Filozofski vestnik Letnik/Volume XXI • Številka/Number 1 • 2000 • 73-80 RENESANČNI PLATONIZEM IN OBLIKOVANJE MODERNE ZNANOSTI IGOR SKAMPERLE Pozna renesansa je po intenzivni obuditvi platonizma, ki sega v prvo polovico 15. stol., dočakala delitev poti. L. 1618 se je razvnela polemika med Kepler- j em in Fluddom, ki se je nadaljevala nekaj let in zajela vso učeno Evropo. Ta kontroverzaje več od navadne prispodobe in izpostavlja temeljno razpotje, ki pomeni dejansko izhodišče, na katerem seje oblikovala moderna zahodna zna- nost. S polemiko med Fluddom in Keplerjem so se spoznavna polja epistemo- loško razčistila in definirala. Seveda lahko analogno kretnico poiščemo pri Ko- perniku, Descartesu in Galileju. Vendar sta Kepler in Fludd v javni polemiki izpostavila vrhunski domet dveh spoznavnih pristopov, ki j u je po bogatem sto- letju renesančne kulture dosegla človeška znanost. Polemika pod vprašaj ne postavljajo nova odkritja; pomembno ni, kaj smo odkrili, marveč kako. V igri j e bila metoda, epistemološko izhodišče, kriteriji spoznavnega postopka. Moderno in v veliki meri tudi sodobno raziskovanje Fluddov prispevek reducira na zasanjano vizijo magističnih špekulacij in ga ne obravnava resno. Študij na to t emoje malo oziromajih sploh ni. Lahko rečemo, da tudi zgodo- vino znanosti pišemo retrogradno in z zornega kota uveljavljene opcije. Koli- kor mogoče objektivni pogled lahko oblikujemo tako, da pogledamo, s kak- šnimi metodološkimi, eksperimentalnimi, metafizičnimi, estetskimi in povsem slučajnostnimi kriteriji j e bila izbrana določena opcija, druga za zavrnjena. Polemika med Fluddom in Keplerjem je v tem pogledu zgovorna. Ni bila ome- jena na osebno kontroverzo, s tiskom ji j e lahko sledila vsa učena Evropa, ki se j e ob zaostritvi stališč čutila poklicano, da od posameznika do posameznika zavzame stališče. Ne bo pretirano, če rečemo, da se tu, ali vsaj v teh letih, dogodi delitev dveh poti.1 Roberta Fludda (1574—1637) ne smemo označiti za obskurnega sanjača. 1 Med strokovnimi študijami gl. Pierre Béhar, Les langues occultes de la Renaissance, La mesures des choses, Desjonquères, Pariz 1996. Glej tudi Frances Yates, Giordano Bruno and the Hermetic Tradition, University of Chicago Press, Chicago 1964. I G O R ŠKAMPERLF. Študiral j e v Ox fordu, potoval po Evropi in se izpopolnil v medicini, kemiji in okultnih vedah. L. 1605 pridobi naziv docenta medicine. Izhodišče mu pred- stavljajo trije viri: Sveto pismo, Corpus hermeticum in renesančna filozofija na- rave. Po 1. 1614 sprejme razglas Farna fraternitatis in si prizadeva za univerzal- no znanost, ki bo obvladala strukturo sveta. Opre se na italijansko novopla- tonsko tradicijo in povzame nauke o harmoniji sveta. Izhaja iz Platonovega Timaja in skrivnostne definicije duše sveta (Timaj, 35a-36). Opira se na Ficina in njegove novoplatonske komentarje. Platonsko numerologijo trikotnika po- vezuje s kabalo, ki j o spozna s posredovanjem Pistoriusa. Bere dela Egidija iz Viterba in malo znanega Blaisa de Vigenera, kabalista in diplomata na dvoru Henrika III. Temelj Fluddovega iskanja so analogije. Človek in kozmični svet temeljita na isti strukturi, med njima j e možna analogija in korespondenca. Eksperimentalna znanost za Fludda ostaja trivialna. Pomembnejša se mu zdi intuitivna spoznava, ki gradi na simetričnih analogijah. Alkimistični kamen modrosti ali eliksir življenja pomeni analoško prispodobo makrokozmičnega procesa. Materia prima pomeni izvorno temo, prepad neuobličenega. Med poznimi renesančniki obstaja sicer dilema, ali j e materia prima bila ustvarjena, ali ne. Paracelsus meni, da ne, zato postavi večni vitalni princip: archeus. Fludd se ne izreče, vendar se bolj nagiba h kreativnemu konceptu. Bruno jasno za- govaija primarnost materije, ki j o imenuje »mati« vsega bivajočega. V dilemi med aristotelsko zmožnostjo in dejanskostjo ima prednost zmožnost (poten- tia). Od tod naprej dejansko lahko sledimo poti panteizma. Nekateri zgodovi- narji filozofije začenši z Blochom ta tok mišljenja imenujejo tudi »aristotelska levica«, ki v ospredje postavlja možnost biti (dynamei on), primat takšne kon- ceptualne zastavitve pa srečamo pri Averroesu, Brunu, Leibnizu, Spinozi (ven- dar pogojno, ker Spinoza izhaja iz judovskih virov!), in naposled pri marksi- stičnih mislecih. Toda pri tem moramo upoštevati, da znotraj aristotelske filozofije ni mo- goče konceptualizirati materije, ki bi večno obstajala brez forme, to se prav brez ključnega principa notranje oblike, forme ali informacije. Bruno s e j e tega problema zavedal, zato je svoj drugi dialog De la causa, principio e uno, v celoti namenil sprevrnitvi aristotelskih konceptov forme in materije oziroma akta (dejanskosti) in potence (zmožnosti), ki v najvišjem počelu po njegovem sovpadeta. Zavrnilje filozofsko kategorijo ločenih spiritualnih substanc, ki so bile srednjeveški temelj metafizike. Fludd kritizira tudi Avguština glede koncepta privatio, s katerim so v poz- ni antiki poskušali zapopasti pojem niča oziroma zla. Odsotnost ali pomanj- kanje, meni Fludd, je možno le znotraj določene biti. Ideje niča se potemta- kem ne moremo znebiti s principom pomanjkanja, niti ne s kategorijo odda- ljenosti od bitnega izvira, ki jo je vpeljal Plotin. Prepad kaosa, tema ali mrak, 7 4 R E N E S A N Č N I PI-ATONIZEM IN OBLIKOVANJE MODERNE ZNANOSTI ima za Fludda status samoobstojne realnosti. Ne moremo je definirati kot od- sotnost ali pomanjkanje nečesa drugega. Na teh izhodiščih razvije teorijo sime- trij, ki v metaforah zajema polarnost svetlobe in teme, kar j e vsekakor zanimiva tema. Vendar dualizem pri Fluddu nima izvirnega ali primarnega statusa, to bi nas vodilo nazaj do manihejstva in zoroastrizma, ampakje metafizično obele- žen. Nič obstaja kot virtualni nič, kot radikalna drugost, alteracija znotraj same Božje enovitosti. Fludd ne zna hebrejsko, kabalo odkrije pozno in prek krščan- skih interpretov (Pistorius, Reuchlin), tako problema alteracije znotraj Božje enovitosti ne zna rešiti. Predpostavlja nekakšen fizični panteizem, ki zaobsega vse, tudi temo in brezno niča, sloni pa na simetričnih analogijah. Toliko na kratko o Fluddovi misli. L. 1619je izdal svoje glavno delo Utrius- que cosmi, maioris scilicet et minoris, metaphjsica, phjsica atque technica historia, tj. Zgodovina obeh svetov, velikega seveda in majhnega, metafizičnega, fizične- ga in tehniškega. Prvi del (makrokozmos) je izšel 1. 1617, drugi (mikrokoz- mos) 1619. Temeljni Fluddov zastavek je bil razviti vednost, v kakšnem raz- merju sta si duša sveta in Bog. To naj bi bil ključ za razumevanje človeka in obvladovanje sveta. Leta 1618, tri dni po defenestraciji in začetku tridesetletne vojne, je Jo- hannes Kepler končal svoje najobsežnejše delo Harmonices mundi, k i j e izšlo naslednje leto. Tudi to delo ima kot glavni zastavek zarisati novo univerzalno vednost, ki bo hkrati odsev univerzalne harmonije. Pot, ki j o j e ubral Kepler, pa j e bila drugačna. Na koncu svoje razprave Kepler pokaže, da pozna Flud- dov spis Utriusque, ki ga oceni kritično in v celoti zavrne. Leta 1621 je Fludd odgovoril s štiriinpetdeset strani dolgim spisom Veritatis Proscenium. Polemika se je začela. Kepler (1571-1630) po izobrazbi ni bil filozof niti astronom, ampak teo- log. Pripada novoplatonski smeri, posebno pozornost in veselje pa je name- njal matematiki. V njem se ves čas prepletata aspekta mističnega teologa in matematika. V astronomsko vedo ga je uvedel učitelj Maestlin in z njegovim posredovanjem je konec 16. stol. sprejel kopernikansko teorijo, v kateri Son- ce nastopa kot vir gibanja in vitalna moč. Gibalni vzrok ne prihaja od zvezd stalnic, k i j ih v gibanju vzdržuje Prvi gibalec, ki se nahaja zunaj vesolja, ko t j e trdil Aristotel, ampak se vitalna in gibalna moč sproža iz sredine stvari, v pla- netarnem sistemu iz Sonca. Keplerjevi viri so Platon, Ficino, renesančni novo- platonizem, v ozadju slutimo Corpus hermeticum. Njegova mistična teologija temelji na pitagorejstvu, zato zavrne Brunovo idejo neskončnega vesolja. Ve- soljni prostor ne more biti kontinuirano nevtralen in neskončen. Kepler išče geometrijsko strukturo in zaupa v njeno harmonijo. Bolj kot v animizem ver- j ame v matematiko. Drži se matematičnih in logičnih pravil in zavrne speku- lativno prevleko števil. 7 5 I G O R Š K A M P E R L F . Ta razvoj je bil postopen. Kot štajerski deželni matematik je 1. 1596 v Gradcu izdal spis Mysterium cosmographicum, v katerem nastopa kot navdušeni novoplatonik in metafizični zagovornik Kopernikovega heliocentrizma. Ugo- tovi, vsaj tako se mu zdi, da razmerja med planeti, ki se gibljejo po pravilnih krožnicah, ustrezajo platonskim poliedrom. Pozneje je Kepler sprevidel, da to ne drži, toda njegovo izhodišče j e podobno Fluddovemu: oba navdušeno zasledujeta harmonijo sveta. Le da Fludd sledi principu analogije, zato j e bil med prvimi zagovorniki teorije krvnega obtoka, ki j o je v De Motu Cordis et Sanguinis 1. 1619 na Nizozemskem objavil William Harvey. Človeško telo j e zgrajeno kot vesolje, Soncu ustreza človeško srce. Za Keplerja, k i j e matema- tik, so takšne analogije premalo. Po njegovem harmonija temelji na konkret- nih, matematičnih razmerjih. Tu se mi zdi zanimivo opozoriti, kako je Kepler prav na podlagi intelek- tualnega (matematičnega) platonizma presegel v pozni renesansi razbohote- ni novoplatonski animizem. Za ta korak je potreboval dobrih deset let. Leta 1609, v času, ko je Galilei sestavljal teleskop, je Kepler izdal Astronomia nova, seuphysica coelestis, kjer je na podlagi Brahejevih opazovanj Marsa ugotovil, da se planeti ne gibljejo po pravilnih krožnicah, kar je bila dvatisočletna znans- tvena dogma, ampak po drugačni tirnici. Kepler je najprej sklepal na ovalno pot, poznejeje ugotovil, da gre za elipse, kar je bilo njegovo temeljno odkrit- je. To je pomenilo, da Sonce ni v središču, kot sta menila Kopernik in Galilei, ampak v enem od žarišč. S tem so se pojavila nova fizikalna vprašanja, a tudi možnost njihove rešitve. Kaj planete poganja? Tradicionalno so to pripisovali duši (entelehiji) planetov. Kepler ugotovi, da takšne duše ne obstajajo: »Če pojem duše nadomestimo s pojmom moči, dobimo natančen temeljni prin- cip moje nebesne fizike. (...) Sprva sem mislil, d a j e vzrok gibanja planeta njegova planetarna duša, ko pa sem spoznal, da se njegova hitrost z distanco [od Sonca] zmanjšuje, tako kot z odmikom upada sončna svetloba, sem ugo- tovil, da mora ta moč biti nekaj telesnega. Če že ne dobesedno, pa v prenese- nem figurativnem pomenu, tako kot rečemo, d a j e svetloba nekaj telesnega in s tem razumemo neko entiteto, ki izhaja iz telesa, ki samo na sebi ni tele- sno.«2 To je ključni trenutek vzpostavitve moderne znanosti: Kepler oblikuje koncept moči, ki proizvede telesne (natančneje, matematične) učinke, ven- dar sama moč nima takšnega, se pravi telesnega, videza. Prehod lahko označi- mo kot zamenjavo pojma duše s konceptom moči (vis). Temelj, k i je omogo- čil to miselno spremembo, pa ostaja filozofski, natančneje platonski. Gibalni 2 Behar, op. cit. Za epistemološki pregled gl. Andrej Ule, Znanje, znanost, stvarnost, ZPS, Ljubljana 1996. 7 6 R E N E S A N Č N I PI-ATONIZEM IN OBLIKOVANJE M O D E R N E ZNANOSTI vzrok planetov niso več zvezde stalnice (osma sfera), ampak Sonce, ki deluje kot gibalno polje, anima motrix. Toda to ni temeljni problem: vprašanje, ki ostaja nepojasnjeno je, kako lahko Sonce na planete vpliva na daljavo. Antro- pološka analogija govori drugače, kajti človeška duša vpliva zgolj na telo, ki j o vsebuje in s katerim sta v neposrednem stiku. Renesančni učenjaki sicer vedo za magnetizem, ki se zdi možna rešitev, toda Kepler nadaljuje po platonski poti, zaupa geometrijski strukturi in računstvu. Tu vznike kontroverza s Flud- dom. 3. februarja 1600 sta se na gradu Benatek srečala Tycho Brahe in Kepler, k i j e v rudolfinski Pragi postal Brahejev asistent. Brahe je meritvene instru- mente zelo izboljšal. Po njegovi smrti jeseni 1601 je dvorni astronom postal Kepler. V delu Astronomía nova formulira prva dva od treh zakonov, ki z ma- lenkostnim odstopanjem držijo še danes: 1) Orbite planetov so elipse, Sonce pa se nahaja v enem od dveh žarišč. 2) Orbitalna hitrost posameznega planeta se spreminja tako, da daljica, ki teče od Sonca do enega od planetov, v enakih časovnih intervalih prehodi enako mero površine eliptične ploskve. S tem so odpadle tisočletne težave z epicikli in retrogradnimi gibanji pla- netov, toda pogoj je bila odprava kristaliničnih sfer, h kateri so pripomogla opazovanja novih zvezd (supernove) in kometov. 9. oktobra 1604 sta Kepler in Galilei opazila eksplozijo nove zvezde. Strinjala sta se, da se nahaja med stalnicami in da ni atmosferski pojav. Kepler napiše De Stella nova in cauda Serpentari. Leta 1619 Kepler izda Harmonices mundi, Libri quinqué. Knjiga ne obrav- nava le astronomske problematike, ampak nasploh harmonijo, ki j o j e Bog postavil v stvarstvo. Knjiga skuša zajeti njeno evidentnost in se deli na pet delov, ki obravnavajo geometrijo, arhitektoniko (figuralno geometrijo), har- monijo povezano z glasbo, astronomijo in metafiziko. Ambicija tega komplek- snega dela, ki še čaka na ustrezno analizo, je univerzalna.3 Fluddovo in Keplerjevo delo sta skoraj sočasni. Obe sta posvečenijakobu I. angleškemu, očetu princese Elizabete, žene Friderika Palatinatskega. Ke- pler poda novo arhitektoniko sveta, kije kompleksnejša, opozori na Ptoleme- jeve napake in zavrne Fluddove nebuloznosti. V središču novega pogleda na vesoljno strukturo so eliptične poti planetov. Hkrati se Kepler zaveda, da teo- rije poliedrov, ki j o je razvil v Mysterium cosmographicum, ni moč preprosto aplicirati na vesolje. Odkrije celo nov polieder, echinus. Razdalje med planeti niso odvisne od razmerja pravilnih teles; za ugotovitev pravih razmerij potre- bujemo nekaj drugega. Kepler odkrije tretji zakon, ki pravi, da so kvadrati 3J. Kepler, Werke, VI; izbor v G. Keplero, L'armonía del mondo, Ed. del Cerro, Pisa 1994. 7 7 I G O R ŠKAMPERLF. obhodnih orbitalnih period planetov v enakem razmerju kot kubi odgovarja- jočih razdalj od Sonca. Prvi zakon nam pove, da so planetarne tirnice elipse, čeprav le malo ekscentrične. Drugi zakon predpostavlja, da planet orbito pre- hodi z različno hitrostjo, k i j e v periheliju (največji Sončevi bližini) večja, v afeliju (največji oddaljenosti od Sonca) pa manjša; kajti po Keplerjevem izra- čunu mora v enakih časovnih intervalih (največji denimo, ko je v periheliju) prehoditi večjo orbitalno pot kot tedaj, ko je v afeliju. Ploščini med daljicama sta namreč enaki. Iz tretjega zakona lahko izpeljemo oddaljenost planetov od Sonca, izhajajoč iz ene same. S tem je bil podan model za ves solarni sistem, ki g a j e uspešno povzel Newton. Tretji zakon se dejansko približa teoriji gravitacije, posebno s kon- ceptom anima motrix, gibalnim vzrokom, ki planetarni sistem vzdržuje v urav- novešenem gibanju. Kepler želi empirični pristop (opazovanja) uskladiti z matematičnim izračunom, vendar pri tem ne smemo spregledati metafizične- ga okvira, v katerem se rodi nova kozmologija. Sonce v središču nastopa kot zorni kot, ki omogoča postavitev kotnih relacij, hkrati pa nastopa kot Božje oko, izhodišče, iz katerega gledamo. Hermetične reference sojasne. Odkritje elips navidez res zavrne platonsko teorijo pravilnih krožnic, toda ne smemo pozabiti na celostno zamenjavo filozofskega pogleda, ki g a j e prinesel rene- sančni platonizem. Vesolje nastopa kot živ, animiran in kreativen organizem. Pravilna telesa morda veljajo za elementarno strukturo, npr. za minerale, te- meljni platonski atribut Stvarnika pa je animacija. Moderni astronomi so pou- darjali prelom s platonskimi principi, ki naj bi dokončno odpadli (zavrnitev krožnic), spregledali pa so, da Keplerjeve elipse nastopajo kot logična posle- dica v kontekstu živega kozmosa, ki g a j e filozofsko postavil Platon. V duhu pravega matematika si Kepler prizadeva dokazati, zakaj oživljeno telo ni pra- vilno. Na kritiko je Fludd odgovoril spomladi 1621. Kepler je izziv sprejel in avgusta istega leta objavil svojo Apologijo, v ponatisu Mysterium cosmographicum. Fluddje spet odgovoril, tokrat v tekstu Monochordm mundi simphoniacum, 1622. Naslednje leto je tiskar De Bry v Frankfurtu besedilo ponatisnil, kar dokazuje veliko zanimanje, ki ga je sprožila polemika. Kepler Fluddu očita geocentrizem in izpeljavo harmonije na podlagi pla- tonskih pravilnih teles. Toda razlike med obema so subtilnejše: Kepler zago- varja numerično vrednost števil in entitet, ki ima zanj edina teoretsko vred- nost. Fludd zagovarja simbolično vrednost števil in se naslanja na analoško metodo. Kepler poudari, da se sam naslanja na matematično metodo. Fludd se opira na hieroglifsko metodo, na vrednost podobe in njene asociacije, ki j ih moramo prevesti v diskurzivni jezik, podobno kot dela aritmetika. Takšno izhodišče nas približa numerologiji. 7 8 R E N E S A N Č N I PI-ATONIZEM IN OBLIKOVANJE M O D E R N E ZNANOSTI Kepler takšen pristop zavrne. Fluddu očita, da iz števil izpeljuje in jim pripisuje kvalitete, medtem ko sam števila obravnava izključno kvantitativno. Fludd mu očita: Kepler se na poliedre zgolj sklicuje, fiktivno, ne pojasni pa njihovega statusa niti ne spregovori o njihovem procesualnem razvoju. Gre za koncept emanacije, ki pojasnjuje celosten razvoj kozmosa, od prve monade naprej. Ta razvoj, ki ga Fludd zagovarja, od prve enovitosti preko kvalitativnega števila tri (Trojica), ustvari genezo fizičnega kozmosa. Od tod simbolična vrednost trojke, devetice, itd. (27, 36...). Tu gre iskati šifro harmo- nije. Pri tem Fludd zavrne celoten Keplerjev koncept matematike, kar je v očeh naslednikov Fludda kompromitiralo in ga izključilo iz relevantne zna- nosti, predvsem iz znanstvene skupnosti. Fludd matematiko razdeli na vulgar- no, k i j e materialna ali čutna (sensibilis), in formalno, kije vereigneus (razsvet- ljujoča). Če pojme poenostavimo, gre za delitev na kvantitativno (števno) in osvetljujočo, kije božanska, slednja namreč nosi oziroma posreduje Božjo luč kreativnosti. To j e stvariteljska matematika, kar pomeni, da moramo oznako formalna razumeti v smislu Platonovih idej. Gre za matematično matrico, ki obstaja večno v samem Bogu in premore ustvarjalno moč. V tem smislu moramo razumeti Fluddove skice in diagrame. Matemati- ka, ki j o zagovarja, pomeni figuralno geometrijo, ki temelji na analoških fizič- nih, psiholoških in metafizičnih principih. Podobe in diagrami učinkujejo magično (nezavedno). Toda pri Fluddu imajo tudi generativno vrednost, saj so govorica, s katero j e Bog ustvaril svet. Pomenijo razodene govorice, ki ni človeško aplikabilna, ker je Božja. Fludd povzema teorijo treh svetov: intelegi- bilnega, nebesnega, elementarnega. Fluddova misel ni znanstvena. Bolj spominja na imaginacijo. Fludd prin- cipe razgrne, ne da bi j ih pojasnil. Metode ne eksplicira. Njegove vizije pome- nijo vrh in ekstremni pogled renesančnega okultizma, ki je po polemiki s Keplerjem izgubil znanstveno vrednost. Kepler v središče razprave postavi ravno očiščenje števil vseh dodatnih kvalitet in z njimi povezanih okultnih pome- nov. Števila so zgolj nevtralni reprezentanti razmerja med količinami. Fludd govori o numeroloških kvalitetah, vendar razmerja med njimi ne pojasni. Ke- pler naredi ravno to; kvalitete »očisti« in definira čista razmerja. Podobe pre- stopijo v drugo govorico. Ostanejo le matematični diagrami, kijih tvorijo zna- ki: »(...) in ipsius opere plurimae sunt picture; in meo, diagrammata mathematica literis instructa. Videas etiam, ipsurn plurimum delectari rerum aenigmatibus tenebro- sis, cum ego res ipsas obscuritate involutas in lucem intellectus proferre nitar.«4 Fludd stvari zamegljuje, medtem ko se jaz trudim, da bi stvari iz teme, kijih obdaja, postavil na svetlo. 4 Harmonices mundi, Appendix. Nav. po Behar, op. cit. 7 9 I G O R Š K A M F E R L E Fludd j e postal žrtev svojih ob-znanstvenih kriterijev. Njegova misel uvaja asociativno imaginacijo; ni znanstvena, a zaradi tega ni delirij. Ni »la folie du logis«, ko t jo je označil Malebranche. Ima svojo, drugo logiko. Predstavlja dru- gačen aspekt mišljenja. Vendar, Kepler je bil v prednosti, k i je bila odločilna. Keplerje razumel, kaj Fludd misli in kako misli. Fludd te razlike ni razumel. Ni bil matematik niti logik, kot je bil Kepler. Ni zmogel vstopiti v Keplerjevo miselno matrico, zato najbrž ni ujel zastavka kritike. Svoje argumente j e lahko razgrnil in jih ponovil, ni pa razumel nasprotnih. Ni ujel težišča, kjer so se njegova in Keplerjeva načela razlikovala. Yatesova5 polemiko med Fluddom in Kepleijem postavlja na razpoke, ki pomeni konec hermetične misli, njen umik in začetek moderne misli. Béhar komplementarno dodaja, zdi se mi, da zelo natančno, da gre za dva različna načina razumevanja platonizma. Fludd vztraja pri tradicionalni eksegezi Ti- maja in pri novoplatonizmu pozne antike. Kepler uvaja drugačen pristop, ki se mi zdi zanimiv in po vsej verjetnosti še neizčrpan: onkraj črke Timaja in Platonove špekulacije o najvišjih počelih, pravilih (Zakoni), površinah in tele- sih, želi odkriti Platonovega duha in njegovo intuicijo o matematični struktu- ri vesolja. Kepler Fluddu navsezadnje le navzven očita, d a j e slab matematik. V resnici mu želi reči nekaj drugega: d a j e premalo platonik. S tem smo dosegli vrh in po svoje tudi konec renesančnega platonizma. Koncept »moči« planetov, ki ga je Kepler uvedel namesto pojma duše, ostaja netelesen. Izgubi pase intelektualni oz. umni aspekt. Moč ne »misli«. S tem so se odprla vrata mehanicizmu, k i j e prevladal na začetku moderne dobe. Nebesna mehanika z vsemi svojimi razmerji se je znašla v govorici abstraktnih konvencionalnih znakov. Analoška razmerja so izgubila relevantno vrednost. Moderna znanost temelji na kvantiteti. Če imam v košarici petjabolk, pomeni to zgolj, da jih imam eno več kot štiri. Igor Škamperle Filozofska fakulteta Univerza v Ljubljani 5 Yates, op. cit. 8 0