128
Nevin Birsa
Pesmi o Braniku
Čez neka) dni, 15. t. m., bo minilo trideset let, ko so Nemci požgali Komen in Mali dol na Krasu ter Branik (tedanji Rihemberk) na Vipavskem in njihove prebivalce odgnali v razna taborišča v Nemčijo, nekatere pa pobili že na kraju samem. To strahotno maščevanje je sledilo uspešni partizanski akciji na Komenščici, v soteski med Komnom in Branikom, kjer se cesta prevesi s Krasa v vipavsko dolino. Požig treh vasi, poboji, deportacija kot maščevanje za uničeno nemško kolono. Dogodek je močno odjeknil na Primorskem in je del njene svetle partizanske Zgodovine. Ob tej tridesetletnici, pravzaprav ob spominu na dogodke pred tridesetimi leti, je Nevin Birsa, doma iz Branika, napisal pesniško zbirko,
129
Pesmi o Braniku
ki je v celoti inspirirana ob »domači kroniki«, od kmečkih puntov do naših dni, osrednje jedro zbirke pa je prav požig Branika (Rihemberka). Iz te zbirke, ki je tik pred izidom, smo odbrali nekaj značilnejših pesmi, ki zgovorno dokazujejo pristnost Birsovega navdiha, saj nimajo — razen kro-nistične reminiscence — prav nič prigodniškega na sebi, nasprotno: pesnikovo podoživljanje preteklosti se spreminja v intimno izpoved in baladna napetost doživetja se sprošča v izrazito lirskih metaforah in lirskem ritmu, kar te pesmi povezuje z najboljšo tradicijo naše lirike odpora.
MOJ ROJSTNI KRAJ
Branik. Moj rojstni kraj.
Nosim te v sebi: vsak
zvok trave in neba,
vsako tvoje drevo, vsak kamen:
stojim v tvoji grenki izkušnji
krvi in tesnobe,
blodim z visokim majskim soncem
proti sledovom ptic,
proti svetlobi neizrečenih slutenj.
Slišim glas davnine,
slišim rdeče petje petelinov,
glas rojstva in smrti me vabi
skozi temne hodnike
in razpršene, zeleneče kaplje
med hiše, med trte, med nočne lampijone:
in stopam vase
in stopam proti tebi!
PORDEČENI SPOMINI
Prihajam v zrak: kako je zelen,
kako je moder! prihajam v jekleni val,
vzdolž gričevij tonejo oblaki,
in zdaj se razvije življenje v kosmih
proti novemu občutku: nad strehami
se sesipa noč, z obročki zvezd se dotaknem
teh poti, ki se vijejo
proti srcu: dihi utripajo v luči,
vse je rosno, vse v tem spoznanju,
v tej želji: v vročici stopam
sredi trav, med križi,
spremenjen v zemljo in semenje trav:
blodim v pozabljeno roko, v nemo senco,
dotikam se življenja, nosim
sledove smrti, v sleherni kaplji,
130
Nevin Birsa
v slehernem soncu se blešči pozaba,
ječijo potopljena stoletja:
sem prah, odhod v zvok, v tople hiše
s toplimi rokami, do zidov
brez ometa in bledih krajev listja in dreves,
pordečenih spominov v znaku zavesti.
TUJCI    V integralu razbitega očesa
se sprehajajo tujci, v slednjem vodnjaku
šepeče izvir mrzlico, ki postaja
zastava ali klic pregnanih, ki postaja srd,
lepljiv magnet, krožeč v izbi,
nad sleherno uro in nad vesoljem:
tujci se igrajo,
zatemnjeno sonce!
In jadram, boleč in stisnjen v odmev dnevov in teme, sanjam o čudežnih bliskih, o preprogah siren, iščem upepeljeno semenje trav, iščem ljubljeno drevje, kamen, grem skozi skrite hodnike, planjave, in pričakujem deževja: dolga, mračna, tesnobna deževja že najedajo zastrto veko, svetlobo, trte in vode se penijo v temi, in zlomljena žila, nekje med zapestjem in srcem večera, krvavi svojo bolečo zarjo, zmedeno od bližajočih bakrenih strel in drgetavih zubljev.
ZAKLETEV (1941)    Izrekel bom samo še besede, zaprte v cevi: tako se bodo tu in zdaj razprle roke in z vrtinčasto svetlobo jekla bodo tvoji otroci šli naprej: iz zadušljive noči, v skovikanju smrti in pesmi, bodo sijale besede, reke: v zarji budite tovariše, vroči angeli teme, novega porajajočega se sveta!: tam daleč se že bijejo krivenčaste pesti in mišičje zvezd se dotika krvi in boža vročična čela.
131
Pesmi o Braniku
Daj, da stopim za korak naprej
in hlipnem v nizki zrak usodo,
ki je čemela opljuvana in stisnjena
v drobno zrnce v mojih prsih!
Zdaj naj ogenj obžari tvoja polja,
gozdove in globine, zemlja!
in naj vzame vase vse daljave,
da izbruhne tema v eksplozijo
in da srce zabije v tisočkratno svetlobo
v potopljeno preteklost!
PROSTOR SMRTI
Sam ogenj, sam dim: pepel
in ostanki golega kamenja ...
Sama kri in sama megla,
bela, mračna, in mukanje živine
in brnenje kamionov:
gori, gori vas in plameni v
rahlem vetru se upogibajo do zemlje,
do bolečine, ki se naseljuje
v ljudeh: sedijo in stojijo na kamionih,
s culami med koleni, z otroki,
ki jočejo, pritajeno stokanje
in kletve; stisnjene pesti!
A cesta je zaledenela in se vije proti gradu, med bori proti Komnu, zdaj na levo zdaj na desno. Spodaj sam ogenj, dim, ki se vrtinci iz zažganih hiš, srka nebo: enako težko, oblačno, zdaj niha tema in kraljuje svetloba, zvezana s smrtjo in uničenjem.
Ta jok plamenov, ta pepelnatosivi dan!
Kamioni vozijo v negotovost,
strmi vzpon strahu in utripanje srca
in cesta, vsa v ledu: poleg nas
stojijo vojaki s puškami
in strmijo v ogenj lastne vesti,
mislijo na svoje žene in otroke.
132
Nevin Birsa
Niti v solzah niti v srcu ne
utone resnica: kdo naj zajezi bolečino,
ta krvavi korak, kdo naj
gleda od ognja strgano dolino,
zmleto od plamenov?
Streli: kri! Čez mrtvo zemljo
valovi oni divji jezik
in prisluškuje bobnenju krvi!
Kam?
Zapuščamo polja in hiše,
ki so nas rodile, drevje, trte,
puščamo tenki kristal srca,
obdan z votlim krikom, sredi
tega ognja, in iz mučenih ust
bijemo zlomljeno perut vetra,
en sam užigajoč obroč lesa
se dimi, dimi se kamen in odmeva
kot roke na bobnu, kot
čevelj brez noge, kot dež.
Poslavljamo se od naših punčic,
od iskrenja mraza, in leto
bo umrlo v raztrgani obleki zime,
v igri ur in teme se bomo prebudili
v rdeči zastavi bliskov,
v umazanem preddverju, v hiši brez stropa:
in samo na dvorišču, blizu hleva,
bo jokal skelet živali
lončeni prostor smrti.
MOLITEV
ČAKAJOČE
SESTRE
Klečim na robu upanja,
v meni odmeva noč, obup se
svetlika v žalosti, med drevjem:
in tam notri med brezčutnimi
obročki diha izgubljeni brat
in drugi brat;
premikanje zvokov in udarcev v zvoniku, visokem.
Brat, obrni se proti meni,
odkrij tančico krvi in odpri neme oči;
133
Pesmi o Braniku
In odmev se rodi v majhni kapeli, zašepeta lastno usodo, ki se s krili in vekami dotika mrzlega kamna in sveta:
Brat, obrni se proti meni,
odkrij tančico krvi in odpri osteklele oči!
V solzah zadimljenega stebla,
vse se vrti v neizbežnem ognju teme,
kamenje na solzah,
kamenje na kamnu,
oster dah na dnu, v kleti trupla.
Zbrišite z zemlje mračni
vzpon zveri,
ta zamolkli zvon nad vasjo,
ki zvoni, zvoni v sluhu večera
nad križpotjem vročičnih želja,
in roka, ki steza roke
proti človeku,
hipoma zledeni in sredi
tujega oblaka zablodi v smrt!
V OGNJU TEME
VRNITEV
Spet se vračam: Čaven kot mirna žival
Šibi nebo: je temna amnestija krika v mojih
prsih, in zašumi svetloba, — oster zrak,
sprašujem te, kateri dan je danes? Trav
več ni, okostje hriba je mrtvo:
in veter me ubija z oblastjo krvnika
in veter me boža, ko odhaja v mrzle skale:
v moji pesmi topota strela in prihaja
skozi mišičevje groza iz ljubezni,
zdaj niha, niha grozd belih vijolic
nad raskavo, krvavečo stopinjo časa.
Brje, blažena toplota streh in megel dima,
razkosan sem od mira, od Vipave gor letijo
zdaj nad gozdom zdaj nad trtami
krileče, temne jate:
prisluškujem notranjim glasovom
in govorim si molitev potrganih vinogradov.