Imetnici avtorskih pravic za besedila Jakoba Savinška, Ivanki Mežan Marinček, se zahvaljujemo, da je dovolila natis. Tiskana izdaja knjige je izšla leta 2003 ISBN 961–90926–9–4 $ Jakob Savinšek Izbrane pesmi Ljubljana 2017 Elektronska knjižna zbirka $ e–18 Urednik Gorazd Kocijančič Jakob Savinšek Izbrane pesmi Izbral, uredil in spremno besedo napisal Marijan Rupert Pesmi pripravila za tisk in spremni zapis napisala Milica Kač Fotografije Savinškovih del Fotoarhiv Moderne galerije v Ljubljani Oblikovanje elektronske izdaje Lucijan Bratuš Izdajatelj $ Za kud Logos Mateja Komel Snoj Ljubljana 2017 Elektronska izdaja e–18 Elektronski vir (pdf) Način dostopa (url): http://www.kud-logos.si/e-knjige/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=290336768 ISBN 978-961-7011-33-3 (pdf) Preveč sem ljubil, da bi smel umreti – preveč sovražil, da bi smel živeti. 1945 5 Savinsek.pmd 5 9.12.2003, 10:47 Black Knjižna zbirka $ 9 Jakob Savinšek Izbrane pesmi 1 Savinsek.pmd 1 9.12.2003, 10:47 Black Molče predaj se Molče predaj objemu se noči, ne čutiš, da so polja dozorela, molče predaj se in pozabi na skrbi, ki jih spoznanj je ura je razcvetela. Ležati na dlaneh zemlje ljubeče, poslušati bolest nikdar izpeto sinjega viharja, drhtav udarec ure, ki polnoč ozarja, in pesem lahkoživih ptičev, kelih sreče. Gledati nad sabo topol, svečo smrti, širok oblak, prepreden s slikami bogov, srebrne curke neutešenih želja, slapov... Ležati na dlaneh zemlje in nebes gledati odprti, ovit v pajčolan teme, brez trpke bolečine. Saj ne živim več! Vdan rokam sem zemlje, zdaj svojemu življenju le postavljam večnostne spomine. 7 Savinsek.pmd 7 9.12.2003, 10:47 Black Savinsek.pmd 8 9.12.2003, 10:47 Black Pot Že dolgo tavam sam po poti, ki je moja, vsa spolzka, blatna od spominov temnih, široka kakor polje, ozka kakor vrv, kjer hodim sam in čakam ure mrtvega pokoja. Nekoč sem čul pozdrav iz domovine, prelestno pesem, ki vsak dan nebo jo čuje.– Sedaj je noč, korak majavi mi pripoveduje, da je konec, da poti ni v radostne daljine. Jaz hodil bom, neutrudno hodil, po ozki stezi, čez široka polja, grebel lice temno nemega vesolja, bednega človeka v sebi bom begunec molil. In kje je sonce, ki izžgalo bi otrplo rame? Kje tisti mir je, ki berač ga pričakuje? Ničesar ni, – le ura večnosti usodo mojo snuje, hodim, hodil bom, dokler me večna tema ne objame. Nemara bom ujet v temo, še vedno blodil po stezah, ki so mi neznane, morda takrat bom spet zaslišal pesem domovine. ki pela bo: Zaman je nisi, vso to dolgo pot prebrodil. 9 Savinsek.pmd 9 9.12.2003, 10:47 Black Savinsek.pmd 10 9.12.2003, 10:47 Black Domov... Zdaj čakam dneve, ko bom spet na mladem konju v mesto rodno jahal in ob prihodu mojem bo na mene čakal iskrivi dež, na lok zelene mavrice pripet. Igrivo plesal bo iz cveta v cvet, pijan od sreče, da sem vrnil se nazaj, nihče me vpraševal ne bo, zakaj zapustil sem jih in odšel med svet. Potem bom kralj; upogibal bom vrhove kamnitih katedral, ki so strmele votlo z razlitimi očmi in črn pajčolan razpele oblakov temnih čez razrita, trda lica, kot bi ne mogle razumeti svetle dalje klica, ki v mojem srcu je izkopal želje nove. 11 Savinsek.pmd 11 9.12.2003, 10:47 Black Savinsek.pmd 12 9.12.2003, 10:47 Black Če je ... Če je junaštva vrh, da vklenjene junake pobijamo ko ovce za našitke zlate, če je sočutja spev, da bolne bosonoge brate preganjamo od polnih miz v smrdljivi kot barake, če je ljubezni cvet, da bednega pijanca zvalimo v jarek, češ, naj mirno tam počiva, če je pravica, da velja berača glava siva za tarčo kletvam zahripelega neotesanca, – naj v lastni krvi zaduši se ljudski rod in vode naj razrušijo jezove, da izgubi se v blatu nog človeških sled. Kaznuj, ubijaj in zažgi prokleti svet, da krokar tisoč let bo štel grobove, – usliši mojo prošnjo, o Gospod! 13 Savinsek.pmd 13 9.12.2003, 10:47 Black Savinsek.pmd 14 9.12.2003, 10:47 Black Iz ciklusa Buchenwald Spominu očeta Štirideset živih so zabili v lesen zaboj, podoben krsti. Zunaj dan. V vagonu tema. Suhi prsti so ob zaprtih oknih se zaman lomili. Dvajset dolgih dni so jih vozili po tujem. Gozdi so šumeli, peli kosi. Kvadri črni so drveli, ko da zblazneli bi demoni jih podili. Štirideset živih... Dvajset dni... Da so za nekaj ur peč mrtvecev potolažili. 15 Savinsek.pmd 15 9.12.2003, 10:47 Black Savinsek.pmd 16 9.12.2003, 10:47 Black Vstajenje Razpadam v težko, mastno, ilovnato prst, po žilah osušila se je vroča kri, ne vem več, kdaj srebrno žito dozori, pred sabo vidim piramide črnih krst. Pogrezam se v temo, od koder sem prišel, raztrganih kolen in ranjenih oči bom mirno legel k nogam matere noči, viharja čakal, ki čez zemljo bo vzbesnel. Potem se dvignil bom, viharju rodni brat, s plamtečo baklo razžaril domove, po gorah vseh zažigal bom kresove, naznanil vsem, da se rodil je dan, ko rod, živ pokopan, bo maščevan. Na svatbi pravde in miru bom prvi svat. 17 Savinsek.pmd 17 9.12.2003, 10:11 Black Savinsek.pmd 18 9.12.2003, 10:11 Black Človeško srce Lepota, žarki slutenj, upi blagi, čarobni klic ljubezni, ki nevarnosti preteče izpremeni v veselje, grozo smrti v kelih sreče, dobrota plemenita, ki krvavi zmagi ne zida spomenikov do neba – to je sen človeškega srca. Napuh in hrabrost blazna, brez obzira na trupla, ki razjedena ležijo po kotanjah, na maščevalni bes strupeni, ki kipi v lobanjah, na smeh, ki radi križa črnega umira, pogolt in slast moritve, trni zla – to je dno človeškega srca. 19 Savinsek.pmd 19 9.12.2003, 10:11 Black Savinsek.pmd 20 9.12.2003, 10:11 Black Iz česa vre beseda Iz česa vre beseda, če ne iz nemira, iz slutenj, ki naznanjajo nam zarje nove, klofut usode, ki jih daje, da razbija src okove, iz bolečine in strahu, ki ju prepleta vera. In v čem poslednji je življenja smisel? V življenju samem, majhnem cvetu, curku vode, v borbi za resnico nago, za mejnik svobode. Kdor prvi je, je zadnji, zadnji prvi. Enaki smo, procesija na brvi. 21 Savinsek.pmd 21 9.12.2003, 10:11 Black Savinsek.pmd 22 9.12.2003, 10:11 Black Uganka Če smrt je vse, kar nam bo ostalo od smešne hoje po tem ostarelem svetu, potem zares ne vem, kaj nam nebo v nemirno kri je dalo, da vedno znova hočemo služiti pesmi, čopiču in dletu. Spet in spet gradimo svetlih idealov barikade, z junaškim klicem stopamo v pogubo, zabuhlih trupel rastejo iz tal grmade; zakaj, komu vse to uganjamo na ljubo? 23 Savinsek.pmd 23 9.12.2003, 10:11 Black Savinsek.pmd 24 9.12.2003, 10:11 Black Smrt... Brezzobe smrti slišim na večer stopinje, ki kmalu z bežnim gibom bo smeje razbila zrcalo mojega življenja in razkrila vse tajne, ki zakrivajo jih dalje sinje. Na krsto bodo položili suho brinje, da vsaka roka, ki me je nekoč ljubila, bo z njim razpadli moj obraz blagoslovila; potem zaprl se bo pokrov prstene skrinje. Kragulja drzni klici v meni so zamrli, oboke upov črvi dvoma so podrli; zdaj tavam gol, s periščem polnim bolečine, berač in pes, pobiram usmiljenja drobtine. – Pa kaj zato! Saj ni več daleč tisti dan, ko bom brezzobi smrti stisnil potno dlan. 25 Savinsek.pmd 25 9.12.2003, 10:11 Black Savinsek.pmd 26 9.12.2003, 10:11 Black Pogrezam se... Pogrezam se v temo, od koder sem prišel, besneč vampir, oblit s krvjo, razbitih ust, našemljen z venci smešnih zmag, orjak Prokrust, ki sebe, osel, je na smrtno posteljo pripel. Kričim v goro, ker nočem biti pokopan brez hlapcev mojih snov, rdečih kač, mrličev, pohotnih pajkov, pridigarjev, črnih ptičev, bled kličem jih, pijanec, blaznosti predan. Še en pogled v nebo, od koder so prišli samo enkrat odmevi blaženih glasov, takrat, ko gledal sem prižiganje kresov zvečer. Potem bom šel, življenja meja pred menoj leži. 27 Savinsek.pmd 27 9.12.2003, 10:11 Black Savinsek.pmd 28 9.12.2003, 10:11 Black Smrt... Visijo nad zemljo mrliški prti; koščene roke so se mi ovile okrog vratu in mi oči zakrile, prevezan z nitmi groze čakam smrti. Požgani so želja kipeči vrti, steklene vaze upov so zdrobile zle slutnje, ure sreče so minile, grobovi na široko so odprti. Ko tih bom ležal, mnogo sveč prižgite, da trudnim dušam bodo pot kazale in krizanteme bele nasadite, saj mnogo so spoznanj mi darovale. Če, dragi, spomnite se me, molite, da moje sanje spet bi k rojstvu vstale. 29 Savinsek.pmd 29 9.12.2003, 10:11 Black Savinsek.pmd 30 9.12.2003, 10:11 Black Na pokopališču Mrliške sveče luč je pepelila krizanteme in dim se kot spomin je vil ob spomeniku giganta, ki okamenel je v smrtnem kriku; ciprese božale so križe neme. Rumene spake so tonile med grobove in roke slepih so iskale sled umrlih, besede žalosti, kesanja, tožb so otrdele v grlih, le misli so plazile se na večnosti zidove. Mrtvi so edini, ki žive! Tihi jih poslušamo, kaj oni govore: Bratje, nam je dobro v družbi žalostnih cipres, mi vemo, kje resnične plameni svobode kres, ki vabi žive na krvavi ples. – Mi ne poznamo ran, ki vas bole. 31 Savinsek.pmd 31 9.12.2003, 10:11 Black Savinsek.pmd 32 9.12.2003, 10:11 Black Gospod je dal ukaz Gospod mi dal ukaz je, naj molčim o vsem, kar kdaj sem videl v sanjah mračnih. Tako mi rekel je: naj prej ne govorim, dokler ne bom zagledal znamenj strašnih. Čeprav bojim se ure, ko bom smel odkriti vse tajne, ki sem, sebi tuj, jih sanjal, bom srečen, saj bom jaz skrivnost oznanjal. Poslušalo me bo veliko, silno morje in nizko priklonila se bo breza lepa, bo sonce leglo na objokano obzorje, besede srkala stoletja suha stepa. In kje takrat bo gnusni ljudski rod? Na tleh bo ležal veličastne katedrale: Usmili se, usmili se nas grešnikov, Gospod! nemirno bodo blede ustne šepetale. 33 Savinsek.pmd 33 9.12.2003, 10:12 Black Savinsek.pmd 34 9.12.2003, 10:12 Black Bog I. Odvrgel sem od sebe ves blišč, ki sem ga ljubil, odtrgal z ostrimi prsti od kosti utripajoče meso, izkopal sem si oči in jih vrgel v prah pred svojimi nogami. Stal sem, bel okostnjak, pred templjem Njega, ki sem ga od vekomaj iskal. Okoli mene je bilo vse tiho in nič ni razodevalo Njegovega bivanja. Slutil sem, da je nebo prepreženo s črnimi oblaki, da veter ne počiva in da so usta potokov odprta. In poklical sem Ga z močnim glasom. II. Kje si tisti, ki si vse in v čigar naročje se zdaj vračam? Kje si, ki premikaš zemljo, zvezde in mesec, kje si, Silni, ki dojiš trave, vode in sonca, vetrove in osvetja z neizčrpnim sokom svojih prsi? Romal sem preko svetov, ker me je neugasljivo hrepenenje gnalo dalje. Šel sem preko zemlje, ne da bi se ustavil, čeprav so mi krvavele noge in izsušena usta želela vode. Kje si, ki so povsod in v vsem, pa te še nisem srečal? Vem, da nisi pozabil name, a bojim se, da me ne boš sprejel, kajti praznih rok prihajam. 35 Savinsek.pmd 35 9.12.2003, 10:12 Black Odvrgel sem okrasje, odtrgal sem meso od kosti, brez oči sem; bel okostnjak stojim pred Tvojim domom. Roža, ki sem jo odgriznil Zate, je že zdavnaj ovenela. Prgišče vode, ki sem ga nosil preko razbeljene puščave, da bi Ti umil noge, se je izsušilo. List, na katerem sem imel hvalnico Zate, mi je odnesel veter takrat, ko sem iskal sebe po zamrzlih gorah. Pesmi, ki sem jih iz veka v vek ponavljal, sem pozabil. Nič nimam; bel okostnjak stojim pred Teboj. III. Zagrmelo je in bliski so zažgali oblake. Čeprav nisem videl nebeškega ognja, sem ga čutil in strah me je bilo, saj me je preblisnila misel, da je tam morda On, ki ga čakam. Raztrgalo se je nebo, odprta usta potokov so požirala vodo. Dirjajoče kamenje je udarjalo ob moje koščene noge in poblazneli vihar se je kot divji konj zaganjal vame. Prisluškoval sem v strašni hrup in ropot, sledil divjanju voda in viharjev, kajti bal sem se, da bi preslišal Njegov klic. A vihar je minil in Njega ni bilo v njem. 36 Savinsek.pmd 36 9.12.2003, 10:12 Black IV. Utrujen od viharja sem sedel na kamnito stopnico. Ozračje je bilo mirno, samo rahle meglice so se mi ovijale okrog lobanje in rok. Vstajajoče sonce mi je ogrevalo kosti. Kraljevala je tišina in ni bilo tako drznega glasu, ki bi se jo upal raniti. Veselil sem se miru in preko trdih prstov mi je drsel molek nežnih sanj. Tedaj se me je dotaknila Njegova roka. V. „Preveč nosiš s seboj,“ si mi dejal in moj smeh je umrl. S premrlo roko sem stisnil svoje bedne kosti in pomislil, da se šališ z menoj. „Preveč nosiš s seboj,“ si mi dejal in pokazal na kosti, ki so se morale v soncu bleščati kot alabaster. Hrbtenica je bila stolp, na katerega je razigrana umetnikova fantazija položila kupolo. Doumel sem in osramočen sklonil glavo. In odvrgel sem bele kosti in stopil k Tebi. 37 Savinsek.pmd 37 9.12.2003, 10:12 Black Savinsek.pmd 38 9.12.2003, 10:12 Black Iz cikla Pesmi starcev II. Prihajam k Tebi, o Gospod, po ozki poti, oblečen v cape, ker bogastva kelih sem izpil, bolan, prekmalu sem sokove mladih let razlil, predolgo sem predajal se varljivi zmoti. Sem mislil, da sem bog, obdan od sončne luči, ko sem se z vrelim vinom slave in časti opil, vesel sem bil, ko lepotici prsi sem razkril, in nisem vedel, da življenje smrt zaključi. Zdaj spet prihajam k Tebi, moj Gospod, nazaj, otroški mir iskat, ki sem ga sam izgubil, in ne sprašuj me, kod sem hodil, ne zakaj. Saj Ti veš vse. Veš, kaj je misli bolečina, veš, kaj obup je, ki sem ga v brezumju ljubil, in strah, da sem pozabil, kje je domovina. 39 Savinsek.pmd 39 9.12.2003, 10:12 Black Savinsek.pmd 40 9.12.2003, 10:12 Black Meditacija Če vse je Bog in Bog je vse, ne vem, zakaj ga molimo v oltarjih, zakaj ga imenujemo gospod, če mi smo on in kakor on smo vsepovsod? Če Bog je vse, ne vem, kaj hrepenimo, zakaj iz sebe v boljši svet želimo? Saj izven njega, ki je vse – nič ni, saj v njem smo, eno z njim; kaj o nebesih govorimo? 41 Savinsek.pmd 41 9.12.2003, 10:12 Black Savinsek.pmd 42 9.12.2003, 10:12 Black Tebi Razglodan od obupa, ki me išče na potih vseh, speljanih k tebi, kot trhel štor, pripravljen za ognjišče, strmim v zatohlo noč in pojem sebi. Iskal povsod sem zdravja čudežno zelišče. Zastonj, zdaj me, Gospod, zagrebi, globoko pod zemljo pripravi revno mi ležišče, da me nikdo nikdar več našel ne bi. Življenje bo nemirno dalje klilo; gorela bodo sonca in noči srebrile zvezde, ko seme za semenom v krilo zemlje bo tonilo. V meglenem jutru bo majil piščal pastir, da z njo lovil vabljivi smeh bi vile in goram in ljudem oznanil dan svetal. 43 Savinsek.pmd 43 9.12.2003, 10:12 Black Savinsek.pmd 44 9.12.2003, 10:12 Black Duh in jaz On je ki je in ne umre nikoli Jaz sem ki sem in on sem jaz jaz sem piščal in on mi daje glas glas radosti in bôli Jaz sem ki sem in nikdar več ne bom Jaz sem ki sem in on sem jaz on je ki je moj glas on je ki je in ne umre nikoli glas radosti in bôli 45 Savinsek.pmd 45 9.12.2003, 10:12 Black Savinsek.pmd 46 9.12.2003, 10:12 Black Vsa pota, glej, me vodijo spet k tebi, priklenjen sem ob kol spominov nate, po tebi moja dlan in vse telo diši. Zagrinjajo me, draga, črnih slutenj jate, grozeče sence vidim, slišim krik, ki me duši. Če več ne pridem, ne pozabi me. Ti me zagrebi. 47 Savinsek.pmd 47 9.12.2003, 10:12 Black Savinsek.pmd 48 9.12.2003, 10:12 Black Edina si ... Edina si, ki moje ustne posrkale bi te, ko rosno kapljo s cveta, zjutraj, kadar sončni žarek, vrv med nebom in zemljo razpeta, vejice in liste v mrežo sence in svetlobe spleta. Edina si, skrivnostna in omamna reka, v katero bi se jaz, peščeno zrno potopilo, da se v njej za vedno, kakor nič v neskončnost bi zgubilo. Počasi bi drsel po dnu, posutem z listi drobne bele rože in ves srečen sanjal, da so drobni sunki vala, ki bi vame se zaganjal, dotiki tvoje mehke, sladke kože. In če vse, kar imenujejo življenje, so le sanje, potem bi hotel tebe vplesti vanje. 49 Savinsek.pmd 49 9.12.2003, 10:45 Black Savinsek.pmd 50 9.12.2003, 10:45 Black Komaj sem objel te in poljubil, pobožal lica in oči, tvojega srca utrip zaslišal, ostal sem sam in prazne so noči brez tvoje mehke, mehke kože. Ne čutim več trepeta tvojih ust. Kjer ti si, vse je, kjer te ni, je nič. Najlepše ure so – osute rože. 51 Savinsek.pmd 51 9.12.2003, 10:45 Black Savinsek.pmd 52 9.12.2003, 10:45 Black Kar lepega bilo je, šlo je in ne povrne se nazaj, ležim sam, vetra stok poslušam in se vprašujem – le zakaj se naju pesem ne more ujeti v isti spev, namesto, da objel bi te in ljubil, od daleč bom po tebi hrepenel. 53 Savinsek.pmd 53 9.12.2003, 10:45 Black Savinsek.pmd 54 9.12.2003, 10:45 Black Daleč tvoja sled od moje je ... Da trta si, bi rad drevo bil, da okoli mene veje bi ovila, da reka si, bi rad bil ločje, da v meni svoj nemir bi skrila. Vse to so želje, ptice, ki utrnejo v megli, daleč tvoja sled od moje je poti. 55 Savinsek.pmd 55 9.12.2003, 10:45 Black Savinsek.pmd 56 9.12.2003, 10:45 Black Drug drugega jemala sva v bolečem krču, drug drugemu sva pila z usten kri, roke in noge so sledile isti misli – Zdaj vem, kako te, če si sam, boli. Bole me usta od nenehne želje, da bi zagrizel v tvoje se telo – Zdaj vem, kako hudo je sebi reči: To enkrat je biló. 57 Savinsek.pmd 57 9.12.2003, 10:45 Black Savinsek.pmd 58 9.12.2003, 10:45 Black Črno drevo nad umazano cesto. Obrazi vsi sivi, dež slači mesto. Hiše objemajo blatno križišče, tam trudna misel njo, ki šla je, išče. 59 Savinsek.pmd 59 9.12.2003, 10:45 Black Savinsek.pmd 60 9.12.2003, 10:45 Black Škorpijon Brezumen sem škorpijon, ki mu vsakdanja že postala je razvada, da lastni vrat s strupenim želom si prebada. 61 Savinsek.pmd 61 9.12.2003, 10:45 Black Savinsek.pmd 62 9.12.2003, 10:45 Black Dober nasvet za življenje Prav počasi, prav počasi hodi, misli svoje in ne glej nazaj in če vprašal te bo kdo: zakaj? Reci, da boš še nocoj umrl. 63 Savinsek.pmd 63 9.12.2003, 10:45 Black Savinsek.pmd 64 9.12.2003, 10:45 Black Kam... Če vprašal bi me kdo, kam pot me vodi, postavil bi pred njega ogledalo in mu dejal, od slik v zrcalu k usodi. In če še toliko mi bode muk zadalo to potovanje k sebi, si bom rekel, hodi, nad svojo rakev zidat katedralo! 65 Savinsek.pmd 65 9.12.2003, 10:46 Black Savinsek.pmd 66 9.12.2003, 10:46 Black Moja pot... Moja pot gre v mrak leden, suh, krvav bom po prokleti zemlji stopal in čez moje vdrte prsi gospodarjev bič bo pokal. Kaj bi nad usodo svojo jokal! Da se svet krvi strupene bi nalokal, srce odprl bom in sanjal mračen sen. 67 Savinsek.pmd 67 9.12.2003, 10:46 Black Savinsek.pmd 68 9.12.2003, 10:46 Black Kar Kar bil sem nekdaj, sem, to bo ostalo. Most preko rojstva, smrti je razpet: kar res jaz sem, bo v novo rojstvo vstalo, ko iz plamenov starega bo vstal nov svet. Zaman vsa groza zlobe, življenje orje nove brazde preko pogorišč, grobov: slišim vrisk in petje, polne so kadi plodov in vidim svatov trojke, ki lete čez mrzle skorje. 69 Savinsek.pmd 69 9.12.2003, 10:46 Black Savinsek.pmd 70 9.12.2003, 10:46 Black Vse kar bilo je ... Vse kar bilo, bilo je in naj ostane črka. Ki vklesana v kamen stoletja preživi in od želja kar jih bilo je le ena naj ostane – da bil bi kamen Saj črka v kamnu stoletja preživi. December 1950 71 Savinsek.pmd 71 9.12.2003, 10:46 Black Savinsek.pmd 72 9.12.2003, 10:46 Black Srečen sem Srečen sem, kajti spet se je rodil spev, ki me je prebudil in me vsega prepojil z vedro vdanostjo. Tisoč ljudi me je ogovorilo in tisočim sem odgovoril. A moje srce je molčalo.... Ljubljen sem bil in ljubil sem. A ko bi moral reči „Ljubim“, nisem mogel govoriti. Klicalo me je nebo, klicale ptice in rože. Gledal sem jih in poslušal, a njihova govorica mi je bila tuja. Ure in dnevi so kakor gnili listi polzeli mimo. Pa se zvedri po dežju in se pregnani vrne... — Srečen sem, spet se je rodil spev, ki me je prebudil in me vsega prepojil z vedro vdanostjo. »Ne želim si več ne smrti in ne življenja. Čakam, da ura pride, kakor sluga čaka gospodarja.« Zagreb, 1950 73 Savinsek.pmd 73 9.12.2003, 10:46 Black Savinsek.pmd 74 9.12.2003, 10:46 Black Slišim veter vrat zavije veter čisto tiho vrat zavije veter slišim veter slišim Čutim veter v vratu čutim veter voda v grlu veter v grlu čisto tiho vrat zavije veter v vetru čisto tiho vrat in voda v grlu Piran, 20. julij 1951 75 Savinsek.pmd 75 9.12.2003, 10:46 Black Savinsek.pmd 76 9.12.2003, 10:46 Black Belo jadro Belo jadro pen čez horizont leti bela žena v črnem valu ptica bela črno krilo s kljunom ostrim peno seka v belem sivi čez morje hitimo Sivo v sivem misli zle in tisoč luči hrepenenja tisoč upanj belo v belem vse za nami je ostalo Belo jadro pen čez horizont leti v plavi nebes naša pot je vpeta belo v belem naj ostane ptica bela bela žena s kljunom ostrim peno seka Dover – Calais, 29. oktober 1955 77 Savinsek.pmd 77 9.12.2003, 10:46 Black Savinsek.pmd 78 9.12.2003, 10:46 Black Kot polip na mesu usta so na valu suhih ustnic koža je v vrtincu žeje in okus po slani vodi Polna usta vode poln je trebuh vode zibljejo se usta usta v val zažrta zibljejo se usta usta v val zažrta Brez meja je prostor potopljen v zeleno in v zelenem voda in nad vodo veter 24. marec 1956 79 Savinsek.pmd 79 9.12.2003, 10:46 Black Savinsek.pmd 80 9.12.2003, 10:46 Black Čakam Sedel sem pod breskev breskev razcvetelo bel cvet breskev breskev razcvetelo Pred menoj je morje morje kodrolaso črn val pena pena razvihrana kakor žrebca griva In nad mano veter veter požvižgava zlato krilo veter in na krilu misel Sedel sem pod breskev breskev razcvetelo pred menoj je morje in nad mano veter 2. april 1956 81 Savinsek.pmd 81 9.12.2003, 10:15 Black Savinsek.pmd 82 9.12.2003, 10:15 Black Ob morju posedam Oblaki so prt na lice morja položen. Ob morju posedam in mislim na njo, ki je lice morja oživela. December 1956 83 Savinsek.pmd 83 9.12.2003, 10:15 Black Savinsek.pmd 84 9.12.2003, 10:15 Black Le zakaj Le zakaj naj pozabim večer ki je umazane stene v zlato izpreminjal sedaj sem sam mrzlo je morje nič drugega ni kot jaz in bolečina December 1956 85 Savinsek.pmd 85 9.12.2003, 10:15 Black Savinsek.pmd 86 9.12.2003, 10:15 Black Strah neba zatohlost in pusti molo morje gnilo in črni kamni mrtvi ptiči in strah December 1956 87 Savinsek.pmd 87 9.12.2003, 10:15 Black Savinsek.pmd 88 9.12.2003, 10:15 Black groza mrzlo bledo čez polje zamrzlo sonce sluz sivina bebavost nesreče beda nemost gluho in slepota upa groza December 1956 89 Savinsek.pmd 89 9.12.2003, 10:15 Black Savinsek.pmd 90 9.12.2003, 10:15 Black Smo Sonce na hrbet gore položeno drget kože jezera odprte oči napet trebuh ribe sedimo in ogledalo sonca jezero je v naših očeh napetih trebuhov odprtih oči smo na hrbet časa položeni Bohinj, 14. september 1958 91 Savinsek.pmd 91 9.12.2003, 10:15 Black Savinsek.pmd 92 9.12.2003, 10:15 Black In žalost tu je In žalost tu je las črnih šal vrv okoli vratu mojega ovita lasje v grlu diadem belih rož bo v bledem licu jutra na koščeni lok položen In žalost tu je In bila je Ko sem videl prvič las črnih šal čez pojoče dno njenih belih ram razpet September 1958 93 Savinsek.pmd 93 9.12.2003, 10:15 Black Savinsek.pmd 94 9.12.2003, 10:15 Black Mesto živih bela odeja snega rahlo spim in toplo mi je veje dreves roke sorodnikov ki jih polagajo name mislijo da sem umrl ker rahlo spim in toplo mi je pod belo odejo snega moje oči pa vidijo in zvezde so okna velikega mesta umrlih Februar 1959 95 Savinsek.pmd 95 9.12.2003, 10:15 Black Savinsek.pmd 96 9.12.2003, 10:15 Black ljubezen ljubezen sinja v krilu prsi skrita ljubezen v belem žalost v žalosti zlati lasje zlati lasje v trpkost povešenih ramen zgubljeni Februar 1959 97 Savinsek.pmd 97 9.12.2003, 11:24 Black Savinsek.pmd 98 9.12.2003, 11:24 Black Ni več daleč ... Saj ni daleč radost izgubljenega otroštva čas se bo v prostoru utopil in obala želja se bo kakor zora po mračnih sanjah noči zablestela ni več daleč radost izgubljenega otroštva nekdo me bo vprašal koliko časa je od rojstva minilo in ves rdeč od sramu bom odgovoril ena sama dolga noč je med menoj in teboj Februar 1959 99 Savinsek.pmd 99 9.12.2003, 11:24 Black Savinsek.pmd 100 9.12.2003, 11:24 Black Zaljubljeni utopljenec poje ... Brez meja je prostor potopljen v zeleno in v zelenem voda in nad vodo veter Brez meja je prostor potopljen v zeleno in okus po slani vodi na nebo prilepljen ziblje ziblje val se zibljejo se usta zibljejo se usta v vodi v vodi skrita ziblje brez meja se prostor potopljen v zeleno pije pije grlo pije pije vodo žeja brez meja je usta polna vode 101 Savinsek.pmd 101 9.12.2003, 11:24 Black Savinsek.pmd 102 9.12.2003, 11:24 Black Sem čakal v neskončnem nebesu ves zlat sem rožo čakal med bele rjuhe skrit ves bel sem belo rožo čakal med sive rjuhe skrit ves siv sem rožo čakal med rjuhe skrit ves sem čakal sem čakal 103 Savinsek.pmd 103 9.12.2003, 11:24 Black Savinsek.pmd 104 9.12.2003, 11:24 Black Pot Ljubim kar ljubim skozi dež in meglo skozi dež in meglo v enem samem koraku čutim kar čutim skozi nebo in zvezde skozi nebo in zvezde v enem samem dihu delam kar delam kovač in nakovalo kovač in nakovalo skozi ogenj in vodo 105 Savinsek.pmd 105 9.12.2003, 11:24 Black Odprtih oči smo na hrbet časa položeni Umetnost kot simulacrum življenja Jakoba Savinška poznamo predvsem kot enega od najbolj izpostavljenih pred-stavnikov tiste generacije slovenskih kiparjev, ki so živeli in ustvarjali v sredini 20. stoletja. Kot je napisal Jure Mikuž v katalogu k Savinškovi veliki retro-spektivni razstavi v Moderni galeriji v Ljubljani leta 1994, se je kmalu po njegovi smrti začel okoli Savinška ustvarjati poseben mit. Resnično — Savin- škovo življenje se zdi z današnje perspektive slehernika, ki ni posvečen v specifiko procesa umetniškega ustvarjanja, kot tipičen primer »umetniškega« življenja v ceneni in banalni zgodbi o umetniškem boemstvu. V Savinškovem življenju namreč ne manjka takšnih značilnih stereotipov, kot so neverjetna nadarjenost, popolna predanost svojemu delu, živahna erotika ter stalna življenjska tragika vse tja do njegove prezgodnje smrti. Savinšek je namreč umrl star šele 39 let, smrt ga je doletela dobesedno sredi umetniškega ustvarjanja, na kiparskem simpoziju v kamnolomu v Kirchheimu v Nemčiji, kjer je klesal svoje zadnje delo. Dejstvo, da je bil ravno Jakob Savinšek med tistimi slovenskimi kiparji, ki so pri nas med prvimi skušali preseči realistično tradicijo upodabljanja, in se za evropskimi vzori napotil v modernistično abstrakcijo, še danes sproža ugibanja, kaj vse bi lahko kot kipar v ustvarjanju še dosegel. In to še toliko bolj, ker — kot opozarja Mikuž v študiji, odlično poimenovani Savin- škovo iskanje samega sebe — v njegovem umetniškem opusu ne najdemo neke enotne in premočrtne ustvarjalne linije, ampak je »do smrti ostal razpet med najrazličnejše (ustvarjalne) možnosti«. Umetniško je tipal na vse strani ter v svoji slutnji prezgodnje smrti dobesedno hlastal po novem in adekvatnem umetniškem izrazu. V tem smislu ga je kiparsko ustvarjanje vodilo v najrazličnejše smeri. V njegovem poznem opusu lahko celo umetnostni laik najde vrsto citatov iz evropske umetnosti, med njimi so verjetno najbolj evidentni tisti iz del Henrya Moora, Constantina Brancusija in Jeana Arpa. Hoteno se je preizkusil v celi množici kiparskih form in najrazličnejših materialov, kar je v povezavi s prej povedanim na njegovem delu pustilo pečat nedokončanosti. In 107 Savinsek.pmd 107 9.12.2003, 11:24 Black prav tako se tudi zdi, da je bila v Savinškovem iskanju bistva in namena lastne eksistence likovna ustvarjalnost le eden od izrazov takega iskanja — drugi je bil brez dvoma literatura oziroma natančneje poezija. Za mnoge ljubitelje umetnosti, ki Jakoba Savinška poznajo kot kiparja, je verjetno presenečenje, da se je ukvarjal tudi s poezijo. In da se je z njo ukvarjal zelo resno, priča njegova literarna zapuščina, ki jo je pred leti dobila v hrambo Rokopisna zbirka v Narodni in univerzitetni knjižnici. Za umetnika, ki se ni profesionalno ukvarjal z literaturo, je njegova literarna zapuščina sorazmerno bogata. Res je, da obsega zgolj poezijo, ki je bila najbrž najbolj primeren izraz nemirni Savinškovi naravi, poleg tega pa mu ob resnem in poglobljenem kiparskem delu prav gotovo ni ostajalo zadosti časa za daljše literarne forme. Zapuščina je prišla v NUK kmalu po smrti Savinškove življenjske sopotnice Mile Kačič, ki jo je hranila ves čas po njegovi smrti, in sicer kot dar njune skupne prijateljice, igralke Ivanke Mežan. Pričujoči izbor pesmi predstavlja le del celote, ki je sicer obsegal tri enote - v usnje vezan zvezek z zgodnjimi rokopisi pesmi ter različnimi izreki in aforizmi, ki je datiran v leto 1944, mapo s tipkopisi ter rokopise novejših pesmi. Savinšek je morda že sam načrtoval objavo svojih pesmi v knjigi, saj je bila v zapuščini ohranjena mapa tipkopisov, ki je bila približno že urejena kot zbirka in je vsebovala tudi kazalo pesmi. Pričujoči izbor se ne drži te ureditve, saj sem vanj vključil glavnino poznejših pesmi, ki so datirane po letu 1950, predvsem zaradi mnenja, da predstavljajo te novejše pesmi, v primerjavi z zgodnjimi, ki so večji del napisane še v tradiciji predvojne slovenske poezije, izrazito novost in svežino v slovenski poeziji tedanjega časa. Savinškovi stiki s književnostjo so bili ves čas njegovega življenja zelo inten-zivni. O tem pričajo tako njegove družinske razmere kot krog prijateljev in znancev, kjer se je gibal. Oče Slavko Savinšek je bil tudi pisatelj, ki je objavil nekaj povesti in mladinskih del. Med drugo svetovno vojno je bil Savinšek dejaven del Mrakovega umetniškega kroga, po vojni pa so med njegove najboljše znance in prijatelje spadali pisatelj Andrej Hieng in pesnika Mitja Šara-bon in Pavel Oblak. O njegovem posebnem čutu za književnost pričajo tudi doživete ilustracije za knjigo pesmi Mile Kačič in seveda številne kiparske upodobitve književnih ustvarjalcev: od spomeniške plastike Simona Gregorčiča in Ivana Tavčarja do portretov Izidorja Cankarja in Andreja Hienga, če izpo-stavimo samo nekatere najbolj znane. 108 Savinsek.pmd 108 9.12.2003, 11:24 Black Za Savinškovo pesniško ustvarjalnost so vedeli le redki, pesmi pa ni poznal skoraj nihče. In ravno v tem je izreden čar njegove poezije, predvsem poznejše, ki je ostala v rokopisu — je popolnoma nepretenciozna v svojem izvirnem izrazu, saj je bila očitno namenjena le ustvarjalni intimi avtorja samega. Pri tem se mu ni bilo treba ozirati na tedanji literarni kanon in okus časa, ampak je ostal pesniško docela nezavezan in svoboden — in morda prav zato danes delujejo njegove pesmi, če jih umestimo v kontekst časa, ko so bile napisane, kot popolno presenečenje. Pri redkih pesnikih najdemo v petdesetih letih toliko drzne oblikovne invencije, tako skop in vendarle neverjetno bogat izraz ter toliko svobodne individualnosti kot v Savinškovi poeziji. Spomnimo se — v tem času, leta 1953, izidejo kot popolna novost in vsebinski preobrat v slovenski poeziji Pesmi štirih, stroge, tradicionalne pesniške oblike pa se razvežejo, kot ugotavlja France Pibernik, šele nekje po objavi prevodov poezije Federica Garcie Lorce. Izbor Savinškovih pesmi sem na grobo razdelil v več skupin: v prvi so zbrane zgodnejše pesmi, naslednje tri skupine temeljijo na glavnih temah Savin- škovega pesniškega ustvarjanja v štiridesetih letih — to so smrt, Bog in ljubezen, na koncu pa so uvrščene pozne pesmi, napisane po letu 1950. Kljub temu da gre pri tematiki za vsebinsko različne sklope, sem se trudil pesmi razvrstiti približno kronološko, tako da lahko vsaj v grobih obrisih sledimo pesniškemu razvoju umetnika. V zvezku, datiranem leta 1944, je Savinšek zapisal: »Svojih pesmi nisem napravil jaz. To je napravil nekdo drugi, ki je v meni, ki ga poznam in čutim, ko sem najbolj sam.« Kljub tej precej stereotipni izjavi, ki je verjetno temelj mladostnih poetičnih poizkusov vsakega pesniškega začetnika v dobi odraš- čanja (čeprav je bil Savinšek tedaj star že 22 let), pa vendarle lahko opazimo, da so motivi samote, obupa in izgubljenosti v svetu stalno prisotni v Savinškovi poeziji. Najverjetneje je bilo tako tudi v življenju, na kar navaja njegova biografija. Posebej značilen je fragment (nedokončane?) pesmi, v katerem je Savinšek napisal: Žalost, žalost, to je dediščina, ki sem jo od matere dobil in strašen sum in brez moči obup. 109 Savinsek.pmd 109 9.12.2003, 11:24 Black Strah, brezmejen strah je dediščina, ki mi jo je oče dal in klavrn ponos in bedno slavohlepje. In kaj bo dediščina, ki jo bom jaz sinu dal? Savinškovo življenje je globoko zaznamovalo dejstvo, da je oče leta 1929, ko je bil Jakob star sedem let, zapustil družino in se naselil v Beogradu. Kot naj-starejši sin je moral simbolno prevzeti vlogo očeta, predvsem kasneje, po juniju leta 1942, ko so Nemci v Beogradu ustrelili očeta kot talca in je družina ostala brez dohodkov, pa jo je pomagal tudi preživljati. Morda se je iz takšnih družinskih razmer razvil posebno tesen odnos med Savinškom in materjo, ki je trajal vse do njegove smrti in je verjetno zaznamoval njegove odnose z nasprotnim spolom. Kljub številnim ljubezenskim razmerjem (najglobje je bilo gotovo z Milo Kačič, ki mu je tudi rodila sina), z ženskami nikoli ni vzpostavil tesnejše zveze in je ves čas stanoval doma. Kadar je bil zdoma, je materi pogosto pisal. Obiskala ga je celo na kiparskem simpoziju v Avstriji. Ta poseben odnos, ki zelo jasno problematizira njegovo razmerje do žensk in do pojmovanja matere, je neverjetno odkrito, s skoraj avtoterapevtsko željo prikazal v (sicer ne najbolj uspeli) pesmi Žena: Želel sem si žene in v naročju njenem spati, razviti prapore, ki bi jih ona tkala, nobena bi prestrma zame ne bila obala. Umrla žena je, iz rok izvila se je — mati. Ni še rojen drzni človek, ki bi na poti zlati do sreče mogel me zavreti. Smrt, življenje bi sejala uporna roka, saj bi ona moje čelo varovala. Umrla žena je, rodila se je — mati. Zemlja širna in nebo bi ne imela skrivnih globočin, ki jih kot mož in žena z roko v roki ne bi prebrodila, očetovstva in materinstva spomenike bi razbila. Izvila sta iz rok se mati in zaznamovani sin. 110 Savinsek.pmd 110 9.12.2003, 11:24 Black Poseben je bil tudi odnos do ženske v Mrakovem krogu, ki mu je Savinšek pripadal nekje od leta 1941 do 1946. Karizmatični dramatik je v svoji umetniški zaverovanosti vzgajal nadarjene mlade ustvarjalce v neke vrste umetniškem celibatu, ki je imel za cilj dvig v čisto umetniško ustvarjanje. Zato je značilno, da je po pripovedovanju nekaterih Savinšek pretrgal stike z Mrakom kmalu po začetku svoje zveze z Milo Kačič. Poseben odnos je Mrak prav gotovo gojil do žene, slikarke Karle Bulovec, katere likovna ustvarjalnost, ki se je v skupnosti gojila kot kult, je postala diktat mlademu Savinšku. Zgodnja likovna dela, portreti in monumentalne risbe, kažejo vse znake tega vpliva. Izredno zanimivo pa je, da po drugi strani ni mogoče govoriti o kakšnih posebnih vplivih Ivana Mraka na Savinškovo literarno ustvarjalnost. Nekaj »himnične« vzne-senosti bi morda lahko našli v ciklu ritmizirane poetične proze Bog. Kljub temu pa najbrž lahko rečemo, da je pesem nastala bolj v tisti tradiciji slovenske književnosti, ki je vzore iskala v bližini Gradnikovih prevodov Tagoreja in pa v claudelovskih spevih v zbirki Zemlja Edvarda Kocbeka. Savinšek je svojo življenjsko samoto in neodvisnost poudarjeno gojil skozi vse svoje življenje ter si ni pustil odvzeti umetniške svobode, saj je svojo ustvarjalnost razumel zelo zavezujoče. V pesmi iz zapuščine Meja je zapisal: In kadar hočem premakniti prste bele, težo celega sveta na rokah nosim. Hkrati sta mu ravno življenjska neodvisnost in nezavezanost pomenili ustvarjalno svobodo in pogoj za umetniško kreativnost. V pesmi Sam jo opisuje takole: Kaj še ne veste, da je večna bit doma, kjer čuje se samotnega srca utrip in to, da moraš biti sam, če hočeš pravega življenja nit, ujeti za begoten, komaj sluten hip; … Pesmi o ljubezni so zato tragične in ostajajo neizpolnjene — končajo se z odhodom ali smrtjo. 111 Savinsek.pmd 111 9.12.2003, 11:24 Black Savinškove pesmi ves čas ostajajo ubeseditev njegovih razmišljanj o svetu, neke vrste ustvarjalni poetični dnevnik, kamor umetnik zapisuje svoja opažanja in občutja. Pesmi iz medvojnega obdobja kažejo Savinška kot pesnika, ki je v mladostnem žaru reagiral (včasih z nemalo patetike) na različne eksistencialne stiske in situacije, ki so ga prizadele. Nemirni čas njegovega umetniškega odraščanja je bil kruto zaznamovan s svetovno vojno, ki je s svojimi grozotami usodno vplivala tudi na Savinškovo umetnost in življenje — ubita sta bila oče in brat, sam pa je občutil taborišče v Gonarsu. Kot razmišljajoč človek in izrazit individualist, ki ni deloval politično, je med vojno, ki je terjala opredelitev za eno od strani, izkusil zapore tako poražencev kot zmagovalcev. Izredno suge-stivna je podoba medvojne Ljubljane v pesmi Procesija: Debeli skladi črnih plaščev žalostno visijo nad belim mestom, mrtvecem z razprtimi dlanmi, koraki živih vseh zavrti so z nevidnimi vezmi — zvonovi skozi line stolpov brez glasu strmijo. Po vojni je v Sloveniji nastopil čas skoraj obveznega družbenega angažmaja v umetnosti – odmeve najdemo tudi v Savinškovem kiparskem ustvarjanju, saj je izdelal serijo spomenikov na temo NOB ter vrsto kipov, ki upodabljajo trpljenje v taboriščih. S tovrstno tematiko se je ukvarjal tudi v poeziji, najbolj v pretresljivo realističnem ciklu pesmi Buchenwald, kjer z verističnimi podrob-nostmi upodablja trpljenje in razčlovečenje življenja v nacističnih uničevalnih taboriščih. V pesmi Preveč sem videl takole oživlja tudi spomin na vojne gro-zote, ki jih je sam doživel: Preveč sem videl, da bi pozabil krivice, črna usta mrtvih, vrišč poklanih žen in grozo pogorišč. Preveč sem videl, da bi pozabil udarec biča po krvavi glavi, tuljenje psa na grobu, jok otrok, poljub in zadnji stisk ljubečih rok, oči nedolžnih, plavajoče v Savi. 112 Savinsek.pmd 112 9.12.2003, 11:24 Black Tematika smrti pri Savinšku ni omejena le na vojno, ampak je kot nekakšna rdeča nit prisotna skozi ves njegov opus. Nanjo se navezuje tudi umetnikova slutnja zgodnje smrti. Prav njegove pesmi iz zapuščine razkrivajo, da ta slutnja ni bila le umetno ustvarjen Savinškov mit, ampak ga je dejansko spremljala in zaznamovala že od mladosti. Morda lahko prav v tej slutnji iščemo vzroke za Savinškov neverjetni ustvarjalni nemir in neutrudno, hkrati pa eklektično iskanje vedno novega in izpolnjujočega umetniškega dela in spoznanja, ki se posledično ni zaključilo na ravni »tiste velike likovne in duhovne sinteze«, ki jo je omenjal Emilijan Cevc. Slutnjo smrti je Savinšek v poeziji večkrat izrecno zapisal, morda najlepše v pesmi, ki je bila v mesecu oktobru 1945 napisana za Milo Kačič v Mirni na Dolenjskem: Zagrinjajo me, draga, črnih slutenj jate, grozeče sence vidim, slišim krik, ki me duši. Če več ne pridem, ne pozabi me. Ti me zagrebi. Podobna slutnja smrti je zapisana v pesmi Pogrezam se, kjer pravi: Življenja meja pred menoj leži. Vendar kot umetnik, za vedno zavezan le ustvarjanju, v pesmi Samo par črnih črt hkrati prosi: S amo par črnih črt mi še, Gospod, dovoli vtisniti na sivobel papir, … V pesmi Uganka pa se sprašuje tudi o smislu umetnosti pred podobo smrti: Če smrt je vse, kar nam bo ostalo od smešne hoje po tem ostarelem svetu, potem zares ne vem, kaj nam nebo v nemirno kri je dalo, da vedno znova hočemo služiti pesmi, čopiču in dletu. Precej Savinškovih pesmi kaže še začetniške težave, predvsem v rimi in ritmu, nelogični sintaksi itd., čeprav nekateri rokopisi z avtorjevo dodano metrično shemo pričajo, da se je skušal tudi po formalni plati resno ukvarjati s poezijo. Vsekakor drži, da Savinškova poezija v obdobju med vojnama in kmalu po njej še ne dosega kvalitetne ravni najboljše slovenske poezije. Prehod v novo ustvarjalno pesniško obdobje in nove izzive kažejo predvsem pesmi po letu 1950. 113 Savinsek.pmd 113 9.12.2003, 11:25 Black Savinškove »pozne« pesmi, napisane po letu 1950, so postavljene strogo kronološko, zahvaljujoč Savinškovi dataciji in pogosto celo navedbi kraja, kjer so nastale. Pesem Belo jadro je nastala na krovu ladje čez Rokavski preliv, na njegovem potovanju v London, kjer je obiskal tudi slavnega angleškega kiparja Henrya Moora. Večina ostalih morskih motivov izvira iz Pirana, kjer je umetnik tudi živel, kadar ni bil doma v Ljubljani. Pesmi so se mu očitno porajale neposredno, kot utrinki s poti ali bežne impresije v naravi, zanimivo pa je, da razen redkih ne vzbujajo vtisa hipnosti in trenutne inspiracije, temveč bolj močne in premišljene pesniške koncentracije — kljub temu, da so ostale v zapuščini v rokopisu in jih Savinšek očitno ni tako skrbno predeloval kot zgodnje pesmi. Pozne pesmi kažejo nekaj izrazitih posebnosti predvsem v formalni podobi: pri tem se izkaže, da je Savinšek med prvimi v slovenski povojni poeziji radikalno posegel v strukturo verza in ga razbil v smislu modernizma. Opazna je reduk-cija sintakse iz besed v tišino — postal je zmeraj bolj skop z besedami, tako da je videti, kot bi nekatere pesmi proti koncu kar ugašale v molku. Zdi se, da je v posameznih pesmih, ki so nastale v zadnjem obdobju njegovega življenja, Savinšek v poeziji nakazal, v katero smer vodijo ta uporabljena stilna sredstva. V pesmi Smrt jetičnega, ki nosi podnaslov Prijatelju Bobiju je izrecno zapisal naslednje: To je smrt. Da, to je ona. Smrt je to, zato tako je tiho, tiho… Podobna stilna sredstva je uporabil tudi v pesmi brez naslova, ki se začenja » v neskončnem nebesu …«. Pesem je verjetno nastala v bolnišnici in s svojo simboliko beline in trpnega čakanja znova spominja na smrt. Tudi sam ritem pesmi, ki počasi zastaja, in uporaba iteracije pripomoreta k temu, da imamo občutek, kot da se besede v pesmi počasi izgubljajo v neskončni praznini. Ob nekaterih podobnih primerih v Savinškovi pozni poeziji se lahko skoraj vprašamo, ali gre sploh že za pravo, konsistentno pesem ali pa le za preprosto nizanje podob, ki se porajajo v avtorjevi zavesti. Na neki način ostanemo negotovi: ali sploh še lahko najdemo v pesmi smotrn, tradicionalni globoki smisel, ki naj bi šele ustvarjal pravo poezijo, ali pa gre le za artistično oblikovno kombinatoriko besed? Podoben princip je na delu predvsem v pesmi Čakam in 114 Savinsek.pmd 114 9.12.2003, 11:25 Black Slišim veter in še v nekaterih drugih iz tega obdobja. Morda se prav zato na prvi pogled celo zdi, da je, podobno kot v kiparstvu, ostal Savinškov pesniški opus na ravni poskusov, fragmentov, ki ostajajo nekako nezaključeni in pogostokrat obvisijo v praznem. Vendar se po drugi strani lahko vprašamo, ali ni prav ta nedorečenost posebna kvaliteta teh pesmi. Vsekakor pa ostaja v Savinškovem literarnem opusu cela vrsta odličnih pesmi, ki se bralca globoko dotaknejo in ga docela prepričajo prav s svojo jedrnatostjo in močno metaforiko — eden najlepših primerov je gotovo pesem Mesto živih s čudovito primero zvezdnega neba kot mesta umrlih. Podobno uspela je pesem Smo, ki je nastala na izletu v Bohinj – prekrasna okolica jezera je pesnika navdahnila k pisanju pesmi, ki s pesniškim dualizmom podob: »na hrbet gore položeni« in »na hrbet časa položeni« deluje kot nasprotje narave proti človeku, večnosti proti minljivosti, napeti trebuhi pa znova spomnijo na smrt in končnost. Pri tem je potrebno opredeliti specifičen Savinškov odnos do narave, ki radikalno prekinja s tradicionalno slovensko zavezanostjo naravi kot simbolu zavetja in olajšanja. Pri Savinšku nosijo elementi stvarstva — pri tem bi opozoril predvsem na simboliko vode (»voda v grlu«, »utopljeni zaljubljenec«, »gnilo morje« …), vetra itd. — v sebi ele-mente grozljivega, nečesa, kar človeka v temelju ogroža, razen v redkih primerih, kot je denimo kratka pesem Ob morju posedam. Ta kratka petvrstičnica ima skoraj značaj haikuja in predstavlja zgolj razpoloženjsko sliko iz narave, ki pa je nato v pesmi Strah, napisani v istem času, oktobra 1956, grozljivo stopnje-vana z občutji samote, utesnjenosti in strahu. Na koncu nam ostane vprašanje, kam umestiti Savinškovo poezijo v okviru slovenske književnosti. Na žalost prihajajo Savinškove pesmi v javnost šele dobrih štirideset let po njegovi smrti. Zato je danes težko ovrednotiti celoten Savinškov pesniški opus, ki je, tako kot likovni, precej heterogen. Vsekakor pa močno odraža duha časa, v katerem je umetnik živel, in sicer od prvih zanosnih mladostnih pesniških poskusov, ki so verjetno nastali v vojnem času, do za- četka šestdesetih let, ki jih je v slovenskem pesništvu zaznamoval dezilu-zionizem in prehod v modernizem. Na splošno najbrž velja trditev, da so Savinškove pesmi iz prvega obdobja, ki ga lahko umestimo približno od leta 1943 do 1949, nastale v formalni tradiciji predvojne slovenske književnosti. To so konvencionalne rimane pesmi, predvsem v obliki sonetov, ki so na vsebinski 115 Savinsek.pmd 115 9.12.2003, 11:25 Black ravni zaznamovane s pesnikovo osebno rastjo in zgodovinskim dogajanjem v času, v katerem so nastale. Grozljiva izkušnja vojnih in povojnih strahot je pustila travmatičen pečat na celotni generaciji literatov po letu 1945. Savinšek tudi tu ni bil nobena izjema. Prehod v novo kvaliteto predstavljajo poznejše pesmi, po letu 1950; takrat se ob približno sočasnem kiparskem izkaže tudi Savinškov literarni prehod v – za naše razmere v tem času — razmeroma radikalen modernizem. Opozoriti je namreč treba, da so Savinškove pesmi tudi po zunanji, formalni plati izrazito moderne — kar se kaže v uporabi razbitih, prostih verzov, odsotnosti interpunkcij itd. Zato nekatere od pesmi po vizualni podobi presenetljivo spominjajo na konstrukcije modernih kiparskih form, ki jih je Savinšek ustvaril v teh letih. Odtod tudi ideja, da posamezni pesmi v knjigi kot pomemben vizualni pen-dant dodamo podobe iz njegove kiparske ustvarjalnosti kot prikaz komple-mentarnosti umetniškega ustvarjanja Jakoba Savinška. Na ta način lahko ujamemo sozvočje besede in kipa, duha in materije, telesa in duše — pa tudi nasprotja in dileme, ki predstavljajo bistvo njegove ustvarjalnosti. Namen objave Savinškovih pesmi torej ni bil samo slediti procesu njegovega kiparskega ustvarjanja v literarno–biografsko sfero. Ne, njegova poezija je prav gotovo čisto avtonomna v svoji kvaliteti in pričevanjskosti in morda še na bolj intimen in neposreden način odstira umetnikove ustvarjalne probleme in njegov odnos do sveta kot njegova likovna ustvarjalnost. Ni le preprosto upesnjevanje dogajanja v umetniku in svetu okoli njega, ampak pristno pesniško izrekanje resnice sveta, kakor jo je sam doživljal. Savinšek v svoji dvojni vlogi likovnega in besednega umetnika ni tako osam-ljen: v slovenski novejši umetnosti najdemo vsaj dva podobna primera, ko likovna ustvarjalca privlači tudi zven poetične besede — poezijo pišeta tudi Janez Bernik in Zdenko Huzjan. Glede na to lahko poskusimo postaviti poetično hipotezo: ali nima morda taka poezija podobne funkcije, kot jo je imela fotografija v realizmu? Skoraj si je mogoče zamisliti, da predstavlja neke vrste duhovna očala, duhovno optično pomagalo, s katerim lahko razmišljajoči umetnik »preslika« realnost v procesu umetniškega ustvarjanja v konkretno likovno delo. Ali pa obratno. Marijan Rupert 116 Savinsek.pmd 116 9.12.2003, 11:25 Black Med Bogom in bogovi Ob pretipkavanju Savinškovih pesmi Že dolgo je tega, kar sem v avtobiografiji Petra Ustinova (Dear Me) prebrala, da je na vzpodbujanje, kako mora nujno braniti neko svojo dramo, odvrnil nekako takole: „Če se ne more braniti sama, je ni vredno braniti, torej ni razloga, da bi jo branil!“ Vsaj tedaj sem se zamislila nad prednostmi, ki jih imamo pri srečevanju z umetniškimi deli tisti, ki jih beremo, gledamo, poslu- šamo kar tako, iz čiste radovednosti, ne zaradi izobraževanja. Tisto, kar potem morda izrečemo o njih, je v primerjavi z mnenji profesionalcev po definiciji seveda bolj naivno, večkrat zmotno, nezanimivo, morda že stokrat povedano, pa potem zavrnjeno ali potrjeno, je pa hkrati iz prve roke, neprežvečeno, sveže, sicer včasih morda malo prepišno v akademskih sobanah, zato pa hkrati ne-obremenjeno s pretiranim racionalnim aparatom in podatkovno patino. V takem duhu sem se odločila, da vendarle ubesedim nekaj tistega, kar me je spremljalo ob pretipkavanju Savinškovih pesmi za pričujočo knjigo njegove poezije. Kako malo vem o njem, sem se zavedla šele sedaj, ko so me prijatelji in znanci spraševali to in ono, saj je v zadnjem času pogovor večkrat nanesel nanj — ker sem pač omenjala, kaj počnem. Občudovala sem njegove kipe, ko sem pretipkavala številne različice njegovih pesmi, sem vzljubila njegovo poezijo, ko pa me doleti vprašanje: Kdaj in ob kakšni priliki je že Savinšek... ?, sem gola in bosa! Ob nastajanju knjige Savinškovih izbranih pesmi, ki je, kot vse kaže, v prenekaterem pogledu samo del; sicer zelo reprezentativen in poveden del, pa vendar samo del njegove literarne zapuščine, sem se večkrat zamislila nad komaj verjetno iskrenostjo, pokončnostjo, neprestanim dia-logom s smrtjo in nekompromisnim ognjem do vsakogar in vsega, s čimer je prišel v stik. Če sem pri kipih to le slutila, je bilo tukaj, vsaj zame, ki sem bolj človek besede kot likovnega izraza, vse črno na belem, napisano, izrečeno. Prenekateri rokopis tudi po obliki izraža avtorja — kiparja. Spoštljivo sem se poskušala držati oblike in interpunkcij. 117 Savinsek.pmd 117 9.12.2003, 11:25 Black V Savinškovih pesmih odmeva marsikaj, predvsem seveda njegovo trpeče bitje in žitje, ko je v vsakem svojem kipu ob vsem, kar je uresničil, videl, čutil in kar ga je gotovo še posebno gnalo in podžigalo, hkrati pa neozdravljivo mučilo, skoraj otipal tudi tisto, kar bi še hotel izklesati, oblikovati, storiti. Do krvi boleče je občutil, kako: Edina je resničnost: hrepenenje. Nesramna laž: življenje. Spet drugič se zdi povsem spokojen ob morju pod razcvetelim breskovim drevesom ali v zavesti svoje pomirjenosti, ki jo občuti tako močno, da se čuti sposobnega, ponuditi jo celo svojim dragim: da reka si, bi rad bil ločje, da v meni svoj nemir bi skrila. Za to, kar pretresa svet okoli njega, se čuti krivega, ve, da je sam del vsega tega, čuti, z vsem bitjem čuti, da bi ne smelo biti tako, kot je, da bi moralo biti in včasih se mu v slutnji zazdi, da bi celo lahko bilo drugače. Pa vendar, tu in tam morda ironično, s kancem črnega humorja, a vseeno v sveti grozi, odslikuje, da svet je takšen, kakršen je. Živeti in trpeti v njem je sicer naše poslanstvo in ne samo usoda, velja pa : Čemu ljubezen, svoboda brezkrajna in psalmi bratstvu, žrtvam epopeje, – ko vsemu svetu je poznana tajna, da vedno pajki bodo klali muhe, da vedno mrtvih bodo polne veje, — debeli vedno bodo žrli suhe. Čutil je, da obstaja, da mora obstajati, tudi tu v tem politično podivjanem in po maščevanju hlepečem svetu, ki se mu prikazuje tako strašen in tako brez-izhoden: kri nam zaliva oči, ozračje pretresa tuljenje, goltamo strašen posmeh — obešenci! Kri! Maščevanje! Čakamo mrtvi in čakamo živi, štejemo leta in štejemo sluzave dni. kljub vsemu, kar mu dopovedujejo oči in razum, tudi nekaj drugega, nekaj tistega, kar je ugledal verzih: 118 Savinsek.pmd 118 9.12.2003, 11:25 Black dobrota plemenita, ki krvavi zmagi ne zida spomenikov do neba — to je sen človeškega srca. Grmi proti krivičnemu svetu in nazorno osmeši vse jalove opomine in brez-zobe obtožbe ter papirnata priznanja o nujnosti skrbi za tiste, o katerih pra-vimo danes maziljeno in olepšano, da so na socialnem robu družbe, ko zapiše: Morilec ni hujši od gospoda, ki pretvarja kri v denar in s tem ustvarja sebi raj in drugim tlako. Čeprav ima petje pesmi o svobodi za Božje naročilo, Ko sem rodil se, mi je Bog ukazal: Hodi – in po svetu vsem oznanjaj: Pojmo, bratje, pesem o svobodi. predobro ve, da tisto, za kar navijajo politiki ni svoboda, ki bi res zaslužila to ime. Ta brezzobi humanizem, ki ga ponujajo v imenu ljubezni do bližnjega ne daje svobode, v najboljšem primeru nas lahko tu in tam vsaj malo pomiri s kakšno svoboščino. Nič več ne maramo bogov, ne idealov, ki z njimi ste polnili strankarska korita, da svinja vedno je ostala sita, prepevali ne bomo več maziljenih koralov. Ob vsem tem se neprestano steguje za tistim resničnim Onstran, si obupno in nepopustljivo prizadeva za Resnico in Spoznanje, čeprav mu vse, s čimer bi mogel karkoli logično razumeti iz dneva v dan kaže, da bojuje boj brez upa zmage. Vseeno zapiše: Srečen sem samo takrat, kadar vse vem in vse razumem brez normalne pameti, ki nam pomaga le pri sklepanju trgovskih računov. Kadar je v meni brezčasnost in brezprostornost. Morda je tak trenutek le sekunda v času. Ena sama sekunda. A življenje jo malokdaj dopusti; iz bojazni, da ne izgine v noč, kjer se je rodila. Trpljenje, sovraštvo in nasilje, ki jih doživlja in gleda in proti katerim se zdi kljub ustvarjalni moči, ki jo nesporno čuti, tako brez moči, mu narekujejo verze: 119 Savinsek.pmd 119 9.12.2003, 11:25 Black Kaznuj, ubijaj in zažgi prokleti svet, da krokar tisoč let bo štel grobove, – usliši mojo prošnjo, o Gospod! A njegovo vprašanje ostaja: Če smrt je vse, kar nam bo ostalo od smešne hoje po tem ostarelem svetu, potem zares ne vem, kaj nam nebo v nemirno kri je dalo, da vedno znova hočemo služiti pesmi, čopiču in dletu. Pravi, da je radost poljubljal in trpljenje molil, da je razglodan od obupa, Boga pa roti: Daj mi živeti, da bi klesal v razžarjeno nebo zakone tvoje nedoumljive modrosti. Življenje doživlja kot deleženje pri ustvarjanju sveta tako močno in tako krvavo zares, da je videti, kot da dleta, peresa, čopiča sploh ne more odložiti. O svojem sodelovanju pri klesanju Edena na tem svetu je tako zelo prepričan, da pravi: In če še toliko mi bode muk zadalo to potovanje k sebi, si bom rekel, hodi, nad svojo rakev zidat katedralo! Po drugi strani se zdi drugod potolažen, prežarjen, skoraj povsem pomirjen: On je ki je in ne umre nikoli Jaz sem ki sem in on sem jaz jaz sem piščal in on mi daje glas glas radosti in bôli S smrtjo se pogovarja kot z ljubico, občuduje njen mir in si želi njenega objema, prepustiti pa se ji ne more. Ti ljubica mojih upov in sanje zdaj spet si pri meni; pozabi, da sem te nekdaj pozabil, z nežno me, belo haljo odeni. Razdejanje, ki ga bo ta ljubica z očmi kot rubini v žarkem pesku puščave naredila v vsem lepem, kar je držal in oblikoval, je preveč strašno, njegova ljubezen do vsega lepega preveč živa in hrepenenje po brezčasni lepoti in ohranjanju tega, čemur ravno begotnost daje zadnji čar, preveč resnična. 120 Savinsek.pmd 120 9.12.2003, 11:25 Black Naj senca tvojega življenja ne izgine, ime prelepo naj ostekleni, beseda, ki jo poješ okamni, lepota tvoja naj ne ve za razvaline. V zavesti vrednosti Edena, kjer piše in kleše v kamen, ne v pesek in vodo, kaj šele v nekaj, kar bi bilo nič in hkrati vse, ne more zares odvreči dleta, peresa in čopiča: in od želja kar jih bilo je le ena naj ostane – da bil bi kamen Saj črka v kamnu stoletja preživi. Rešuje se v včasih prav duhovite sintagme, ki pa ne prepričajo povsem: Če vse je Bog in Bog je vse, ne vem, zakaj ga molimo v oltarjih, ne vem, kaj hrepenimo, zakaj iz sebe v boljši svet želimo? Saj izven njega, ki je vse – nič ni, saj v njem smo, eno z njim; kaj o nebesih govorimo? Kolikokrat sem se ob teh odlomkih spomnila na besede, ki jih v filmski različici knjige Mojster in Margareta izreče Kristus, ko opisuje prizadevanja evangelista Mateja. Nekako takole govori: „Za mano hodi neki cestninar. Ime mu je Matej. Neverjetno priden je, zapiše vse kar rečem. Razume pa prav nič!“ Razumeti karkoli na potovanju med tem, kar je ostalo od zemeljskega Edena, in med tem, kar nas čaka v nebesih, je nemogoče. Če bi razumeli, Eden ne bi bil Eden in še manj bi bila nebesa nebesa. Ni mogoče razumeti, tudi Savinšku ne. Pri iskanju vodnjaka v tej puščavi ostane človeku le trud, le kopánje in to je Savinšek izkusil še mnogo bolj kot marsikdo drug. V prelepem petdelnem 121 Savinsek.pmd 121 9.12.2003, 11:25 Black ciklusu Bog se zdi, da je najbolj eksplicitno zaslutil, kako ni na človeku, ki teče, ampak na Bogu, ki se usmili. Ko na tej poti odvrže že prav vse, kar je imel za svoje: Roža, ki sem jo odgriznil Zate, je že davnaj ovenela. Prgišče vode, ki sem ga nosil preko razbeljene puščave, da bi Ti umil noge, se je izsušilo. List, na katerem sem imel hvalnico Zate, mi je odnesel veter takrat, ko sem iskal sebe po zamrzlih gorah. Pesmi, ki sem jih iz veka v vek ponavljal, sem pozabil. Nič nimam; bel okostnjak stojim pred Teboj. stopi Bog k njemu in ga ljubeče odreši: „Preveč nosiš s seboj,“ si mi dejal in pokazal na kosti, ki so se morale v soncu bleščati kot alabaster. Hrbtenica je bila stolp, na katerega je razigrana umetnikova fantazija položila kupolo. Doumel sem in osramočen sklonil glavo. In odvrgel sem bele kosti in stopil k Tebi. Če v zvezi s Savinškom omenim nebesa, dobijo nekakšen prizvok svisli. Nekako si ga laže predstavljam v vlogi mojstra, ko se v romanu Mojster in Margareta Levi Matej in Woland pogovarjata o njegovi usodi: „Prebral je mojstrovo delo, in te prosi, da vzameš mojstra s seboj in ga poplačaš z mirom. Ali pa ti je mar to pretežko, duh zla?“ „Meni ni nič pretežko,“ je odgovoril Woland, „in tebi je to dobro znano. Zakaj pa ga ne vzamete vi k sebi, v svetlobo?“ „Zaslužil si je mir,“ je z žalostnim glasom rekel Levi. Milica Kač 122 Savinsek.pmd 122 9.12.2003, 11:25 Black Knjižna zbirka $ 9 Jakob Savinšek Izbrane pesmi 1 Savinsek.pmd 1 9.12.2003, 10:47 Black 123 Savinsek.pmd 123 9.12.2003, 11:25 Black Kazalo pesmi 7 Molče predaj se 9 Pot 11 Domov ... 13 Če je 15 Iz ciklusa Buchenwald Spominu očeta 17 Vstajenje 19 Človeško srce 21 Iz česa vre beseda 23 Uganka 25 Smrt 27 Pogrezam se 29 Smrt ... 31 Na pokopališču 33 Gospod je dal ukaz 35 Bog 39 Iz cikla Pesmi starcev 41 Meditacija 43 Tebi 45 Duh in jaz 47 Vsa pota, glej ... 49 Edina si ... 51 Komaj sem objel te ... 53 Kar lebega bilo je ... 55 Daleč tvoja sled od moje je ... 57 Drug drugega ... 59 Črno drevo 61 Škorpijon 63 Dober nasvet za življenje Savinsek.pmd 124 9.12.2003, 11:25 Black Kazalo pesmi 65 Kam 67 Moja pot ... 69 Kar 71 Vse kar bilo je 73 Srečen sem 75 Slišim veter 77 Belo jadro 79 Kot polip na mesu 81 Čakam 83 Ob morju posedam 85 Le zakaj 87 Strah 89 Groza 91 Smo 93 In žalost tu je 95 Mesto živih 97 ljubezen 99 Ni več daleč 101 Zaljubljeni utopljenec poje ... 103 Sem čakal 105 Pot 107 Marijan Rupert Odprtih oči smo na hrbet časa položeni Umetnost kot simulacrum življenja 117 Milica Kač Med Bogom in bogovi Ob pretipkavanju Savinškovih pesmi 124 Kazalo pesmi 126 Kazalo fotogra˘j 125 Savinsek.pmd 125 9.12.2003, 11:25 Black Kazalo slik 8 Fakin, 1954, patiniran mavec 10 Glava psa, 1955, bron 12 Jeza, 1957, bron 14 Logor, 1952, patiniran mavec 16 Logor, 1956, patiniran mavec 18 Napuh, 1957, bron 20 Môra, 1957, bron 22 Avtoportret, 1956, patiniran mavec 24 Glasnik smrti, 1958, kovano železo 26 Protest, 1959, armirani beton 28 Ugriz, 1959, patiniran mavec 30 Logor, 1956, patiniran mavec 32 Ženski torzo, 1959, marmor 34 Ležeči ženski torzo, 1958, marmor 38 Sedeča žena, 1958, beli marmor 40 Ženski torzo, 1958, mavec 42 Žrelo, 1959, črni kamen 44 Torzo, 1955, mavec 46 Portret M. K., 1955, bron 48 Portret F., 1955, bron 50 Ženski lok, 1955, bron 52 Sramežljivka, 1954, patiniran mavec 54 Žena, 1954 mavec 56 Dvoboj, 1959, kamen 58 Ritem I, 1953, bron 60 Škorpijon, 1955, bron 62 Logor, 1956, patiniran mavec 64 Klovn pleše, 1953, bron 66 Tek, 1954, mavec Savinsek.pmd 126 9.12.2003, 11:25 Black Kazalo slik 68 Človek — pes, 1957, patiniran mavec 70 Umetnikova roka, 1949, marmor 72 Dekle, 1951, mavec 74 Stik, 1959, bron 76 Ptiči, 1959, železo 78 Pogoltnost, 1957, bron 80 Osnutek za abstraktno plastiko, 1960/61, bron 82 Zoomorfna forma, 1960, 84 Forma III, 1960, bron 86 Laž, 1957, bron 88 Lenoba, 1957, patiniran mavec 90 Skat, 1958, bron 92 Forma, 1960, bron 94 Znamenje 20. stol., 1960, bron 96 Forma, 1960/61, mavec 98 Pravokotni element, 1960, mavec 100 Kompozicija I, 1961, bron 102 Kompozicija IV, 1961, mavec 104 Kompozicija III, 1961, bron 123 Žeja, 1952, patiniran mavec Ovitek: Detajl spomenika R. Jakopiču, 1955 Avtoportret, 1943, bron 127 Savinsek.pmd 127 9.12.2003, 11:25 Black Prav počasi, prav počasi hodi, misli svoje in ne glej nazaj in če vprašal te bo kdo: zakaj? Reci, da boš še nocoj umrl. $ Document Outline Izbrane pesmi Molče predaj se Pot Domov... Če je ... Iz ciklusa Buchenwald Vstajenje Človeško srce Iz česa vre beseda Uganka Smrt... Pogrezam se... Smrt... Na pokopališču Gospod je dal ukaz Bog Iz cikla Pesmi starcev Meditacija Tebi Duh in jaz Edina si ... Daleč tvoja sled od moje je ... Škorpijon Dober nasvet za življenje Kam... Moja pot... Kar Vse kar bilo je ... Srečen sem Belo jadro Čakam Ob morju posedam Le zakaj Strah groza Smo In žalost tu je Mesto živih Ni več daleč ... Zaljubljeni utopljenec poje ... Sem čakal Pot Odprtih oči smo na hrbet časa položeni Marijan Rupert Med Bogom in bogovi Milica Kač Kazalo pesmi Kazalo slik