-najstletnem izhajanju so v tej revi-ji objavili 341 del, in to J46 prispev-kov zdravnikov ter 195 del študen-tov. Redakcija Medicinca je vsa le-ta aktivno sodelovala z univerzitet-nlmi centri in s časopisi študentov medicine iz Beograda, Zagreba, lijubljane in drugih univerzitetnih središč. ZAGREB: študenti se že dalj ča-sa sprašujejo, kako je z popusti ozi-roma z znižaniini vstopnicami zanje na nogometnih tekmah. To vpraša-nje so že večkrat sprožili, pa je vsc oslalo Ie na obljubah. Cene vstopnic za priredit\e NK Dinama se eiblje-jo od 300 do 600 dinarjev. študen-tom bi prav lahko omogočili og!ed takih tekem, saj si nogometne der- J^i« \ ?! V Za^rebu »Sleda le do 25.000 gledalcev, stadion v Maksimi-ru pa sprejme lahko tudi 55.000 l.?u-di. Podobna vprašanja so se pojav-Ijala tudi v Ljubljani, vendar se sta-nje kljub temu ni izboljšalo. BEOGRAD: Neki popularni do-cent iz beograjške univerze je neke-ga dne prejel od sodnika poziv da ga tožijo beograjski taksisti ker je neke noči prevažal potnike z glavne železniške postaje. Docent je moral dokazati alibi, na ponovni obravaa-vi Pa je njegova soproga kategorič-no trdila, da je inkriminirane noči mož spal doma. Sodišče baje ni za-htevalo, da žena slučajnega taksista to tudi z dejstvi dokaže. SARAJEVO: Poročajo o realnih perspektivah za uvedbo III. stopnje na sarajevski univerzi. Ti pogoji so najbolj viclni na gradbeni fakulteti, kjer imajo dober učni kader ter opremljene laboratorije in inštitufc. do Skopja rrlbuna - glasllo Zveze Studento'« — Izdaja unJvea-zJtetnJ odbor ZSJ — Ureja urednlškj odbor - Odgovornl urednlk Jože SuSmelJ; glavnl urednlk Mltja Vavpetifi - Dredn. In uprava. rrtbuna Pollanska B.TI. telefon 36-U3 - tekod rafrun 600-14-608-72 - Letna naročnlna iOQ dlnariev. posamezni izvod 20 djn -Rokoptsov in fotografU oe vrai!a-mo - Tlslc: CP Delo. Ltubliana TomSiteva I. tel. 23-528 Mribuna