V nebesih.
Vojska na Francoskem je potihnila. Vojaki hitž nazaj k svojim staršem, ter 8e veselč zmage.
Tiho pada sneg iz neizmerne višave na golo, zmerzlo zemljo. Bilo je kakor bi se igrali angeljeki z belimi perotnicami ter se spuščali na zemljo okoli mladih dreves, kterim hočejo zrahljati terdo posteljico in jiin zapeti mile pesmice o pretečenej pomladi in poletnej krasoti. Povsod, v višavi in na zemlji, povsod je bila neka tihota, saino v niajhnej bajtici se matemo sercč žalostno boruje zarad zgube drazega moža. Eevna ženica sedi pri peSi in vselej se jej vlije bistra solzica po licu, kedar pogleda zapuščena otročička, kako si igrata pred njo. Večkrat vzdihne in ju priporočuje Bogri, neskončno dobrotljivemu očetu, v varstvo.
— 8 —
Janezek in Marica sta postavila dva stebrička navpik in enega počez, ter tak6 naredila slavolok, katerega sta potem še s popirjem kaj lepo  okinčala.
,,Tak6, zdaj sva aaredila vrata, Marica!" pravi deček smehljaje se svo-jej sestrici.
,,Poslušaj, zdaj gred(5 vojaki. Slišiš lepo godbo?" In zažvižga kratko vižico ter postavlja jelove storže v versto in je počasi vleče skozi vrata. Eden teh ponosnih vojakov, kateri je bil nekoliko večji kakor vrata, pozabi se pripogniti in vse je za seboj poderl.
Otroka zapustita igro in tečeta k žalostnej materi. ,,Kaj ne Janezek", reče sestrica bratcu, ,,kako je bilo lep<5 gledati dolge verste vojakov, okinčane z zelenimi vejicami, stopati skozi lepo okinčana mestna vrata, ko je godba tako veselo igrala, ko so zvonovi tako lepo peli in so vsi prebivalci zmago-valcein z rutami mahaje ,,živijo!" klicali. Meni je bilo to zel<5 všeč, samo mamica je preveč jokala.
,,Kje je neki naš atej, vsaj ni več vojske in vsi vojaki gred<5 zopet domii iz Francoske dežele, našega ateja pa še ni?" reče sestrica bratcu.
,,Vidi se, kako malo umeješ, kaj da je vojska. Oče so ostali še na Francoskem, tam delajo veliko železno verigo, s katero bodo vso deželo zve-zali; naš oče so pa kovač, in kakšen kovač!" odgovori bratec ves zamišljen.
,,Kaj ne, da je atej še na Francoskem ?" pobara Janezek mater. Milo pogleda mati svojega sineka, globoko vzdihne ia pravi: ,,Vaš atej je v nebesih!"
,,Vidis Janezek," reče sestrica, ,,kdo ima prav," ter skoči zopet v ko-tiček k svojim igračam.
Janezek se prestraši, pogleda mater in žalost se tudi njemu bere na obrazu. Naenkrat se zopet posmehlja, stopi k materi in pravi: ,,Lehko noČ! — Mama, jaz grem spat."
Deček kmalu zatisne očesi, toda še ne spi. ,,V nebesih," šepeta sam sebi, ,,d&, zdaj vem, zakaj atej tako dolgo ne pride; tam gori mu do-pade pri ljubemu Bogu in angeljčkih. Jutri hočem zgodaj iti tudi jaz v nebesa in rekel mu bodem, da mama vedno jokajo, pa bo gotovo šel z menoj. Oh, kako bodo inaina veseli, kedar očeta pripeljem. Jaz vem, kje so nebesa; tam na uni hrib se naslanjajo, in ko gori pridem, bora poterkal, vsaj me bo atej precej slišal in mi bo odperl. Potem dvigajoč male ročice proti nebu, pobožno moli molitvico, katero so ga stara mati naučili, tako-lč: „0 moj Bog! zahvaljujein se ti, ker si rae danes varoval vsega hudega. Prosim te, varuj me tiidi nocojšno noč! Poalji rai štiri angeljčke, enega k zglavji, enega k znožji in na vsako sfaran enega — — —" preden je pa Janezek iz-govoril ,,amen" že je sladko zaspal. Sanja se mu celo noč od angeljčkov, slišal je prelepo petje, — oh sladke sanje!
Zjutraj se zgodaj probudi. Zdi se mu, da ga uekdo klife, skoči iz postelje, tiho se obleče in gre. V veži najde palico, vzame jo iu koraka po saežeaej odeji proti hribu. Hud mraz je bil, in večkrat se mu dozdeva, kakor da bi ga kdo prijel za suknjico in mu rekel, da naj gre nazaj v gorko po-steljico.   Malo postane, — pa zmisli se na bleda lica žalostue matere, ter
__g __
še hitreje koraka proti hribu. Vzame malo snega, naredi kepo, in jo zažene na neko drevo. — Krieeč zletf krokar iz drevesa in kmalu inu zgine iz-pred oči.
,,Oh kako rad bi bil tio", misli si Janezek. ,,Kako prijetno je vendar tiekom! Malo pomigljajo s peroti in hitro plavajo po neizmernem zraku. Ko bi bil jaz tič," pravi Janezek, ,,precej bi zletel v nebesa. Toda tak černuh ne sme gori, kakor je krokar. V nebesih so samo nježni golobčki in umi škerjančki." Tak6 je Jauezek govoril. Naeukrat pa zavpije, da se glas razlega po vsem gozdu. Nekaj ga derži za suknjico. Hitro se ozre in vidi, da je majhen, bel mož, kateri ga je prijel. Bil je ternjev germ. —
Prestrašeni deček urno zbeži, brez da bi pomislil kam, in kmalu vidi, da je zgrešil pravo pot. Zdaj sim, zdaj tje bega, a vse zastonj! prave poti ne more najti.
Strah ga obide, lakota ga nadleguje in vsi udje so mu oterpnili. Za-gleda skalo, na katero se vsede ter se hoče m&lo odpočiti. Kako dobro se mu prilega počitek! Začne dremati, in Janezek zaspi. Ali se bo še kedaj zbudil? — Slišal je lepo petje, lepo godbo, oh kako je vse to prijetno! — Ali je že v nebesih?" — Padel je iz skale v sneg, brez da bi vedel. Za-spanec je razpel svoji peroti, ter ga vzel v svoje naročje! —
Meino se pripeljeta gospod in gospa ter zagledata lepega dečka na pol zmerznjenega v snegu ležati. Pogledata ga, in ker zapazita, da je še živ, vzameta ga seboj.
Ko se Janezek zopet probudi, vidi, da leži v mehkej, lepej posteljci. Na nasprotnej steni vidi v zlatem okvirji samega sebe. Kedar je Janezek ročico vzdignil, naredi deček v okvirji ravno tak<5, kedar se je Janezek na-smejal, nasineje se tudi nasprotni deček. — V lepej gajbici čverčal je ru-men kanarček svojo vižico in vse je bilo tako lep<5, kakor Janezek še nikoli ni videl. — ,,Gotovo sein v nebesih" reče Janezek sladko se smehljaje. Kar pride gospa v svilnatej obleki, stopa tiho k posteljci iu ko dečka tako veselega in zdravega vidi, gre v drugo sobo in veselo reče: ,,Deček se je že zbudil, zopet se smeje!" — Zdaj pride tudi gospod, katereinu je zlata sve-tinja kinčala persi. ,,HvalaBogu!" reče gospa dečku, ,,ti si živ, našli smote na cesti zmerznjenega? vzeli te seboj, in zdaj si," — ,,V nebesih sem, v nebesih!" zavpije veselo deček, ,,kje je pa moj atej, peljite me k njemu, da pojde z menoj k mamici, ki zeld žaluje po njetn. Kje je atej?" Gospod in gospa se začudita, in gospod, katereinu se zlata svetinja leskeče na persih, vpraša dečka: ,,Povej, kaj se godi s tvojim očetom?" Janezek začne pripo-vedovati ter povd vse, kar je vedel. Ko neha govoriti, pogledata se oba iu gospod vpraša Janezka: ,,Kako se imenujejo tvoj oče?" ,,Lavoslav G.u od-govori deček, ,,vojak so." — ,,Kak6 ? Lavoslav G. so tvoj oče! Žena, to je bil tisti hrabri vojak, ki je otel mene smerti ter je dal svoje življenje za moje. Kako čudna so pota božje previdnosti! Kolikokrat sem popraševal po tistej družini, po tistem možu, čigar dete sem rešil strašne smerti, in katero je zdaj v mojej hiši.   Hvala Bogu, njemu tisočerna hvala!"
Drugi dan sta gospod in gospa peljala Janezka k njegovej materi. Za-
— 10 —
vila sta ga v topel kožuh in sedel je med njima v lepih sančh, v katere sta bila dva urna konjiča zaprežeua. Kraguljci so cingljali, iu dečku se je bralo veselje na obrazu. Potoma rau pripovedujeta, kako je bil na pol zmerznjen ia kako sta ga po božjej previdnosti strašne smerti otela. Janezek ima očesci vedno zatisnjeni in Če tudi ni očeta pri sebi imel, vendar si misli, da je še vedno v nebesih.
Urna konjiča dirjata in okolica se je Janezku čedalje bolj znana zdela. Zmiraj bolj se bliža revnej bajtici in sercč mu teži misel, da svoje ljube mamice ne bo mogel potolažiti.
Četert ure, zunaj vasi, kjer je bil Janezek doina, stala je poleg ceste kovačnica. Ker je konj podkev zgubil, morali so sani vstaviti. Pomočnik, še vojaško opravljen, pozdravi gospoda ter mu pripoveduje, da je mojster v vojski obležal, in da bi vdova kovačnico rada prodala. — Podkev je pribita in zopet dirjajo urni konjiči ter se vstavijo še le pred revno bajtico, kjer se je Janezek s svojo sestrico Marico tolikokrat igral. Iz bajtico. stopi mož — Janezek ga pogleda in spozna — svojega očeta. Vsi gred<5 v hišico in Lavoslav G. začne pripovedovati, kako se mu je godilo. Gospod z zlato sve-tinjo je bil general ob času Francoske vojske. Oče Lavoslav ga je rešil smerti, pa je bil v boji sara ranjen, vjftt in peljali so ga v bdlnico. General, ki je za gotovo niislil, da je Lavoslav svoje življeuje pustil ua bojišči, se rau zdaj lepo zahvaljnje ter mu ponudi malo kovačnico, ktero mu hoče ku-piti v znamnje nepozabljive hvaležnosti. Vsi so se veselili in Lavoslavova žena, Janezkova mati, povzdigne roki proti nebesom ter pobožno moli rekoč: Hvala Tebi, neskoneno dobrotljivi Bog, ker si nas tako ču-dovito zopet zediuil!
Fr. Papa