150 Govorniške vaje društva »Slovenije". Govoril je dr. Razlag, kakor smo v predzadnjem listu povedali, obširno o slovenskem časnikarstvu in sicer o sledečih točkah: 1. Koliko in kakošnih časnikov je Slovencem treba? 2. Kako se naj naši časniki dušno in materialno podpirajo, toraj zdržavajo? 3. Ali nam je treba že sedaj političnega dnevnika? 4. Ali bi koristen bil časnik v nemškem jeziku? Pričel je blizo tako-le: Znano je celemu izobraženemu svetu, da je dobro vredjeno in umno razvito časnikarstvo velevlast, ktera marsiktero koristno reč dožene in narodom vdahne nove ideje v narodno-gospodarskem, političnem in društvin-skem življenji. Predolgo bi trajalo, ako bi vam o tem še hotel na širje govoriti, kar je tudi znanstveno izobraženim gg. društvenikom že tako znano. Naj toraj samo govorim o predloženih 4 točkah. 151 Slovensko časnikarstvo je, če izvzememo Vodnikovo poskušajo, še komaj 30 let staro in nam starjim rodoljubom še je v živem spominu, kako je cel6 moralične podpore enega uda visoke cesarske rodovine potrebno bilo, da so smele 1. 1843. začeti izhajati koristne kmetijske Novice", ki že 29 let marljivo in z najboljim vspehom obdelavajo ledino slovenskega časnikarstva in kterim gr6 največa zasluga za povzdigo gospodarstva, politične in narodne zavesti dolgo zanemarjenega, vendar pa na duhu in na telesu zdravega slovenskega naroda. — Ko začnejo pihljati 1. 1848. v celi Evropi vetrovi ljudske svobode, ko se otresejo narodi tisučlet-nega jarma sužanjstva in podložništva izpod sile bogatih grajščakov, se tudi živo zbudi čutje slovenskega zedi-njenja in da se ta po mnogih na tihem že gojena misel oživi, se prikaže časnik „Slovenija", kterega so sicer neugodni politični nasledki odstranili, in prikazalo se je še nekaj časnikov, kakor „Ljubljanski časnik", „celjske novine", „Slovenska bčela", „Slov. prijatelj", „Glas-nik", „Učiteljski tovarš", „Danica", „Primorec", „Pravi Slovenec", „Naprej", „Slov. Narod", „Slov. Gospodar", „Besednik", „Zvon", „Pravnik", „ Vrtec", nekaj šaljivih listov, v nemškem jeziku pa „Stimmen aus Inneroster-reich", „Triglav" in še morebiti kteri listič. Nekteri teh časnikov delajo neprenehoma že skoro 30 let, drugi ao svoje delovanje zopet ustavili. Ako tedaj resno premišljujemo stanje našega časnikarstva, si bomo sami stavili 1. gori navedeno prašanje, na ktero naj po svojih nazorih odgovorim. Nas Slovencev je le poldrugi milijon, in gledč na velikanske nepričakovane premembe zadnjih 10 let v Evropi bi slovenski narodič moral obupno pričakovati, ktero osodo mu prinese prihodnje desetletje, ako ne bi naravne zaslonbe imel v neizmernem številu sorodnih bratov, kterih je v Avstriji sami 18 milijonov med 8 milijoni Nemcev, 5 milij. Magjarov in 3 milij. Romanov, zunaj našega cesarstva pa je na Ruskem, na Turškem, na Pruskem in Saksonskem še čez 70 milijonov Sla-venov. Ako se toraj Slovenci v jeziku in slovstvu, potem v mednarodnem občenji čutijo v živi zvezi se vsemi svojimi brati, se jim ni bati narodnega pogina in ne obupati glede na dušni napredek in na materi-jalni razvoj in tudi staročastni Avstriji bode vsestranski blagor slovenske narodne vejice na korist. Da se vse blage namere tem ložej dosežejo, je treba pri budnem narodu časnikov, in sicer: eden veči časnik, kakor je sedanji ^Slovenski Narod", kteri žalibog v Mariboru izhaja, namesti da bi iz naravskega našega središča budil narod na živobitje; ta časnik bi naj izhajal kakor dosihmal trikrat ali k veČemu štirikratna teden, ker bom pozneje dokazal, da sedanje naše razmere še niso pripravne za politični dnevnik. Ker tak časnik vendar izpod 10 do 12 goldinarjev na leto ne more izhajati , akoravno bi imel do 1000 naročnikov, je še vedno potreben ceneji občeslovenski tednik, kterega na srečo že imamo v izvrstnih „Novicah". Druge slovenske pokrajine bi naj imele za svoje kraj ne zadeve samo tednike, in sicer na Stirskem „Slov. Gospodarja", na Primorskem „Primorca", na Koroškem pa bi naj „Besednik" se pomnožil tako, da bi bil podučni in leposlovni list za slovenske rodovine; razun teh bi še naj izhajali stanovski listi, kakor je cerkveni časnik „Danica", po tem „Učitelj s ki Tovarš", „Pravnik", slednjič en dober šaljiv list in za mladi naraščaj „Vrtec". Tako bi se zbrale v složno in premišljeno delovanje vse dušne in mate-rijalne moči malega naroda, ne pa, kakor spet vidimo na Primorskem, dva nova časnika, pri čemur se moči in delovanje na škodo splošnega razvoja cepijo, namesti da bi samo en tednik razpravljal tamošnje krajne raz- mere s posebnim obzirom na pomorske in kupčijske zadeve in na naše hrvatske brate v Istri. Kar zadeva 2. točko, moram svoje večletne skušnje razodeti, da se ne dušno, ne materialno naše časnikarstvo ne podpira tako, kakor bi koristno in potrebno bilo. Ker je slovstveno delo pri nas le postransko opravilo, je treba, da vsak v svojih vsakdanjega dela prostih urah glede na neizmerno važnost prihodnjih prvih let, vse svoje dušne moči napne in dela s tisto železno voljo in neopešanostjo, ktero občudujemo pri svojih čeških bratih, akoravno se trud ne plačuje z denarji, ampak le z narodnim napredkom, kterega bode vsak vesel. Sedaj pa žalibog opazujemo, da je le malo ne-vtrudnih delalcev, velika večina slovstvenih diletantov pa opeša, kako pridejo v zrelo dobo moškega vsakdanjega delovanja in popust6 vse vzvišene ideje in še k večemu le sočutje ohranijo za blagor svojega naroda. — Kar pa materijalno zdržavanje naših še tako izvrstnih časnikov zadeva, moram kar odkritosrčno povedati, da bi premožni rodoljubi morali naročeni biti sami na naše najboljše časnike, kakor so „Slov. Narod", „I\ovice" in v slavjanskem duhu pisana „Politika" (o stanovskih časnikih se to samo po sebi razumeva), da bi priložnost imeli premišljevati važne reči, ktere se razpravljajo, ne pa da se tudi najimenitniši sostavki le površno prelete. Čudil sem se, ko sem zvedel, da „Danica" nima čez 1200 naročnikov, ker sem poprej mislil, da jih mora vsaj 3000 imeti; popolnoma bosa pa je nekje sprožena misel, naj se še drugi cerkven list na noge spravi. V tem oziru tudi čitalnice precej škodujejo, izmed kterih celo nektere na trdnih nogah stoječe še nimajo vseh slovenskih časnikov, drugi pa se na tisto površno in nepremišljeno branje zanašajo , ktero naš napredek zavira in nam ne pusti priti do resnobnega postopanja, ker mišljenje samo je ravno tako omahljivo in nestanovitno. Čitalnice imajo nalogo, tiste časnike skupno naročevati, kterih posamni ne morejo plačevati ali kterih ne kaže drugače držati, razun tega pa bi imele skrbeti za uk v sorodnih jezikih, kakor je hrvatsko-srbski in češki, ker se samim petjem, plesom in tombolo mi naroda ne vzdignemo na višo stopinjo izobraženosti in blagostanja. (Konec prihodnjič.) 159 Govorniške vaje društva „SIovenije". (Konec.) O slovenskem časnikarstvu je na dalje govoril dr. Razlag: Naj mi bode dovoljeno govoriti o 3. točki namreč: ali nam je že sedaj treba političnega dnevnika? To vprašanje se je že večkrat po časnikih in društvih pretresovalo in potrebno se mi zdi, je bolj na tanko pregledati. Dokler se mora od vsakega lista en krajcar koleka in ravno toliko poštnine odrajtovati, bi že te pristojbine na leto, izvzemši nedelje in praznike, znašale 6 gold. To je davek na dušne proizvode, ki bi se moral povsod odpraviti, ker je škodljivo obdače-vati našim deželam toliko potrebni dušni razvoj, in gotovo se vjemajo z nami mišljenja vseh narodov, naj se ta zadržek brž ko brž odpravi. Morebiti bi se tudi smelo govoriti o odpravi poštnine za časnike, ker poštna naprava ima le nalogo posredovati promet in pri tem le dotične stroške zahtevati, sedaj pa vidimo, da še vsako leto državnim blagajnicam precej zdaten presežek dohodkov oddaja. Gied6 na dušne proizvode, kterih še v našem cesarstvu ne bode tako kmalu preveč, bi se tedaj poštnina imela precej znižati, ako ne bi se za časnike popolnoma odpraviti mogla. Razun teh 6 gold. na leto še je potrebno za dnevnik 12 do 14 gold., list pa pride po takem na 20 gold. vsako leto; to pa je naročnina, ktero bi le majhno število prejemnikov plačevalo, toraj se časnik materijalno ne bi mogel zdrža-vati. — Pri nas pa je tudi misliti na dušno zvezo med prostim ljudstvom in njegovimi izobraženimi členi, in skupno delovanje je vedno koristno, toraj tudi politični časniki morajo biti za vse stanove, da se ohrani in vedno bolj okrepi tista srečna vzajemnost mišljenja in delovanja celega naroda, ktero sedaj nahajamo v slovenskem narodiču. Prosti ljudje pa nimajo časa, vsaki dan celih tiskanih pol prebirati, izobraženi pa še vrh tega morajo druge dnevnike pregledavati, da so vedno pripravljeni na dušno borbo. — Dnevniku sta tudi potrebna vsaj dvavrednika, ker samo eden bi v kratkem opešal, ako za potrebno spoznamo, da so vsi sestavki globoko premišljeni, ker ne razpravljamo in ne boljšamo samo obstoječih dobrih razmer, temuč imamo pogostem skrbeti za nove ustroje, ki zahtevajo resno premišljevanje. Naše razmere pa še niso ugodne za časnike, kakor so pražki ali dunajski dnevniki, toraj moramo zadovoljiti se z manjšimi listi, ako ob enem skrbimo, da so tehtni na vse strani. Ne bom Vam razkladal zgodovine „Slovenskega Naroda", kterega čisto rodo-ljubje zdržava, vsaj je vsakemu znano, da ne leži na premehki postelji; toraj se meni v vsakem obziru koristno in zadostno dozdeva, ako še ta časnik za naprej izhaja po 3- ali 4krat na teden in ako ga vsestransko podpiramo dušno in materialno, bode več koristil, kakor dnevnik, ki bi manj med narod hodil, ker so mestjani in žlahtniki pozabili na svoj rod in se le radi šopirijo s tujstvom, ktero podvezuje vsako žilo slovenskega živobitja v lastni naši domovini. Akoravno priznavamo koristnost „Slov. Naroda" na meji slovenstva in smo gotovo vsi hvaležni žrtvam iskrenih rodoljubov , ki ga častno zdržavajo, vendar si ne morem kaj še enkrat javno izreči, da bi ta list moral v našem naravskem središču — v Ljubljani — izhajati in budni narod z združenimi močmi podpirati v njegovi težavni borbi za boljšo prihodnost. Konečno naj Vam, čestita gospoda, še razložim svoje misli o 4. točki današnjega predmeta: ali bi nam koristen bil časnik v nemškem jeziku? — Glede na dosedanje razmere naših narodnih, srednjih in cel6 viših učilišč, toraj glede na mkdost našega narodnega zavedanja in na potrebnost, da tudi drugi sosedni narodi zvejo naše želje in naše žulje nepo-srednje, ne pa le po slabih in dostikrat celo zlovoljnih prestavah, bi jaz na stavljeno prašanje odgovoril pri-trdivno. Znano nam je sicer, da si tudi merodajni krogi dajajo prestavljati nektere sostavke naših časnikov, vendar nas skušnja uči, da to že mora kaj kosmatega biti, in vendar je želeti, da vlada poznž ves razvoj narodnega gibanja, ne pa samo nektere iz zveze pretrgane Črtice, v kterih se morebiti išče le nevarnost za pisatelja ali vrednika. — Na dalje imamo nekoliko število mlačnih in omahljivih, a tudi po sovražnih časnikih zapeljanih rojakov, kterim bi potreben bil poduk o naših pravih razmerah, tem bi gotovo dobro došel list v nemškem jeziku, kteri bi razpravljal tudi obrtnijske, kupčijske in sploh narodnogospodarske zadeve, ki bi podučeval o političnih razmerah in umno pobijal nasprotno natolcevanje in tak tednik, v nemškem jeziku pisan, bi utegnil zdatno koristiti. Nam je treba napredka v vsaki stroki človeškega delovanja, temu pa bode sledila prava svoboda, sreča in blagostanje predolgo zanemarjenega slovenskega naroda, kteri prebiva v lepih pokrajinah do bregov jadranskega morja in za kterimi so rodovitne dežele drugih južnih bratov in sodržavljanov. Predno se konča razgovor naš o slovenskem časnikarstvu, si pridržujem besedo, da Vam, čestita gospoda, še povem, ako so me nasprotna mnenja drugih društvenikov za njihove nazore pridobila, ker si nikakor ne pripisujem nezmotljivosti glede na nas položaj, temveč bom rad poslušal vsako z razlogi podprto nasprotno mnenje. — Predsednik dr. Jan. Bleiweis preloži potem daljše razgovarjanje na prihodnji shod, ker je že skoro 10. ura zvečer, in tako pričakujemo na binkoštno soboto prav zanimivo nadaljevanje, kterega naj se vde-leži obilno število društvenikov in čitalničarjev.