360                    IGO GRUDEN: SEDELA V SOLNCU SI.

črnih oči. Gledala je tja — in šele po dolgem času je razbrala iz dima bled obraz in suhljato postavo človeško.
„Stric, poglejte, kako tam oni gleda!"
Vrtnik je pogledal, je pokimal z glavo in je ponudil dekletu kruha. Natakarica je prinesla karte in boter Jože se je pripravljal k igri z veliko vnemo. Tinica je strmela v čudnega tujca, se je stiskala k stricu in je bila z vsakim hipom v večjem strahu.
Gostje so prihajali s hrupom, odhajali s krikom — venomer isto, da je človeka že glušilo. Samo bledi tujec ni hotel oditi. Prisedel je k stričevi mizi in se je zapletel v igro namesto odišlega kmeta. Tini je zakrila oči z dlanjo in se ni ganila.                     (Dalje prihodnjič.)
IGO GRUDEN:
SEDELA V SOLNCU SI.
Sedela v solncu si ves dan pri meni, in videl nisem, kdaj se je zmračilo:   . tako je v mislih vse pri tebi bilo, tako ti vsa bila si v meni.
Ker se mrači, — kam se odpravljaš?
Drevesa v strahu pred nočjo molčijo,
oblaki črni nad zemljo visijo, —
ves svet molči,
le ptiči za vodo kričijo:
kam se odpravljaš?
Če se poslavljaš,
mi luč prižgi: o, strah me je samotne,
v iskanju duše brez smeri popotne.
Kam se odpravljaš?
Prižgi mi luč, če se poslavljaš.