PRIKAZI IN OCENE S h o h e i I ch imura B U D D H I S T CRITICAL SPIRITUALITY - PRAjNA AND SUNYATA Motilal Banarsidass, Delhi, 2001, 435 strani Dr. Sohei Ichimura, direktor Severnoa- meriškega inštituta za raziskave zen bu- dizma, šolan na Harvardu in University of Chicago v svoji zadnji knjigi predsta- vi petnajst člankov, kijih vse povezuje njegovo prepričanje v vsemogočnost človeškega razuma. V prvem razdelku Budistična kritična duhovnost v zgodovini in kulturise ukvarja z nastankom budiz- ma v Indiji in postavi ostro ločnico med budizmom in hinduizmom, pri čemer ovrže tezo o Sakyamuniju kot mistiku. Ustanovitev budistične sanghe poveže s propadom in zgodovinsko situacijo kra- ljestva Sakya. Posebno pozornost name- ni tudi čaščenju bodisatve usmiljenja Guanyin in prevodom Lotusove in Sutre srca v kitajščino. Svoje uvide o budistič- ni filozofiji naveže na Aristotela, Sokra- ta, stoike in Marka Avrelija. Za Ichimu- ra kot filozofaje značilna teza, daje po- trebno z dosledno disciplino racional- nosti krotiti religiozno vročico v njenih najbolj reakcionarnih oblikah. Osnova njegove zahteve po kritični duhovnosti je klic k ponovni vzpostavitvi človeške racionalnosti in vzdrževanju racionalne sposobnosti človeške narave v njeni pol- ni zmožnosti, da kljubuje grožnjam in strahu. Velik del svoje zadnje knjige (dru- gi razdelek: Nagarjuna, dialektika Madhyamike in kritična duhovnost) zato posveti Nagaijuni, dialektiki Madhyami- ke in budistični logiki. Dileme o Nagaiju- nu kot avtoiju Suhrllekhe in Ratndvalija reči s striktno distinkcijo med Nagaiju- nom kot avtorjem razprav o dialektiki, kot učenjakom, ki seje spreobrnil v ma- hayano, avtorjem tantričnih tekstov in historiografom iz 12. stoletja. Tretji razdelek (Kitajska kritična duhovnost in njena kultura) sestavljajo štirje članki. Tudi v teh ostaja zvest pre- pričanju, daje velik prispevek azijskih filozofij prav v njihovi racionalnosti in logiki. Primerjave konfucijanske in mo- hisdčne filozofije naveže na probleme logike in jezika in poda primerjavo med kitajsko in indijsko logiko in posebnim prispevkom kitajskega budizma k logi- ki in lingvistiki. Vse to poveže z budi- stičnim uvidom praznine (Sunyata). Po Ichimurovem prepričanju naj bi bil po- seben prispevek kitajskega budizma k kitajski filozofiji ta, daje uspel ob nave- zavi na konfucijansko in mohistično lo- giko ohraniti budistični uvid o vzajem- nem nastajanju in srednji poti in ga go- jiti v teorijah o Prajni in Sunyati\ ti dve naj bi tudi prispevali k boljšemu razu- mevanju in reševanju sodobnih prob- lemov. Kot dosleden budistični teore- tik eno izmed poglavij posveti Sutri srca 2 3 9 in Kumarajivovim prevodom v kitajšči- no, ki naj bi po avtoijevem mnenju bis- tveno prispevali k oblikovanju čaščenja Avalokitešvare kot najbolj pomembne dimenzije v zgodovini budizma na Ki- tajskem. Bodisatva Guanyinje glavni no- silec nauka o Prajni, hkrati pa tudi reši- telj in zaščitnik vseh trpečih bitij, ki v sebi združuje svojo dvojno vlogo v Prajni (modrosti) in Karuni (sočutju). Četrti razdelek posveti avtor bu- distični kritični duhovnosti v sodobnem sve- tu. Prvi od teh člankovje namenjen In- diji in v njem vzpostavi strogo ločeva- nje med budistično in hinduistično du- hovnostjo, pri čemer ovrže tezo, po ka- teri naj bi budizem vzniknil na teme- ljih zgodnjega hinduizma. V predzad- njem članku se posveti naravnemu za- konu kot osnovi dialoga med teistični- mi religijami in neteističnim budiz- mom, pri čemer naveže na Aristotelo- vo teorijo človeške narave, praktične vr- line in zlate sredine. V nekaterih sodob- nih gibanjihjasno pokaže na razliko ozi- roma soočenje med vero in razumom; tudi pri teh sodobnih filozofskih in etič- nih problemih gradi Ichimura na bu- distični logiki, kije poskušala nasprot- je med vero in razumom rešiti ne le na logičnem in lingvističnem področju, ampak tudi na subliminalnem nivoju, ki predhaja logičnim in lingvističnim procesom. Pri tem avtor opozaija, da je budistični prostop k razsvetljenju (boddhi) in osvobojenju (rnoksi) del očiš- čevalnega procesa duha, ki predpostav- lja tudi vztrajno prakso v smislu moral- ne in etične discipline. Ob upoštevanju razlik med naravo resnice, ki gradi na človeškem razumu, in tisto, do katere pridemo na osnovi razodeva, ki prese- ga človeški razum, avtor gradi tezo, da je v modernem svetu možno graditi kul- turo miru na osnovi človeškega duha in razuma, kije pogoj dialoga med re- ligijami in kulturami. Vsaka med religi- jami, tako teističnimi kot neteističnimi kot tudi filozofijami in sistemi misli, pa naj bi dovoljevala razumskim zmožno- stim, da analizirajo tudi resnico razo- deva in kakršnekoli izkušnje. V zad- njem članku avtor ob navezavi na Niko- mahovo etiko vzpostavlja možnosti tran- skulturalne in univerzalne etike. Med- tem ko je Aristotel navezoval največjo srečo na logos, pri čemer razumska zmožnost preudarja o naravi poslednje resnice, pa j e v budizmu največja sreča razumljena kot tista, ki transcendira zmožnost logike in jezika in s tem seve- da tudi razuma. V zaključku svoje knji- ge naveže Ichimura na budistični tekst, ki opisuje budistično sangho kot skup- nost, ki presega tako kastni sistem kot družbeno razlikovanje. Na primeru Buddhovega poduka prevzetnemu mla- deniču prikaže razumevanje budistične resnice, nedostopne tistim, ki so oholo vpeti v spone zakonske skupnosti, dru- žine in samovšečnosti. Maja Milčinski 2 4 0