238
o porezavanji vršičevja pri koruzi.
Spisal V. R o h rman, pristav na deželni vinarski šoli na Slapu.
Jako razširjena je navada kmetovalcev, da pore-zavajo vršičevje koruzi, potem ko je odcvetela, in ga pokladajo živini za krmo. Ja, prav vcepljeno nahajamo to navado včasih v pokrajinah, kjer se koruza r
239
Teliki meri prideluje. O takem izkoristenji rastoče še koruze se pa nikakor še ne strinjajo nazori skušenili in naprednih kmetovalcev; nekateri so pač zato, med tem, ko ostali zametavajo tako postopanje. Kaj napačne nazore nahajamo o tem posebno pri mnogih kmetovalcih severnih pokrajin, ki porezavajo vršičevje koruzi, da slednja hitreje dozori, ker se pri tem na splošno drže vodila, da se koruzno vršičevje lahko takoj brez škode poreže, kakor hitro je oplodba dovršena, kakor hitro je koruza odcvetela. Mnozega, a tehtnega oporekanja se tu le takrat lahko zdržimo, kedar bi se to porezavanje raztezalo edino le na praš-nično razcvetje (banderce, vršiček); kajti s takim početjem bi se ravno znatna škoda ne pouzročila. To se pa ne godi, da bi porezavali edino le prašnično razcvetje, kar bi se njim tudi niti splačalo ne bi.
Malobrižno se ne smemo toraj nikakor poprijeti tega dela! Presojanja, preudarka je potreba, oziraje se pri istem vedno na namen porezavanja koruznega vršičevja in čas, v katerem naj se isto vrši, kajti le namen in čas sta tu odločilna. Namen zamore biti dvojen; mi nameravamo s porezavanjeni vršičevja po-spešovati zorenje zrna ali pa dobivati postransko v vršičevji kaj dobro porabljivo krmo. Porezavanje vršičevja v prvi namen je vspešno delo, ker koruza vsled tega res hitreje zori. Pa kako tudi ne! S tem, da smo koruzi odvzeli ne le prašnično razcvetje, ampak tudi lep del stebla z listjem vred vrh zgornjega storža, da smo ji šiloma odvzeli toraj posamezne dele ali organe, je cela koruzna rastlina v normalni, naravno zakoniti rašči motena, ovirana in tako rekoč prisiljena zoreti. Pri vspehu, ki smo ga tem potom dosegli, ozirati se nam je na drugi strani pa tudi na stroške tacega dela in škodo izvirajočo iz tacega, popolnemu razvitku rastline protinaravnega postopanja!
Iz stališča fizijologije ali življenjeslovja rastlinskega bi to nikakor ne bilo svetovati. Znana je istina, da je zadnje opravilo razvijajoče se rastline izdelovanje semena; v to svrho potujejo vse v rastlini nabrane tvorilne snovi iz vseh posameznih rastlinskih delov ali organov v seme. To opravilo je pa pri koruzi še le takrat končano, kedar je krovno listje na storžu popolnoma suho in zrnje trdo. Osobito ni tako porezovanje vršičevja svetovati ^ ako na dalje pomislimo, da ima koruza, kakor znanstvene preiskave pričajo , vse seme-tvorilne snovi uže o času cvetja v sebi nabrane in da jih o času zorenja nič več iz zemlje ne sprejema. Li ni toraj velika škoda, ako mi z vr-šičevjem vred tudi velik del seme-tvorilnih snovi odvzamemo, koje se ne nadomestijo v rastlini? Za kar smo rastlino šiloma oropali, tega ne smemo pričakovati v zrnu povrnjenega. Zrno je za vse odvzete snovi toraj revnejše, slabše.
Kljub temu nam je pa tudi znano, da kmetovalec ni vselej pravi gospodar, ako na rastline in živali tem potom vpljiva, da se ozira vedno le iz stališča fizijologije ali življenjeslovja na potrebne pogoje za njih normalno vspevanje, njih zdravje itd. Večkrat je kmetovalec ravno pri nasprotmm postopanji gospodaren! Tegadel vprašati se hočemo pred vsem tudi tu: je li porezavanje vršičevja pri koruzi gospodarstveno opravičeno ali ne?
Dokler je listje še zeleno in dokler so lasje pes-ti^nega raze vetja (storža) še sočni, se ne sme nikdar porezavati vršičevje, kajti s tem bi si jako čutno škodovali. Dobili bi le malo in kaj revnega zrna, kakor izkušnje v ozbilji pričajo.
Kedar je pa vršičevje (prašnično razcvetje in del stebla z listjem vred nad gornjim storžem) skoraj suho, listje deloma rujavo, velo in zrnje uže mlečno se za-
more vršičevje porezavati, a le kedar nas sili k temu pomanjkanju krme ali neugodno vreme za normalno zorenje, osobito za zorenje poznih sort koruz. Mi dobimo na ta način precej krme, dasiravno ne čisto frišne in sočne, pa vendar dokaj priljubljene in dobre za molzne krave in to mnogokrat v kaj pritožnem času. Ne da se oporekati, da pridelamo vsled porezavanja vršičevja tudi v tem času vendar le manj zrna. Istina je! Množina manj pridelanega zrna je pa vendar le tako mala, da ni sorazmerna z vrednostjo v vršičevji dobljene krme.
Prezira se pa najlažje še škoda na množini in dobroti pridelka prouzročena vsled porezavanja vršičevja v dobi, ko je uže krovno listje na storžu skoraj suho.^
Če se toraj vršičevje prezgodaj ne porezava, se tak način iz koristenja rastoče še koruze ne sme za-metavati tako odločno, kakor trdijo nekoji, marveč je porezavanje vršičevja pri koruzi v marsikaterih slučajih jako vporabljiv pripomoček pri krmenji osobito za časa pomanjkanja krme, kakor tudi za pospeševanje dozorenja koruze.
Opomniti mi je pri tem še to, da vsled porezavanja vršičevja seme za setev ni nikdar tako dobro in tem slabše, čem prej smo se lotili porezavanja. Da se pa tudi koruza vsled porezavanja vršičevja rajše in hitrejše presorta, to je, da zgubi hitrejše prvotne bistvene lastnosti sorte, je umljivo, da, očividno!