planinski vestnik glasilo planinske zveze S lovenije l. 1969 - št. 9 OB 70-LETNICI Slavko Zalokar, predsednik SO Kranj II ,oaj,ka padwfoka Slo,eosk,ga pla­ n inskega društva je nastala v času, ko je bilo najbolj živo osveščanje slovenskega naroda in ko je na naših tleh še divjal narodnostni boj. Ta se je v gorskem svetu odražal pri grodnji nemških in slovenskih planinskih postojonk. Razveseljivo je tedaj, da je bilo tudi v Kranju planinstvo eno od sredstev narodnega giba­ nja ter da so se nato tudi vse nadaljnje gene­ racije ob lepoti naših gora in naše narave vzgajale v ljubezni do rodne zemlje in v od­ poru zoper nasilje in !ironijo. To je prišlo očitno do izroza zlosti v narodnoosvobodilni vojni, ki so se je udeležili tudi številni člani planinske organizacije, planinske postojanke pa so postale zavetišča naših borcev. Po vojni smo tudi v Kronju doživeli in še do­ življamo nesluten porost planinstvo. Temu je nedvomno vzrok tudi razmah industrializacije, urbanizacije in splošne tehnizacije življenja. Povratek k naravi, predvsem pa hoja v gore učinkovito izravnava moderni tempo življenja in obnavlja duševne in telesne moči naših ljudi. Naloge planinske organizacije, našega planinskega društva, so zarodi tega še večje in pomembnejše. Usmerja naj še naprej svoje članstvo, predvsem pa mladino, v prostem času v naravo, v naše gore in planine in navaja naše ljudi k zdravemu načinu življenja, k pra­ vilnemu odnosu do naše družbe in k ljubezni do svoje domovine, da jo bodo spoznali v nje­ nem najlepšem delu. Ob 70-letnici ustanovitve želim PD Kronj naj­ boljše uspehe in vsestranski napredek! Kranj, 28. 5. 1969. PREŠERNOV KRANJ Črtomir Zorec II da od ,ajaka,, ki ,a kdajkoli ,p,rn; v naše gore, ni ostrmel nad lepoto mesteca na skalnatem pomolu, tik nad sotočjem bistre Save in hudourne Kokre? čudovit venec za­ sneženih gora - Storžič, Zoplata, Kočno in Grintovec - nad preprogo zimzelenih gozdov, varuje Kranj pred severnimi vetrovi. Tam daleč, no zahodu, no robu visoke Gorenjske pa vsako jutro »svetla zarja zlati z rumen'mi žarki glavo trojno snežnikov kranjskih siv'ga pogla­ varja ... « Tvegam očitek slaboglasne gorenjske baha­ vosti, če trdim, da je Kranj najlepše slovensko mesto: nad deročo reko skalovita stena s sil­ hueto stolpov in strmih streh, v ozadju pa pla­ nine in jasno sinje nebo - kot dobra dlan, ki varuje pred viharji ... A če bi me že kdo od rojakov zavrnil, češ, le za Gorenjce je Kranj res najlepši, tedaj bi se moral dotakniti src, kajti Kranj je ljub vsem Slovencem - zaradi pesnikovega neiztrohnje­ nega srca, ki ga varuje prst starega mestnega pokopališča. In la dragotina dovoljuje Kranju, da se s ponosom imenu je - Prešernovo mesto. Planinstvo in poezija ... Kaj ni to isto iskanje lepote, isto hrepenenje po dobroti in resnici? če to občutimo, tedaj gotovo tudi smemo Pre­ šerna vplesti v naše gorniške pogovore. Tem prej, ker je prav naš pesnik - prvak do­ mačin izpod gorenjskih gora. Tom v Vrbi, tik pod Stolom, mu je stekla zibelka - čist, svež planinski vetrc mu je vedril otroška leta. Vse življenje je Prešeren nosil v srcu ljubezen do krajev okrog svojega rodnega doma. Kajti » ... dežela kranjska nima lepš'ga kraja, ko je z okol'šč'no ta, podoba roja.« 393 Do je Prešeren bil v družbi s prijateljem Motijo čopom pri Savici, to vemo iz zanesljivega spo­ roči lo. Sa j je čudovito »povest v verzih« Krst pri Savici tudi soma dovolj prepričljiv odsev pesnikove poti v osrčje bohinjskih goro. Manj znano pa je sporočilo »triglavskega« župnika Jakoba Aljaža, ki ve povedati tudi o Prešernovih potih v Vrata. To je dovškemu župniku posredovala domačinko Terezija Šetina, rojena Janša, ki je v prvih Prešernovih kranj­ skih letih služilo v sloveči gostilni pri Stori pošti. Ko po se je poročila, se je naselilo na Dovjem. Povedalo je ob koncu svojih let spo­ mine no Prešerna. Toko smo zvedeli, do je pesnik hodil s svojo družbo na lov v Vrata. »Kuhalo po sem jim jaz, ko so se vročali z joge,« je ponosno za­ trdilo Janševo. Seveda si Prešerno zares ne moremo zamišljati kot strastnega strelca divjadi. Bržčas se je pri­ družil družbi le zaradi slavnoznone lovske zgo­ vornosti in zbadljive šegavosti ob obveznem »zadnjem pogonu« v gostilniški sobi. Prav Aljažev zapis o sporoči lu kuharice Jan­ ševe nam potrdi misel: spričo tako obsežnih poslovnih opravkov, kakršne nam izpričujejo nedavno odkriti pravni akti v jeseniškem žele­ zarskem arhivu, so morali biti prijateljski od- Predvojna Prešernovo koča no Stolu 394 nosi med Prešernom in Viktorjem Ruordom, lastnikom železarne no jeseniški Sovi, poč tako prisrčni, do je bogati zakupnik obsežnih tri­ glavskih lovišč, kdajpakdaj povabil no lov tudi svojega pravnega zastopnika, ki je pred sodišči in oblastmi zanj suka l jezik in pero. Da je bil Viktor Ruord (1814-1886) Prešernu res pravi prijatelj (tudi v nesreči!) zvemo iz spo­ minov pesnikove najmlajše sestre Lenke, ki jih je pozneje objavil Tomo Zupan, Prešernov rodoslovec: »Ali vama kaj manjka,« je neko Kranjico vpra­ šalo starejšo sestro Katro, ki je bratu gospo­ dinjilo. To po zato, ker je vedelo, koko bolni doktor težko delo in zavoljo tega malo zasluži. Katra je noto odvrnilo, da jima nič ne manjka, ker je fužinar Ruord s Sove dol nekaj denarja za tožbo, ki še ni bilo izdelano. - Katro je potem bratu očitala, češ, saj tega denarja še nisi zaslužil. On pa njej nazaj: O d tega po le tiho bodi. Ruard že ve, zakaj mi je dol vnaprej in do jaz potrebujem. Res, jaz njegovega de­ narja še nisem zaslužil, pa go bom. Zato ne smeš ne ljudem, ne meni o tem govoriti. Fuži­ nar je bil neki silo prijazen mož. Je v bolezni doktorja obiskal. To po vem, do Ruard denarja za tožbo, ki je doktor ni mogel končati, ni nazaj zahteval.« Res, med upniki, ki so se koj po pesnikovi smrti oglasili in zahtevali svoj denar, Ruordo ni bilo. A kakor bi bilo prav, do se iz pesniških kram­ ljanj izmotamo in kaj več povemo o Kranju, ki no večerni strani noše domovine predstovljo prvo vrata v svet ponosne Jugoslavije, smo vendarle še vedno prevzeti od vrste lepot in znamenitosti, ki jih nikakor ne moremo spre­ gledati, četudi bi želeli ostoti no zemlji kot preprosti popotniki. A so stvori, ki jih kultivi­ rano osebnost ne sme prezreti. Soj hodi po svetu z odprtim srcem in mislečimi očmi ... Zato smo spet v Kranju, v izhodišču tur, izletov in sprehodov, ki si jih zozdoj začrtamo le v snu: mimo Šmartnega, kjer ždita sredi nagrob­ nikov tudi dve p lošči s Prešernovimi verzi (Franc Julioni in Jurij Kolon), nos vodi pol mimo gradu Šempetra, kjer so živeli iskreni pesnikovi prijatelji Vesli, vkreber, no goro sve­ tega Jošta. Iz njegovih lin še danes zveni pesem zvona, ki mu je Prešeren dol tako sloveč napis. Sestopili bomo, do se ne pregrešimo proti gor­ niškemu izrazju, v Crngrob in obstali pred res­ nobnimi srednjeveškimi freskami, ki kažejo delo in življenje davnih let. če po se spustimo no severno plot, se kor iznenada znajdemo v bes­ niških hostoh, kjer je še pred stoletjem strašil »rokovnjač Dimež, strah kranjske dežele«. Ko pa se napotimo iz Kranja ob Savi novzdol, že po nekaj sto metrih ostrmimo na lepoto vodne tesnf, ki se ji pravi Zorico. Tu se Savo zožf in divjo skozi pravcati kanjon z navpič­ nimi stenami na obeh straneh. In še to, bolj potihoma, povem, do je v stenah desnega brega vse polno planik, ki cvet6 bolj zgodaj kot v visokih gorah. K sreči pa so najlepše planike v Zorici nedosegljive in tako jih nihče ne more trgati. Ko pa se savska tesen spet razširi, izplezamo in že smo na Sorškem polju, v Podreči pri Mav­ čičah. Tu se je rodil Simon Jenko, prvi lirik za Prešernom. Prav letos se bomo spomnili 100- letnice Jenkove smrti. Prav tako bogata z doživetji utegne biti pot no sever. Iz Kranja bomo seveda najprej spešili v Storžičevo kraljestvo. Ustavili se bomo, pa čeprav le za pozdrav, v Srednji Beli. Tu se je rodil Matija Valjavec-Kračmanov, prvi noš pri­ povedni pesnik. In še nekaj streljojev - po smo pred gradom Turnom nad Preddvorom, kjer je bila doma prva slovensko pisateljica Josipina Urbančičevo­ Turnograjska. Le obelisk v grajskem parku še spominI0 no slovečo lepotico, o kateri je v ilir­ ščini pisal Radoslav Razlog: »Struka je visokega, kako mlado jela, vitkoten­ kega kako gorsko vila, duhapolnoga obraza, žarnih modrih očiju, belosvjetle kose, duše nježnočutljive, uzoropolne - duh i srdce, um i razum jednakih, nenavadnih silnih moči.« če pa se ozremo iz Kranja na jutranjo stran in se tjakaj napotimo, nos bodo najprej sprejele šenčurske gmajne. Tu je domoval silni Štem­ pihar, ki se ni nikogar bol, najmanj po oblast­ nikov. In še tja pod Krvavec stopfmo, kjer je bil doma Davorin Jenko, v Dvorje pri Cerkljah. Misel nam zbeži zdaj spet še k Simonu, onstran Sove: koko sta oba Jenka ustvarilo pesem, ki je toliko desetletij vodilo Slovence v narod­ nostne boje »Naprej zastave slove« - spesnil Simon, uglasbil po Davorin ... A skoraj smo zašli - soj si nismo hoteli lastiti vloge vodnika no poteh okrog Kranja - hoteli smo opisati le venec lepote okrog mesta, ki go imamo tako rodi. še Prešerno smo vpletli v nošo kramljanja! Resda ni bil kaj prida gorohodec, bil pa je pešec: peš iz Vrbe no Dunaj in nazaj, peš iz Ljubljane no Polzelo k stricu, po peš na mnogih poteh. Bil je tedaj čas, ko ni bilo ne železnice, ne avtomobilov, ne žičnic. Bile po so še čiste gore ... ZGODOVINSKO-URBANISTICNA PODOBA STAREGA KRANJA Cene Avguštin ~ ~ emljepisni položaj Kranja ob sotočju Save in Kokre in ob stikališčih starih promet­ nih poti, je že zgodaj ustvaril primerne pogoje za naselitev. Nepretrgano nastajanje naselbin no skalnatem kranjskem pomolu, ki sto go izoblikovali obe reki, sega v prazgodovinsko in rimsko dobo. Medtem ko je naselje v starejši železni dobi, kot nam to dokazuje bogato ilirsko grobišče, doseglo enega od viškov svoje razvojne poti, 395