PLANINSKI V E S T N1 K
ceste so na vseh hišah v dolini Vrat.« (123) Ali ni tako tudi na Staniče vem in Triglavskem domu (Kredarici)? (Pravzaprav je čudno, da vestni faktograf ni zabeležil poštnega naslova planinskih postojank.) -
Triglavska severna stena (svetovno znamenita že znatno pred prvo svetovno vojno!) bi zaslužita žlahtnejši in popolnejši opis. Vem, Dobnik se je naslonil na Miheličev vodnik Julijske Alpe (mimogrede: Dobnlkov vodnik naj bi na 265. strani navedel 6. izdajo tega vodnika iz leta 1998), a tudi tisti opis bi bilo dobro malo prekvasiti. Ne morem se tukaj spuščati v podrobne predloge za popravke in dopolnitve, izrazim naj samo željo, da naj bi bile izjave kot »Leta 1945 je Joža Čop s Pavlo Jesihovo rešil problem ... Centralnega stebra ...» (134) malo bolj natančne. -Tudi za čudovito Jalovčevo ostenje (159) bi žefel prebrati več podatkov (Horn, Comici ...)-V Trenti (166): »Štrukljeva domačija, na kateri je spominska plošča Antonu Berglncu, p.d. Štruklju ... Njegov sin Ivan je prvi preplezal Triglavsko severno steno.« Kaj res to piše na spominski plošči? Kaj nisem bil navzoč ob njenem odkritju? Jo je kdo zamenjal? Da ne bo pomote, torej pot pod noge in še enkrat v Trento! Na plošči piše: »V tej hiši se je rodil trentarski gorski vodnik Ivan Berginc Štrukelj 1867-1926, ki je leta 1890 prvi preplezal Triglavsko severno steno. Ploščo postavilo Turistično društvo Trenta Soča ob 100-letnici prvega vzpona.« In drugega nič. Nobenega »Antona« in nobene druge plošče (ki bi morda govorila o Antonu).* -
Pripis k sliki na 129. str. »Triglav moj dom, kako si krasan! (Jakob Aljaž)« je zavajajoč. Ravno teh besed Jakob Aljaž ni napisal, jih je samo prepisal. - Precej drzna se mi
* (O ^anesJjivosIJ sporočila na ploSdJ je sicer mogoče dvomili, glejPV 1997/12. sir. 517-523, vendar lo ne ¡adeva našega vodnika. Vodnik namreč prvenstveno beleži stanje na terenu In praviloma ni zgodovinsko polemičen. Zanimivo pa je, da ob listem članku v PV nobeden, se zlasli ne ustoličeni kronisti, ni pisnll ne bele ne drne t-
zdi trditev, da je bil Nebojša Mltrič »z gornje savski« umetnik. (121) Izjava «Dovje... dolinska vas na nizki vzpetini...« (120) utegne ustvariti napačen vtis. Ni ravno tipična dolinska vas (ta oznaka bi veljala za Mojstrano), stiska se (pičlih) sto metrov nad dolinskim dnom na prostrano razgrnjenem prisojnem bregu (težko bi temu rekli nizka vzpetina, tak je npr. Homškl hrib, na nizki zaključeni vzpetini čepi, recimo, Štanjel ali ljubljanski grad, morda Tunjiška Mlaka, dovška vzpetina pa se nadaljuje v vis vse do vrha Kepe, in naselje ni toliko na njej kolikor na njenem bregu, na podnožju Karavank torej, ki je resda dolinski breg, a kot rečeno sto metrov nad dnom doline. (Lahko bi ustvarili izraz nabrežna/bregovna/pobočna vas.) -
O slogu: Preveč je ponavljanja. Najpogosteje rabljena beseda v knjigi je lep (ki se rada polepša v najlepši), najraje v stereotipiziranih zvezah lep pogled, lep razgled, lepa pot, najlepši pogled, tako da refrensko malo utruja. (Na str. 117 v enem samem odstavku v presledku nekaj vrstic preberemo «lep razgled, lepo vidimo, lep pogled«,) »Najlepši« lahko s svojo izključu-jočnostjo postane kočljiv, saj že iz latinskih časov vemo za De gustl-bus non,,. Zakaj je Triglavska severna stena »najlepša stena Julijskih Alp«, zakaj je »Čopov steber najlepša smer na steni« (oboje 134), zakaj je iz Drežnice »najlepši pogled na Krn« (192)? (Iz Maše-rovega vodnika Zahodne Julijske Alpe vre neustavljiva hvala za Mon-taževo zahodno steno, kot najlepša smer v Triglavski steni je dolgo veljala Bavarska z Dolgo nemško ali pa Prusik-Szalayeva - in kaj manjka pogledu na Krn od Krnskega jezera?) Nasprotno se je avtorju tista pot zahodno nad Jek-Ijevlm sedlom nekaj zagravžala (res čudno, saj sicer vsepovsod odkriva zgolj planinske čare, poln je lepotnega občudovanja, celo pretirano »vulkanskega«, kot sem si drznil posumiti malo prej) In jo je v štirih zaporednih vrsticah kar trikrat našeškal, da je »grda« (118). (Ali je vredno toliko »grde« sape za tistih borih sto metrov poti, če jih je sploh
toliko?) - V trinajstih vrsticah prvega odstavka na str. 56 najdemo sedemkrat zapisano besedo »vrh« (in vmes, seveda, »lep razgled«). Vsaka jasa v vodniku, se zdi, je »mala« (52, 54, 57), vse preveč stavkov se začne s »Kmalu (pridemo do/na)...« (ne da bi kaj prida natančno vedeli, koliko je ta »kmalu«). K ponavljanju sodi tudi nekakšen pogojni refleks, ki se redno sproži na določen dražljaj, Aljaž, recimo, je (bil) na str. 120 «župnik na Dovjem od leta 1889 do smrti« in čez dve strani je spet prišel »za župnika na Dovje, kjer je služboval od leta 1889 do smrti leta 1927«. Ali Aljaž še kje v knjigi sproža »svoj« pogojni refleks, nisem zasledil, sprožajo pa »svojega« drugi s svojo tlpiko, ki je za prisebnega bralca res ne bi bilo treba ponavljati. -»Globoko v notranjosti Karavank je prav pod Rožco železniški predor,.. (118) in čez tri vrstice »Globoko pod vrhom (mišljen je Hruški vrh) je v nedrjih Karavank novi Karavanški cestni predor.« Podatek je točen, ni kaj, vendar me poleg prehitrega »globokega« refrena moti tudi »globina« sama (»Globoko v notranjosti«, »Globoko v nedrjih« - O, da bi že opustili ta »nedrja«! Naslednji korak bo priporočilo, da se Karavankam priskrbi modre), saj
Zapuščena
SLAVICA ŠTIRN
Peli so, plesali okrog gore kosmi beli.
Vso noč so pirovali, mokre puščali sledove.
Z jutrom ranim so se razgubili.
Zapuščena gora mrko čez dolino gleda.
545