ZAPISKI
MISCELLANEOUS
RAZMIŠLJANJE O BRDIH
NA OBEH STRANEH MEJE
Inga Miklavčič-Brezigar
(Bi etnologija lahko sodelovala pri načrtovanju
prihodnosti?)
z razmišljanjem o Brdih na obeh straneh meje, kolikor jih poznam z razisko-
valnega dela z zamejskim mladinskim raziskovalnim taborom v Števerjanu, vasi
v italijanskem delu Brd, ter iz opazovanja življenja v slovenskem delu Brd, bi
pravzaprav želela načeti vprašanje, kako naj etnologija sodeluje v procesih
načrtovanja prihodnjega razvoja bodisi kraja, območja ali, če hočemo, tudi
države ali naroda. Ambiciozna želja, vendar menim, da je načrtovanje pri-
hodnosti, načrtovanje razvoja, ki naj vodi k višji kvaliteti življenja, preveč resna
stvar, da bi ga lahko z mirno vestjo prepustili le politiki - poleg raznih drugih
tehničnih in humanističnih ved, ki se tega že zavedajo, bi svoje mesto, po mojem
mnenju, morala dobiti tudi etnologija. Posebna kvaliteta, ki etnologijo
usposablja za to nalogo, je širina pogleda, s katero poskuša zajeti vse prvine
človekovega življenja in jih povezati v kulturno podobi) določenega območja in
določene človeške skupnosti. Tako povezuje raziskovanje materialne kulture
(od gospodarstva do vseh drugih materialnih dobrin, ki jih človek potrebuje
oziroma želi, da bi si zagotovil človeka vredno življenje, pa mu včasih uspe ali
pa tudi ne), socialne kulture (medčloveških odnosov, ki naj bi nam zagotavljali
prijetno življenje v komunikaciji s soljudmi, pa nam tudi včasih uspe ali pa ne)
in duhovne kulture (ki naj bi človeka notranje bogatila in mu dajala globji smisel
življenja). Ta širina je pogosto obremenjujoča in vodi v površnost, zato je v
etnologiji povsem razumljiva težnja k specializaciji. Vendar bi rada ponovno
opozorila na večni problem razmerja dreves in gozda, na nevarnost, da zaradi
posameznih dreves ne vidimo gozda in narobe. V vsesplošni specializaciji
modeme dobe nujno potrebujemo tudi širino, zavestno tvegajoč tudi napake,
nekako tako, kot potrebujemo splošnega zdravnika, ki naj bi poznal človeka ne
le po njegovem telesnem stanju, pač pa tudi po njegovih medčloveških odnosih,
po njegovem duševnem stanju.
Kako torej ob zgledu Brd preizkusiti možnosti etnoloških spoznanj ob
opazovanju načina življenja (s tem, da bi morali ob tem zapisana mnenja še
empirično dokazati)?
293
Zapiski
Brda so geografsko in kulturno določljiva pokrajina mehkega gričevja ob
Gorici in Novi Gorici, ki se razprostira med rekama Sočo in Idrijo, med
furlanskim svetom na jugozahodu in slovanskim na severovzhodu. Državna
meja je nekoč strnjeno ozemlje ločila na italijanski del na območju Pevme in
Števerjana in na večinski slovenski del s središčem na Dobrovem. Za italijanski
del Brd je to pomenilo veliko gospodarsko izgubo zaradi izgube kmečkega
zaledja, njegov obmejni značaj pa je tudi omejeval obnovitvena in razvojna
vlaganja. Slovenski del je tedaj izgubil svojo naravno povezavo z Gorico in
Krminom, oba dela pa sta se po drugi svetovni vojni razvijala nekako vsak po
svoje, ne le zaradi državne meje, pač pa tudi zaradi vpliva različnih političnih
režimov.
Zanimivo pa je, da se je ohranil podoben videz Brd na obeh straneh državne
meje: kulturna krajina s številnimi vinogradi. Sicer opažamo, da so na italijanski
strani številni vinogradi urejeni v skorajda industrijskem slogu, z betonskimi
oporniki za trte namesto kolov, da je standard arhitekture na italijanski strani
za spoznanje višji, da so ceste tam boljše ter gradovi obnovljeni in urejeni, vendar
pa je opremljenost takobivalnih kot gospodarskih stavb na približno enaki ravni
in prav tako opremljenost kmetij s kinetijskimi stroji ter splošni standard ljudi,
ki ga lahko merimo npr. z vsakdanjo nošo, prehrano in prevoznimi sredstvi.
Vsakdanja noša se tudi v slovenskem delu Brd zgleduje po italijanskem stilu,
prehrana je kombinacija tradicionalne kuhinje in italijanskih vplivov, avtomobili
so sicer pri nas nekoliko slabši in starejši, vendar še vedno dovolj dobri in
neredko ima družina po dva ali več avtomobilov.
Razvoj je torej vsaj na zunaj pripeljal do istih ali vsaj močno podobnih
rezultatov. V čem pa so razlike in podobnosti obeh načinov življenja?
Po drugi svetovni vojni so slovenski kmetje na italijanski strani Brd ostali v
kolonski odvisnosti od veleposestnikov s plemiškimi naslovi ali brez njih.
Razočaranje preprostih kmetov, ki so se med drugo svetovno vojno borili tudi
za spremembno tu še ohranjenih fevdalnih odnosov, lahko primerjamo z
razočaranjem preprostih kmetov na slovenski strani. Ti so se prav tako borili
tudi za lastništvo nad polji in vinogradi, ki so jih vzeli nekdanjim posestnikom,
"izkoriščevalcem", pa so bili prisiljeni včlanjevati se v komunistične kmetijske
zadruge. Oboji so ostali nesvobodni. Boj za ustreznejše socialne odnose pa seje
pod različnima režimoma nadaljeval. Podobno pot je pod različnima režimoma
ubiralo tudi gospodarstvo. Kmečke žene z italijanske strani so tako kot med
obema vojnama še v petdesetih in šestdesetih letih nosile na prodaj v bližnji
mesti Gorico in Krmin sadje in zelenjavo, mleko in jajca, le da so sedaj košare,
"kasteie", "čajne" ali "dzeje", naložile na voz z volovsko vprego, ki ga je mož
zapeljal v mesto. Pa tudi žene iz slovenskega dela Brd so naložile košare s sadjem
na vozove, možje so jih odpeljali na železniško postajo v Piave, naložili v vagone
in z njimi so se Brijke odpeljale prodajat v Bohinj, na Bled, na Jesenice.
Modernejše so že imele kolesa za prevoz košar na krajše razdalje. Oboji pa so
trpeli v odvisnosti: italijanski kinetje zaradi obvezne oddaje dela pridelka (npr.
vsega grozdja, zase so dobili slabše vino ali "presanino" ali pa le "pitjot" iz tropin,
do 40 odstotkov sadja, ki ga je določil oskrbnik) posestniku, slovenski kmetja pa
zaradi obvezne oddaje dela pridelka po nižjih cenah kmetijski zadrugi.
Razvoj gospodarstva in modernizacija kmetijstva sta pod obema režimoma
)otekala nezadržno in podobno po svoji poti. Svobodni kmetje, ki so si kljub
colonatu na italijanski strani ohranili neodvisnost (zanimivo je, da je bil v
294
Inga Miklavčič - Brezigar, Razmišljanja o Brdih na obeh straneh meje
Steverjanu med obema vojnama "velik kmet" že tisti, ki je sploh lahko obdržal
svojo kmetijo neodvisno), in tisti, ki so se na slovenski strani uspešno upirali
pritiskom, naj stopijo v zadrugo, so prvi začeli kupovati sodobne kmetijske
stroje, modernizacija kmetijstva pa se je razmahnila ob koncu šestdesetih let in
v sedemdesetih letih. Kmetje na italijanski strani meje so se leta 1968 osvobodili
kolonskega razmerja, na slovenski strani pa je osvoboditev v psihološkem
smislu prineslo ekonomsko osamosvajanje z redno zaposlitvijo in stalnim
dohodkom, ki je ob dodatnem kmetijskem dohodku omogočal napredek.
Zaposlovali so se, seveda, tudi kmetje na italijanski strani, razlike v politiki
nadaljnjega razvoja območja na eni in drugi strani državne meje, na katere bi
želela opozoriti, pa so se pokazale ob koncu šestdesetih let in v sedemdesetih
letih. Ze od leta 1965 dalje se je italijanski del Brd usmeril v vinogradništvo.
Kmetje so dobivali ugodna državna posojila tako za modernizacijo kmetije in
razvoj vinogradništva kot tudi za odkup zemlje v procesu dekolonizacije. V
Steverjanu je večina nekdanjih kolonov odkupila zemljo, neodvisni kmetje pa
so zemljo še dokupovali. K razvoju vinogradništva sta prispevali določitev
"vinske ceste", ki je npr. v občini Dolenje pospešila nastanek številnih gostinskih
obratov in turističnih kmetij, in pridobitev zaščitne znamke D.O.C, (d'origine
controlata) za vina s kontroliranim poreklom, ki pomeni dodatno spodbudo za
pridobivanje kvalitetnih vin. Razvoj načina življenja na podeželju na italijanski
strani Brd je tako potekal na treh ravneh:
1. Ohranjena in obnovljena so bila posestva veleposestnikov, od katerih
lahko kot primer postavimo znani Formentinijev grad v Steverjanu, ki ga je
lastnik uredil v restavracijo in hotel visoke kategorije, zraven sta znana vinska
klet grofa Formentinija in vinogradniški muzej; kompleks je pomemben kot
center stacionarnega (ne le prehodnega) turizma, kombiniran s proizvodnjo in
prodajo lokalnih vin visoke kvalitete, ki tako posredno zagotavljajo prodor v
svet vsem števerjanskim vinom.
2. Podjetni kmetje so se usmerili v monokul turno vinogradništvo in razvijajo
družinske kmetije s polnilnicami sortnih vin ter lastno distribucijo; celotna
proizvodnja ostaja v okviru družine, dodatne delavce pa zaposlujejo le se-
zonsko; na kmetiji sta zagotovljena zaposlitev in zaslužek tudi za naslednike, ki
se že od malih nog usposabljajo za podjetniško usmerjeno delo na družinski
kmetiji;
3. Velik del srednjih in malih kmetov kombinira kmečko delo z zaposlitvijo
v bližnjem mestu; združeni so v zadrugo, ki skrbi za predelavo grozdja in
kontrolo zorenja ter za stekleničenje pa tudi distribucijo vina, kolikor ga ne
porabijo za svoje potrebe; kmetije niso te monokulturno vinogradniško usmer-
jene, živa je še tudi živinoreja.
Na slovenski strani je kombinacija različnih vplivov družbenega sistema
onemogočila ali zavrla pobude, ki bi omogočale večji razvoj območja, pač glede
na njegove danosti:
1. Družbena lastnina in nadzor nad nekdanjim i posestvi veleposestnikov sta
onemogočila uspešno obnavljanje številnih gradov in veleposestniških arhitek-
turnih kompleksov v Brdih, ki so tako učinkovali kot rana v sicer kultivirani
pokrajini ter odsevali neko splošno indiferentnost in kulturno zanemarjenost
območja. Namesto obnove teh objektov in njihovega razvoja v centre turizma v
Brdih je sistem "nikogaršnje" lastnine nad temi, sicer spomeniško zašatenimi
295
Zapiski
objekti povzrcKÜ bodisi propadanje ali neustrezno rabo (za skladišča, hleve,
stanovanja). Naj za primer omenim le grad Dobrovo, ki ga je naši družbi uspelo
obnoviti šele leta 1991, medtem ko je prej desetletja razpadal, kompleks starega
in novega gradu Vipolže s parkom, izmed katerih je stari grad še vedno v razsulu
(v njem ima depoje Goriški muzej), novi pa je, po mojem mnenju, nefunk-
cionalno izrabljen za družbena stanovanja - celoten kompleks z urejenim par-
kom pa bi bil lahko turistični center podobne kvalitete, kot je sicer privatni,
Formentinijev grad v Steverjanu.
2. Posamezni veliki kmetje, ki so še pod prejšnjim režimom želeli razvijati
svojo individualnost in podjetniško miselnost tudi v kmetijstvu, so se le z
velikimi težavami in tudi z velikim naporom prebijali iz okvira zadružništva in
kolektivistične miselnosti socialistične družbe. Šele ob sprostitvi režimskih oko-
vov od konca osemdesetih let dalje so začeli uspešneje poslovati, razvijati in
prodajati domača vina in jih distribuira ti pod svojim imenom z lastno nalepko
ter v nekaj primerih tudi razvijati kmečki turizem.
3. Velika večina briških kmetov jebila povezana v sklopu kmetijske zadruge;
organiziranost vinogradništva v "družbeni" kmečki zadrugi in industrijsko
zasnovani vinski kleti na Dobrovem pa je povzročala številna negodovanja
briških kmetov, ki jih je omejeval monopol obeh podjetij pri odkupu grozdja in
vina pohištveno nižjih cenah, kot bi jih lahko ustvarjal prosti trg.
Večina srednjih in malih briških kinetov tako na italijanski kot na slovenski
strani kombinira zaposlitev s kmetijo. Toda medtem ko na italijanski specifični
delovni čas (bodisi deljen ali kako drugače prilagojen) onemogoča čezmernost
pri kmečkih delih, omogoča razporeditev delovnega časa v slovenskih tovarnah
in podjetjih kombinacijo zaposlitve v tovarni in rednega dela na kinetiji, ki, po
mojem mnenju, izčrpava človeka. Delovni čas od zgodnjih jutranjih ur (začetek
dela ob šestih ali sedmih zjutraj, s potjo do Anhovega ali Nove Gorice) do
zgodnjih popoldanskih (do dveh ali treh popoldne) povzroča nadaljevanje dela
na kmetiji do trde teme. Poleti se delo ne ustavi do devetih ali desetih zvečer.
Lahkobi sklepali, da Brice na naši strani meje k čezmernemu delu priganja težnja
po materialnih dobrinah, in mogoče je pri posameznikih to tudi res. Vendar iz
mojega opazovanja in pogovorov z ljudmi lahko sklepam, da človeka ne žene
pohlep, pač pa je to utečen način življenja celotne skupnosti, življenjski tempo,
d se mu vsi podzavestno podrejajo. Normalno oziroma obvezujoče je in je bilo
v preteklosti še toliko bolj, da je človek zaposlen, zato ker je le zaposlitev
zagotavljala socialno varnost in mirno starost s pokojnino. Nonnalno je tudi, da
so ženske zaposlene, saj tudi tako pojmujejo enakopravnost. Kljub zahtevnosti
in utrudljivosti gospodinjskega dela le-to ni cenjeno, ker pač ni plačano. Sama
kmetija pa tudi priganja k delu, saj "zemlja zahteva svoje" in kmet, ki bi svojo
zemljo pustil zanemarjeno, zato da bi si privoščil npr. počitnice, prosti čas itd.,
bi po vsej verjetnosti izgubil ugled v soseski.
Izredna delavnost omogoča Bricem, da pri razvoju svojega območja dohi-
tevajo italijanski del Brd. V zadnjem času so k temu seveda pripomogle tudi tako
imenovane "italijanske penzije" - dohodek, ki ga starejši ljudje dobivajo za svoje
delo in vojaške obveznosti, ki so jih odslužili pod Italijo. Ko opazujemo način
življenja na obeh straneh meje, vidimo na italijanski strani večjo lagodnost,
umirjenost, polja in vinogradi so obdelani, vendar s stroji to poteka nekako lažje;
čeprav tudi tam delajo kmetje od jutra do večera, se zdi, da le niso tako
obremenjeni z delom kot ljudje na naši strani; opazimo lahko praznično vzdušje
296
Inga Miklavčič - Brezigar, Razmišljanja o Brdih na obeh straneh meje
ob nedeljah in na italijanski strani ob nedeljah ne bomo videli domačinov pri
zidanju hiše, kar je na slovenski strani skorajda običajno; naši ljudje si ob
nedeljah ne privoščijo nedeljskega kosila v gostilni, pač pa dobimo tako po
italijanskih kot po naših gostilnah "same Talijane". Ne, da bi si takega kosila ne
mogli privoščiti, kratko malo ni v "navadi", da bi družina šla na nedeljski izlet
in nedeljsko kosilo.
Če torej, na primer, vzamemo "nedeljski izlet s kosilom v gostilni" kot prvino
nekega načina življenja, lahko posplošeno ugotovimo, da na italijanski strani
meje obstaja, na naši pa ne.
Kaj lahko obstoj ali neobstoj neke kulturne prvine pomeni v širšem
kontekstu družbenega življenja, kaj pomeni za medčloveške odnose, kaj pomeni
za način življenja, pa je spet vprašanje, ki zahteva posebno obravnavo.
Etnologi lahko, poleg drugih strokovnjakov za načrtovanje strategije našega
prihodnjega življenja, pripomoremo k temu, da se bomo zavedali številnih,
mogoče na prvi pogled nepomembnih drobcev v zapletenem mozaiku našega
življenja. Sociologi npr. že opozarjajo na preutrujenost slovenskega naroda.
Vendar te preutrujenosti ne bomo odpravili, recimo, s tem, da bomo ženam
omogočili ali jih bomo prisilili, da bodo ostajale doma, pri gospodinjskem delu.
Prav tako se je ne bomo rešili z opozarjanjem, češ, naj se ljudje ne "ženejo za
materialnimi dobrinami". Spremeniti moramo način življenja. To pa ni tako
lahka naloga.
Ali smo etnologi pripravljeni razvijati tudi to plat naše vede?
To vprašanje pa sem si vseeno zastavila, kosem primerjala način življenja ljudi v italijanskih in
slovenskih Brdih, torej tudi v času, ki ga živimo in ko je pred Slovenci odgovorna naloga, kako bomo
v bodoče usmerili svoje življenje.
Menim, da moramo razmišljati o etnologiji, ki bo lahko kot veda tudi s svojimi aplikativnimi
raziskavami usmerjala družbeni razvoj. Menim, da je bila usmeritev v raziskovanje kompleksne
problematike nakazana v teoretični podlagi raziskovanja načina življenja, kot ga je zašla vil dr. Slavko
Kremenšek. Le-ta je v prispevku o razvoju slovenske etnološke misli premik k raziskovanju širše
kulturne problema tike (in ne le posameznih kulturnih sestavin) pripisal dejstvu, da zanima etnologa
predvsem odnos med človekom in kulturnim okoljem (v članku Družbeni temelji razvoja slovenske
etnološke misli. Pogledi na etnologijo, Ljubljana 1978, str.9-65). Razširitev zanimanja etnologije na
kompleksno proučevanje načina življenja vseh družben ih skupin pozitivno ocenjuje tudi dr. Angelos
Baš, ki v tem vidi nove možnosti etnologije (v članku O "ljudstvu" in "ljudskem" v slovenski etnologiji.
Pogledi na etnologijo, Ljubljana 1978, str.68-115). Vendar teoretične misli v praksi velikokrat niso
učinkovite. Projekt Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja - 20. stoletje ni izpolnil vseh
pričakovanj.Drugih projektov, ki bi v praksi preizkušali sodobne teoretične usmeritve, pa seetnologi
ne lotevamo, zato mislim, da je zdaj etnologija v fazi, ko tega vprašanja ni primerno odpirati.
LITERATURA
Tabor "Brda 88", Publikacija mladinskega raziskovalnega tabora "Brda 88", ki je deloval
v Steverjanu, Gorica 1989.
Noi C Colilo - Ml In Brda, publikacija srednjih šol "L. Perco" iz Ločnika in "1. Trinko" iz
Gorice, Gorica 1990.
297