raziskovalna dejavnost 129 Structure of correlations among the variables of ski jumpers’ isometric and dynamic push-off power Abstract The purpose of the research study was to establish the structure of correlations among the selected variables of ski jumpers’ iso- metric and dynamic push-off power. Both types affect the realisation of ski jumpers’ push-off power. The sample consisted of 46 Slovenian ski jumpers, aged between 16 and 19. The study subjects first carried out a vertical take-off on a standard force plate, during which variables of dynamic push-off power were measured (i.e. push-off velocity, push-off acceleration, push-off accelera- tion in the first half of the push-off time, push-off acceleration in the second half of the push-off time). The isometric push-off power was tested with a special measuring device which is used to determine thrust force in a squatting position. A situation in the first phase of muscle tension at 0.2 sec was established, along with maximum isometric force. Correlations among push-off power variables were high and statistically significant. A similar situation was also established in manifest correlations among iso- metric power variables. Using a factor analysis component, three significant factors were ruled out (eigenvalue was higher than 1). Projections of push-off acceleration were predominant in the first factor of dynamic push-off power. In the second factor of maximum isometric push-off power, two variables of maximum thrust force prevailed. The third factor was determined by projec- tions of isometric thrust power in the initial push-off phase. A statistically significant correlation (r = .33, p= 0.05) was established between the second and third factors. Based on the study results it is possible to confirm the hypothesis that the dynamic and isometric components of the push-off power are mainly independent. Keywords: ski jumping, testing, push-off power Izvleček Namen raziskovalne študije je bil ugotoviti strukturo povezanosti med izbranimi spremenljivkami izometrične in dinamične odrivne moči smučarjev skakalcev. Obe obliki moči vplivata na uspešnosti realizacije odrivne moči smučarjev skakalcev. V raz- iskavi je sodelovalo 46 slovenskih smučarjev skakalcev, starih od 16 do 19 let. Merjenci so najprej izvedli vertikalni odskok na standardni tenziometrični plošči, pri čemer so bile izmerjene spremenljivke dinamične odrivne moči (hitrost odriva, pospešek od- riva, pospešek odriva v prvi polovici časa odriva, pospešek odriva v drugi polovici časa odriva). Izometrična odrivna moč je bil testirana na posebni merilni aparaturi za ugotavljanje potisne sile v počepu. Ugotovljeno je bilo stanje v prvi fazi mišične- ga naprezanja v času 0,2 sek. in maksimalna izometrična sila. Korelacije spremenljivk dinamične odrivne moči so bile visoke in statistično značilne. Podobno stanje je bilo ugotovljeno tudi pri manifestni korelacijski povezanosti spremenljivk izometrične moči. S pomočjo komponente faktorske analize so bili izločeni trije značilni faktorji (lastna vrednost je bila večja od 1). Na prvem faktorju dinamične odrivne moči so do- minirale projekcije odrivnih pospeškov. Na drugem faktorju maksimalne izometrične odrivne moči sta prevladovali spremenljivki maksimalne potisne sile. Tretji faktor so določale projekcije izometrične potisne moči v začetni fazi odriva. Med drugim in tretjim faktorjem je bila ugotovljena značilna medsebojna povezanost (r = .33, p = 0,05). Na podlagi rezultatov raziskave je moč potrditi hipotezo, da sta dinamična in izometrična komponenta odrivne moči v veliki meri med seboj neodvisni. Ključne besede: smučarski skoki, testiranje, odrivna moč. Bojan Jošt Struktura povezanosti spremenljivk izometrične in dinamične odrivne moči smučarjev skakalcev 130 „ Uvod Moč je sposobnost smučarja skakalca, da posamezne gibalne naloge tehnike smu- čarskega skoka izvede z optimalno silo. Znotraj tehnike smučarskega skoka je moč pomembna v fazi odskoka (oporna faza odriva) in fazi doskoka (oporna faza dosko- ka). Pri izvedbi skoka so prisotne različne oblike izražanja moči smučarjev skakalcev. Na splošno se delijo na izometrično in di- namično moč. Izražanje moči je odvisno od učinkovitosti delovanja mehanizmov za informacijsko regulacijo gibanja in pred- vsem mehanizma za regulacijo intenziv- nosti energijskih procesov, ki je v okviru gibalne izvedbe tehnike smučarskega sko- ka odgovoren za tvorjenje maksimalne mi- šične sile v relativno kratkem času. Skakalec mora imeti dobro razvito tako dinamično kot tudi izometrično komponento moči. Izometrična moč je tista oblika moči, ki je za skakalca pomembna v fazi vožnje v prehodnem loku zaletišča, pri odskoku, v osrednjem delu leta in pri vožnji v iztek ska- kalnice. Dinamična moč odriva smučarjev skakalcev je odločilna za uspešno izvedbo odskoka in faze doskoka. V fazi odskoka omogoča dvig krivulje leta in vzpostavitev optimalnega položaja za let. V fazi dosko- ka omogoča sposobnost dinamične moči vzpostavitev optimalnega položaja ob sti- ku s podlago in ublažitev pritiska ter nato uspešno zaključitev skoka pri vožnji v iztek skakalnice. Eksplozivna moč kot oblika dinamične odrivne moči pomembno določa tekmo- valno uspešnost skakalca (Jošt, 2009). Obe manifestni obliki moči smučarjev skakalcev se kažeta z izbranimi spremenljivkami, ki določajo njuni strukturi. Znotraj strukture so pomembne njihove relacije, ki kažejo na njihovo medsebojno povezanost in tudi medsebojni vpliv. Spremenljivke strukture moči se v tej študiji obravnavajo s biome- hanskega zornega kota. Odrivna moč se pri odskoku izraža preko impulza odrivne sile, s katero skakalec de- luje na podlago. Potek krivulje odrivne sile na Sliki 1 kaže, da se sila reakcije tal značilno poveča že v prehodnem loku zaletišča ska- kalnice, ko na telo skakalce deluje še centri- fugalna sila. Skakalec je v prehodnem loku, ki traja do začetka ravnega dela odskočišča skakalnice, že aktiviral mišice v izometrič- nem režimu naprezanja, da si zagotovi sta- bilen zaletni položaj in primerno izhodišče za odskok. Sam odriv poteka na kratkem delu odskočne mize in v kratkem času. Ce- lotno mišično naprezanje tako ne obsega samo dinamično naprezanje med odsko- kom, ampak tudi fazo vožnje v prehodnem loku, znotraj katere prevladuje izometrično mišično naprezanje. Med vožnjo v počepu v prehodnem loku zaletišča prevladuje ek- scentrično mišično naprezanje glavni izte- govalk kolenskega in kolčnega sklepa. Med odrivom pa se vzpostavi koncentrični mi- šično naprezanje, ki omogoča razvoj ustre- zne ravni dinamične komponente odrivne moči. Situacija mišičnega naprezanja kaže podobno sliko, kot se ustvari pri reaktivni moči, ki temelji na ekscentričnem-koncen- tričnem mišičnem naprezanju. Pri izvedbi odskoka smučarjev skakalcev v laboratorijskih pogojih se pojavi dinamična sila odriva. Izometrična sila je prisotna za zagotovitev zaletnega položaja, vendar je znatno nižja od tiste, ki se pojavi na skakal- nici pri vožnji v prehodnem loku. Hipotetič- no lahko visok potencial izometrične moči zagotovi ugodno izhodišče za dinamično mišično delovanje med aktivnim odrivom na ravnem delu odskočišča skakalnice. V izometričnem režimu mišičnega delovanja se lahko latentno razvije visok potencial potisne sile, s katero skakalec deluje na podlago in pri tem sproži dinamično kom- ponento odrivne moči. Ta bo povzročila pospešek težišča telesa, ki se pokaže na koncu odskoka v razvitju določene hitrosti odriva smučarja skakalca. Večji, kot bo od- rivni impulz dinamične sile, večja bo konč- na odrivna hitrost (Vaverka, 1987). Pri tre- niranju odrivne moči smučarjev skakalcev se mora nameniti precejšni del pozornosti razvoju izometrične komponente odrivne moči. Ta je nekako z vidika poteka gibanja skakalca med odskokom prikrita gibalna sposobnost smučarja skakalca. Skakalec z visokim potencialom izometrične moči v zaletnem položaju bo hipotetično lažje in bolj uspešno realiziral dinamično kompo- nento odrivne moči, ki se kaže kot hitrostna moč. Osnovni namen pri razvoju izometrič- ne komponente potencialne odrivne moči smučarjev skakalcev je razviti v primernem času odriva čim večji impulz odrivne sile. Ta se po Verhošanskem (1973) kaže preko štartne moči, pospeševalne moči in hitro- stne moči. Na podlagi njegovega modela je bila izoblikovana metoda spremljanja izometrične komponente odrivne moči Slika 1. Potek sile reakcije podlage med odrivom smučarja skakalca (slika je povzeta iz protokola te- stnih rezultatov v letu 2005 pri meritvah odrivne sile smučarjev skakalcev na poletnem tekmovanju GP v Hinterzartnu v Nemčiji). Legenda k Sliki 1: G – sila teže; Fcen – centrifugalna sila; Frea – sila reakcije tal; Zo – začetek odriva; Ko – konec odriva; Vodr – hitrost odriva. raziskovalna dejavnost 131 pri slovenskih smučarjih skakalcih. Štartno moč predstavlja izometrično naprezanje v prvih dveh desetinkah, absolutno moč pa maksimalna izometrična moč. Gibalna te- stna naloga terja najprej vzpostavitev opti- malnega zaletnega položaja, ki ga skakalec sicer uporablja pri izvedbi smučarskega skoka na skakalnici (Slika 3). V tem zaletnem položaju potem skakalec poskuša v času realnega odriva razviti čim večji potencial odrivne moči. V mehanskem smislu sta obe obliki izražanja odrivne moči med seboj funkcionalno povezani preko impulza mi- šične sile. Vprašanje je: Kako sta obe obliki moči med seboj povezani v stohastičnem smislu na vzorcu smučarjev skakalcev? Hi- potetično bi bila lahko prisotna visoka ko- relacijska povezanost, kar bi pomenilo, da skakalci z večjo dinamično komponento odrivne moči dosegajo tudi večjo izome- trično komponento odrivne moči. Morda pa sta obe komponenti v nizki medsebojni korelacijski povezanosti. Obe komponenti sta že predmet večletnega testiranja naj- boljših slovenskih smučarjev skakalcev. V letu 2009 je bil na vzorcu najboljših sloven- skih smučarjev skakalcev (n = 65) izveden eksperiment z namenom ugotovitve kore- lacijske povezanosti izbranih spremenljivk dinamične in izometrične komponente odrivne moči (Obreza, 2010). Ugotovljena je bila statistično značilna korelacijska po- vezanost izbranih manifestnih spremenljivk dinamične in izometrične komponente odrivne moči (Tabela 4). Po sedmih letih so se eksperimentalne meritve ponovile na vzorcu mlajših smučarjev skakalcev, ki tek- mujejo v mladinskih starostnih kategorijah. Pričujoča raziskovalna študija tako zajema mlade smučarje skakalce, ki že lahko dose- gajo vrhunske tekmovalne rezultate. Obe obliki moči sta pri mladincih še v fazi inten- zivnega razvoja in terjata uporabo speci- fičnih vadbenih sredstev. Predpostavlja se določena mera medsebojne neodvisnosti obeh oblik moči. Osnovni namen priču- joče raziskovalne študije je bil preveriti hipotezo, da sta dinamična in izometrična komponenta odrivne moči med seboj, na relevantnem vzorcu najboljših slovenskih skakalcev v mladinski starostni kategoriji, faktorsko neodvisni. „ Metode dela Vzorec merjencev je zajemal 46 slovenskih smučarjev skakalcev – mladincev, starih od 16 do 19 let. Merjenci so bili člani sloven- skih reprezentanc v smučarskih skokih in so bili udeleženci rednega testiranja moči na Fakulteti za šport v letu 2016 (november). V času meritev so bili zdravi, brez telesnih po- škodb in drugih omejitev, ki bi lahko vpliva- le na rezultate testiranja. Primerjalni vzorec smučarjev skakalcev v eksperimentalnem spremljanju v oktobru 2009 je zajemal 65 merjencev, starejših od 16 let. V povprečju so bili ti skakalci starejši 3,8 leta. Z vidika te- lesno masnega indeksa sta bila oba vzorca skoraj identična z razliko povprečne vre- dnosti zgolj 0,2. Test dinamične odrivne moči smučarjev skakalcev v laboratorijskih pogojih je bil iz- veden na standardni tenziometrični plošči. Skakalec je najprej izvedel fazo počepa in nato odrinil v vertikalni smeri s ciljem dose- či čim višji odskok (Slika 2). Pri izvedbi testne naloge so bile oblikova- ne spremenljivke dinamične odrivne moči (Tabela 1). TIzometrična moč v počepu je bila izmer- jena na posebni merilni napravi (Slika 3). Test je potekal tako, da je skakalec zavzel položaj v skakalnem počepu na tenziome- trični plošči, merilec pa mu je glede na viši- no njegovega hrbta namestil oporo. Po znaku merilca je nato skakalec maksi- malno aktiviral mišice nog in poskušal raz- viti čim večjo silo potiska. Pri testni nalogi so bile oblikovane spremenljivke izome- trične odrivne moči smučarjev skakalcev (Tabela 2). Slika 2. Testiranje dinamične odrivne moči smučarjev skakalcev (slika prikazuje vrhun- skega skakalca na rednem testiranju slovenskih smučarjev skakalcev). Za vse spremenljivke je bila izračunana naj- prej osnovna statistika (največja vrednost Min Max M SD Starost (v letih) 16,0 19,0 16,9 1,16 Starost (v letih) 2009 20,7 3,6 Telesno masni indeks –BMI 16,3 23,2 20,0 1,4 Telesno masni indeks –BMI 2009 16,4 22,5 19,8 1,1 Tabela 1 Spremenljivke dinamične odrivne moči Ime spremenljivke Enota Oznaka Indeks eksplozivne moči m/s 2 EM Pospešek v prvi polovici odriva m/s 2 P1/2 Hitrost odriva m/s HIT Čas odriva s Todr Tabela 2 Spremenljivke izometrične odrivne moči Ime spremenljivke Enota Oznaka Maksimalna izometrična moč odriva N IM Relativna maksimalna izometrična moč odriva N IMR Štartna izometrična moč odriva v času 0,2 sek. N IM2 Relativna štartna izometrična moč odriva v času 0,2 sek. N IM2R 132 tni rotaciji (Rotation method-Oblimin with Kaiser Normalization) uporabljena matrika faktorske strukture. „ Rezultati Rezultati osnovne statistične analize so pri- kazani v Tabeli 3. „ Razprava Rezultati korelacij med izbranimi spremen- ljivkami izometrične moči (Tabela 4) kažejo od nizke do zelo visoke ravni korelacijske povezanosti. Dinamična eksplozivna kom- ponenta odrivne moči (EM) je bila v visoki povezavi s časom odriva (r = -.88; p < 0,01). Večjo eksplozivno silo odriva so dosegli skakalci, ki so imeli krajši čas odriva. Eksplo- zivna moč smučarja skakalca je bila značil- no povezana s končno odrivno hitrostjo pri vertikalnem odskoku (r = .76; p < 0.01). V smučarskih skokih je tako za dosego čim večje dolžine skoka pomembna eksplo- zivna odrivna moč, ki se meri v prvih 200 ms odskoka in ki po ugotovitvah Virma- virte, Kivekasa in Komija (2001) predstavlja približen čas odriva na skakalnici (250 ms). Eksplozivna moč je bila močno povezana Slika 3. Položaj skakalca pri izvedbi testne naloge (slika prikazuje vrhunskega skakalca na rednem testiranju slovenskih smučarjev skakalcev). Tabela 3 Rezultati osnovne statistične analize (s poševnim tiskom so zapisani rezultati eksperimenta v letu 2009, n = 65) Ime spremenljivke Min Max M SD Starost (v letih) 16,0 19,0 16,9 1,16 Starost (v letih) 2009 20,7 3,6 Telesno masni indeks –BMI 16,3 23,2 20,0 1,4 Telesno masni indeks –BMI 2009 16,4 22,5 19,86 1,12 Spremenljivke dinamične moči odriva Čas odriva pri vertikalnem odskoku – Todr (s) 0,345 0,466 0,402 0,028 Indeks eksplozivne moči odriva – EM (m/s 2 ) 5,9 9,5 7, 8 0,8 Indeks ekplozivne moči odriva – EM (m/s 2 ) 2009 4,9 11, 5 7,9 1,0 Pospešek odriva v prvi polovici časa odriva – P1/2 (m/s 2 ) 4,88 8,80 6,52 0,97 Pospešek pri odrivu v drugi polovici časa odriva – P2/2 (m/s 2 ) 6,22 10,61 8,00 1,00 Hitrost vertikalnega odskoka odskoka – HIT (m/s) 2,75 3,46 3,12 0,16 Hitrost vertikalnega odskoka – HIT (m/s) 2009 2,41 3,70 3,13 0,4 Spremenljivke izometrične moči odriva Relativna max. izometrična moč odriva v času 0,2 sek. – IM2R (N/kg) 15,00 28,00 20,2 2,90 Relativna izometrična moč odriva po 0,2 sek. – IM2R (N/kg) 2009 11, 27 24,27 15,69 2,55 Štartna izometrična moč odriva v času 0,2 sek. – IM2 (N) 850,3 20 07, 8 1263,5 241,6 Štartna izometrična moč odriva v času 0,2 sek. – IM2 (N) 2009 601,8 1368 ,7 978,7 75,2 Maksimalna izometrična moč odriva – IM (N) 1349,9 4182,40 2420,0 628,8 Maksimalna izometrična moč odriva – IM (N) 2009 957, 0 2703,7 1678,4 8 67, 3 Maksimalna relativna izometrična moč odriva – IMR (N/kg) 26,0 71,0 38,8 9,6 Maksimalna relativna izometrična moč odriva – IMR (N/kg) 2009 16,6 45,7 26,9 5,7 Legenda: M – aritmetična sredina; SD – standardni odklon; Min – najnižja vrednost; Max – najvišja vrednost. Rezultati korelacije manifestnih spremenljivk so prikazani v Tabeli 4. – MAX, najmanjša vrednost – MIN, srednja vrednost – M in standardna deviacije – SD). Sledil je izračuna manifestne povezanosti spremenljivk s pomočjo Pearsonove kore- lacijske analize. Na koncu je bila izvedena še komponentna faktorska analiza (Prin- cipal Component Analysis) z namenom, da se ugotovi faktorska struktura izbranih spremenljivk. Za interpretacijo strukture faktorjev je bila po izvedeni poševno ko- raziskovalna dejavnost 133 tudi s tekmovalno uspešnostjo v smučar- skih skokih (Komi in Virmavirta, 1997; Vir- mavirta in Komi, 1993a; Virmavirta in Komi, 1993b; Virmavirta in Komi, 1994). Tako se zdi strokovno ustrezno s primernim trenin- gom povečati to obliko moči pri smučarjih skakalcih. To spoznanje znova potrjuje hi- potezo, da je eksplozivna moč pomemb- na komponenta strukture odrivne moči smučarjev skakalcev. Njena korelacija s spremenljivkami izometrične komponente odrivne moči je bila večinoma statistično značilna, vendar znatno nižja, kot so bile interne korelacije med spremenljivkami di- namične komponente odrivne moči. Izometrična komponenta odrivne moči je pomembna za uspešno realizacijo odsko- ka na skakalnici. To so potrdili tudi nekateri praktični zgledi pri spremljanju pripravlje- nosti izbranih vrhunskih skakalcev. Pri prvem eksperimentalnem spremlja- nju obeh komponent odrivne moči v letu 2009 je bil dokaj uspešen pri izometrični komponenti odrivne moči najboljši sloven- ski letalec na smučeh R. K pri starosti 28 let. Njegova sposobnost maksimalne relativne izometrične potisne moči je dosegla 45,7 N na kg telesne teže, kar je bil najboljši dose- žek med vsemi merjenci takratnega vzorca (n = 65). Do te ravni je prišel po nekajletni načrtni vadbi po letu 2005, ko ta sposob- nost ni bila visoko razvita. V letu 2005 je svetovni prvak R. B. na manjši skakalnici (Oberstdorf, 2005) izkazal visok potencial izometrične odrivne moči (Slika 4). Med slovenskimi skakalci je svetovni prvak iz leta 2005 dosegel najvišjo raven izome- trične komponente odrivne moči (Slika 5). V primerjavi z najboljšim slovenskim letal- cem na smučeh (takrat starim 24 let) je bila izometrična komponenta odrivne moči pri svetovnem prvaku R. B. izrazito višje razvita. V sezoni 2005/06 je takrat 27-letni češki skakalec Jakob Janda osvojil svetovni pokal v smučarskih skokih. Vodil ga je slovenski trener Vasja Bajc, ki ga je tudi priključil k testiranju izometrične komponente od- rivne moči najboljših slovenskih skakalcev. Njegova izometrična komponenta odrivne moči je bila v letu 2006 značilno višja (pri- bližno 40 %) od povprečja najboljših slo- venskih smučarjev skakalcev (Slika 6). Faktorska analiza (Tabela 5) je izločila tri fak- torje, pri čemer sta bila drugi in tretji faktor v značilni medsebojni korelaciji (p < 0,05). Gre za faktorja, ki sta po vsebini živčno mišičnega izražanja identična in pripadata izometrični komponenti potencialne odriv- ne moči smučarjev skakalcev. V dosedanjih raziskavah je bila izometrična moč dokaj zapostavljena oblika moči smučarjev ska- kalcev. Navidezno dinamična oblika tehni- ke gibanja smučarjev skakalcev, ki se v fazi odskoka realizira v manj kot pol sekunde trajajočem gibanju, je povzročila, da so se raziskovalci večinoma usmerili na podro- čje proučevanja dinamične komponente odrivne moči s poudarkom na eksplozivni Tabela 4 Pearsonovi koeficienti korelacije (v zgornjem delu tabele so korelacijski koeficienti iz leta 2009, n = 65) BMI Todr EM EM1/2 IM2R IM2 IMR IM EM2/2 HIT BMI 1,00 -,10 Todr -,13 1,00 EM ,29* -,88* 1,00 0,52* ,51* ,49* 0,51* ,84* P1/2 ,25* -,59* ,75* 1,00 IM2R ,37* -,44* ,39* ,28* 1,00 ,90* ,54* ,54* ,51* IM2 ,65* -,31* ,41* ,45* ,80* 1,00 ,43* ,59* ,59* IMR ,17 -,27* ,21 ,10 ,39* ,29* 1,00 ,93* ,33* IM ,43* -,24* ,29* ,26* ,41* ,56* ,90* 1,00 ,42* P2/2 ,22* -,64* ,75* ,44* ,25* ,19 ,31* ,30* 1,00 HIT ,39* -,38* ,76* ,65* ,16 ,36* ,03 ,21 ,61* 1,00 Legenda: * – korelacijski koeficient je statistično značilen (P < 0.05). Tabela 6 Korelacijska povezanost med faktorji FAKTOR1 FAKTOR 2 FAKTOR 3 FAKTOR 1 1,0 ,17 ,33* FAKTOR 2 ,17 1,00 ,18 FAKTOR 3 ,33* ,18 1,00 Tabela 5 Faktorska struktura manifestnih spremenljivk 1 2 3 Kum. FAK1: Eksplozivna dinamična moč odriva EM ,96 ,23 ,33 ,93 P1/2 ,87 -,00 ,43 ,81 Todr -,81 -,35 -,18 ,72 HIT ,79 -,03 ,38 ,68 P2/2 ,76 ,38 ,10 ,69 FAK2: Maksimalna izometrična moč v fazi odriva IMR ,19 ,96 ,24 ,94 IM ,29 ,85 ,52 ,86 FAK3: Izometrična moč v začetni fazi odriva v času 0,2 s IM2 ,40 ,28 ,94 ,91 IM2R ,34 ,43 ,72 ,62 BMI ,27 ,12 ,81 ,66 % of VAR 48,6 18,8 11, 3 78,8 Opomba k Tabeli 5: Imena spremenljivk so razvidna iz Tabele 1 in Tabele 2. 134 moči. V teoriji velja hipotetično prepričanje (Martin, Carl in Lehnertz, 1993), da se lahko doseže višjo raven dinamičnega mišičnega naprezanja, če se hkrati poveča zmogljivost živčno mišičnega izometričnega napre- zanja. Če lahko najboljši smučarji skakalci dosežejo pri vertikalnem odskoku najvišje hitrosti do 4 m/s, pa se pri izometričnem naprezanju v zaletnem položaju lahko do- seže potencialna odrivna hitrost do 8 m/s. Običajno skakalci pri treniranju dinamične moči razvijajo submaksimalne hitrosti gi- banja, te pa so znatno nižje od potencialne odrivne hitrosti, ki se lahko razvija z upora- bo izometričnega načina mišičnega napre- zanja. Pri tem načinu mišičnega naprezanja se lahko po Verhošanskem (1973) doseže prag absolutne moči mišičnega delovanja. Vadba izometrične komponente odrivne moči smučarjev skakalcev bi morala biti specialno usmerjena v tiste mišične skupi- ne, ki dejansko sodelujejo v mišični struktu- ri odskoka smučarjev skakalcev. Po Sasakiju in soavtorjih (1997) se te mišične skupine predvsem nahajajo v predelu kolčnega in kolenskega sklepa. Specialna vadba naj bi potekala na posebnih vadbenih napravah, ki razvoj moči povezujejo v tehnično gibal- no strukturo odskoka smučarjev skakalcev (Jošt, 1988; Jošt, 1998). „ Sklep Na podlagi rezultatov pričujoče raziskoval- ne študije bi lahko podali naslednje skle- pne ugotovitve: • Korelacijska povezanost znotraj blokov manifestnih spremenljivk dinamične in izometrične odrivne moči je bila visoka in statistično značilna (p < 0,05). •Med blokoma manifestnih spremen- ljivk dinamične in izometrične kom- ponente odrivne moči smučarjev skakalcev je bilo moč ugotoviti nižje korelacije, vendar še vedno so bile ne- katere statistično značilne (p < 0,05). • Struktura korelacijske povezanosti ma- nifestnih spremenljivk je prispevala k oblikovanju treh neodvisnih faktorjev (Faktor dinamične odrivne moči; Faktor maksimalne izometrične komponente odrivne moči; Faktor komponente izo- metrične odrivne moči v začetni fazi v času 0,2 sekunde). • Dinamična in izometrična komponenta odrivne moči sta med seboj neodvisni in zato lahko vsaka za sebe prispeva k uspešnosti smučarjev skakalcev svoj Slika 4. Testiranje izometrične komponente odrivne moči vrhunskega slovenskega smučarja skakalca v letu 2005, svetovnega prvaka na manjši skakalnici v Oberstdorfu 2005. Slika 5. Izometrična komponenta odrivne moči svetovnega prvaka R. B. na manjši skakalnici v Ober- stdorfu 2005. Slika 6. Dominacija izometrične komponente odrivne moči pri češkem zmagovalcu svetovnega po- kala J. J. v smučarskih skokih v sezoni 2005/06. raziskovalna dejavnost 135 neodvisni delež. Glede na to, da je tek- movalna uspešnost v smučarskih sko- kih pomembno povezana z izometrič- no in dinamično odrivno močjo, mora biti trening skakalcev usmerjen v pove- čanje obeh komponent odrivne moči smučarjev skakalcev. Zgolj enostranski razvoj ene od obeh komponent ne bo prispeval celostnemu razvoju odrivne moči smučarjev skakalcev. • Izometrična in dinamična komponenta odrivne moči smučarjev skakalcev ne prispevata zgolj k tekmovalnemu rezul- tatu športnikov, ampak tudi k višji ravni kondicijske pripravljenosti na področju moči, kar zagotavlja bolj varno in uspe- šno izvedbo tehnike skokov v normal- nih in oteženih razmerah na skakalnici. „ Literatura 1. Jošt, B. (1988). Trenažerji za specialno moto- rično pripravo smučarjev skakalcev. Šport, 36, 1-2: 15–20. 1. Jošt, B. (1998). Vadbena naprava za razvoj specialne odrivne moči smučarjev skakalcev. Šport, 46, 1: 58. 2. Jošt, B. (2009). Teorija in metodika smučarskih skokov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 3. Komi, P. in Virmavirta, M. (1997). Ski-jumping take off performance: Determining factors and methodological advances. V: Proceedin- gs book of the First International Congress on Skiing and Science, St. Chrisop a. Arlberg, Au- stria, January 7-13, 1996, (pp. 3–26). Cambrid- ge: Cambridge University Press. 4. Martin, D., Carl, K. in Lehnertz, K.(1993). Han- dbuch Traningslehre. Schorndorf: Verlag Hofmann. 5. Obreza, A. (2010). Analiza povezanosti med izometrično močjo in vertikalnim skokom pri smučarskih skakalcih. Diplomsko delo, Lju- bljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. 6. Sasaki , T., Tsunoda, K., Uchida, E., Hoshino, H in Ono, M. (1997). Joint Power Production in Take-Off Action during Ski-jumping. In: (Mul- ler, E., Schwameder, H., Kornaxl, E., Raschner, C., eds.). Proceedings of the first International Congress on Skiing and Science St. Chrisoph a. Arlberg. Austria, January 7 -13, 1996; 49–60. 7. Vaverka, F. (1987). Biomechanika skoku na lyži- ch. Olomouc: Univerzita Palackeho. 8. Verhošanski, J. W. in Tatjan, W. W. (1973). Komponenten und funktionell Struktur der Explosivkraft des Menschen. Teorija i praktika fizičeskoj kultury 36 (6). 9. Virmavirta M. in Komi P. V. (1993a). Measure- ment of take-off forces in ski jumping part I. Skandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 3, 229–236. 10. Virmavirta M. in Komi P. V. (1993b). Measure- ment of take-off forces in ski jumping part II. Skandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 3, 237–243. 11. Virmavirta, M. in Komi, P. V. (1994). Takeoff analysis of a champion ski jumper. Journal of Biomechanics, 27(6), 695. 12. Virmavirta M., Kivekäs, J. in. Komi P. V. (2001). Take-off aerodynamics in ski jumping. Jour- nal of Biomechanics, 34, 465–470. prof. dr. Bojan Jošt, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport bojan.jost@fsp.uni-lj.si