Eno leto med Indijanci.


Povest. 

Poslovenil F. H~ 

V Ljubljani. 

Založil in prodaja Janez Giontini. 

1.882. 

Natisnila Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg v Ljubljani . 


Prvo poglavje. 

Amerika se imenuje novi svet, kamo r 
se poda, komur se stara domovina več ne 
dopade. Tam je že marsikdo sreče iskal, pa 
je ni vsak našel: Amerika ima več prostora , 
kakor cela Evropa ; če vzamemo tisti svet, 
kar ga ima naš cesar in Francoz in Lah inNemec ali Prus, in kar ga imajo vsi manjš i 
kralji v naši soseski, to vse vkup ni nič 
proti silnemu prostoru severne in južn e 
Amerike. Ko je Krištof Kolumb Ameriko 
našel, bili so tam že ljudje, pa drugačni , 
kakor smo mi : bili so rudečkaste in kufru 
ali bakru podobne barve ; lasé imajo črne, 

trde in dolge; postave so krepke. Ti ljudje 
se imenujejo Indijanci . Oni nečejo polja ob 
delovati, ampak se pečajo le z lovom na 
zverino ; z mesom od divjačine se preživé . 
Ker potrebuje lovec več prostora na svetu,
če hoče od tega Živeti, kakor kmetovalec , 
zato tistih Indijancev ni bilo nikoli prav 


veliko v deželi, čeravno so celo Ameriko v 
lasti imeli. Imeli so večne vojske med sabo, 
in bilo je zmirom toliko pobitih, da so vedn o 
dosti prostora imeli in da so se lahko od 
lova preživih. Indijanci so bili in so še divjaki ; ker druzega posla ne poznajo, ko lo v 
na zverino, zato niso imeli nikoli časa, da 
bi se izobrazili v vé'dah in umetnostih, divj e 
življenje in raztresenost po dežeh je oviraló 
duševni razvoj tega naroda. 

Ko je Krištof Kolumb z našimi ljudmi 

v Ameriko prišel, ni bilo tam še nič obdelane zemlje. Neizmerni, stari gojzdi so 
pokrivali deželo, kjer pa gojzda ni bilo, rastla 
je tako visoka trava, da se jezdec iz nje ni 
videl. Po teh velikanskih gojzdih z več stoletnimi drevesi so živele vsakovrstne živa,lig 
srne in jeleni, opice, vsakolike tice, pa tudi 
roparske živali, medvedi, volkovi, kuguarji 
itd. Po neizmernih travnikih pa so se pasl i 
divji biki, tako zvani bifeljni . Kónj in mačko v 
v Ameriki niso poznali, te živali so prišle 
tje še le iz naših krajev. Po gojzdih in travnikih bivajočo zverjád so lovili Indijanci , 
prvotni prebivalci Amerike; imeli so živeža 
dovolj, toraj jim ni bilo treba, polja obdelovati. Tudi divjega sadja je bilo v obilnosti . 
Sadili so tú pa tam le nekoliko sladkorj a 

(cukra) in koruze. 


Ko so naše ljudje v Ameriko pri 
šli, so rodovitno zemljo obdelovati, i n 
zato so Indijance zmirom bolj nazaj potiskali ; več in več zemlje so jim vzeli, ker 
jih je zmirom več dohajalo . Indijanci so bili 
jezni, da so se morali umikati tujim ljudem, 
ki prav za prav res niso imeli nobene pravice do tiste zemlje. Zato so se Indijanci 
našim ljudem hudo upirali in trebalo je 
mnogoletnih krvavih bojev, prej da so postali Evropejci gospodarji Amerike . Beli ljudj e 
so Indijance vabili, naj se pokristijanijo in 
naj še oni začnejo zemljo obdelovati, ker b o 
potem za vse prostora dovolj . Pa le neradi 
se dajo Indijanci krstiti ; še nerajši popusté 
svoje divje, lovsko Življenje . 

Namesto podati se šegam in postava m 
belih ljudi, umaknili so se bolj v ,hribe in 
še neobdelane kraje, in tam se bavijo še 
zdaj z lovom na zverino, ter živé po svojih starih navadah. 

Evropejci pa jih zmirom bolj in bolj 
proti zapadu nazaj potiskajo, in prišel bo 

enkrat čas, ko se jim bo vse zemljišče 
vzelo in ko se bodo morali ali na gim šegam 
in postavam podvreči ali pa v boju z belim i 
ljudmi poginiti. To slutijo že zdaj in st: 
ustavljajo hrabro priseljenim Angležem in 


drugovrstnim evropejskim narodom, ki so 
si v Ameriki novo domovino poiskali . Ceravno pa so Indijanci po belih ljudeh zgubili svojo domovino, vendar naših ne sovra

žijo tako hudó, kakor bi človek sodil, nasprotno se pripovedujejo mnoge dogodbe , 
kako lepo, usmiljeno in velikosrčno so Indijanci z belimi ljudmi že dostikrat ravnali . 

Ravno iz te sledeče povesti bodo drag i 
bralci spoznali dobrosrčnost teh amerikanskih divjakov. Omeniti hočemo le še to , 
da je med Indijanci mnogo katoliških misijonarjev, ki jih k naši veri preobračajo, in 
ti misijonarji ne morejo dosti prehvaliti Indijancev, kako so pobožni, zvesti in iskreni, 
kadar enkrat našo vero sprejmejo . Mnogo 
[ndijancev se je dalo že krstiti, in tako po 
tem popustč divje življenje po gojzdih, ter 
začnó polje obdelovati ali pa se poprimej o 
kakega rokodelstva. Ni še dolgo, kar se j e 
mudil v Ljubljani amerikanski škof Vrtin . 
Ta gospod je rojen Kranjec, iz Crnomlj a 
doma, zdaj je pa za škofa v deželi linesota v Ameriki, ter ima 26 misijonarjev po d 
seboj, da Indijancem sveto ver() oznanujejo . 
Naš rojak vrtin je prišel v Evropo, ker im a 
s sv. Očetom papežem nekaj govoriti, in pri 
tej priliki je prišel še svojo slovensko domovino obiskat. Ko svoj posel v Rimu do


vrši, vrne se v Ameriko, v svojo škofijo 
nazaj. 

Med tujimi priseljenci je v severni 

Ameriki največ Angležev, poleg njih pa tudi 
precejšno število Nemcev in Ircev. Srednjo 
in južno Ameriko pa so bolj Spanci, Portugalci in Lahi v posest vzeli . Po celi Ameriki pa dobiš tudi Slovence, Cehe, Francoze, 
tigre in različne druge rojake. V severni 
Ameriki se govori jezik angležki, v Meksiki 
in v deželah srednje Amerike jezik španski , 
v Braziliji pa jezik portugalski . 

Naga povest se je vršila v severni 
Ameriki, v tako zvanih zedinjenih državah . 
Ta prostorna dežela je bila nekdaj lastnin a 
angležkih kraljev, zato se je vanjo priselil o 

največ Angležev in Ircev, ter je angležki 
jezik postal državni in navadni jezik v se 
verni Ameriki. Ceravno pa so bili ti priseljeni Amerikanci večinoma iz Anglije doma, 
vendar se jim angležka vlada ni posebno 
dopadala. Angležka država je hotela od 
Amerike imeti kolikor mogoče dobička, zat o 
je nakladala visoke davke. Amerikanci pa 
so začeli misliti na to, da bi se od materne 
zemlje angležke odtrgali in da bi osnovali 
lastno državo. To se je tudi zgodilo. Začeli 
so vojsko zoper Angleže, in ker so jim pri


Francozi na pomoč, so res Angleže premagali in postali svobodni in samostojni . 

Mož, ki je vodil vojsko zoper Angleže , 
imenoval se je Washington (reci : Vešinkten), 
tega so naredili potem za svoj ega vladarj a 
in mu dali za štiri leta cesarsko oblast, ter 
ga imajo zdaj v veliki časti. Narejeno 
pa imajo tako postavo, da vsake štiri let a 

volijo novega predsednika, ki ima skor cesarsko oblast, samo da se mora ozirati na 
sklepe državnega zbora, kjer od ljudstva 
voljeni poslanci postave delajo. V novejšem 

času je šlo v Ameriko tudi precej Kranjcev , 
in tudi ti se vsi naseljujejo v severni Ameriki, kjer se angležki govori. 

Naša povest spada v tisti čas, ko s o 
se Amerikanci ravno začeli vojskovati zoper 
Angleže, da bi se od angležkega kraljestva 
odtrgali. To je bilo pred sto leti. 

Mizo Slivnice v amerikanski deželi Karolini živel je leta 1770 posestnik, ki ne 
vemo, ali bi ga imenovali kmetovalca ali 
grajšaka. Kmet ni bil, ker ni sam delal, in 
je imel tako veliko posestvo in toliko poslov , 
kakor malokateri graj gak pri nas, graj šak 
pa tudi ni bil, ker ni bil plemenitega rodu , 
ampak le navaden gospod in tudi ni imel 
posebno lepe hiše. Ta posestnik, Prestar po 
imenu, je ljubil veselice, hrupno življenje 


po mestih ; zato se mu na samotnem nje

govem posestvu ni nič dopadalo . Najrajši 

bi bil vso kmetijo prodal in Šel nazaj v 
mesto, kjer bi se lahko zabaval vsak dan . 
Zato je bil zeló vesel, ko je nekega 

dne prišel en gospod, ki je rekel, da hoče 
celo posestvo kupiti. To je bil gQspod Borštnik, ki je ravnokar prišel iz Evrope v Ameriko. 

Začela sta se pogajati . Prestar je sam 
pripoznal, da je kmetija zelo zanemarjena , 
ker se je on malo brigal za njo . 

»Jaz nisem za kmeta, pravil je gospolu Borštniku ;-»tO posestvo sem enkrat 

kar tako za nalašč kupil, ker sem bil ravn o 
dobre volje. Mislil sem, če se preselim v 
samoten kraj na deželo, da bom pijančevanje in ponočevanje pustil in da bom začel redno živeti. Zdaj sem pa spoznal, da 
jaz nisem zato. Človek naj se ne podstopi 
nobene reči, če nema veselja do nje . Tega 
sem se Že prepričal. « 

»Ce je pa kmetija tako zanemarjena , 
potem pa premalo nese ? « praša Borštni k 
nekako skrbno. 

»Ni ravno tako slabo «, reče Prestar ; 
»jaz imam dobrega valpta, ki vse vodi i n 
oskrbi ter ne pusti ljudem brez dela posto v 
pati. « 


»Tak človek je res koristen, posebn o 
če ne skrbi preveč za svoj lastni žep «, d é 
Borštnik. 

»Ne, tega on ne dela «, reče Prestar , 
»jaz bi mu zaupal celo svoje premoženje . « 

Med takim pogovorom sta hodila Pre-
star in Borštnik po njivah in travnikih ter 
ogledovala posestvo . Borštniku ni bilo nič 
prav po volji, ker je bilo vse nekako zapuščeno in zanemarjeno. Bilo je dosti potokov Mizo, vendar se ni skrbelo za močenje travnikov ; tudi njive so bile v slabem 
stanu. Pohištvo je bilo slabo in podrtiji 
podobno, kmečko orodje polomljeno, nepripravno. 

Prestar je sam dobro vedel, da ni vse , 
kakor bi moralo biti . da bi tora] kupca ne 
odgnal, ker j videl njeg ve nezadovoljne 
poglede, udil mu je posestvo za prav 
nizko ceno. 

»Kup, ki ga mi ponujate, res ni pre

visoko stavljen«, reče Borštnik, »reči bi s e 
smelo, da še premalo zahtevate, ko bi ne 
bilo vse tako zanemarjeno . Ker bom moral 
pa. povsod popravljati in mnogo pohištva 
čisto na novo zidati, zato posestvo res ni 
več vredno, kakor vi zanj hočete . « 

Ker gospod Borštnik ni dalje odbijal 
ponujenega kupa, sta se s Prestarjem koralo 


zedinila, in. Borštnik se je zavezal, da plača 
takoj v gotovini, Kupčija bila je sklenjena . 

» Pridite, kadar se vam ljubi «, reče Pre-
star, »lahko se vdomačite na vranskem š e 
danes. « 

»Ali se imenuje to posestvo »na Vranskem« ?« praša Borštnik . 

» Taka je, reče Prestar, »ko sem prvič 
sim prišel, videl sem po njivah in gojzdi h 
prav veliko vran, zato sem grajščino z a 
»vransko « krstil. « 

»Ce bo mojim ljudem všeč, naj pa to 
ime še zanaprej ostane «, -meni Borštnik . 

»Ali imate dosti svojih Ijudi ? 

»Samo Ženo pa sina. Potem imam služabnika, ki je bil z menoj pri vojakih in 
sva mnogo let vkup služila in tudi mnog o 
bitek v vojski skupaj prestala, potem p a 
eno deklo, ki je že dolgo pri hiši in je 
prav poštena in zanesljiva ženska . « 

»Toraj poprej niste bili zernljišni posestnik? praša Prestar . 
»Ne . Trideset let sem bil pri vojakih , 
zapustil pa sem ta stan, ker so neskuše

nemmlademu človeku pred mano prednost dali in ga imenovali za generala, ko 
sem vendar jaz bolj zaslužil, priti na tisto 
mesto . <~ 


»Potem sem kupil posestvo v Vindsoru , 
v moji domačiji na Angležkem. Tam sva 
se pa sprla z nekim sosedom, zapletel se m 
se ž njim v dolgo pravdo, to pravdo se m 
zgubil, vzel mi je sosed velik kos zemljišča , 
pravda je pa tudi mnogo denarja požrla. « 
Tako je potožil Borštnik . 

»To so res žalostni spomini «, odvrn e 

Prestar, »zdaj se ne čudim, zakaj ste zapustili svojo domovino, staro Anglijo, in se 
preselili k nam v Ameriko . « 

»Res je, hotel sem si poiskati drugo 
domovino, in tukaj bom skušal pozabiti na 
vse nezgode, ki sem jih prestal na Anglež-
kem .« 

»No, saj to vam rad verjamem, da an

gležka vlada ni nič prida. Tudi mi Amerikami smo je že do grla siti, in morda bost e 
že v kratkem slišali, da se je tukaj zače l 
punt zoper Angleže, ki nas toliko stiskaj o 
in tlačijo . « 

»Meni je tudi prav« , reče Borštnik , 
»zdaj nisem več Anglež, ampak Amerikanec , 
in če se Amerikami osvobodijo, jaz jim ne 
bom sovražni 

Borštnik je potem plačal Prestarju kupnino za posestvo, kakor sta se pogodila, in 
podal se je v Slivnico nazaj, kjer so ga 


13 

njegovi ljudje čakali v neki gostilnici . Čez 
dva dni pa so prišli vsi vkup na vransko . 

Prestar je bil med tem časom že odšel. Podal se je v veliko mesto Boston, kje r 
je imel znance in tam se je vnovič uda l 
veselicam in razkošnemu življenju . 

Ko je nova grajšinska gospoda na vransko došla, prišel jim je valpet, ki se je z a 
Krta pisal, s kakimi dvajsetimi zamorci in 
zamorkami naproti, da jih pozdravi . Ti za

morci so bili namreč hišni posli . V Ameriki 
namreč tačas niso imeli plačanih poslov , 
kakor pri nas, ampak imeli so črne zamorc e 
kot sužnje pri hiši, katere so prodajali in 
kupovali, kakor živino, da so morali delati, 
kakor živina, čez noč pa so jih v kak hle v 
zaprli . Ti zamorci niso bili iz začetka v 
Ameriki, ampak ko so naši ljudje v Ameriko prišli in jim je delavcev manjkalo, silili so iz začetka divje Indijance, naj bi jim 
pomagali polje obdelovati ; Indijanci pa teg a 
niso hoteli storiti, ampak so se rajši po divjih krajih in po gojzdih klatili in zverin o 
lovili. Zato si je nekdo zmislil, da bi s e 
pripeljali po barkah črni ljudje iz Afrike, ki 
jim pravimo zamorci, da bi bili ti za hlapce , 
ker so močni in trdne natore. Tako se je 
tudi zgodilo. Pripeljali so zamorce in jih 
vpregli k delu . Pa neusmiljeni Angleži in 


Španci so grdo ravnali s temi zamorci ; na

mesto plačati jih za delo, so jih pretepali z 
biči, jim dajali slabo hrano in slabo obleko , 
sploh jih šteli kot domačo živino in jih tudi 
prodajali in kupovali, kakor živino. Vkljub 
takemu žalostnemu življenju so se zamorc i 
v Ameriki močno namnožili, bili so kot de 
lavni sužnji po celi Ameriki vpreženi . Več 
sto let je ta sužnjost trpela, potem so s e 
vendar omikani narodi v Evropi začeli za 
amerikanske zamorce poganjati in zahtevati 
za nje prirojene človeške pravice, ker j e 
tudi zamorec človek in se po krščanski 
veri ne sme ž njim delati, kakor s sužnji m 
ali kakor z živino. Tudi v Ameriki so se 
nekteri bolj usmiljeni ljudje sramovali taceg a 
gospodarstva in trpinčenja zamorcev . Naredili ste se dve stranki ; eni so zahtevali, naj 
se suženjstvo odpravi in naj postanejo zamorci svobodni državljani, kakor drugi ljudje ; drugi pa, ki so imeli dobiček, ker s o 
jim zamorci zastonj delali, rekli so, na j 
ostane vse pri starem, češ, da zamorci nis o 
druge osode vredni ter da niso sposobni za 
svobodo. — Prepirali so se toliko časa, da 
so se začeli med sabo klati, naredila se j e 
velika vojska med Amerikanci samimi, in 
ta vojska je trpela celih pet let . Tisti, ki 
so hoteli svobodo in enakopravnost za za


15 

morce, so premagali, ker so oborožili zamorce in ti so se hrabro borili za svoj o 
stvar. Po dobljeni zmagi bilo je suženjstvo 
zamorcev odpravljeno in postali so svobodn i 
ljudje. To pa še ni dolgo od tega. Tisti čas, 
ko se je vršila naša povest, bili so zamorci 
še sužnji. Pa tudi zdaj, ko so zamorci že 
prosti, so vendar še zaničevani v družbi, in 
tudi tisti, ki so se pomešali z belimi ljudmi , 
da niso več tako črni, ne uživajo take časti, 
kakor popolnem beli ljudje . V Ameriki človeka po koži sodijo, kakor pri nas po 
obleki ali po denarju, in bolj ko je kdo bel , 
bolj je obrajtan, bolj ko je črne ali rujavkaste kože, rnenj velja v družbi . 

Prejšni gospodar na Vranskem, gospod 
Prestar, je imel tudi sužnje zamorce kot 
delavce na svojem posestvu . Neki okrute n 
Anglež, z imenom Krt, bil je za grajšinskega valpta, da je zamorce in zamork e 
pretepava) in k delu priganjal . Ko je tedaj 
novi gospodar Borštnik s svojimi ljudmi n a 
Vransko prihajal, prišel mu je valpet Krt z 
zamorci in zamorkami naproti, da bi nov o 
gospodo pozdravil in se jej tako prikupil . 

Zamorci so prilezli ponižni kakor psički i n 
novemu gospodu roke poljubovali . Po njih 
nagih udih so se videli mnogi zarastki o d 
ran, ki jim jih je vsekal valptov bič . 


Borštnikova gospa je bila dobrega src a 
in bila ie zeló nevoljna, ko je zamorce tako 
raztepene videla. To se je valptu Krtu precej pod nos pokadilo in slutil je takoj, d a 

ne bo smel zamorcev več tako tepsti, ko 
popre,l. 

Cez kake tri tedne po svojem prihod u 
poklical je gospod Borštnik Krta pred sebe, 
ter ga je tako nagovoril: »Jaz sem se na

menil, da hočem vsem svojim sužnjem prostost dati. Moja vest mi ne pripusti, da bi 
jaz smatral človeka za živino, in upam tudi, 
da bodo zamorci potem bolj pridno delali , 
kadar bodo svobodni in bodo nekaj plače 
dobivali? « 

»Kaj pa še!« reče Krt ves začuden. 

»Gotovo !« reče Borštnik, »jaz mislim , 
da bodo vsi pri meni ostali, če jim prav 
prostost dam, in da bodo potem bolj pridn o 
in skrbno delali in bolj zvesto služili. « 

»Ne zame-rite, gospod«, reče Krt, »p a 
vi naših zamorcev ne poznate. To vam je 
lena, hudomušna zalega, ki se dá le z bi 
čem v strahu obdržati. Z dobrim se pri teh 
črnih ljudeh nič ne opravi, treba jih je tepsti 
in zopet tepsti, kdor hoče, da mu kaj do 
bička nesó. Kar mislite storiti, bo le vaša 
zguba. Zamorci vas bodo zapustili, vi boste 
morali pa druge posle najeti in jih dobro 


I7 

plačati. Izpuščeni zamorci pa se bodo po 
deželi klatili, kradli in ropali in druge zamorce ščuvali, naj se zoper bele ljudi spuntajo. S tem boste celi deželi sitnost napravili.« 

»Vi toraj mislite, da zamorec ni z a 
druzega, ko za sužnja?« praga Borštnik. 

» Tako mislim, gospod, reče Krt odločno. 

»Vi znate misliti, kakor hočete«, reče 
B orštnik, »jaz pa ostanem pri svojem sklepu 
in bom zamorce oprostil . Ce pa vi nečete 
valpet ostati pod tem pogojem, da zamorcev ne boste smeli več tepsti, — no, temu 
se lahko pomaga : jaz vam odpovem službo, in da ne boste preveč na škodi, dal 
vam bom za eno leto predplače, vi pa lahk o 
odidete še danes . « 

»Je že prav «, reče Krt jezno, »pa po 
vem vam, da tako zvestega služabnika ne 
boste kmalo več dobili. Prejšni gospodar 
Prestar mi je vse zaupal, ker je vedel, da 
sem imel le njegovo korist v mislih, nikdar 

voje lastna e. « 

» Prestar ni Borštnik «, reče Borštnik ; 
»kar se je njemu lepo zdelo, zdi se meni 
grdo . On vam je prepustil celo gospodarstvo in vam ni branil, ko ste uboge zamorce neusmiljeno trpinčili in pretepavali . 

Eno leto med Indijanci 2 


Jaz bom pa gospodarstvo sam vodil in 

skušal bom brez biča, izgojiti si dobrih de

lavcev. « 

Na to vzame Borštnik «no škatljico iz 
omare in našteje iz nje celovrsto cekinov , 

to je bila enoletna plača za Krta, ki mu io 
je dal zanaprej, toraj čisto zastonj . Krt je 
spravil denar v žep, pa ni rekel besedice v 
zahvalo. Ko je odhajal, je Borštnika še enkrat prav grdo pogledal . 

Borštnik pa je na to poklical vse svoj e 
zamorce in zamorke, ter jim povedal, da 

so od današnjega dné čisto prosti, da lahk o 
gredó, kamor hočejo, da bi pa on najrajši 
videl, če pri njemu ostanejo, ter da jih b o 
plačal, kolikor bo kteri, več ali menj, zaslužil. 

Zamorci so se nad to besedo tako za

čudili, da je niso mogli verjeti, ampak s o 
le glupo zijali in gospoda Borštnika pogledovali. Večkrat zapored jim je moral to povedati, prej da so razumeli, kaj da jim hoč e 
povedati . Zdaj so začeli od veselja skakati , 
vriskati, peti, plesati in Borštnikovo oblek o 
poljubovati. 

Na ta hrup sta prišla iz hiše še Borštnikova gospa in pa Jernej Lavtar, stari vo

jak, ki sta bila z Borštnikom toliko časa 
vkup služila pri vojakih angleŽkih . 


19 

Borštnik zdaj zamorce zopet vkup sklič e 
in jim pokaže Jerneja z besedami : »Glejte, 
ta mož bo od zdaj zanaprej naš valpet, o n 
bo z vami bolj usmiljeno ravnal, kakor j e 
Krt. Hudobnega Krta sem iz službe spodil 
in on nas še danes zapusti. « 

Ko so zamorci slišali, da gré Krt stran , 
so bili tako veseli, da so kar noreli. Obljubili so vsi, da bodo še pri hiši ostali i n 

pridno delali, če dobijo kaj plače ali pa ne ; 
samo da imajo dosti jesti in da jih nihče 
ne bo tepel. » Saj tako dobrega gospodarja 
nikjer več ne dobimo«, rekli so med seboj . 

Krt pa je bil za grmom skrit in 
je z zobmi škripaje gledal, kako so zamorci 
plesali in prepevali, on sam pa je bil iz 
službe spodén. »Kaj je rekel«, govoril j e 
sam pri sebi, »da me je iz službe spodil ! 

Čakaj, jaz ti jo bom še zasolil, da se boš 
mene spominjal! « 

Zamorci so bili še vsi pijani veselj a 

ter so noreli in skakali po dvorišči, kar se 
jim približa mlad mož, lepe postave, kodrastih las, prijaznega in duhovitega obraza . 
Njegova osobnost se je morala vsakemu 
prikupiti. To je bil Dragotin, edini sin gospoda Borštnika. Cez ramo je imel obešeno 
puško, po drugi strani pa je visela mreža

2* 


sta torba, v kteri je bilo nekaj ustreljenih 
divjih rac. Prišel je ravno od lova. 

Vedel je že, kaj ta hrup in to plesanje 
zamorcev pomeni. Oče mu je bil že prej 
povedal, da bo na današnji dan zamorce 
oprostil. On sam je bil očetu že večkrat 
prigovarjal, naj to stori. Borštnik je bil nam 
reč namenjen, zamorce oprostiti še le jeseni , 
češ, ako ga zapusté potem, da bo imel vsaj 

letino pod streho . Sin pa mu ni dal miru, 
da naj to precej stori . Tako se je oče uda" 
želji sinovi. 

Zamorci so dobro vedeli, da jim je 
Dragotin velik prijatelj, ker je zmirom Krta 

oštel, če je ta kakega zamorca vdaril. Ko 
tedaj Dragotin med nje stopi, obsuli so ga 
vsi, mu poljubovali roke in prisegali, da 
hočejo kri in življenje za njega dati, če b i 
bilo treba. 

»Poglejte, kako lahko se iz nesrečni h 
ljudi naredé srečni ljudje «, rekel je Dragotin svojim staršem, »ko bi vsi posestniki 
tako naredili, kakor smo mi, pa bi bilo toliko nesrečnih trpinov rešenih . « 

go poglavje. 

Minulo je pet let, odkar je Borštnikova 
družina prišla na Vransko. Borštnik je v 


tem času svoje posestvo tako lepo obdelal, uredil, razširil in povzdignil, da je ni 
bilo grajšine v deželi Karolinski, ki bi s e 
mogla z vransko meriti . Zamorci so toliko 
bolj pridno in zvesto delali, odkar so bili 
svobodni, Borštnikovi ljudje pa so tudi zanje skrbeli, tako da se noben posel ni moge l 
pritožiti, da ima slabo hrano, da ga kdo p o 
nedolžnem črti in draži, ali da se mu v bolezni ne postreže. Stari Jernej je bil dobra 
duša in je s posli lepo ravnal, samo da s o 
bili pridni in pošteni . 

Borštnik in Jernej sta celo gospodarstv o 
tako lepo ravnala in oskrbovala, da se j e 

vsak čudil, kdor je vedel, da se Borštni k 
poprej nikoli ni pečal s kmetovanjem. 

Kakor smo že povedali, je Borštnik 
prej trideset let pri vojakih služil . Bil je polkovnik ali oberst. Ko je imel pa postati 
general, imenovali so druzega, veliko mlaj 
šega in zelo domišljavega oficirja za gene

rala, Borštnik pa je ostal, kar je bil, čeravn o 
bi bil po pravici on prvi zaslužil , da 
postane general. Ta nezaslužena krivica ga 
je hudo pekla, tem bolj, ker ga je tisti 
mladi general, Končnik po imenu, vedno 
zbadal in nazaj deva". Dal je toraj svoj o 
ostavko in se poslovil od vojaščine. Kupil 
si je Mizo VindSora na Angležkem grajšino . 


Seboj si je vzel starega vojaka Jerneja Lavtarja, ki je 25 let služil kot feldvebel v 
polku, kterega poveljnik je bil gospod Borštnik. Ta Jernej je bil s kmetov domá in se 
je toraj na kmetovanje dobro zastopil. On 
je bil gospodu Borštniku v veliko korist , 
ker vodil mu je celo gospodarstvo, tako d a 
je Borštnik na svoji grajšini prav dobro 
shajal. Pridelal je toliko, da je imel zmirorn 
polne hrame, pa je še mnogo žita in živine 
lahko prodal vsako leto. Na enkrat pa si 
zmisli eden njegovih sosedov, da ima pravico do neke njive, ki je bila dozdaj pr i 
Borštnikovi grajšini. Začela sta se pravdati , 
Borštnik je pravdo zgubil in moral je njivo 
odstopiti, pa še več tisoč goldinarjev stroškov plačati, ker je pravda tekla skozi več 
let. Borštnika je to toliko bolj jezilo, ker se 
je tisti sosed povsodi hvalil, kako je Borštnika ugnal . Angležka dežela je začela Borštniku presedati, zato je prodal svoje posestvo v Vindsoru in šel je v Ameriko, ter 
poleg svoje rodbine seboj vzel še Jerneja 
Lavtarja in pa eno staro deklo . 

Dozdaj je bil prav zadovoljen v Arne 
rilci. Posestvo na vranskem je bilo kaj pripravno, po dolgem trudu ga je povzdigni l 
tako, da je bilo kar veselje gledati polne 
hrame, lepo pohištvo, dobro rejeno živino, 


23 

mastno travo po pašnikih in senožetih, pa 
rumeno klasje po njivah. Vendar tudi to 
veselje ni dolgo trpelo bližali so se m u 

vnovič burni, neprijazni dnovi 

Govorilo se je namreč že povsod, da 
se bodo Amerikanci spuntali zoper angležk o 
vlado. Vsak čas se je bilo bati, da bukve 
usta] a. Na samem stoječe posestvo vransko 
bilo je za slučaj vojske izpostavljeno vsakovrstnim nevarnostim, ki jih vojska s sebo j 
prinese . 

Amerikanci niso mogli dalje strpeti angležkega gospodstva . Angležka vlada je vs e 
zadavkala, zlasti je zahtevala visoke štempeljne za tožbe in druga pisma, ob enem 

pa je naložila visok davek na čaj . 

V Filadelfiji so se zbrali leta 1775 poslanci trinajsterih amerikanskih dežel ter s e 
proglasili za svobodne in neodvisne od angležke države. 

Krvava vojska se prične . Od vseh krajev so mladenči skup hiteli, da se zberó 
pod zastavo svobode in da oproste svoj o 
domovino nepriljubljenega jarma angležkega . 

Celo ustajo je vodil modri in hrabri Washington. 
Tudi Borštnikov Dragotin si je žele l 
pridružiti ustašem. Hotel se je odlikovati in 

pridobiti si častno imé v novi domovini, zato 


24 

je očeta neprestano prosil, naj mu dovoli , 

da ide v vojsko. 

Stari Borštnik je imel težko stanje. 
Vedel je, da se Amerikanci po pravici ustavljajo angležkemu nasilstvu, vedel je, da cela 
Evropa želi Amerikancem zmago zoper krut e 
Angleže ; vendar se je zopet domislil, koliko 
let je on sam služil v angležki armadi, in 
težko mu je bilo, da bi postal sovražnik 
svojih nekdajnih tovarišev. 

Dragotinova mlada kri ni mogla raz

umeti, kako bi zamogel človek kako reč odo

bravati, pa vendar ne pognati se dejansko 
za njo. Hotel je po vsej sili v vojsko zoper 
krivične Angleže . 

» Saj ste dosti grenkega okusili na An

gleŽkem«, rekel je očetu, » res je tudi, da 
Angleži Amerikancem prevelika bremena na

kladajo ; pustite me toraj, da grem še jaz v 
boj za svobodo naše nove domovine . « 

Oče pa mu je odgovoril : »Vse je res, 
kar praviš . Pa mi bomo bolj pametno ravnali, če smo čisto mirni in se ne potegujemo za nobeno stran. Ko bi Angleži zvedeli, da se Borštnikov sin vojskuje zoper 
nje, bi se grozno razsrdili, ker sem jaz toliko let služil v angležki armadi, imeli bi 
me za odpadnika in izdajalca, in če v t a 
kraj pridejo, bodo uničili vse moje posestvo, 


25 

mojo hišo in hleve požgali, polje pomendrali in živino odgnali. Vse, kar smo si pridobili s pridnostjo in delom tolikih let, bil o 

bi zgubljeno, mi pa bi postali berači, če bi 
nas Angleži sploh še pri življenji pustili . « 

To je šlo Dragotini' v glavo. Če on 
grč v vojsko, potem zapusti očeta in mater 
sama, in med tem, ko on morda na bojišči 
zmaguje, zna sovražnik vso domačijo po 
končati. Sprevidel je, da bo morda doma 
bolj potreba brambovcev, da se ohrani rodbinsko imetje, nego h v armadi vojakov. 
Da bi svoje ljudi v nevarnosti zapustil brez 
brambe, tega ne. Sklenil je toraj, da hoče 
raje doma ostati, tem bolj, ko ga je tud i 
mati prosila, naj ostane doma in naj jej ne 
naredi te žalosti . 

Med tem pa se je vojska začela . Angleži so požigali in plenili po celi deželi, da 
je bilo groza. Pri tem so mučili nedolžne, 
neoborožene ljudi in počenjali še druge 
okrutnosti. Pokončavali so najlepše nasade , 
živino odgnali, orodje zdrobili, tovarne zažgali. 

»Žrite štempeljne in pijte čaj, pa imate vse, kar zahtevate «, rekli so Amerikancem, če so se ti kaj pritožili. 

Na Vranskem so bili vsi v strahu zaradi vojske. Dragotin in stari Borštnik sta 


26 

bila sicer preskrbljena z orožjem in strelivom; pa kaj bosta opravila dva človeka 
proti stoterim in tisočerim? K nesreči je bi l 
še stari Jernej bolan, trgalo ga je tako hud o 
po nogah, da se ni mogel iz postelje geniti. 

Druzega ni kazalo, ko poskriti vse, ka r 
je bilo kaj vrednega, da bi vsaj nekaj ostalo , 

če bi sovražnik prišel in vse pokončal. 
Borštnik in Dragotin sta toraj denar, zlat e 
prstane in srebrno posodo, pa kar je bilo 
sicer še kaj posebne vrednosti, zakopala pod 
zemljo . Tudi je Borštnik' hitro prodal vs e 
žito, kar ga je imel odveč in tudi nepotrebno živino. Denar, ki ga je za to skupil, j e 
zakopal. Mnogo živine je pustil odgnati v 
daljne, divje gojzde, kjer je bilo krme do 
volj, tam naj bi počakala do konca vojske , 
kar je pogine, je pogine ; kar je pa ostane, 
je vendar rešene pred angležkimi vojaki , 
kajti Angleži so vso živino iz hlevov po 
brali, kamor koli so prišli ; tako jim ni bilo 
treba za vojake mesa kupovati . 

Nekega dné pa je dobil Borštnik pismo , 
kterega se je zeló vstrašil. To pismo mu je 
pisal neki polkovnik (oberst) Gruntar, Borš t 
nikov stari prijatelj, ki je bil s svojim pol

kom tisti čas v Filadelfiji.. Kolikor tudi je 
bil zapopadek pisma vznemirjaven, venda r 
je moral Borštnik svojemu prijatelju hvale


žen biti za to naznanilo . Pismo pa se j e 
glasilo tako : 

»Dragi prijatelj! Nevarnost se ti bliža . 
Ljubezen do tebe in tvoje rodbine mi zapo

veduje, da te za časa svarim. Spominjal se 
boš nekega Krta, ki je bil na tvoji graj šini 

za valpta. On je prišel k enemu naših gene

ralov, h Končniku, ki ga ti dobro poznaš , 

— in te ovadil, da si sovražnik Angležev . 
Končnik poj de v kratkem z enim polkom 
vojakov v Slivnico, to je v vaš okraj, in 
tam te bo trdo prijel, ker je Krt rkel, da 
si nasproti Prestarju zabavljal čez Angležko 
vlado. Končnik je tvoj stari sovražnik 'in ti 
ne bo prizanesel, če se tudi opravičiš, da 
si nedolžen. Saj veš, da si zavolj Končnika 
službo pustil, ker je pred tabo general postal. Glej, kako se tej nevarnosti odtegneš . 
Tvoj stari prijatelj in tovariš Gruntar, polkovnik. « 
»Krt, Prestar, Končnik«, zakliče Borštnik, »to so ljudje, ki jih ne maram nikdar 
več videti. No, to so lepe novice! Kaj pa 
zdaj?« 

»To šala«, reče Dragotin, ko pismo 
prebere, »hudobni Krt je vsake lumparij e 
zmožen ; če nam bo mogel škodovati, bo to 
z veseljem storil.« 


»Pa tudi Končnik meni ne bo prizanesel«, pristavi Borštnik, » on mene iz srca 
sovraži, ker vé, da ga jaz zaničujem . 

»Ali si res kaj tacega govoril, kakor v 
pismu stoji?« praša sin skrbno . 

»Cez pet let se ne morem več tako 
določno spominjati, kaj sem rekel« , reče 
stari Borštnik ; » gotovo nisem rabil tako hudih besedi, da bi me zamogli za to kaznovati. Mogoče, da sem kaj rekel čez angležk o 
vlado, ker sem bil jezen zavolj zgubljen e 
pravde; to pa menda ni taka pregreha. Pa 
kaj bi meni koristilo, če bi se prav še tako 
dobro zagovarjal? Končnik je tak človek, ki 
bi mene obsodil tudi brez dokazov . Z izgovorom, da sem izdajavec, me bo pustil 
ustreliti, če me le v pest dobi. < 

»Angleži počenjajo povsodi strašne grozovitnosti, kakor se sliši «, reče Dragotin , 
»prav lahko se zgodi, da bodo tudi z nami 
enako delali. « 

»Mi moramo ta kraj zapustiti, in t o 
precej K, méni Borštnik. 

»Pa kam se hočemo obrniti?« praš a 
sin. 

»V hribe. Jaka, naš stari zamorec, po 
zna vse steze na okoli, on nas bo peljal v 
take kraje, ki jih Angleži ne najdejo. On bo 

vesel, da nam zamore v čem služiti . « 


29 

Na to pokličeta starega Jako in mu 
razložita stvar . On jima pové, da pozna take 
samotne in zapuščene doline v daljnih gorah, kamor Angleži ne bodo nikdar prišli , 
ker se pride do njih le po težavnih stezah , 
ki jih vsak ne pozna . 

Vsi so bili zadovoljni s tem, da popusti Vransko in zbežé v hribe . Dragotin je 
zakopane denarje zopet izkopal, ker so ji h 
hoteli seboj vzeti. 

Naložili so dvanajst vóz z različnimi 
potrebnimi stvarmi, vzeli so seboj živeža , 
kmečkega orodja, perila, obleke, soli, pohištva, sploh vse , kar človek v divjem kraj i 
potrebuje. Vzeli so seboj žita dovolj, da bi 
ga drugo spomlad vsejali, če bi se moral i 
več ko eno leto skrivati v gojzdih . 

V dveh dneh bili so pripravljeni za od 
hod. Jernej je ostal na Vranskem in ž njim 
polovica poslov . Celo gospodarstvo na Vran

skem se je izročilo Jerneju. Borštnikovi in 
druga polovica zamorcev pa so bežali v 
gore. 

Hoteli so tudi Jerneja seboj vzeti, ker 
so se bali, da mu bodo angležki vojaki , 
kadar pridejo, kaj žalega storili. Jernej pa 
je rekel : »Eden mora tukaj na Vranske m 
ostati ; mar hočemo celo lepo posestvo popustiti, da ga nam vzame, komur je volja? 


Škoda bi bilo; morda vendar vsaj nekaj 

ohranim s pomočjo Božjo in z lepo besedo . 
Ce me pa vkljub vsej prijaznosti umoré , 
saj ni tolika škoda za mene . « 

»Tebi menda ne bodo nič storili, vrli 
Jernej «, reče stari Borštnik ; » kar bodo koli 
zahtevali, vse jim daj . Da nam ohraniš le 
zemljo in gole stene, hočemo ti biti hvaležni. Luka in Gašper (dva zamorca) bosta 
večkrat skrivej prišla k tebi, da bosta povedala, kako se nam godi, ti jim boš pa 
povedal, kaj je na Vranskem novega . Nič 
se ne boj, — morda se bo še vse dobro 
izteklo. « 

Po srčnem slovesu so se odpravili na 
pot. Vozove je vleklo štiriindvajset kónj ; 
razun teh so vzeli seboj osem brejih kobil , 
osem mladih žrebetov, šestintrideset krav, 
dva bika , dvanajst parov volov in nekaj 
drobnice in perutnine ; nekaj prešičev so 
deli na vozove. Med potjo se je dobilo dosti 
krme po travnikih, da se je živina napasla : 
Vdarili so jo proti severozahodni strani . 
Ovir niso našli druzih, ko široke reke, ktere 
je bilo treba prekoračiti. K sreči po dolgih 
gorkih dneh vode niso bile globoke, tako 
da so z večjo ali manjšo težavo srečno prebrodili jih . 


Ko so tri tedne potovali, prišli so čez 
hribe, divje kraje in goste šume v prijazno 
dolinico med gorami, na bregovih reke Pacolete. Zemlja ob teh bregovih bila je zeló 
rodovitna, ker je bila od reke nanešena, 
plódna, Črna prst. Priporočala se je posebno 
za koruzo. 

Kraj se je beguncem dopadal. azalo 
se je, da bi tukaj lahko ostali to zimo, že 
so postavili nekaj pohištva iz lesa. Poslali 
so pa prej Luko in Gašperja nazaj na ogled, 
da bi zvedela, kaj se na vranskem godi . 

Zamorca sta prinesla žalostne novice . 
Pravila sta, da so angležki vojaki že došli 
na vransko, da tam grozno gospodarijo in 
da pošiljajo na vse strani ogleduhe, da b i 
Borštnika in njegovo družino zasledili . 

Borštnik in njegov sin sta se posvetovala in prišla do sklepa, da ta kraj še ni 
zadosti varen, ker je zrnirom še preblizo 
naselbine vranske, in da bo treba bežati š e 
globokeje v samotne, divje kraje . 

Naložili so toraj zopet vse potrebne 

reči na vozove in se vnovič podali na potovanje. Jaka je vedel za vsa skrivna pota, 
za brode čez reke, in peljal begunce po takih krajih, kamor še ni z lepa stopila človeška noga, razun divjih lovcev indijanskih . 


Prišli so slednjič v tisti kraj, ki se j e 
Jaki najbolj varen zdel ,• v prijazno dolino 
vrh gorá, tam kjer reka Pacoleta pride ko t 
nedolžen potok iz zemeljske jame. 

Tretje poglavje. 

Ta kraj, kamor so zdaj prišli, bi] j e 
toliko oddaljen od človeških bivališč in toliko skrit med divjimi gojzdi in strmimi go 
rami, da ga ni mogel najti, kdor teh krajev 
ni natanko poznal. Le kak domačin, in to 
le redko kateri lovec bi zamogel sovražnike 
tú sim pripeljati, ko bi bil sploh vedel, d a 
so Borštnikovi tukaj, tega pa nihče drugi 
ni vedel, ko zvesti Jernej, ki brez zamorcev sam ne bi bil zavetja našel, in pa zamorci, ki so bili pa Borštnikovim zvesto 
udani in niso mislili na izdajalstvo . 

Kmalo so se begunci tudi na tem sa

motnem kraju udomačili. Naredili so iz smerekovega lesa štiri lesene bajte za ljudi, en o 
za Borštnika in njegovo ženo, eno malo z a 
Dragotina posebej, dve pa za zamorce in 
zamorke. Potem so postavili hram za žito 
in potrebno orodje, slednjič pa nekaj hlevo v 

za živino. 

Vsaka stvar, ki so jo seboj prinesli , 
prišla jim je zdaj prav in se ni dala pre


33 

plačati, kajti nikjer v daljavi ni bilo človešk e 
domačije, da bi gre zmoglo kako potrebno 
orodje, kaka druga potrebna stvar za drag 
denar dobiti. 

Najžlahtnejša reč je bila za begunc e 
sol, ki so je precej seboj vzeli . Sol je bila 
potrebna za kuho, še bolj pa za živino, da 
se je pridržala pri naselbi. Zivina se je 
namreč pasla daleč na okoli po travnikih 
in gojzdih, in gotovo bi se bila vsa pozgubila, ko bi je ne bili s soljo pri sebi obdržali. Vsak dan so namreč dali živini nekaj 
soli, zato je na večer rada z paše na dom 
prihitela, da soli ni zamudila. Pri tem pa 
se je žival tudi dobro redila . Proti večeru 
je vzel en zamorec velik róg in je na njega zatrobil. To je bilo znamenje za živino, 
da se bo sol delila, in pritekli so na ta kli c 
konji in voli, ovce in kozé domu . Pri toliki 
živini se potem pač nikoli ni manjkal o 

mleka, putra, masla in sira ; pa tudi mesa ne. 

Možaki so se pečali največ z lovom n a 
zverino in na ribe. Mesa od divjačine so 
dosti nasušili za zimo . Zamorci so morali 
skrbeti tudi za krmo; da je bila živina čez 
zimo preskrbljena. Lepe, visoke trave se ni 
manjkalo in so je toraj lahko nakosili za 
potrebo . 

Eno leto med Indijanci . 

3 


Borštnik in njegov sin sta posebno rada 
hodila divje race streljat . Jaka je tako dobro 

vedel, kam jih je treba iti čakat in znal 
jih je s piščalko tako izvrstno privabiti, d a 
sta jih včasih toliko nastrelila, da so jih vsi 
trije komaj domu prinesli. O svojem času 
je bilo toraj te okusne perutnine toliko pri 
hiši, da jih je cela družina jedla, pa še pso m 
so velike kose metali . 

Za seno so naredili poseben velik skedenj . Ko je bila jesen pri kraji in seno 

spravljeno, imeli so zamorci časa dovolj, da 
so naredili po vseh štirih bajtah kamnite 
peči in ognjišča, pa dimnike. 

Šipe v oknih so bile iz belega papirja , 

ki se je prej v olje pomočil, tako da se j e 
skoz svetilo in ni bilo ravno pretemno p o 
dnevi. Glaževine namreč niso pri sebi imeli. 

Konec jeseni je poslal Borštnik oglednike na tisti kraj, kjer so se bili vprvič 
ustavili in kjer so že nekaj žita vsej ali . 

Ogledniki so nazaj prišli in povedali, 
da je žito lepo dozorelo, da je sicer plevelj 

močno zarastla ga, da, se pa vendar splača , 
vse požeti in žito pripeljati na novo naselbino . 

Borštnik pošlje večino zamorcev na 
žetev. Že čez dvajset dni so prišli nazaj in 


pripeljali seboj mnogo žita, posebno koruze . 
Med koruzo so našli tudi en velik prsté n 

vrč, v kterem se je dobilo pismo od Jerneja. Zvesti oskrbnik na Vranskem si j e 
namreč mislil, da bodo begunci gotovo na 
prejšno naselbino nazaj gledat prišli, zato j e 
spisal pismo, ga del v vrč in ta vrč izrod l 
enemu zamorcu, naj ga nese na prejšno 
naselbo beguncev in naj ga postavi me d 
koruzo. 

V tem pismu je Jernej naznanil, da s o 
angležki vojaki grozovita< divjali na Vranskem, da so zapalili in požgali skor vs e 
pohištvo, tako da je ostala samo zidana 
grajš'ina in en hlev, ki je bil za njo skrit . 
Poklali so pet sto ovac, žitno polje pomendrali, goveda in konje odgnali, kar jih ni 
bilo v gojzdu skritih. Zdaj da je na Vran

skem dvajset konjikov, ki čakajo, kdaj bo 
Borštnik nazaj prišel, ter na vse strani patrolirajo in ogledujejo, da bi ga kje zasačili. Tako ravnajo na povelje Končnikovo . 
Vendar Jernej upa, da bodo morali sovražniki kmalo bežati, ker se sliši, da so Amerikanci zadobili nekaj odločilnih zmag . Borštnikovim Jernej svetuje, naj se le dobro skrivajo in naj pošljejo kterikrat kakega oglednika na prvo naselbino, tje bo on svoj e 

novice pošiljal ; pod starim, velikim javorom 

3* 


3,6 

naj pisma iščejo, tam ga bodo dobili. To je 
bil zadržaj Jernejevega pisma. 

»Jernej je še poštena duša «, reče Borštnik, ko je pismo prebral ; »kar je sam pretrpel, o tem še nič ne omeni, in gotov o 
je, da je moral on največ prestati . « 

O Jernejevem pismu so se še več tednov pogovarjali v »Novem selu« (tako s o 
krstili novo naselbo), pri tem pa so pridno 
delali in se pripravljali na zimo . 

Vreme je nastajalo bolj in bolj dolgo

časno, hladno, deževno, oblačno, z eno besedo jesensko. Večeri so postali bolj dolgi 
in hladni. Begunci se vendar niso dolgočasili. Imeli so iz loja vlite sveČe, te so koj 
v mraku prižgali v sicer temotnih bajtah in 
zakurili še po ognjiščih, da jih ni zeblo . 
Zenske so predle, ter iz volnene preje delale obleko, iz lanene (platnene) pa peril o 
in mreže za ribji lov . 

Stari Borštnik je kakor očak Abraham 
opravljal ob enem tudi službo duhovnika. 
Ob nedeljah in praznikih je zbral celo družino v družinski sobi, tam jim je naprej 
bral lepe molitvice in rožni venec naprej 
molil. 

Po molitvah je bila kratka veselica . 
Pustil je vsem poslom dati medenega žganja . 

Znal je namreč iz medi divjih čebel, kakor


šnih je bilo v tistih gojzdih zadosti, skuhat i 
prav izvrstno medeno žganje. Druge pijače 
se vé da v tej samoti niso dobili . 

Zadnja dva mesca sta šla Luka in Ga

šper večkrat na ogledovanje proti Vransk i 
grajšini, pa nista mogla nič zvedeti, ker si 
nista Mizo upala, pod javorjem pa tudi ni 
bilo nobenega pisma. Se le proti koncu 
zime našla sta pod javorjem drugo pismo 
od Jerneja . 

Vranski oskrbnik je v tem pismu spo

ročil, da je bil sovražnik desetkrat na Vranskem, da je zmirom dosti škode naredil in 
posebno oskrbnika samega jako ojstro opazoval. Nadalje, da zdaj še ni nobene varnosti na Vranskem, naj se toraj Borštnikov i 
le še dobro skrivajo. Kako se vojska suče , 

o tem ni Jernej nič gotovega vedel, venda r 
je zapazil, da Angleži niso več tako prevzetni, kakor iz začetka. 
Borštnik pa je zopet Jerneju pusti l 
pismo pod javor položiti, v kterem mu j e 

naročil, naj živino tudi po zimi le v gojzdih 
pusti in skrije, da je ne bo sovražnik vs e 
pobral. 

»Naj že bo v imenu Božjem«, rekel j e 
Borštnik, ko je Jernejevo pismo prebral , 
»škode so mi res dosti naredili. Pa to se 
bo vse popravilo. Nazadnje bodo Angleži 


vendar le tepeni, kupčija se bo povzdignil a 
in pričelo se bo novo življenje in delovanje . 
Naredile se bodo nove ceste, nove vasi i n 
mesta bodo ras-tla iz tal ; ljudstvo se množi , 
cena poljskih pridelkov bo poskočila ; v dvajsetih letih bo moje posestvo stokrat tolik o 
vredno, ko zdaj . Potrpimo še malo časa , 

pa smo na konji! « 

Kar je Borštnik v duhu naprej videl , 
to vse se je izpolnilo, kakor vemo iz zgodovine . 

Cetrto poglavje. 

Za neprijazno zimo je sledila najlepša 
vigred. Vse je bilo v cvetji. Cela narava je 
dihala novo življenje, bil je okraj Novo 
selo zares lep in prijeten . Ne daleč od gospodarskih poslopij se je razprostirala ravnina, katere prst je oznanovala izredno plodovitost. Borštnik sklene takoj, da bo ta 
svet obdelati pustil, in kmalo je bilo videt i 
po ravnini vse polno ljudi, ki so orali, kopali, sekali, korenice ruvali, sadili in sejali . 
Bilo je veselje videti, s kakim pridom se j e 

vsak s svojim delom pečal . 

Nasada se je izvrstno obnesla, travnik i 
in njive in lepo rejena Živina, to vse j e 
bilo veselje videti, in begunci so prav lahko 


39 

pozabili na Vransko grajšino , saj so v 
Novem selu skor ravno take nasade imeli . 

Od živine ni po zimi nič poginilo. Samo 
dva teleta je raztrgal kuguar . Ta kuguar j e 
roparska žival, tako velik ko pes, sicer p a 
bolj tigru podoben, z mačjo glavo in lisas t 
po koži. 

Dragotin se je razjezil nad kuguarjem , 
vzel je puško in šel za njim, da bi ga 
ustrelil. 

Šel je kako pol drugo uro daleč v gojz d 
za njim, kar na enkrat na svoje začudenj e 
zagleda zamorca Jako. On ga pokliče in 
praša, kam da gré . 

»Saj se še spominjate« , pravi Jaka , 

»da sem vam pravil o čebelah, ki se jih 
tukaj divjih dobi. Gospod znajo iz medu 
žganje kuhati in mene so prašali, če bi jaz 
vedel kje za med. Zdaj ga grem pa iskat . « 

» Saj si pravil, da veš za cel gojzd sa

mih čebel, kjer je skor,v vsakem dreves u 

en roj? « 

»Tako je, reče zamoré, »na eni gori 
stojé sami stari, votli hrasti, v njih votlinah 
so pa č'ebele. < 

»To je pa čudno !« dé Dragotin ; »ko 
bi jaz ne bil kuguarju na sledu, hotel bi 
iti s teboj, da si te čebele ogledam .« 


» Kuguarj a bomo že še dobili «, pravi 
Jaka, » če hočete, greva potem skupaj ga 
iskat; zdaj pa lahko greste z menoj na tisto 
goro, kjer so čebple . < 

»No, naj pa bo! pa pojdiva!« reče Dragotin. 

»To me veseli, mladi gospod!« reče zamorec; »samo to vas bom prosil, da mi 
dovolite, da pogledam še prej po svojih pasteh, če se je kaj vjelo. Kake pol ure od 
tukaj imam nastavljene pasti za lisice in 
grem včasih pogledat, da poberem, kar j e 
vjetega. « 

»Ali te hočem jaz tukaj poe'ahti? « 
praša mladi Borštnik. 

» Ce neradi čakate, bova šla pa precej 
na goro. Saj po pasteh lahko jutri pogledam«, reče zamorec. 

»Ne, le pojdi, jaz grem ta čas pa sa m 
naprej, kamor mi boš pokazal, saj me bo š 
menda kmalo došel. « 

Prišla sta ravno do grabna, to je do 
suhe struge gorskega potoka, ki je bila 
široko na okoli s peskom in kamenjem posuta. O suši ni bilo nič vode v njej, o deževji pa se je valil divji potok iz hribov v 
dolino. 

Tukaj Jaka obstoji. Rekel je Dragotinu , 
naj le naravnost po tej strugi v hrib gre, 


pa bo prišel do čebelne gore. »V eni uri« , 
je rekel, »bom pa že jaz pri vas. « 

Kraj je bil Dragotinu že nekoliko znan , 
ker je že po zimi todi hodil, zato se ni obotavljal, sam poiskati omenjeno goro, ter ni 
pomislil, da imajo stvari spomladi vse dru

gačno lice, ko po zimi . 

Jaka je šel toraj navzdol, pogledat p o 
svojih pasteh, Dragotin pa navzgor po grabnu. En čas je bodil po kamniti strugi, p a 
ta pot je bila od sile težavna, ker je bilo 
treba prekoračiti velike skale, cela drevesa , 
ki jih je silna voda izkoreninila in sebojprinesla, tudi so bili sim ter tje globoki preskoki. Zato je stopil iz struge ven in hodil 
kraj nje po travniku pod košatimi javorji. 

buhteča zelenjava gojzda, prijetni zrak , 
petje tičic in druge prirodne prikazni so dobrodejno uplivale na Dragotinov duh . Kakor 
v sanjah šel je naprej, misleč, da se ni š e 
odstranil od prave poti . Na enkrat prid e 
zopet do take struge divjega potoka in mislil je, da je to ravno tista, od ktere se j e 
bil prej odstranil . 

Pogledal je okoli sebe in premišljeval , 
je h pravi kraj ali ne. » Saj Jaka mora 
kmalo priti, mislil si je, »zato bo najbolje , 

če grem po strugi navzgor, vrhu klanca g a 
bom pa počakal.« 


Ne vedóč, da je to čisto druga struga 
in da se je od prve že precej oddaljil, šel j e 
po tej drugi strugi naprej v hrib. Ko je bil že 
nekoliko utrujen, se vsede na eno skalo in 
povžije nekaj sira in kruha, ki ga je ime l 
v svoji torbi . 

Med tem časom se je nebo pooblačilo ; 
solnce se je skrilo za oblake in lahka megla 
je zakrila daljnejše gore . Dragotin se ni 
dosti zmenil za te vremenske spremembe . 
Ko se je bil spočil in pokrepčal, šel je zopet pogumno naprej po strugi, pa te ni 
hotelo biti nikoli konca. 

On pogleda na uro. Bilo je poludné . 

Zdaj vprvič mu pride na um, da je mord a 
pravo pot zgrešil. 

»Pa saj to ni mogoče «, tolažil je sa-
mega sebe, »saj sem še v tistem grabnu , 
po kterem mora Jaka za menoj priti . « 

Zdaj zagleda malo dolinico in kraj nj e 

hribček. Ta hrib se mu je znan zdel, tora] 
prekorači dolinico in gré na vrh tistega 
hriba. Z veseljem zapazi v bližini gojzdič, 

ki je bil podoben onemu Mizo Novega sela. 
Brez zamude se poda na pot do tega 
gojzda in pride tje v eni uri, pa na svojo 
veliko žalost zapazi, da se je zmotil, ke r 
ta gojzd je bil ves drug in o Novem selu 


ni bilo duha ne sluha . Nevede zakolne ; je

zilo ga je, da je tako daleč moral zastonj 
hoditi. Misleč, da Jaka še zmirom ni daleč 
od njega, vstrelil je iz puške, da bi Jaka 
strel slišal in k njemu prišel. Potem se j e 
usedel v mah in čakal Jako, pa starega zamorca ni bilo od nikoder. 

Po skrbnem premisleku je sklenil, d a 

hoče nazaj iti k tistej strugi in po strugi 
navzdol do tistega kraja, kjer sta se z Jako 
ločila. Bila je to težavna, dolgočasna in tudi 
nehvaležna pot. Vendar je šel pogumno naprej in je prišel do tistega vrha, od koder 
je bil tisti gojzd zagledal. Od tod je šel naprej proti grabnu. 

Droben dežek je kapljal po listji, da n 

se je nagibal, začelo se je mračiti in krog 
in krog je postalo bolj in bolj tiho . Vsakih 
pet do šest sto korakov je vstrelil iz svoj e 
puške, — pa ni bilo tolažilnega odmeva . 

Ze se je začela noč delati, ko prid e 
do struge, in zdaj še le je spoznal, da j e 
to druga struga, ne tista, ki mu io je Jak a 
pokazal. Vendar je še vedno mislil, da ne 
more biti daleč od svojega doma . Vsak čas 
je pričakoval, da se mu bo kdo oglasil s 
puško, da bo slišal vpitje iskajočih ga ljud i 
in lajanje psov, da bo zagledal ogenj od 
bakelj. Zlezel je tora] na visoko smereko, 


44 

pa ni videl ničesa, ko temne gojzde in sli 
šal šumenje po listji . 

Druzega mu ni kazalo, ko tukaj pre-

nočiti. Nabral je suhega mahu in listja, naredil ogenj s strelom iz svoje puške, ter s e 
pri ognju grel. Pa tudi to veselje mu ni 
bilo dolgo pripuščeno, že čez pol ure zače l 
je dež v potokih liti in je pogasil njego v 
ogenj. Stopil je pod gosto, veliko smereko, 
na ktero je bil prej zlezel ; ker je polagom a 
tudi skoz njene goste veje začelo kapati, 
nalomil je še drugih vej, jih spletel in naredil nad sabo utico, ki ga je še precej dobro dežja varovala, in tam je zaspal . 

Ko se v jutro zbudi, ni več deževalo , 
pa tulil je silen veter sim od solnčnega iz 
hoda. Ker Dragotin od včeraj opoldné n i 
bil nič vžil, začel ga je glad nadlegovati . 
Pa kaj jesti? Druzega ni kazalo, ko vstreliti kako zverino in jo speči . Pa bal se je , 
če pojde za zverino v gojzd, da se bo š e 
bolj zgubil in da nikdar več ne pride i z 
teh neizmernih divjih krajev . 

Ravno je svojo puško basal, kar zasliši v daljavi dva strela zapored . Poln upanja ustreli tudi on dvakrat in hiti proti tistej 
strani, od koder je strela slišal. 

Med tem pa je začel veter vedno huj e 
razsajati. Ceravno mu je veter nasproti pi


4,5 

hal, vendar dolgo časa ni nič slišal, še le 
čez eno uro je slišal zopet en strel, pa že 
zelo v daljavi. Tekel je proti bližnjemu hribu 

in med potjo je kakih desetkrat vstrelil, da 
bi ga ljudje slišali. 

Ko je prišel na vrh tistega hriba, za 
gledal je pod sabo eno ozko dolinico, p o 
kterej je tekel majhen potok,. Mislil si je, 
da so morda njegovi ljudje v to dolin o 
kako stražo postavili. Tudi je bilo mogoče , 
da se ta potok izlije v tisto reko, ki je 
tekla Mizo Novega sela. 

Pa osoda mu je bila drugače namenila . 
Ce bi bil šel le eno uro navzgor po grabnu, 
zadel bi bil ob svojega očeta in njegove 
hlapce, ki so ga tam okoli že celo no č 
iskali . 

Ker je šel pa navzdol, prišel je zmi

rorn dalje proč od svojih ljudi in tako j e 
bilo vsako snidenje nemogoče . Nebó je bil o 
vedno še oblačno, toraj ni mogel videti 
solnca, ki je v takih krajih edini kažipot . 
Oblačno je vreme ostalo še celi dan . 

Opoludné je prišel na tisti kraj, kjer s e 
je potok izlil v reko. Bil je utrujen, kolena 
so se mu šibila, kakor bi ga mrzlica tresla . 
Bil je že skoraj preslab za lov. Pa tudi 

streliva je imel že malo, ker je bil ves ča s 
po nepotrebnem streljal, da bi ga kdo slišal . 


Komaj tri strele je imel še pri sebi in na 
teh je viselo morda njegovo življenje, kajti 
jagode in borovnice niso bile še zrele, takih 
korenic, ki se dajo jesti, pa on ni poznal . 

Ko je tako en čas počival, vstal j e 
zopet po konci in šel počasi in težkih ko 
rakov proti nekem na samem stoječem 
hrastu, kjer je bil videl divje race priletavati in odletavati. Sodil je, da morajo tukaj 
race svoje gnjezdo imeti. V resnici je bil 
tako srečen, da je tam našel račje gnjezdo . 
Splezal je po drevesu gor in našel v votlini gnjezdo, v kterem ste bili dve mladi, 
skoraj že doraščeni raci . On vzame mladiča, 
ju zakolje, opiplje in potem naredi ogenj , 
da ju speče . Da je mogel zakuriti, moral 
je žrtvovati zopet en strel iz svoje puške, 
ker druge priprave za podnetenje ognja ni 
imel. Tega ni vedel, da divjaki tudi tako 
ogenj zanetijo, da gulijo dolgo časa dva suh a 
polenčka enega ob druzega. Ko je dobro 
zakuril, spekel je obe raci ob ognji ter si 
napravil dobro kosilce. 

Ker je bil že hudo lačen, povžil je to 
jed s tako slastjo, kakor še nikoli ne katere. 
Po tem kosilu bil je tako okrepčan, da s e 
je zamogel zopet dobre volje na potovanje 
podati. 


Peto poglavje. 

Dragotin je hodil vedno navzdol poleg 

tiste reke in prišel je proti večeru v skalnat kraj, ki je bil tako čudovito izraščen , 
da je vzbudil celo pozornost toliko utrujenega našega popotnika Dragotina . Velikanske 
skale so ležale po ravnini kakor razsejane , 
in med njimi se je valila in penila reka v 
mnogih ovinkih . 

Gledal je okoli sebe, kje bi se našl o 

kako suho prenočišče. Kar na enkrat zagleda 
izza enega grma moleti — eno žensko nogo , 
ki je bila obuta v gosposk, pa že raztrgan 
čeveljček. 

Začuden obstoji ; svoje oči je imel nepremakljivo v to stvar uprte. Kaj hoče to 
pomeniti? Ali je mrtva ženska, ki je v tej 
divjini svojo smrt našla? Cudne misli se g a 
polasté, počasi se približa grmu, kjer je ležala noga . 

On grmovje razkrije in pred sabo vid i 
ležati mlado, lepo deklico pri dvajsetih letih . 
Njen obraz je bil lep, pa bled ko stena . 

Dragotin je bil radoveden, če še živi, 
ali je že mrtva, zato se pripogne k njej . 

Na svoje veselje je kmalo zapazil, da 
ženska še diha ; bilo jej je toraj morda š e 

mogoče pomagati . Tudi žila je počasi še 


48 

utripala. Zdelo se mu je, da bo najprej treba 
frišne vode. Zato je tekel k reki in zajel 
vode v svoj klobuk. Z vodo je potem na

močil dekletu čelo in senca . 

Čez nekaj minut je deklica tiho zdihnila. Imel je Dragotin v svoji torbi flašico 
za žganje, v kterej je bilo še nekaj kapljic 
prav okusnega medenega žganja. Te kapljic e 
zlije dekletu na ustnice . 

Močni vozduh te pijače ni ostal brez 
nasledkov ; ona se zavé, odpre oči in pogleda začudeno okoli sebe. 

»Kje sem?« zašepeče. 

»Ne boj se, prijatelj je pri tebi «, odgovori Dragotin . Ona ga pogleda in reče : 
»Tedaj nisem več sama, človek je pri meni? « 

»Ali vam je hudo, gospodična?« praga 
Dragotin. 

»Stiri dni je, kar sem bežala od doma « , 

pravi ona tiho, »lačna sem — Iačna! « 

Dragotina zaboli srcé, kajti spomnil se 

je, da nema ničesa pri sebi, kar bi se zavžiti dalo. Na se ni mislil, ampak na to 
revo, kterej pomagati ni mogel . 

Se enkrat preišče celo svojo torbo in 
k sreči je našel še eno skorjo kruha v njej . 
To razmoči v vodi in jo ponudi dekletu , 
katera je mali dar s hvaležnim pogledom 
hlastno zagrabila in v usta potlačila . 


49 

Čeravno je bilo malo, vendar je deklic o 
nekoliko okrepčalo . 

»Bog vam poplačaj «, reče Dragotinu , 
»mislila sem Že, da moram tukaj od hudega konec vzeti. Zgubila sem se v ta ne

srečni kraj — 

» Kaj, tudi vi ste se sim zgubili ?« za

kliče Dragotin, » čudno snidenje! — Vi me 
ne razumete in vprašaje gledate, — glejte, 
tudi jaz sem se zgubil v tej divjini, ne vem, 
kje sem, in ne vem, kodi naj grem, da 
zopet pridem do svojih ljudi. Tudi jaz sem 
brez jedila in tavam noč in dan po teh gojzdih, ter se že komaj po konci držim, tako 
sem utrujen . « 

Dragotin je zapazil, da se njegova tovaršica plaho okoli ozira, in zvedel je o d 
nje, da ona gleda za svojim psom, ki jo j e 

bil ves čas spremljal . 

Da bi se uljudnega pokazal, vstal j e 
Dragotin in šel na ogled, da bi psa kje za 
sledil. Dolgo časa ga ni mogel najti. Ko je 
pa psa iskal, našel je na svoje veselje en o 
podzemeljsko jamo, ki se mu je kaj pripravna zdela za prenočišče. 

gel je v to jamo pogledat, kakošna 
je, in zaslišal je v njej zamolklo lajanje . 
Kmalo je zapazil iskanega psa, bil je srednje velikosti pes. Pes je bil tako izstradan, 

Eno leto med Indijanci . 4 


da je komaj še hodil, in pustil se je od 

Dragotina brez upiranja vleči na tisti kraj , 
kjer je gospodična sedela. 

Pes je milo pogledal svojo gospo, ka

kor bi jo hotel odpuščanja prositi, zakaj d a 
jo je zapustil in se v jami skril . 

Ko je deklica psa z bolestnim smeh

ljej em po dlaki božala, skoči ne daleč od 
tam kuguar izza grma, ter nese nekaj v 
gobcu. 

Dragotin zavpije nad divjim roparjem , 
žival se prestraši in pade jej plen iz gobca , 
kuguar pa zbeži. To, kar je spustil, bila j e 
mlada srna, ki je še na vratu krvavela o d 
ojstrih zob kuguarjevih. 

Ves vesel Dragotin srno pobere. »To 

je pa vendar srečen slučaj «, vsklikne, »našel 
sem tovaršico, našel zemeljsko jamo za pre-
nočišče, zdaj mi je pa še divja žival svoj 
plen prepustila, da bova imela s tovaršico 
kaj za večerjo. « 

»Kaj pa bo s kuguarjem?« praša žensk a 
skrbno ; »ali ne bo prišel nazaj po svoj 
plen in vaji oba raztrgal? « 

»Taka žival se lahko odžene, io potolaži Dragotin, »treba je samo ogenj zakuriti , 
pa si ne bo upal Mizo . « 

Na to sta pred tisto jamo zakurila ; 
Dragotin je nanosil dovolj suhih vej, da sta 


51 

lahko celo noč kurila . Pri tem ognju sta 
spekla mlado srno, ter imela prav okusn o 
večerjo, pa še za prihodnji dan je precej 
ostalo. Tudi pes je dobil svoj delež, in 
videlo se mu je, kako je bil izstradan, ke r 
je kose kar požiral. 

Dragotin je za svojo varovanko nanosil v jamo listja in mahu in jej napravil 

mehko ležišče . Deklica ni našla besedi, d a 
bi se dovolj zahvalila. Dragotin sam pa j e 
sedel pred jamo k ognju, dokler ni še njega 
spanec premagal, da je lahko zadremal . 

Noč je prešla mirno ; nobena stvar ni 
motila sladkega spanca beguncev. Ko se 
zjutraj zbudita, bila sta tako okrepčana, 
kakor bi ne vedela za nobeno nesrečo . Prijazno si želita » dobro jutro « in, nekako ž e 
soznanjena, se vsedeta skupaj na travnik pred 
jamo. 

Dragotin je povedal deklici svoje ime , 
jej pravil o svojih starših in kako je priše l 
v ta kraj. Gospodična ga je vestno poslušala. 

» Cudno je to « , rekla je nazadnje, »vaš a 

nesreča, da, ste se zgubili v divjini, postala 
ie moja sreča, kajti brez vas bila bi jaz 
gladu poginila. Zdaj vam hočem pa še ja z 
povedati, kaj je vse mene zadelo, prej da 
sem prišla v ta kraj nesreče in omedlel a 

4' 


52 

od vseh bridkosti . Jaz sem hči nekega posestnika, in naš dom mora biti kakih tr i 
dni hodá od tod. Mi smo se preselili 
Ameriko iz Kranjskega, še le tukaj sem s e 
naučila angležkega jezika, v kterem me 
slišite govoriti. Pred tremi leti je moj oče 
zbolel in prisiljen je bil, poiskati si oskrbnika, da je celo posestvo vodil in delavce 
v strahu imel. Dobil je za oskrbnika nekega 
Krta --« 

»Krt?« prereže jej Dragotin besedo, » t0 

je človek okoli tridesetih let, majhne, čokaste postave, kodrastih las, majhnih, bodečih oči?« 

» Prav s tak je «, reče dekle; »prej ko je 
k nam prišel, služil je pri neki grajšini n a 
vranskem pri Slivnici. « 

»To je posestvo mojega očeta«, omen i 
Dragotin. 

»Klical je svojega gospodarja za Prestarj a. « 
»Od tega je oče kupil

graj šipo moj . 

Krtu smo kmalo službo odpovedali, ker j e 

s posli preveč neusmiljeno ravnal. « 

»Komaj je bil ta Krt pri nas nekaj 

mescev v službi «, pravila je gospodična na 
prej, »kar začne mene nadlegovati s svojimi ljubimskimi ponudbami . Čeravno mu 
nisem dobre besede privošila, bil je vendar 


tako predrzen, da je vedno silneje za man o 
tekal. Ko sem videla, da, se ga drugače n e 
znebim, povedala sem stvar svojemu očetu 
in ga prosila, naj me brani pred tem nadležnim človekom . Oče pa so mu precej služb o 
odpovedali. S kletvino in pretenjem je odšel . 

Na to se je pričela vojska . Tudi nas 
j e nje šiba hudo zadela. Da bi vsega ne 
zgubili, spravili smo nekaj živine v gojzde , 
nekoliko žita in drugih stvari pa smo po 
skrili. Ko so sovražni vojaki prišli, čudili 
so se sicer, da so tako malo našli v naših 
shrambah in hlevih, vendar niso dalje preiskovali . Cez nekaj dni potem pa se je Kr t 
od nekod priklatil ter govoril s poveljnikom 
tiste čete , ki je bila pri nas umeščena . 
Krhalo smo zvedeli, kaj mu je Krt povedal . 
Poveljnik nas je začel strogo izpraševati , 
zakaj smo se mu zlagali in svoje imetj e 
zatajili ; tudi je zahteval, naj mu pokažemo , 
kam smo svoje reči poskrili. Moj oče tega 
niso hoteli povedati, in pričela se je za na s 
doba trpljenja. Jaz sem imela še največ 
prestati pred surovimi vojaki. Nekega dné 
je pritekel en mlad korporal za mano i n 
me hotel objemati . Jaz zbežim v spalnico 
mojega očeta, pa tudi tje je prišel za mano . 
Bila sem vsa preplašena, ker se nisem ve 
dela kam deti. Kar zagledam očetov samo


kres na steni. V najhujši sili zgrabim samokres, pomerim in pohotneža ustrelim .« — 

»Prav ste storili «, reče Dragotin . 

»Drugi vojaki so pa strel slišali «, pravi 
deklica naprej ; »pridrli so v sobo, da bi 
videli, kaj se je zgodilo. Jaz sem vedela, 

da me nič dobrega ne čaka, toraj ni bilo 

druge rešitve, ko bežati . Stekla sem pri 

zadnjih vratih v vrt in iz vrta čez zid skočivši hitela sem po njivah in travnikih proti 
bližnjemu gojzdu. Ko sem skočila ravno 
čez plot, ki je ločil zadnjo njivo od gojzda, 
pritekel je nekdo za mano. To je bil Krt ! 
Vpil je za mano : » Cakaj, ti prevzetna devičica, zdaj bova midva najin račun poravnalal« On teče za mano, jaz pa še bolj , 
kar so me le noge nesle ; obupnost mi j e 
dajala posebno moč. Kakor srna pred lovcem dirjala sem v eni sapi naprej, in še 
le, ko Krta nikjer več ni bilo videti, oddahnila sem se nekoliko . Ta zvesti pes Ahil j e 
tekel z menoj in ni šel več od mene . Bil 
je ves čas priča mojih bolečin, mojih solza . 
Ker sem se vedno še bala, da bodo vsak 
hip pritekli za mano, tekla sem neprenehom a 
še naprej . Upala sem, da pridem vendar do 
kacega človeškega bivališča, kjer me bod o 
gostoljubno sprejeli, pa zabredla sem rev a 
vedno 01ohokeje v divje lesove, prišla sem 


v te zapuščene kraje, kamor menda nikoli 
ne stopi človeška noga. Kamor sem pogledala, povsod velikansko drevje, grozno skalovje. Tavala sem dva dni okoli, ne da bi 
zavžila kosček kruha ali kake druge jedi . 
Skušala sem jesti travo in korenice, pa želodec tega ni strpel. Slednjič sem omagala 
in brez zavesti zgrudila se na tla. « 

» Gotovo ste več prestali, kakor jaz « , 
reče Dragotin, »in še jaz bi bil skoraj obupal. Zdaj pa, ko imam tako prijetno in lep o 
spremljevalko, me pogum ne bo več za 
pustil. « 

» Zaupajva v Boga «, reče dekle, »On 
naji je na tako čuden način vkup pripeljal. 
On nama bo tudi zanaprej pomagal . « 

»Tako je, reče Dragotin, »in v zaupanji do Boga hočeva potovati naprej . Za 
danes sva z jedjo še preskrbljena . Glej, ali 
ni to čudno : en kuguar me je zvabil v ta 
divji kraj in zopet en kuguar naji je reši l 
smrti od glada, ker nama je prepustil svoj 
plen! Pojdiva naprej, nekam bova že prišla ! 
O, ko bi mogla najti posestvo mojega očeta ! 
Tam boste tudi vi z vsem preskrbljeni, ta m 
najdete drugi dom . « 

Potem je deklica še kaj več povedal a 
Dragotinu o sebi in o svojih starših. Pisala 
se je Jovana Jurjevec ; njeni starši so 


bili z Kranjskega doma, pa so se bili že 

pred več leti v Ameriko preselili, ko je bila 
Jovana še otrok . V Ameriki so si njeni 
starši pomagali kmalo do precejšnega blagostanja, pustili so Jovano lepo izučiti v angležkih šolah, da je bila mnogo jezikov zmožna in tudi sicer dovolj izobražena. Pa tudi 
slovenskih knjig ni smela zanemarjati, in 
prav rada je čitala Preširna in druge slo 
venske pesnike. 

Šesto poglavje. 

Z novim pogumom navdana šla sta 
mlada popotnika naprej , pes Ahil pa za 
njima. Vreme je bilo še vedno oblačno, tak o 
da ni bilo mogoče vedeti, kje je jug al i 
sever, izhod ali zahod. To je bila nesreča 
za nju. Namesto da bi se obrnila proti iz 
hodu, kjer so bile evropejske naselbine, hodila sta ves čas proti zahodu, v divje kraje , 
kjer je bil le dom divjačine ali pa divji h 
indijanskih rodov , 

Cez nekaj ur hodá prišla sta do velikega jezera, v kterega se je iztakala tist a 
reka, ob ktere bregu sta bila hodila. Pri 

jezeru je stal precej visok grič ; šla sta na 
vrh tega griča, če bi morda kje zagledal a 
kakšno človeško stanovanje . Pa na svojo 


Žalost nista videla druzega, ko gojzde i n 
hribe . Tukaj sta še le spoznala, kako dale č 
v divjino sta že zabredla in da morda ne 
bo nobene rešitve iz teh zapuščenih krajev. 

Jovani se vtrne solza iz očesa in nehoté sklene roke k molitvi . Dragotinu pa se 
je skrbi čelo zgrbančilo . 

»Gospod Borštnik«, reče naposled Jovana, » če mislite, da greva proti izhodu , 
potem pojdiva le naprej ; enkrat bova prišl a 
že do človeških bivališč ; potem si bova pa 
že naprej pomagala. « 

»O, ko bi se solnce le za eno minuto 

pokazalo!« reče Dragotin na to ; »potem bi 
že vedel, ali greva proti izhodu ali zahodu . « 

»Pa počakajva tukaj na lepši vreme « , 
pravi ona, »čemu bi zastonj morda ravno 
v nasprotno stran hodila! « 

»Kaj pa, če morava še več dni čakat i 
solnea? Od česa bova živela? « 

Smehljaje pokaže Jovana na Dragotinovo puško . Ona pač ni vedela, da je Dragotin že ves prah izstrelil, in da ga ima 
komaj še za en strel. Dragotin jej je hotel 
to že povedati, pa premislil se je zopet, da 
bi je preveč ne oplašil, zato jej odgovori , 
da ne sme streljati, ker bi potem ne ime l 
s čim ognja narediti . 


Jovana mu je pritrdila, in ko sta nekoliko svoje mrzle pečenke od srne povžila, 
šla sta zopet naprej po svoji nesrečni poti . 

Proti večeru postalo je zeló hladno , 
dokaz da sta bila prišla v više, mrzlejš e 
kraje. Ker sta bila že oba trudna, sklenila 
sta, prenočiti v mali dolinici, kjer je teke l 
bister studenec izpod hriba in tam sta si 
žejo pogasila . 

Dragotin je spletel iz vej malo utico 
za Jovano, nanosil je mahu j.n listja in prosil svojo spremljevalko, naj se le brez skrbi 
vleže. On sam pa se je vlegel v neko jamo , 
ki se je menda naredila na mestu, kjer j e 
vihar veliko drevo izkoreninil. 

Ker ta večer nista kurila, bil jima j e 
pes Ahil .edina hramba zoper divje živali . 
Zanesti sta se smela, da bo pes lajati začel, 
ko bi se kaka nevarnost bližala . 

Ko sta povečerjala, postljala si je Jovana v utici in pred njo je zavalil Dragotin 
velik kamen, da bi kaka divja žival n e 
mogla blizo. On sam pa je sedel v tisto 
jamo, pa dolgo ni zaspal . 

»Ne smem zaspati«, rekel je sam pr i 

sebi, »če mene kaka nesreča zadene, kd o 
bo varoval ono nesrečno dekle ? « 
Res ta skrb ni bila čisto prazna. Proti 
polunoči začel je Ahil močno lajati in skri


vati se za Dragotina. Ta je iz tega sodil, 
da mora nevarnost blizo biti . Začel je toraj 
na glas vpiti in kamenje metati okoli sebe . 
Vpitje in ropotanje kamenja je prognalo 
medveda, kajti Dragotin vsaj je sodil, da 
je moral medved v bližini biti, ker se kuguar s kamenjem ne dá pregnati. Jovana 
se je nad tem šundrom zbudila, pa Dragotin jo je potolažil, da nič ni, naj le zope t 
zaspi. 

Drugo jutro sta pojedla še zadnje ostanke 

od srne in napila se studenčnice, pote m 
pa se podala naprej . 

Zmenila sta se, da hočeta prekoračit i 
gore, upaje, da bosta onkraj gora mord a 
naletela na kake ljudi. — Pa prešel je dan 
in delal se je zopet večer, prej da sta dospela do zadnjega vrha. 

Koliko je trpela uboga Jovana! Njen e 

noge so bile že vse krvave, pa tega še čutila ni ; podplati od čeveljčkov bili so že 
popolnem odleteli. Klobuček je nosila v roki , 
ker je bil tako razcefljan, da ga ni bilo ve č 
za na glavo postaviti. Njena obleka je bila 
že vsa strgana, kar ni čudo, če se pomisli , 
koliko vej je z njo že opletla, ob koliko 
grmov se vjela! Ker pa je sama molčala, 
ni je hotel Dragotin na to opomniti, saj jej 
tako ni mogel pomagati . 


Ker je bilo treba zopet prenočiti, naredil je Dragotin iste priprave, kakor prej šn i 
dan. Samo, da sta morala ta večer — lačna 
spat iti. Tudi nocoj je hotel Dragotin bdeti , 
pa bil je toliko utrujen, da ni mogel oči p o 
konci držati . V malih minutah je zaspal in 
se zbudil še le o belem dnevu . 

To jutro je bilo lepo, solnce je pokazalo po dolgem prestanku zopet svoje prijazno lice. Pa ravno pogled na solnce j e 

nesrečna potovalca užalil, kajti zdaj sta š e 
le spoznala, da sta ves čas narobe hodila , 
namesto na izhod, na zapad ali zahod . Sprevidela sta, da morata zdaj biti v apalaški h 
gorah. Ker sta bila že tako daleč, hotela 
sta iti še na zadnji vrh, kakor sta se bil a 
namenila. 

Vsa utrujena in trpinčena od strašnega 
glada dospela sta na vrh opoludne. Pa tudi 
tam se jima ni prikazalo nobeno upanje . 
Kamor so oči peljale, nikjer ni bilo ne hiše , 
ne bajte, ne poslopja od človeških rok . 

Zdaj jima ni druzega kazalo, kakor ali 
iti po zapadnej strani gore navzdol ali p a 
vrniti se in prehoditi celo pot nazaj , od 
koder sta bila prišla. Jovana je svetovala, 
da gresta naprej v zapad, naj že pride, kar 

hoče . Dragotin iz uljudnosti pritrdi, in kora


kala sta z gore v široko dolino, po kterej 
se je valila bistra reka. 

»Tukaj pri vodi se rada divjačina pase « , 
reče Jovana, »vi pojdite na lov, jaz vas 
bom pa pri vodi počakala, saj zgrešiti m e 
ne morete, ker imate reko za znamenje . « 

Zdaj jej Dragotin ni mogel dalje za

molčati, da ima samo en strel še v puški . 
Ta žalostna novica jo je presunila, pa po 
kazati tega ni hotela. Molčé je šla na njegovi strani navzdol ter zbirala vse moči, k i 
so jo že popuščale . 

Na enkrat se ustavi. Jame se tresti na 
vseh udih. Od glada in utrujenosti se zgrudi 

na tla in tiho zašepeče, da ne more več 
naprej. 

Dragotin pa še ni obupal . Najprej je 
poiskal listja in mahu, da je Jovani postljal . 

Potem je vzel suhih vej, ter jih začel drgnit i 
eno ob drugo, da bi tako ogenj zanetil. Pa 
za to je treba moči, on pa je bil že tak o 
slab, da ni nič mogel. Med tem pa je še 
Jovani vedno slab* prihajalo, mrzel pot 
se jej prikaže na bledem obrazu, njeno ok o 
je bilo brez svitu, kakor od umirajočeg a 
človeka. 

»Naj bo, kakor Bog hoče«, reče Dragotin, potegne svinec iz cevi in potlači vanj o 
namesto njega suhe preje, ter ustreli, da se 


precej ogenj vname. Hitro je pridejal mahu 

in listja, in začelo je veselo goreti . 

S tem se je oropal zadnjega upanja , 
da bi zamogel s puško pripleniti kako div

jačino, pa imel je vsaj to tolažbo, da je bi l 
ogenj, pri kterem si je Jovana lahko ogrela 
svoje tresoče se in otrpnele ude . Gorkota 
jej je res toliko koristila, da jo je zazibala 
v sladek spanec, ki je trpel nad dve uri . 

Ko je dekle spalo, šel je Dragotin na 

ogled, če bi ne zapazil kje golobe ali tičj e 
jajca. Pa bil je nesrečen dovolj, da ničes a 
ni našel . Ves žalosten in utrujen pride nazaj . 

Otožna noč je razpela vnovič nad zemlj o 
svoja temna krila. Dragotin je porabil svoje 
poslednje moči, da je nalomil še nekaj vejic , 
ki jih je zasadil okoli Jovaninega ležišča , 
da bi jo obvaroval poročne sape . Potem je 
še drv nabral in jih položil na ogenj ; Jovano pa je pokril s svojo suknjo. 

Glad in skrb mu nista dala spati. Od 

časa do časa se je ozrl po svoji spremljevalki — nje lahni in kratki dihljeji so ga 
prepričali, da je še živa. Vedoč pa, da za 
njo in za sebe nema drobtinice živeža, žele l 
si je, da bi oba v tej noči mirno v Gospod u 
zaspala, da bi bila rešena iz teh muk . 

Po dolgi noči prikaže se slednjič rudečkasta zarja nad izhodnjimi gorami in nje 


mili žarki obudijo v Dragotinu novo hrepenenje po življenji . Splazil se je doli na travnik, izkopal z nožem korenino in jo pokusil, pa bila je tako trda in grenka, da j e 
ni mogel požirati. Zdaj je natrgal trave, jo 
razrezal na drobne kose in poskušal jesti , 

bila je boljši od onih korenin . 
Pa ta nenaravna jed ga je še bolj 
oslabila . Začelo se mu je vzdigovati, izbljuval je použito travo, in na to ga je obšla 
taka slabost, da je bil bolj mrliču, ko žive 
mu človeku podoben. Začelo se mu je v 
glavi vrteti, drevesa so začela plesati okol i 
njega, in v malih trenotkih se je zgrudil 
brez zavesti na tla. 

Ko se zopet prebudi, stalo je solnc e 
sredi neba, bilo je poludne . Jovana je ležal a 
na svojem prostoru kakor mrtva . Njen obraz 

je bil ves popačen in skor že višnjevkast e 
barve. 

»Moja mama, moja ljuba mama!« slišal jo je še zdihovati . 

Dragotin je bil blizo obupnosti. Ozre 

se na psa, ki je s povešeno glavo tam čepel in se na vseh udih tresel. Meso od te 
živali zamoglo bi njega in Jovano še za e n 
čas rešiti smrti od glada, — on zgrabi ps a 
in vzame nož iz žepa — 


Jovana to vidi, ga proseče pogleda i, 
zastoka : »Nikar psa — pustite psa!<< 

Dragotin spusti psa in omahne nazaj 
ter kakor otrpnjen obleži . 

Glupih oči gleda v ogenj, ki je tudi 
že umiral, ker mu nihče ni dajal več hrane. 

— Koj na to sliši v bližini trikrat vstreliti , 
— brž potem pa se pripodi po dolini cela 
tropa divjih volov (bifeljnov), bežečih pre d 
svojimi preganjalci. Kakor z novo močjo 
navdihnjen, plane Dragotin po konci in s e 
opoteka doli proti vodi, kjer kmalo zagleda 
več Indijancev, ki so na tleh čepeli, kjer s o 
imeli gotovo kaj opraviti. Dragotin hoče teči 
k njim, pa moči ga zapusté, kakor polomljen pade zopet na tla . 
Indijanci pa so ga bili zapazili ; dva 
prideta in ga dvigneta po konci. On jima 
pokaže s prstom kraj, kjer je Jovana ležala . 

Peljeta ga tje . 

Sedmo poglavje. 

Dragotin divjakoma z znamenji in kazanjem dopové, da sta on in Jovana 
gladu tako oslabela. Indijanca sta ga takoj 
razumela. Tekla sta proč, pa se kmalo zopet 
vrnila z velikim kosom frišnega bifeljnoveg a 
mesa. Zanetila sta ogenj, ki ni bil še po


4olnoma ugasnil, postavila sta kotel v žrjavico, na..ožila drv, v kotel 1:1,, ki je bil z vodo napolnen , 
vrgla List kos mesa, potem pa sta šla k svoji m 
tovaršem nazaj . 

Dragotin je bil tako lačen, da je hotel že več 
krat en kos surovega mesa odrezati, pa sramova l 
se je pred Jovano, ki bi to vtegnila videti, zato 
je raje potrpel . 

Čez pol ure je prišlo pet Indijancev Prinesli 
so meso, loj in kožo od tistega bifeljna, ki so g a 
bili ravno poprej ustrelili. Dva sta bila že bolj pri 
letna moža, trije pa še mladenči, vsi pa krepki i n 
urni, kakor so Indijanci sploh. Eden od njih vzam e 
iz svoje torbe nekaj pečenega mesa in ga ponudi 
z dobrohotnim obrazom Dragotinu . Drugi so pa 
frišno meso na podolgaste kose rezali in ga po 
vejah razobešali, da bi se na solncu sušil . 

. Dragotin je povžil tisti kos pečenega mesa z 

veliko slastjo ; tudi Jovani je ponudil nekoliko od 
svojega, pa ona je bila že preslaba in ga ni mogl a 
grizti in požirati. . K sreči je vrelo že ono meso, k i 
se je v kotlu kuhalo. Dragotin je še nekoliko počakal, potem je začel z leseno žlico, ki so jo Indijanci seboj prinesli, zajemati juho iz kotla in j o 
dajati Jovani ‘y požirek Krepka in gorka juha j e 
kmalo pokazala svoj dobrotni učinek . 

Mrtvaška barva na njenem licu se je začel a 
polagoma zgubljati, lahna rudečica se je pokazival a 
in okoli njenih ustnic se je videl otožen smehljej . 

Ko je povžila kakih dvajset žlic juhe, prema

gal jo je vnovič spanec. Dragotin je Indijance na 

to opozoril in jih s kazanjem prosil, naj ne delajo 

ropota, da je ne zbudé. Dobrosrčni divjaki so ga 

precej razumeli in se le natihoma med sabo pogo

varjali . 

Čez dve uri so vzeli kotel od ognja, kuhano 

meso pa razdelili na sedem kosov . Vsak od peterih 


Indijancev je dobil svoj kos, pa tudi Dragotin enega , 
zadnjega so pa prihranili za Jovano. Indijanci so 
pridno trgali vsak svoj kos ; kar se pa Dragotina 
tike, kako je njemu spod zob šlo, to vé le tisti, 

kdor, kakor on, tri dni nič ni jedel . 

Dragotin je bil že sit, ko se Jovana zbudi i n 

njega z imenom pokliče . On jo vpraša, kaj želi, in 
rekla je, da bi rada kaj jedla . On vzame nekajtistega mesa, ki je bil zanjo namenjen, ga na drob 
ne kose razreže in ga jej ponudi . Trepetajoča zavžila je meso. Indijanci pa so to z dopadenjem 
gledali. 

Jovana je vnovič zaspala. Dragotin pa je prej 
Indijance naprosil, naj 'ju ne zapusté ter naj se 
oglasé, kadar bodo odšli ; potem je še on zaspal. 
Saj se je že mračilo in tudi Indijanci so morali n a 
počitek misliti . 

Drugo jutro se je Dragotin še le zbudil, ko 
je solnce že visoko na nebu stalo. Čutil se je lepo 
okrepčanega. Z veseljem je tudi zapazil, da so ga 
bili Indijanci s svojimi kožami ogrnili . Njegova prv a 
misel je bila Jovana. Ona je bila že prej zbudila 
se, ko on, se je že počesala in svojo obleko po 
ravnala, kolikor je bilo namreč mogoče . Prosila je 
Dragotina vode ter se mu nasmehnila . Dragotin j e 
vzel skledico od Indijancev in šel po frišne vode k 
reki. Jovana je bila smrtni naval vdruglé odbila, 
mladost vse prestane ; danes je bila kakor novorojena. 

Indijanci pa so imeli že ogenj, in v tistem 
kotlu so zopet meso kuhali . Razun tega so imeli š e 
precejšen kos mesa na ražnju ter so ga pekli, d a 
je kar mast v ogenj kapala. To, kar se je peklo , 
bilo je medvedje meso, in ko je bilo pečeno, po 
nudil je najstarejši med Indijanci celo pečenk o 
Dragotinu in Jovani. Tega medveda so bili Indijanci še to jutro ubili, ko sta Dragotin in Jovana 


67 

Ko so se vsi najedli, začeli so Indijanci svoj e 
reči vkup spravljati in se za odhod pripravljati . 
Dragotin jim je kazal, naj ga peljejo na izhod v 
kraje, kjer stanujejo beli ljudje. Indijanci pa s o 
odmigavali in kazali vedno le proti zapadni strani , 
kjer je bil njih dom. 

Dragotin jim je ponudil denarja in jim dal 

razumeti, da jim hoče še veliko več tacega denarj a 
dati, ako ga pripeljejo med bele ljudi. Tudi jim je 
pokazal čutaro za žganje in jim namignil, da bod o 
mnogo, mnogo žganja dobili, če mu to storé . (Indijanci namreč od sile radi žganje pijó, sami ga pa 
ne znajo kuhati; zato se pri njih za žganje vse 
dobi.) Pa tudi to nič ni pomagalo. Ostali so pri 
tem, da gredó proti izl. ,du.- in povabili so Dragotina in hvalit), naj gresta ž njimi . 

Jovana je odsvetovala. 

„Prosite jih, naj vam dajo strelnega prahu i n 
svinca”, rekla je Dragotinu, „potem boste med potj o 

divjačino streljali, da bova imela jesti in tako pri 
deva brez teh dobrih divjakov domu . Kdo vé, kam 
nas ti popeljejo, če greva ž njimi . ” 

» Kaj pa, če vi zbolite?" praša Dragotin, »kdo 
vam bo stregel, če bom jaz na lovu?" 

» Indijanci nama bodo dali mesa, morda tud i 
nekaj kož. Vi lahko ostanete tukaj pri meni, d a 

se malo okrepčam, ker zdaj sem še preslaba z a 
hojo. Bog naji ne bo zapustil, ko nama je do zdaj 
šp vselej pomagal v najhujši sili. Če potujeva pra v 
še en cel mesec, enkrat bova vendar k našim ljudem pl:išla ; če greva pa z Indijanci, ne pridev a 
več v naše kraje." Tako je Jovana odgovarjala. 

Dragotin je občudoval njen pogum, ter s e 
njeni volji udal ; zato poprosi Indijance, naj mu 
dadó nekaj svinca in strelnega prahu . 


Pa tega Indijanci niso bili pri volji dati . Ponujali so mu vse meso, kar so ga pri sebi imeli , 
in vse kože, samo streliva niso hoteli dati . 

Zdaj je Jovana sprevidela, da ne kaže dru

gače, ko iti z Indijanci, kajti kaj bi jima koristil o 
še toliko mesa, kdo ga bo tako težo nosil? Rekl a 

je torej Dragotinu, da je pripravljena, iti z Indijanci . 
Ko so Indijanci to zvedeli, bili so silno veseli ; 
plesali so okoli ognja ; potem so naredili iz vej 

sedež za Jovano, položili kože čezenj, Jovano nanjposadili, in štirje Indijanci jo vzdignejo in nesó . 
Zavili so proti zapade navzdol po teku reke . 

Ti divjaki so bili od rodu, ki se je imenova l 
jelenov rod, torej so se sami nazivali »jelenovce" , 
ter prebivali med rekama Mississipi in Missouri . 

Bili pa so v večni vojski z Indijanci od druzeg a 
roda, ktere so klicali za »polhovce." Sovražtvo med 
tema rodovoma je bilo toliko, da so »polhovci" pobili vsacega „jelenovca”, kterega so v pest dobili ; 
„jelenovei” pa so ravno tako delali . Ker pa ti peteri „jelenovci” niso bili v svojem kraju, ampak s o 
ravno zdaj lovili zverino v krajih, ki so si jih »polhovci" prilastovali, zato ti možaki se vé da niso 
bili pri volji, daleč okoli hoditi po teh krajih, ampak so jo vdarili s svojim plenom naravnost prot i 
domu, in to po stranskih potih, da bi jih sovražniki ne zasačili . 

Šlo je hitro naprej, jedi se ni manjkalo, i n 
Jovana je koralo toliko okrevala, da je zamogla ž e 
peš hoditi. 

Prišli so čez visoko gorovje in na oni stran i 
se je razprostirala neizmerna planjava. Tú pa tam 
so potniki ustavili se . Za Jovano so brž naredil i 
lepo utico iz vej, možki pa so šli potem nad bifeljne. Če se je Dragotin lova udeležil, ostal je pri 
Jovani Sunango, najstarši med Indijanci, ki je bil 


za gospodarja med njimi. Tam sta kuhala za cel o 

družino in pri tem je Sunango učil Jovano indijanski jezik. Prebrisana Kranjica si je kmalo toliko 
besedi zapomnila, da je zamogla z Indijanci že za 
silo govoriti . Sploh pa so divjaki njo in Dragotin a 
zelo radi imeli. Kjer so pri njima le kako željo zapazili na obrazu, brž so se podvizali, da so jim a 
postregli. 

čez trideset dni so prišli do reke Missouri. 
Ko so se na plavih prevozili čez to veliko reko, z a 
čeli so „jelenovci” veselo popevati, kajti zdaj še l e 
so bili v svoji deželi . Zdaj so popotniki skor vsak 
dan videli kako indijansko vas, ki so bile vse obljudene od rodu »jelenovcev . " 

Po teh vaseh so našli povsod gostoljubno pre-

nočišče ; in ko so drugo jutro zopet odhajali, ni s e 
bilo treba nič zahvaliti, ker je vsak Indijanec dolžan, prenočiti in pogostiti svojega prijatelja, in za 
prijatelja se šteje vsak, kdor je od tistega rodu. 

V teh vaseh so dobili popotniki tudi koruznega kruha in posušenih rib . 
Dragotin in Jovana pa sta bolj gledala na 

kaj druzega, namreč če se na prebivalcih kaj pozna, 
da so v zvezi z belimi ljudmi. V svojo tolažbo sta 
videla povsod bakrene kotle, puške in sekire, i n 
ker sta vedela, da Indijanci kaj tacega ne znaj o 
sami narediti, zato sta po pravici sodila, da moraj o 
take reči od belih ljudi kupovati, iz tega uzrok a 
ni bilo prazno njih upanje, da znata še kedaj v 
svoj kraj nazaj priti, čeravno le po strašanskih 
ovinkih . 

OSMO poglavje. 

Slednjič so Indijanci vendar došli v svojo do-
mačo vas. Pošteni Sunango je peljal oba bela po 
potnika v svojo koči c), kamor so kmalo potem še 


70 

oni štirje Indijanci v vas prišli, pa še več drugih , 
ki jih je prignala radovednost. Začeli so si pripovedovati, kako je bilo na potovanji, domači pa s o 
zopet povedali, kaj se je med tem časom doma 
zgodilo. Posebno Sunangova žena Vapavoja imel a 
je dosti povedati . 

Ta Vapavoja bila je dobrosrčna žena, kakor 
njen mož ; za Dragotina in Jovano je skrbela kako r 
mati. Kuhala jima je od najboljšega, kar je pri 
hiši imela. Jovani je podarila več kunjih kož, d a 
si je iz njih prav čedno in gorko jopico naredila. 
Dragotinu pa je dal Amohav, Sunangov edini sin , 
šest pibrovih kož, in Jovana mu je naredila iz njih 
lep plajš. 

Tudi Dragotin in Jovana sta se hotela hvaležna skazati, ter sta stari Vapavoji pomagala pr i 
njenih hišnih opravkih in poslušala njene dolg e 
historije, kterih pa nista dosti umela. 

Nekega dné, ko je Vapavoja tobak sušila, 
prišel je v hi:o mlad Indijanec in Dragotina p a 
Jovano v angležkem jeziku ogovoril . Začudena ga 
pogledata. Prijazni glasovi iz domačije so oba siln o 
razveselili, posebno Dragotina, kteremu je bila angleščina materni jezik ; Jovana je bila sicer Slovenka, pa odkar je bila v Ameriki, slišala je največ ta jezik in se ga je toraj privadila . Razveselila pa sta se tega Indijanca posebno še za to, ke r 
jima je zasvetilo upanje, da bosta od njega kaj 
zvedela, kako bi znala v svoj kraj nazaj priti. 

Mladi Indijanec se je vsedel k Dragotinu na 
klop in je pravil, da so ga beli ljudje vjeli, ko j e 
bil še le osem let star, da ga je izrodil nek boga t 
trgovec v Filadelfiji, ko je bil pa dvajset let star , 
ušel je belim in bežal med svoje ljudi, med ro d 
»jelenovcev", zdaj pa je zopet z dušo in teleso m 
Indijanec. 


71 

Zdaj je že tri leta med svojimi brati in starši , 
ter se je njih življenja že popolnoma zopet privadil. 

Ta mladeneč je služil Dragotinu za tolmača, in prvo , 
kar mu je Dragotin naročil, bilo je to, naj Sunangu 
pové prisrčno zahvalo za njega in za Jovano, ke r 
je obema beguncema do tega dné toliko dobro t 
skazal. 

Ginjen je sprejel stari Indijanec to zahval o 

in je mladima tujcema tudi naznanil, da ju hoče 
sprejeti za svoja otroka . 

Kakor malo sta bila mlada človeka s tem zadovoljna, ker jima je manjšalo upanje, da bi zope t 
mogla v svoj kraj priti, vendar jima je pamet i n 
uljudnost ukazovala, da sta to ponudbo hvaležnega 
lica sprejela . 

Čez malo dni napovedal se je nalašč zato 
praznik v celi vasi, v kteri je bil Sunango kakor 
za poglavarja ali župana . 

Sredi vasi pod velikim hrastom bili so sedeži , 

kjer so se vaščani zbirali ob slovesnih priložnostih . 
Tje sta peljala Sunango in Vapavoja svoja dva varovanca, Dragotina in Jovano. 

V okrogu okoli ognja sedelo je dva in štiri 
deset možakov indijanskih ; vsi so molčali. Zdaj prid e 
Sunango z Dragotinom . Sunango se vsede na vzviše n 
sedež, Dragotin koj pod njim . Zdaj so prinesli mi 

rovno fajfo. Ta fajfa je šla od moža do moža, in 
vsak, tudi Dragotin, je potegnil nekaj dimov iz nje. 
Ko je en mlad Indijanec fajfo odnesel, začel j e 
Sunango govoriti . Indijanci pa so ga zvesto poslušali. Rekel je, da sprejmo najdena dva bela tujc a 
za svoja otroka, in da so vsi Indijanci dolžni, ljubiti in braniti ju ravno tako, kakor bi bila od rodu 
„jelenovcev.” Potem je Dragotina poklical in g a 
objel. Tudi vsi drugi možje so ga po vrsti objeli . 
Tudi Jovana morala je stopiti v zbor možakov, da 
jo je Sunango objel, drugi možaki pa so jej podali 


roko. Jovana je dobila indijansko ime »Šakovasa" , 
Dragotina so pa krstili za »Banjavota." S tema 
imenoma so ju Indijanci odslej klicali . Vsi veseli 
so šli potem zopet domu, kjer se je naredila velik a 
gostija . 

Amohav je bil med tem enega, srnaka vstrelil 
in ga domu prinesel, pripravil je tudi nekaj izvrstnih rib. Prišli so tudi tisti štirje Indijanci, ki so 
bili takrat zraven, ko so Dragotina in Jovano v 
gozdu našli, in pridružil se jim je še Tainokaš, 
tisti Indijanec, ki je angležki znal. Napravili so 
prav veselo godovanje, in Sunango že dolgo ni bi l 
tako dobre volje, kakor ta dan . 

Drugi dan sta se morala preobleči v indijansko 
obleko; to jima ni bilo žal, ker je bila evropejska 
obleka že silno obnošena . Jovana je dobila namesto 
strganih čevljev dobre opanke iz bifeljnove kože , 
kakor so jih nosile Indijanke sploh . 

Dragotin je Tamokaša polagoma izpraševal , 

kako daleč da je ta kraj od evropskih naselbin ; 

zvedel je, da je v Filadelfijo kake tri mesce hodá, 

do velikih jezerov na severu pa kakih pet in dvaj

set dni. 

Velikansk je bil tora] prostor, ki ju je loči l 

od omikanega sveta. Zginilo je upanje, da bi mogla 

še to leto priti v svojo domovino . Dragotin je bil 

ves pobit in je svojo žalost komaj skrival pred Jo

vaio. Vendar upanje ni bilo še popolnem odvzeto , 

zato sta se tolažila, da se bo morda v prihodnje m 

letu ponudila kaka priložnost za to . 

Listje je začelo že rumeneti in odpadati, je 

senski vetrovi in deževni dnovi so hladili zrak , 

zima se je bližala. 

Včasih je šel Dragotin z Jovan() na spreho d 

po prijazni okolici, in vselej sta se pogovarjala o 

tem, kako bodo nju starši veseli, če se zopet zdrava 

vrneta v njih naročje. 


Včasih pa je bila Jovana otožna, solze so s e 
jej prikradle iz oči in globoko je zdihnila . Kadar 
je bila pa zopet bolj pri volji, zapela je kako slovensko pesmico, ki so se Dragotinu posebno dopa-
dale, kakor : » Sem slovenska deklica", ali pa „Po 
jezeru bliz' Triglava”, ali pa »Noč na nebu", ali 
»Tebe kličejo solzice." Vse te pesmice se je naučil a 
od svoje matere . 

Nekega dne sta sedela na bregu bistrega po 
toka. Jovana si je igrala z valovi, skakala in s e 

smejala in norčevala iz Dragotina, ki je bil že ne 
kaj časa ves žalosten in otožen . Skrival in zatajeva l 
je svoje občutke, ki jih je gojil za Jovano, pa bolj 
ko se je trudil, premagovati se in molčati, težej 
mu je šlo. Prišel je trenotek, ko ni mogel dalje 
molčati. 

» Jovana!" jo ogovori in objame, „na čude n 
način sva midva vkup prišla ; v divjini sem vas 
našel daleč od ljudi . Že tačas je moje srce za va s 
gorelo, pa v toliki nesreči se ni spodobilo o teni 
govoriti. Ne zamerite mi, če vam danes povem, d a 
vas ljubim. ” 

Iznenadena je Jovana zarudela, povesila oč i 
in segla Dragotinu v roko, ktero je lahno stisnila. 
„Veliko hvale sem vam dolžna”, rekla je potem, 
„brez vaše pomoči bi več ne živela, če vas zamorem s čim osrečiti, rada to storim ; vedite, da tudi 
jaz vaS že dolgo ljubim . ” 

Ves srečen jo Dragotin stisne k sebi in poljubi. — Tudi tukaj v amerikanskih divjinah kraljuje ljubezen, in ta dan je osrečila dva človeka, 
ki bi bila brez nje samotarna in zapuščena ; ljubezen je vnovič oživila vse liju upe, kakor jutern a 
rosa oživi od solnca požgane cvetlice, ali kakor 
trudnega popotnika mrzel studenec . 

Otožna jesen je pobrala drevju, vse listje , 
vedno deževje je napolnovalo reke in potoke z 


vodami. Mladi Indijanci pa so se pripravljali n a 
dolgo pot zimskega lova . 
Sunango je Dragotinu na prosto voljo dal, 

ali se hoče lova udeležiti ali pa doma ostati . Dragotin je imel poguma in moči dovolj za vsakojake 
težave in nevarnosti, pa Jovana ga je toliko časa 
prosila, naj domá ostane, da se je njeni volji udal . 

Večina jelenovcev" je šla na zimski lov, Dragotin. z nekterimi drugimi pa je ostal doma z a 
brambo domače vasi . 

Pa tudi ti, ki so domá ostali, šli so pogosto 
v bližno okolico na lov, ter nastrelili dosti srn, 
jelenov in bifeljnov. Dragotin je šel vselej ž njimi 
in ni bil zadnji med dobrimi lovci, ker je imel bistro oko in krepko roko . 

Stari Sunango in njegov sin Amohav sta bila 
v daljini na zimskem lovu . Pa Vapavoji se ni tožil o 
po njima, saj je imela Dragotina in Jovano, ki st a 

jej bila srčno udana in jej z vsem postregla, ka r 
je želela. 

Kmalo je prešla zima, ki ni bila ravno preojstra. Ko so začele prve pomladne cvetke poganjati, prišli so lovci domu, obloženi z obilnim plenom . 
Prinesli so seboj pa tudi streliva, železnega orodja , 
kotlov in drugih reči, ki so jih pri belih kupci h 
ob velikih jezerih dobili v zamenjo za kože . Amohav je prinesel lepo dvocevko, katero je zope t 
Dragotinu podaril, ko je videl, da se mu 'dopada , 
Dragotin pa je dal svojo Amohavu. 

Dragotin je hotel Sunangu podariti svojo uro , 

pa nesebični mož je ni hotel vzeti, češ, da je ne 
zna rabiti. 

Tudi Tomakaš je prišel kmalo za prvimi nazaj . Dragotin in Jovana sta mu razodela, da bi to 

leto rada odpotovala na izhod, in čeravno je Ta


moka§ branil in odsvetoval, se je nazadnje vendar 

udal, da jima hoče pri tem na roko iti . 

Sunango in Vapavoja sta bila zelo žalostna , 
ko sta zvedela, da ju mislita Dragotin in Jovan a 
zapustiti . Vendar se nista ustavljala, ker Indijanci 
osebno svobodo visoko cenijo in je nikomur ne 
kratijo, kakor si je tudi sami kratiti ne pusté. 

Določil se je za odhod tisti čas, ko se bod o 
spomladne, snežne vodé nekoliko odtekle . Potem 
naj se podajo na pot Dragotin in Jovana, Amohav , 
tolmač Tamokaš in še štirje drugi Indijanci . Naj 
se podajo s čolnom na veliko reko Mississipi, ki s e 
izliva v veliko jezero in od tod bi prišli v Niagaro , 
kjer so že naselbine belih ljudi . 

Deveto poglavje. 

Lep, velik čoln bil je že pripravljen . Preskrbeli so se z vsemi potrebnimi rečmi. Dragotin in 
Jovana sta vzela srčno slova od svojih indijanski h 
staršev, Sunango ju je blagoslovil , in tako so se 
podali na pot. Amohav je vodil krmilo , drugi Indijanci so pa veslali . 

Peljali so se po domači reki navzdol, da s o 
prišli do druge, večje reke, in po tisti zopet na 
prej, dokler niso prišli v mogočne valove ponosneg a 
Mississipija. Peljali so se meno mnogih indijanskih 
vasi, ki so si bile druga drugi podobne. Čez noč 
so čoln pri kraju privezali in se podali v kako indijansko vas na prenočevanje, ali pa so prebili kar 
pod milim nebom, če je bilo vreme ugodno. Za 
Jovano pa so naredili vselej utico iz vej . 

V mnogih krajih je bila reka deroča in vožnj a 
nevarna. Na takih mestih so stopili na breg in čol n 
na vrveh vlekli naprej. Med potjo niso zanemarili 
lova, ker se divjačine ni manjkalo, tako ca so imeli 


vedno frišno meso. Tako so srečno prišli do zgornjega jezera. 

Le enkrat bi se bila kmalo nesreča zgodila . 
Bilo je na enem mestu, kjer je bila voda zelo de-
reča. Vsi so izstopili, samo Amohav je v čolnu osta l 
in tudi Jovani rekel, naj le ostane, ker se ni ničesa bati. Ona ga res uboga. Pa kmalo sta zavozil a 
med tako peneče in divje valove, da se je čoln prekucnil in oba sta padla v vodo . 

Dragotin ves prestrašen hoče za Jovano v 
vodo skočiti, da bi jo rešil, pa tega ni bilo treba , 
urni in pogumni Amohav je držal Jovano že v svoji h 
krepkih rokah ter priplaval ž njo na breg . Drugi 
so čoln k bregu potegnili, ker so ga imeli na vrve h 
privezanega. Tudi potrebne reči so bile k čolnu 
privezane, tako da ni bilo razun strahu posebne 
škode. Pogumna Slovenka se je kmalo potolažila i n 
se še smejala nad to nezgodo . Tako je bila ta stvar 
kmalo pozabljena . 

Ko so se vozili pet in trideset dni po veliki 
reki Mississipi, prišli so do kraja, kjer je Amohav 
rekel, da se od tod veliko prej po suhem pride d o 
južnega konca zgornjega jezera . Bili so na meji 
Kanadske dežele . Čeravno že poletni čas, bilo j e 
tukaj vendar zelo hladno in oblačno, največ zavoljvelikih vodá, in močvirjev. 

Toraj so potegnili čoln na breg, in kar j e 
bilo v njem, razdelili med Indijance . Sekire, mreže, 
trnike in več tacega orodja so poskrili po goste m 
grmovji. štirje pa so vzdignili čoln in ga nesli p o 
suhem naprej. 

Šlo je čez hribe in doline po zapuščenih krajih 
brez vsakih potov ali stezá . Poznali so pravo po t 
le po nekterih znamenjih, ki jih Indijanci drugim 
ljudem niso razodevali, taka znamenja so bil a 
kaka odsekana veja ali odljupljena skorija, tam 
kak kup kamenja s kolcem v sredi, ali kaj tacega . 


Morali so čez tri reke, ki so se izlivale v reko 
Mississipi. Položili so kar čoln v vodo in se prepeljali. Čez osem dni so prišli do zgornjega jezera , 
ki je ravno desetkrat tako veliko, kakor cela Kranjska dežela. Til not so položili svoj čoln, da bi se 

peljali naprej. 
Štirje Indijanci so zdaj na tem mestu ostali, 
samo Amohav in Tamokaš sta šla z Dragotinom in 
Jovano naprej . Oni štirje pa so obljubili, da hočej o 
Amohava in Tamokaša na tem mestu počakati, d a 
gredo potem skupaj nazaj domu . 

Imenovani štirje toraj odrinejo drugo jutr o 

na čolnu po jezeru naprej . Pet dni so neprenehoma 
veslali po dnevi in po noči, kjer jim je mesec lep o 
svetil, ker so bile noči jasne. Šesti dan so prišli 
do tistega kraja, kjer reka Lorenca veže zgornj e 
jezero z huronskim jezea1om, peljali so se toraj na

prej skoz huronsko jezero, in potem še zkoz senklersko in erijsko jezero, in osemnajsti dan so do 
speli do trdnjave Niagare, kamor so bili namenjen i 
za prvi hip. 

Dragotin je zapazil pri jezeru dva angležka 
vojaka, ki sta ribe lovila . On stopi k njima in zv é 
na svoje veselje, da je poveljnik te trdnjave pol

kovnik Gruntar, tisti blagi mož, ki je njegovega očeta 
svaril pred Končnikom in Krtom in tako celi družini Borštnikovi življenje rešil. 

Dragotin je podal enemu' od vojakov en srebern denar (kajti imel je še ves denar pri sebi , 

kar ga je tačas seboj vzel, ko se je potem zgubil ; 
ker med Indijanci denarja ni rabil), in vojak je bi l 
precej pripravljen, peljati ga pred poveljnika trdnjave. 

Njegova prošnja bila je krpalo uslišana. Prišli 

so trije vojaki, Dragotinu zavezali oči in ga peljali 
v trdnjavo . 


Komaj je polkovnik Gruntar spoznal sina o d 

svojega prijatelja Borštnika, objel ga je prisrčn o 
in ga začel izpraševati. Ko mu je Dragotin v naglici vse povedal, poklical je polkovnik še Jovan o 
in oba Indijanca pred sebe . 

Gruntarjeva gospa je mlado Jovano sprejel a 

že pri vratih, jo peljala v sobo in začela izpraše 
vati, Dragotin pa je pri kupici vina pravil gospodu 
polkovniku, kaj se mu je vse dogodilo . Polkovnik s e 
je čudil nad to prigodbo, najbolj pa nad teni, kak o 
je bilo Dragotinu mogoče, v tem kratkem času prit i 
čez neizmerne prostore do velikih jezerov in d o 
Niagare. 

Zdaj je pa še polkovnik začel Dragotinu praviti, kar je vedel o njegovih starših. Angleži so 
bili več bitek zgubili, zato so morali iz Karolinske 
dežele bežati. Borštnik se je toraj lahko zopet preselil na Vransko. 

Hudobnemu Krtu ni odšla zaslužena kazen. 
Amerikanci so zvedeli, da služi Angležem za ogle 
duha, zato so ga enkrat prijeli in obesili . 

» Kmalo boste zopet videli svojega dobrega 

starega očeta", končal je Gruntar svoje pripovedovanje, „jaz vam hočem na roke iti, kar bo v moj i 
moči. Tukaj stoji zdaj parnik „Belona”, pa se b o 
podal v kratkem v meksikansko morje. S to barko 
se lahko peljete vi in vaša tovarš'ica ." 

Potem je dal polkovnik Dragotinu novo, evropejsko obleko, v istem hipu pa je stopila v sob o 
tudi Jovana v civilni, evropejski obleki, ki jo j e 
od Gruntarjeve gospe v dar dobila. Dragotin je 
Jovani hitro povedal, kaj je zvedel o svojih starših. Na to je bila tudi Jovana radovedna slišati , 
kaj je z njenimi ljudmi. Polkovnik je obljubil, da 
hoče to kmalo pozvedeti, in res se mu je še drugi 
dan sporočilo, kako in kaj je z Jurjevčevo družino . 

Sporočilo je bilo žalostno dovolj. 


79 

Ko je Jovana vojaka ustrelila in zbežala, za 
čeli so vojaki še huje razsajati in divjati. Vse so 
razdejali in uniffii, kar so v roke dobili, in ko se 
jim je stari Jurjevec v bran postavil, so ga ustrelili. Njegova žena, od Jovane mati, je kmalo za 
njim od žalosti umrla . 

Ko je Jovana te novice slišala, padla je v 
omedlevico. Dolgo je trpelo, prej da so jo mogli 
le nekoliko potolažiti. 

Z Amohavom in Tamokašem je govoril polkovnik z veliko spoštljivostjo Tamokašu je prigovarjal naj ostane pri njemu. ter mu je stavil zel o 
vabljive ponudbe. Pa mladi »jelenovec" je preveč 
ljubil svoj rod in njega prosto življenje , in se j e 
zahvalil za vsako še tako prijetno službo med belimi ljudmi . 

Čez dva dni sta Amohav in Tamokaš odpotovala domu. Polkovnik jima je podaril mnogo koristnih reči ; z največim veseljem sta vzela iz njegovih dobrotnih rok en cel sodček strelnega prah u 
in svinčenih krogelj. Od Dragotina in Jovane sta 
se poslovila solznih oči ter sta ju zatrjevala, da ju 
hočeta v vednem spominu ohraniti. 

Prišel je dan, ko sta tudi Dragotin in Jovana 
odpotovati smela . 
Ubarkala sta se na vojaško ladijo »Belono " 
ter na njej odjadrala po reki Lorenci v morje. 

Vožnja je bila srečna, in prišla sta prej v Karlesto n 
nego je bilo pričakovati. 

Od todi ni bilo več daleč v Slivnico in n a 
Vransko. Kako srečno in veselo je bilo snidenj e 
na Vranskem, to se ne da popisati. 

Gospod Borštnik je naredil precej praznik z a 
vse posle in jim dal piti in jesti, kolikor so poželeli. Borštnikovi gospej so neprenehoma solze veselj a 

igrale v očeh. Pripovedovanja ni bilo ne konca ne 
kraja. 


'80


Jovano je predstavil Dragotin svojim staršem 
kot svojo nevesto, in ko so zvedeli, kaj sta skupaj 
prestala, bili so je silno veseli, ter jo imeli kakor 

za svojo hčer . 

Stari zamorec Jaka je objel Dragotinovo ko 
leno in vskliknii : „O, kako sem jaz vas iskal! Pet 
deset ur na okoli sem preiskal vsako goro , vsak 
gojzd, vsako dolino klical sem vas, da sem bil ves 
hripav, in skoraj sem oslepil, tako sem se jokal , 
ker vas nisem mogel najti. ” 

„Res je”, reče stari Borštnik, »iskali smo te 
štiri tedne po vseh gorah in dolinah. Nazadnje smo 
mislili, da te je kaka divja žival raztrgala, in u'd.ali 
smo se v svojo osodo. Nismo imeli več upanja, da 
bi te kedaj še videli" . 

Tudi Jovana je počasi pozabila na nesreč o 
svojih staršev, ker je našla pri Borštnikovih dru gdom. Kmalo potem je bila poroka. 

Dragotin in Jovana sta sivela v srečnem zakonu . 

Po smrti svojega očeta je Dragotin prevze l 
gospodarstvo in ga umno in skrbno vodil, tako d a 
se mu je bogastvo vidoma množilo. Pa tudi dobrim 
Indijancem je do smrti hvaležen ostal . Po zanesljivih zamorcih in indijanskih lovcih je pošiljal Sunangu 
dostikrat streliva, žganja in takih reči , ki so Indijancem najbolj ljube ali pa potre) ne . Po Sunangovi smrti se je spominjal z isto ljubeznijo njegovega sina Amohava. Zato je mladi Borštnik ostal 
pri „jelenovcih” vedno v dobrem spominu .