74
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988
MESTNI GRB NA PROČELJU NEKDANJE ZOISOVE PALAČE
uroš lubej
Pozornemu obiskovalcu Stare Ljubljane, ki na \
sprehodu po Bregu vedoželjno usmerja svoj korak in i
pogled, se oko zaustavi tudi na nenavadno golem
pročelju bivše Zoisove palače.
Iz središčne osi odmaknjen vhodni portal in živah- I
na aritmija vertikalnih okenskih osi blažita skoraj \
klasicistično resnobnost pročelja obenem pa tudi od- |
krivata, da je palača nastala s postopnim združeva- i
njem meščanskih hiš. !
Precej groba obnova fasad leta 1938 je z nekaj cen- :
trimetrov debelim plaščem ometa odpravila igro svet- \
lobe in sence na pročelju, saj so okenski okviri tako-
rekoč potonili v ometu, obenem pa je vidno oslablje--
na vloga trdnega z rezanim kamnom grajenega prit-
ličja.^
Desno od monumentalnega vhodnega portala je v :
pročelju vzidan mestni grb, ki zastavlja vprašanja, na ;
katera bomo skušali odgovoriti v tem sestavku. Večji \
del kamnite osnove na kateri je grb upodobljen, se iz- j
gublja v ometu in ustvarja vtis grbovne plošče, njena
trapezoidna oblika in velikost pa govori v prid misli,
da gre za bivši portalni sklepnik. Srednji del čelne
površine sklepnika je namenjen upodobitvi mestnega
grba, ki ga zgoraj in spodaj omejujeta napisa LA-
BACH in MDLXXXIX. Grb sestavlja s stiliziranim
vitičjem obrobljen ščit in mestno obzidje v obliki
sklenjene stolpu podobne ahitekture. Stolp stoji na
treh gričih in v njem se namesto oken pojavljajo strel- :
ne line, kar predstavlja po ugotovitvah Milka Kosa i
prelomno novost, ki se je v naslednjih stoletjih stalno ;
ohranila v mestnem grbu in pečatu.^
Pri našem potovaju v leto 1589 se bomo omejili le,
na del Zoisove palače ob Bregu, pri tem pa nam bosta i
v pomoč izsek iz oljne slike A. Herrleina Požar v Kra- \
kovem iz leta 1798^ in veduta nekdanjega mestnega i
1
Mestni grb, Ljubljana, Breg 22 i
pristanišča, ki je nastala okoli leta 1750.* Na starejši
sliki so stavbe oštevilčene in poimenovane po teda-
njih lastnikih. Gostilna pri Zlati ladji (1) je stala na
mestu, kjer se Karlovški most stika z levim bregom
Ljubljanice, ob njej pa je bila cerkev sv. Lovrenca
(2). Cerkev zakriva pogled na bistriški dvorec (3), ki
skupaj z Erbergovo (4) in Zoisovo hišo na vogalu (5)
sestavlja jedro sedanjega čelnega trakta palače Breg
22. Četrto in peto hišo odlikujeta baročni pilastrsko
členjeni pročelji, samostojnost obeh hiš pa naglašata
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 36 i988
75
Veduta ljubljanskega pristanišča,
detajl (o. 1750)
portalna vhoda in različna višina oken v treh etažah.
Michael Angelo Zois je 13. septembra 1765 prido-
bil na dražbi hišo pokojne sosede, baronice Jožefe
Leopoldine Erberg roj. Apfaltrer' in v naslednjih le-
tih ob združitvi obeh stavb poenotil okenske odprtine
in premestil stare portale. Spremembe, ki so nastale
ob razširitvi palače, vidimo na upodobitvi iz leta
1798, ob primerjavi obeh predlog z današnjo podobo
pročelja pa ugotovimo, daje sklepnik z grbom vzidan
na mestu vzhodnega portala v Erbergovo hišo.
Ključ za rešitev uganke se torej skriva v zgodovini
Erbergove hiše. V knjigi ljubljanskih hiš in njih sta-
novalcev^ nastopa pri lastnikih te hiše vrzel, zato jo
dopolnimo z naslednjimi podatki.
Baronica Jožefa Leopoldina Erberg roj. Apfaltrer
je hišo kupila 28/3 1731 od barona Franca Karla Ap-
A. Herrlein, Požar v Krakovem,
detajl (1798)
faltrerja. Le-ta jo je podedoval leta 1723 po očetu
Volku Hervartu, ki je hišo kupil 12/3 1710 od grofa
Ferdinanda Ernsta Sauraua. Do 24/4 1698 je bila v
lasti dež. stanov, ki so jo kupih od Marije Judite in
Janeza Krištofa pl. Flachenfelda 14/4 1690.'
Najpomembnejšae sporočilo navedenih kupnih po-
godb je zapis, da je bila ta hiša nekdanje mestno skla-
dišče (Zeughaus).' In kaj vemo o tem skladišču? Leta
1590 se v mestnih spisih omenja precej nedoločno kot
»gornji Zeughaus«, nato »Zeughaus na Novem |
trgu«, v katerega so prepeljali dele podrtega mlina, ki
je stal ob vodi za stolnico (1603) in »Zeughaus na j
Bregu« (1628).' Glavno skladišče za les, katerega so ;
sekali v mestnem logu, je stalo pri kolezijskem mlinu, ]
kjer je bila tudi žaga. Od tam so čolnarji voziH hlode i
do pristanišča na Bregu in skladišča, kjer so tesarji i
76
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988
pripravljali deske in letve za mestne potrebe. Po letu
1661 so imeli delavnice neposredno ob vodi, okoli leta
1716 pa so se selili na Žabjek.^"
Označevanje pomembnih mestnih stavb z grbi je
bilo nekdanj splošno veljavno pravilo, na katerega ni-
so pozabili tudi pri mestnem skladišču na Bregu, da
pa ne bi ostali le pri domnevi, povzemimo še vsebino
zanimive prošnje stavbenika Abondija de Donina iz
leta 1615." Abondio v prošnji ne skriva slabe volje
nad mestnim pobiralcem hišnih davkov, ker ga je
pred dnevi terjal za plačilo zaostanka pri njegovi hiši,
ki stoji na zemljišču Nemškega viteškega reda. Stav-
benik, ki je že petdeseto leto plačeval davek komendi,
se je pred nekaj leti pritožil na Magistratu nad plače-
vanjem »dveh tako visokih davkov za njegovo slabo
in majhno hišico«, zato ponovno prosi za opustitev
terjatve. V nadaljevanju pa je mestne očete spomnil,
da je bil njim in celotnemu mestu v petdesetih letih
odkar biva v Ljubljani s svojim delom vedno na vo-
ljo, pri tem pa sploh ni terjal plačila za nekaj del, ki
jih je opravil v preteklih letih. Tako med drugim ni
dobil prebite pare od nekdanjega mestnega blagajni-
ka Jerneja Foresta za portal in mestni grb, ki ju je leta
1589 sklesal za mestno skladišče.^^
Celoten račun, v katerem je Abondio di Donino
navedel neplačana dela za leti 1589 in 1594, je znašal
63 goldinarjev in 44 kr., zato je župan Bernardini
ukazal mestnemu blagajniku Eppichu, da stavbeniku
čimprej povrne ta dolg. Če pomislimo, da je ta vsota
enakovredna temeljnemu hišnemu davku za 16 let,
nam ni potrebno ugibati, kdo je v tej zadevi potegnil
krajši konec.
Z dviganjem tančice, ki je prikrivala izvor sklepni-
ka z mestnim grbom, smo se približali koncu našega
sprehoda. Ob drugi priliki bo tu lahko tudi začetek
ogleda pomembnega deleža celotne družine stavbeni-
kov Doninov pri oblikovanju podobe našega mesta
ob koncu 16. in v prvi polovici 17. stoletja. Zato ko-
nčaj mo le z željo, da bi mestni grb na Bregu 22 doča-
kal svoj 400-ti rojstni dan tudi brez tančice nesnage,
ki še vedno zakriva njegovo obličje.
OPOMBE
1. Marijan MuSič, Za pravilno obravnavo ometa na arhitek-
turnih spomeniliih, Varstvo spomenikov V/1953—54, str.
102. Primerjava razglednic iz obdobja med leti 1920—40
odkrije, da so baročna strešna okna nadomestili s sedanjo
mansarde šele v tridesetih letih. — 2. Milko Kos, Pečat in
grb mesta Ljubljane, Zbornik za umetnostno zgodovino
XIX/1943, str, 47. — 3. Narodni muzej, Ljubljana. — 4.
Narodni muzej, Ljubljana. — 5. Zgodovinski arhiv Ljubl-
jana (ZAL), V. Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš in njih
stanovalcev, tipkopis, 1940—43, str. 420. — 6. Ibid. — 7.
Arhiv SR Slovenije, Zapuščinski inventarji, II — Lit. A, št.
39. — 8. Ibid. — 9. Ivan Slokar, Izdelovanje orodja, strojev
in orožja, orožarne in skladišča smodnika v Ljubljani, Kro-
nika III/1960, str. 178. — 10. J. Vrhovec, Die wohllöbl.
landesfürstl. Hauptstadt Laibach, Ljubljana 1886, str. 65.
— 11. ZAL, Mesto Ljubljana, Cod. XIII/33-1615, fol. 39.
Brata Abondio in Janez (oba umrla pred 1617) sta bila pred-
stavnika prve generacije stavbenikov Doninov, ki se je leta
1565 preselila v Ljubljano iz severne Italije. Prvi je dosedaj
znan predvsem po delu, ki ga je opravil za škofa Tomaža
Hrena, drugi pa kot graditelj kapucinskega samostana. V
drugem rodu se omenjajo kot stavbeniki (»paumaister«)
Abondijeva sinova Francesco in Abondio ml. ter nečak Pe-
ter. Zaradi udeležbe pri gradnji številnih mestnih stavb lah-
ko trdimo, daje postal Abondio (1591-1/8 1652) v dvajsetih
letih 17. stoletja pravi »mestni arhitekt«. Podrobno analizo
obsežnega gradiva o stavbni dejavnosti celotne družine pa
bomo predstavili ob drugi priliki. — 12. Ibid. Priloga št. 2.
»Mein Abondj di Donini, Was Ich auf befelich aines Er:
Ma: zu Laibach bey gemainer Statt im 1589 Jar, damaln
Herr Bartlmee Forest Stattcammerer gewesen, wie auch her-
nach volgende Jar, gearbeitet, als volgt.
Erstlichen im 1589 Jar im gemainer Statt Zeughaus ain
Thor von meinen aignen ausgebauten quaderstainen wel-
ches noch aniezo stehet, aufgericht, auch gemainer Statt
Wappen ausgehauen, unnd weilen ich fur dasselbig bis an-
hero weder Heller noch Pfennig empfangen, so begere ich
demnach fur dasselbig mehrers nicht, ohn allein, wie man
mit mir verdingt und geschlossen hat, als nämlich Fl 20 ...«