Anton Ocvirk 270 HRIBI SO OBRT Tomaž Šalamun Tomaž Šalamun (rojen 1941 v Zagrebu) je 1965 diplomiral na oddelku za umetnostno zgodovino filozofske fakultete v Ljubljani. Zdaj živi kot svoboden umetnik. Že prvi Šalamunov pesniški nastop v Perspektivah 1963/64 je bil za slovenske razmere agresivno avantgarden in glede na svoj kon-tradiktoren odmev v javnosti tudi dovolj hrupen. Bilo je očito — in ves poznejši razvoj je to samo potrdil — da je s Šalamunom stopila v slovensko poezijo nova generacija, ki se je od vseh dotedanjih najdlje odtrgala od tradicije, kolikor jo sploh še občuti, saj jo s svojo pesniško dejavnostjo in zelo razvejano in številno publicistiko hote in programsko negira. Tako se Šalamuna držita že od vsega začetka sloves in teža utemeljitelja najnovejšega obdobja v slovenski sodobni poeziji, je nemara edini pesnik svoje generacije, ki si je že s svojim prvim nastopom izsilil priznanje kritike, za mnoge svoje vrstnike in še Hribi so obrt zlasti mlajše pa je postal vzor, saj njegove posnemovavce srečujemo med mladimi in najmlajšimi domala na vsakem koraku. Svojo prvo zbirko, Poker, je Šalamun izdal 1966, drugo, Namen pelerine, pa dve leti kasneje. Kot predstavnik skrajne avantgarde je segel tudi na likovno področje, večkrat je že tudi razstavljal. Osnovna poteza Šalamunove poezije je neobvezna igra, ki postane v določenih miselnih in metaforičnih zvezah prav zaradi te neobveznosti izzivalna, od tod morda njena nepričakovana odmevnost. kdo je okradel abdela melehnoteta prišel je vodnar imel je zatisnjene oči ni mižal ni uporabljal sile dihal je s svetlim plaščem in žarečimi očmi slišal se je grom padale so prve kaplje kdo je ukradel njegovo pot češarki so bili drug pri drugem janjček je bil gol, ocvrt dišal je po mivki in belem papirju za zidovi so ribe črte se obračajo mislil sem na plato okrog in okrog je bil strm prepad roko sem pripravljen držati ravno Palurji, komiji, dobro misleča deca, vse vas ljubim. Trdni so principi hroščev. Kljun na kljun. Bat na bat. Papige so domače. In tako so tekle reke. In tako je praskala sol. In tako je vzhajalo sonce Hanna Arndt. Mama je menjavala rokavice. Krajšala je gumico. Za marmelado smo vkuhavali breskve v jeseni. In ti, moj preužitek, mi jačaš kosti? Roke in meso imaš trhle. Pravi zimzelen, kdo bo preživel, gospa Švalba. O runo, flanela, dračje, mehke osti! Pava vidim. V pavu noč. V noči škarje. V mrazu želve. Dan je načet. Tvoj sem. V temni noči temen hrt. V pesku ob Savi razločne stopinje. V železnem vlaku kalužna gospa. V mojem jeziku kaplja v morje. V vojski dril, v Poljakih trohnenje. V soncu osa, na mizi prt. V brezi šotor, v šotoru srna. V kamenju škržat, na polju geometrija. * 271 Tomaž Šalamun 272 Prodan si. Reke lakirajo grobove. Od norosti se vali dim. Zapri usta. Tebe so porušene. Tebe molim, okretnost. Koruza cvrči. Jabolka se kotalijo. Komurkoli paša, ovcam za pod zob. Ena in ena je sedem kraljev. Roka na vrhu je plamen neba. Klas. Rob je določen. Sneg je zarisan. Kruh je bron. Klati se. Umri. Poljubi mak. Prva vseh črnih rok je tvoja. * zapri okno, moj genij ne trpi zraka rože sviloprejke ližejo krom svetloba je cenzuriran status tema jaha konja, razje paličje vse kovine dišijo po barvi vse kar je infantilno pripnem na rob zlato ne bo nikoli ob zlato prekrito bo prekrito z brezvetrjem o kontrola, uničujoči borci prednosti zima leži v dvorcu, banda pavjih trakov blendaš lahko reflektor skrilo v tabernaklju, zavezan pramen hrust enakonočje sončnica, cedi se dotik jagode so rdeče, falanga ruši piramido morje je prebarvano, para reže mak kopalci se drsajo, zapičena je zgodovina * Vse potonike pridejo do svojega konca, tiger. Sloj breskev so centurioni. Utri dlani pot. Cezar s kruhom pripetim na sol. Jedel sem polivinil, da bi utrnil moč. Prste sem drobil, da bi slišal opombe. Polival sem mešičke, da bi videl dušo. Šotori so se vneli. Spi poreklo. Nosnice so rumene. Morje in nebo je zluščen princip. Krogle so sklonjene. * Hribi so obrt 273 halucinacije, drobno buržoazno vrtičkanje mezdno plačevanje mimikrije sveta liščki otroci gaj biče vlaki entropije meso je meso bogu govorim jabolka so zamrla red otava plakati kjer piše občni zbor morje luskine vrata v zemljo vzdržujem iluzijo da je drevo večje kot kamen da je morje bolj modro kot nebo roke poglej te roke so ustvarile svet zdrgnjen od vlage blaženo potopljen kras. bodo črički? moč? meso je meso bogu govorim jabolka so zamrla * To so enostranske zadeve, dragi moj. Gozd šumi. To so razpoke mesarjev. Od obzorja do obzorja se posedajo steklena vlakna. Ovce na borzi, vršički se zvijajo. Gora je posekala drevo. Premog je razrukal inje. Sekretarji zalivajo vrtnice. Bog fuka ovčke. Ko ti bo veter pihal v prsi, ne boš vedel za dež. Ko se bo gramoz valil s kamiona, ne boš vedel kaj so domačini. Staroselcem riši korelat. Bog gleda rute s pikami. * vsa povelja vse rože so mlačne imeli bomo most biskvit ribnik mrzel tuš trdno profilirano zemljo zbit prah razredčen Krim na jugu so petrinje kupi lesa špranje za gladek kruh beračev lomi zvezde postaven imperialist drhal ima na trebuhu pivnike železo se razteza in krči stekli psi vem vse. ontična ravnina je civilizacija spi ne imenuj dreves vem vse. hribi so obrt deske so izmišljotina meč je prost vem vse. ceste so strašne po nedolžnosti to kar je tukaj prikazano naj služi kot opomin drhal ima na trebuhu pivnike