Celle, nov,-dec. 1956 - L. XI., - št. 11-12 Hmeljar izhaja po potrebi — Urejuje in odgovarja uredniški odbor — Odgovorni urednik Boris Debič — Tiska Celjsku tiskarna — Številka 15 din — Za hmeljarje brezplačno — Poštnina plačana v gotovini Izdaja Kmetijsko proizvajalna poslovna zveza v Žalcu Hmeljar v ogledalu leta 1956 Valovi vplivov, ki usmerjajo življenje in določajo razpoloženje našega hmeljarja, so v začetku leta še kazali znake pojemajočega viharja iz bujne predlanske sezone, dokler se z rastjo leta niso popolnoma umirili. Z letom se je umiril tudi hmeljar. Ozki pogledi osebne prizadetosti, ki so nekaterim zameglili jasno predstavo o našem družbenem in gospodarskem razvoju. so se umaknili trezni in širši presoji stvari in dogodkov. Le takšna presoja pa lahko vodi do pametnih odločanj ali sklepov. Toda v hmeljarstvu je že tako, da ni časa za razmišljanja o zadevah, ki nimajo neposredne zveze s hmeljem, vse do takrat, ko se ga v jeseni odkrižaš. Do tega časa pa se zdi, kot da je hmeljno zelenilo zadušilo vse drugo, dolino, reko in ljudi. To zelenilo — v vsakem kotičku trdne savinjske hiše ga občutiš, v hmeljarjevih očeh gn vidiš, v njegovem srcu ga slutiš... To hmeljno zelenilo! Cisto drugače ga čutiš kot zelenilo vinske trte. nič domače, kakor ni domač hmelj. Da, hmelj je tujec med domačimi rastlinami, toda bogat je in morajo ga spoštovati. Pogled na goreče rdeč gorenjski nagelj te gane, tl zbudi sladke spomine na najlepše dneve življenja — pogled na hmelj ti ne gane sren, le številke ti prešinejo možgane. Toda glej! Hmeljar mu poklanja vedno znova srce, podarja mu šepke najbolj rdečih nageljnov — krvavih žuljev, njemu — rastlini časa, industrijski rastlini. Ta ga pa tudi drugače drži v šahu. Diktira mu način obdelovanja, zahteva, da čimprej uporabi dognanja znanosti. Je kot moderna dama nepotrpežljiva. gorje mu, ki bi iz sentimentalnega oboževanja tradicij preveč okleval in bi jo rad obravnaval še po starem, slabo bi ga poplačala. Užaljene bi zavrgla njegove žulje, njegove nageljne, naj kar venejo. Zato se vse med hmeljarji, staro in mlado, peha, trudi in znoji, da ji ustreže. In po tem, kako se streže rastlini, je poznana Savinjska dolina, so poznani napredni kmetovalci. Sicer pa, kako bi mogli drugače pridelati nad 90 % I. in II. vrste. Ob premnogih skrbeh posveča savinjski hmeljar res manj pozornosti aktualnostim, ki niso direktno povezane s hmeljarstvom. Toda to ne pomeni, da se čuti neprizadetega, ozko zaverovanega v svoj grunt. Ko zasije mesečina poznojesenskega večera na piramidaste kopice hmeljevk, ki se dvigajo^ iz pri tleh ležečih meglic liki vigvami velikega indijanskega taborišča na pravljičnem divjem zapadu, je v hmeljarjevi hiši mnogo več kmečke domačnosti in zanimanja za dogodke od krajevnega do svetovnega pomena. Sedaj je hmeljar že rešen skrbi, kako bo hranil posušen hmelj, kako mu ga bodo ocenili. Da, ocenili! Od tega je vendar odvisno, koliko je vredna zemlja in pred- vsem koliko je vreden on sam! Vse to je mimo, da se bo lahko naslednje leto zopet ponovilo. Toda ne bo se ponovilo isto, ker to ni mogoče. Bodočnost je le ugibanje, zato se naš hmeljar rajši zadrži pri ocenjevanju letošnjega leta, ki se zdi, da vse hitreje ugaša. Kakšna je njegova ocena? Lahko bo potrdil, da vlaga družba vse več naporov, da bi pospešila razvoj kmetijstva v celoti, da bi ga iztrgala iz morja zaostalosti, ki ima tako malo otokov naprednega kmetovanja, kakor je za primer prav in k sreči ravno Savinjska dolina. Tudi naš hmeljar se veseli, da je v tem letu kmetijstvo dobilo zopet 3500 traktorjev, da je bilo kar za 5 milijard dinarjev uvoženih umetnih gnojil itd . poleg vsega, kar je dala kmetijstvu naša industrija Hmeljar pa se še posebno veseli novih organizacijskih oblik v kmečkem zadružništvu. Pri tem misli prav na ustanovitev Kmetijsko proizvajalne poslovne zveze, ki je kljub kratkemu času delovanja dokazala, da bo upravičila zaupanje kmetijskih zadrug in hmeljarjev in bo razvoju hmeljarstva dala nov polet. Že njen investicijski program kaže, da se bo' v hmeljarstvu šlo naprej z večjimi koraki. Inštitut, hmeljarjeva najdražja ustanova, širi svojo dejavnost. Z reorganizacijo te ustanove in koncentracijo strokovnih moči bo hmeljarju nudil v bodoče še mnogo več kot do sedaj, posebno kar se tiče živinoreje in sadjarstva. To, kar smo navedli, kar pa še zdaleč ni vse, razveseljuje obraz našega hmeljarja. Seveda bo treba še marsikaj izboljšati ali izpopolniti. To velja tudi za sistem obdavčevanja v kmetijstvu, ki ima precej slabosti, pa še morda za kaj drugega. V osnovi pa je tudi za našega hmeljarja, kakor za vse delovne ljudi, najvažnejše. da se ohrani mir. Tudi njega so nemalo vznemirili dogodki zadnjih dveh mesecev, posebno dogodki v Egiptu in na Madžarskem. Hmeljarji iz vsega srca želijo čim več uspeha miroljubni politiki našega vodstva. Najprej mir, potem pa vse drugo, in vsega bo dosti. Sicer pa leto 1956 pri našem hmeljarstvu ne bo slabo zapisano. Pa »Hmeljar«? Dosedanjemu bogatemu gradivu je dodal več kot 100 novih raznovrstnih toda koristnih člankov. Res je, ni uresničil vseh napotkov, ki jih je dobil ob jubileju v začetku leta. Pa ni vsega sam kriv. Tisti, ki so mu največ svetovali, so potem na »manj odnosno nič sodelovali. Pa saj ni nič zamujenega. Hmeljarija sedaj v glavnem počiva, ker si obnavlja življenjske sokove in sedaj je čas, da bomo razmišljali tudi o Hmeljarju. »Hmeljar« želi hmeljarjem dobro in mirno novo leto! Investicijski program v hmeljarstvu Pridelovanje hmelja je v tem letu ponovno potrdilo ugotovitev, da je nadaljnji napredek te kmetijske panrge v veliki meri odvisen od nadaljnjih investicij za hmeljarstvo. Delovni programi hmeljarskega odbora OZZ so že doslej obravnavali poleg organizacijskih, pospeševalnih in vzgojnih, tudi naloge v investicijski dejavnosti. Kompleksno reševanje teh nalog sedaj samo potrjuje, da je bilo delo pravilno, kar se odraža v znatneip, povečanju količin in izboljšanju kakovosti hmelja. Znano je, da smo leta 1945 na 637 ha hmeljskih površin pridelali povprečno 495 kg hmelja na ha, od tega I. vrste 10 %, II. vrste 50 %, III. vrste 34 % in IV. vrste 6 %. V letu 1956 pa smo pridelali na 1872 ha (skupno s prvoletnikom) čez 2100 ton pridelka, od tega 21 % I. vrste, 71 % II. vrste, 6 % III. vrste in 2 % IV. vrste, oziroma povprečno nad 1230 kg na ha, če ne upoštevamo prvoletnih nasadov. Do leta 1950 so bila v hmeljarstvo vložena le neznatna sredstva. Po okupatorju uničena hmeljišča je bilo treba obnoviti. Sušilne naprave v skupni izmeri 3500 m2 so zadostovale za okrog 650 ha hmelja. Škropilne naprave so se nahajale v kritičnem stanju, bilo je namreč na razpolago vsega 30 vprežnih motornih škropilnic in nekaj ročnih, vse v precej iztrošenem stanju. To so bili tudi glavni vzroki, da v prvih letih po vojni nismo beležili hitrejšega napredka, niti v kakovosti niti po količini pridelanega hmelja. S tem, da je v letu 1952 bila izvršena reorganizacija našega zadružništva, da je bila ukinjena bivša Hmeljarska zadruga v Žalcu, je nastalo novo življenje v hmeljarstvu. Skrb za nadaljnji razvoj hmeljarstva je prevzel hmeljarski odbor OZZ Celje. Pri reševanju številnih proizvodnih, investicijskih in organizacijskih nalog pa so se krepko' uveljavili hmeljarski odseki kmetijskih zadrug oziroma zadruge kot celota. Nasadi hmelja so se razširili v zadnjih štirih letih za 371 ha. Pridelek je narasel povprečno za 300 kg na ha, kvaliteta pa od 65 % I. in II. vrste na 92 % I. in II. vrste v letu 1956. Da smo dosegli te uspehe, je bilo treba vložiti precej naporov. Leta 1952 smo imeli na 1530 ha hmeljskih površin zasajenih 7,300 000 sadik hmelja, od tega na socialističnih obratih 81 ha odnosno 340.000 sadik. Povečanje hmeljskih površin je privedlo do čedalje večjih težav zaradi pomanjkanja sodobnih sušilnic, škropilnic, skladišč, hmeljevk in podobno. Sušilna ploskev in število škropilnic sta se na privatnih posestvih delno spopolnila. Hmeljarji so imeli 60 škropilnic raznih tipov, kmetijske zadruge 35 in posestva 15. Te škropilnice, skupno 110, so morale zadostiti potrebam ob 2- do 3-kratnem škropljenju za 1530 ha hmeljišč. Na 1 škropilnico je odpadlo 13 ha ali 35.000 sadik hmelja, čeprav je mogoče maksimalno obremeniti stroj z največ 20 do 25.000 sadikami. Pri vsem tem pa je treba upoštevati, da je bilo polovico škropilnic starejšega tipa, iztrošenih, med njimi tudi nekaj ročnih z minimalno kapaciteto. Enaka težava je bila s sušilnicami. Hmeljarji so imeli skupno 7200 m2 sušilne ploskve, od tega 60 % sušilnic malih kvadratur, kmetijska posestva pa so razpolagala s 780 m2 sušilne ploskve. Skupno smo tedaj imeli 7980 m2, kar bi normalno zadostovalo ob primernem vremenu za okrog 1000 ha hmelja. Pomanjkanje sušilnic je povzročilo, da so pridelek obirali 18 do 20 dni. To je mnogokrat slabo vplivalo na kvaliteto pridelka. Vzporedno s povečanjem površin in pridelka hmelja je nastalo pereče vprašanje pomanjkanja strokovnosti v tej kmetijski panogi. V ta namen je bil postavljen Inštitut za hmeljarstvo, ki že od leta 1952 naprej resno posega v proizvodne probleme. Da bi pripravili nove obdelovalne površine, v prvi vrsti za razširitev hmeljišč, smo začeli z regulacijo voda v Savinjski dolini. Ta dela se v manjšem ali večjem obsegu vršijo od leta 1952 naprej in vse kaže, da bodo končana na Ložnici in Bolski do leta 1959. V okviru vseh teh problemov pa vse doslej nismo uspeli rešiti vprašanja novih centralnih skladišč za prevzem pridelka. Hmezad ima na razpolago 15000 m2 skladiščnih prostorov. Ta površina zadostuje za skladiščenje četrtine sedanjega pridelka. Pri teh prostorih je mogoče ob normalni prodaji v najboljšem primeru prevzeti blago v 3 mesecih. Razumljivo je, da se v tem času zelo kvari blago v zasilnih in neprimernih skladiščih pri pridelovalcu. Normalno bi potreboval »Hmezad« pri sedanjih pridelovalnih pogojih skupno okrog 20 do 25.000 m2 skladiščnega prostora. To bi zadostovalo, da bi pridelek prevzeli vw4 do 6 tednih. Tudi bela odeja he more več zakriti različnosti v obdelovanju. Žičnica je ekonomska prednost. Hmeljarski odbor OZZ je ob podpori odgovornih organov že doslej reševal ta vprašanja. Kmetijske zadruge in posestva so v zadnjih letih nabavile delno z lastnimi sredstvi, delno s krediti, delno pa s pomočjo skladov hmeljarskega odbora OZZ 161 motornih škropilnic. Zgrajenih je 45 zadružnih in državnih hmeljskih sušilnic po 16 m2 kvadrature. Hmeljarji sami pa so z zamenjavo malih in gradnjo novih sušilnic delno popravili obstoječe stanje. Istočasno so nekateri hmeljarji nabavili tudi lastne škropilnice, tako da je vseh skupaj sedaj na tem področju 280, od tega s polno zmogljivostjo 200. To vprašanje je ugodno rešeno, tako da so hmeljarji dandanes sposobni obvarovati rastlino pred vsemi škodljivci. V doglednem času bo potrebno nadomestiti dotrajane škropilnice in nabaviti nove, predvsem zaradi nadaljnjega povečanja hmeljskih površin. Kljub izpopolnitvi v zadnjih letih pa so hineljske škropilnice, zlasti zaradi povečanja površin, ostale še vedno velik problem. Zaradi obstoječe problematike v hmeljarstvu, ki smo jo na kratko opisali, se pred Kmetijsko proizvajalno poslovno zvezo v Žalcu postavlja vrsta nerešenih nalog. Poslovna zveza je ob ustanovitvi sprejela program dela, ki ga želi uresničiti ob podpori zadružnih organizacij in ostalih odgovornih činiteljev. Poleg ostalih nalog, ki jih program obravnava, predstavlja investicijska dejavnost v hmeljarstvu važno poglavje. Situacija na hmeljarskem področju narekuje — to je potrdila temeljita analiza — da je treba v okviru programa KPPZ v prihodnjem letu uresničiti zlasti naslednje investicijske naloge: Vrednost investicije 1. Gradnja 81—16 m2 zadružnih in drž. hmeljskih sušilnic 485,000.000 din 2. Gradnja novega skladišča pri »Hmezadu« (7000 m2) 110,000.000 din 3. Regulacija Ložnice in njenih pritokov 80,000.000 din 4. Gradnja upravnega poslopja KPPZ 40,000.000 din 5. Gradnja 12 stanov, hiše 22,000.000 din 6. Pomoč pri nabavi hmeljevk in gradnji žičnic 58,000.000 din 7. Vzdrževanje inštituta za hme- ljarstvo 31,000.000 din Skupaj 826,000.000 din Stroški za gradnjo sušilnic in skladiščnih prostorov na socialističnih kmetijskih obratih bodo znašali skupaj okrog 120,000.000 din. Upoštevajoč, da ta posestva silno bremenijo dolgoročni krediti, ki so jih uporabila za nakup živine, ureditev gospodarskih zgradb, za nove hmeljske in sadne nasade, opremo in orodje itd. v višini 128,000.000 din (za odplačilo katerih morajo letno odvesti ca. 17,300.000 din anuitet), smatramo, da bo treba tem posestvom pri gradnji hmeljskih sušilnic izdatno pomagati. Te gradnje kaže podpreti, tem bolj, ker obstajajo vsi pogoji, da bodo posestva s svojo napredno kmetijsko proizvodnjo v bodoče še v večji meri vplivala na širok krog kmetijskih proizvajalcev in na krepitev naprednih odnosov na vasi. Naštete investicije so utemeljene iz naslednjih razlogov: 1. Sedanja sušilna ploskev hmeljskih sušilnic je 10.500 m2. Ta ploskev zadostuje pri 12- do 14-dnevnem obiranju hmelja za 1310 ha hmeljišč. Za 562 ha hmeljišč nam manjka sušilnic, če hočemo hmelj kvalitetno posušiti. Odpraviti to pomanjkanje sušilnic pa pomeni zgraditi 281 novih po 16 m2 in še to ob pogoju, da traja obiranje 12 do 14 dni. Če bi hoteli tudi ta čas skrajšati, bi morali zgraditi še več novih sušilnic. Strokovno je ugotovljeno, da pri daljši dobi obiranja silno trpi kvaliteta pridelka. Toda doba obiranja je skoraj v celoti odvisna od razpoložljivih sušilnic in jo je mogoče skrajšati le z gradnjo novih sušilnih naprav. Z izpopolnitvijo obstoječih in z gradnjo novih 280 16 m2 sodobnih sušilnic v prihodnje bi dosegli, da bi lahko iz obstoječih 1872 ha hmelja posušili pridelek v 10 do 12 dneh. Ob nadaljnji razširitvi hmeljskih površin bo treba misliti v bodoče vzporedno tudi na nove sušilne kapacitete. To vprašanje je silno pereče, zato smatramo, da ga je treba prioritetno reševati. KPPZ je v skladu s programom začela z obširnimi pripravami z namenom, da bi do prihodnje sezone zgradili pri kmetijskih zadrugah ter državnih in zadružnih posestvih najmanj 80 hmeljskih sušilnic s skupno 1256 m2 sušilne ploskve. Doslej je na tem področju zgrajenih 45 sušilnic po 16 m2, od tega 12 pri državnih in zadružnih posestvih, ostale pa so zgradile kmetijske zadruge delno z lastnimi sredstvi in s pomočjo Hmeljarskega odbora (80 %), delno z najetimi krediti (20 %). Za sedaj so se odločile za gradnjo sušilnic v prihodnji sezoni naslednje organizacije: V skladu s principi glede krepitve skupnih zadružnih proizvajalnih sredstev, objektov itd. smatra Poslovna zveza, da je potrebno manjkajoče hmeljske sušilnice tudi za potrebe kmetov graditi pri splošnih kmetijskih zadrugah. Akcija v to smer je že doslej v praksi pokazala dobre rezultate. Hmeljarji se poslužujejo teh skupnih objektov. Imamo celo primere (Vinska gora, Andraž, Ponikva, Galicija, Gotovlje, Prebold), da hmeljarji z lastnimi sredstvi prispevajo k skupni gradnji (prevozi, les, prostovoljno delo). Doslej so dostavile programe za gradnjo hmeljskih sušilnic naslednje kmetijske zadruge: (Glej razpredelnico na naslednji strani) Površina hmeljišč s v ha Sušilna ploskev Gradnja v letu 1957 Predvideno Posestvo sedanja m2 manjka m2 povečanje hmeljišč DP Žovnek 24 80 80 4—16 m2 = 64 m2 10 ha DP Šempeter 27 95 64 4—16 m2 — 64 m2 3 ha DP Vrbje 22 32 96 6—16 m2 = 96 m2 2 ha DP Arja vas 19 98 130 10—12 m2 = 120 m2 3 ha DP Slom 6 16 16 1—16 m2 = 16 m2 3 ha ZP Latkova vas 13 32 48 3—16 m2 = 48 m2 2 ha ZP Vojnik 10 — 32 2—16 in2 = 32 m2 6 ha Skupaj 121 ha 353 m2 466 m2 30 sušilnic = 440 m2 29 ha Kmetijska zadruga Površina hmeljišč v ha Sušilna ploskev Gradnja v letu 1957 Predvideno povečanje hmeljišč v ha sedanja m3 manjka m2 Dobrna 21 68 44 2—16 m2 =32 m« 8 ha Kalobje 9 16 32 2—16 m2 = 32 m2 10 ha Griže 9 255 18 2—16 m2 = 32 m2 5 ha Ljubija 42 30 32 2—16 m2 = 32 m2 4 ha Žalec 91 560 68 2—16 m2 = 32 m2 8 ha Mozirje 5 15 32 2—16 m2 = 32 m2 10 ha Šempeter 207 350 40 2—16 m2 = 32 m2 — Šmartno o. P. 61 859 595 2—16 m2 = 32 m2 — Braslovče 197 1.075 310 2—16 m2 = 32 m2 — Tabor 98 553 140 1—16 m2 = 16 m2 — Prebold 90 446 307 1—16 m2 = 16 m2 — Gomilsko 104 486 420 1—16 m2 = 16 m2 — Galicija 18 80 41 1—16 m2 = 16 m2 10 ha Gotovlje 60 359 62 1—16 m2 = 16 m2 6 ha Letuš 35 198 48 1—16 m2 = 16 m2 7 ha Petrovče 167 974 385 1—16 m2 = 16 m* 15 ha Polzela 164 1.012 139 1—16 m2 = 16 m2 6 ha Ponikva p. Ž. 30 197 40 3—16 m2 = 48 m2 5 ha Šešče 23 182 25 3—16 m2 = 48 m2 10 ha Trnava 66 344 197 3—16 m2 = 48 m2 5 ha Vojnik 7 34 16 3—16 m2 = 48 m2 12 ha Velenje 46 190 48 3—16 m2 = 48 m2 8 ha Strmec 9 32 16 6—16 m2 = 96 m2 7 ha Lj ubečna 4—16 m2 = 64 m2 5 ha Skupaj: 1.559 ha 3.055 m2 8.315 m2 51 sušilnic = 816 m2 141 ha i Gradnja sušilnic bo v večini kmetijskih zadrug vplivala na povečanje hmeljskih površin. Nekatere kmetijske zadruge se še niso dokončno odločile za gradnjo, vendar se predvideno število 51 sušilnic ne bo bistveno spremenilo. Te sušilnice bodo tipizirane. Treba pa bo upoštevati v posameznih primerih potrebe po skladiščnih prostorih, strojnih lopah, skladiščih za odkup kmetijskih pridelkov in podobno. Stroški za gradnjo ene 16 m2 sušilnice s popolno opremo in manipulacijskimi prostori znašajo okrog 5,500.000 din. Če pa upoštevamo, da bodo razen nekaj primerov, gradili sušilnice v skupnih objektih, bodo stroški na eno sušilnico znašali okrog 4,500.000 do 5,000.000 din ali za 51 sušilnic od 230 do 255,000.000 din. Skupaj torej za državna zadružna posestva ter kmetijske zadruge bodo znašali stroški za gradnjo sušilnic od 350 do 375 milijonov din. Kmetijsko proizvajalna poslovna zveza smatra, da je gradnjo teh sušilnic treba krepko podpreti. Zato je sklenila iz skupnega sklada zveze nabaviti kompletna ogrodja za te sušilnice po ceni okrog 650.000 din. Od skupno potrebnih investicijskih sredstev v višini 485 milijonov din bo zveza prispevala iz skupnega sklada za opremo in samo gradnjo okrog 177.650 000 din ali nad 35%. Kmetijske zadruge so se odločile, da bodo preostala manjkajoča sredstva krile večidel s sredstvi od soudeležbe pri dobičku iz trgovine s hmeljem letnika 1956, le ostanek v znesku 69,200.000 din bodo rešile s krediti, ki jih bodo v ta namen najele. 2. Zadnja leta se občuti vse večje pomanjkanje skladišč za odkup hmelja. Sedanja skladišča pri Hmezadu kot smo omenili, imajo 15.000 m2 prostornine. Pri sedanjem pridelku okrog 2.100 ton zadostujejo ta skladišča za prevzem K pridelka, ki ga je mogoče ob ugodnem vremenu prevzeti v 2 tednih. Če se prodaja normalno razvija in blago sproti odpremlja, tedaj v najboljšem primeru omogočijo obstoječa skladišča celoten prevzem v 3 (treh) mesecih. Razumljivo’ je, da se zaradi počasnega prevzema pridelek v zasilnih skladiščih pri kmetu (na podih, skednjih, podstrešjih, šupah itd.) pokvari, kar povzroča silne težave v trgovini, slabo poplača hmeljarjev trud, obenem pa je s tem zelo okrnjen družbeni dohodek, devizni dotok itd. Poslovna zveza je temeljito razmislila o tem in sklenila, da je potrebno čimprej začeti graditi novo skladišče s približno 7.000 m2 prostornine. Hmezad je že naročil načrte, ki bodo v kratkem gotovi. Sredstva za gradnjo tega objekta v višini ca. 110 milijonov bo treba zagotoviti s posojilom. Predvidevamo, da bodo začeli graditi prihodnje leto. Z gradnjo tega skladišča bo omogočen prevzem pridelka v dobrih 6 tednih. 3. Poslovna zveza je med drugim prevzela nalogo, da bo skrbela za nadaljnje reguliranje voda v Savinjski dolini in za izvedbo melioracijskih del na poplavljenem področju. Doslej je bilo investiranega v ta dela okrog 250 milijonov din. Dela so končana na območju, ki meri 650 ha poplavnih površin. Sedaj pod strokovnim vodstvom Inštituta za hmeljarstvo že pripravljajo ukrepe, ki bodo meliorirano zemljo pripravili čimprej za obdelovanje. Ker so že pripravljeni dokončni načrti in so izvršene ostale priprave, je realna možnost, da bodo dela na Ložnici in njenih pritokih prihodnje leto končana. Z dovršitvijo teh del bomo pridobili skupno 1.900 ha rodovitne zemlje, ki je sedaj zamočvirjena, nerodovitna ali pa slabo rodna. Z vso sigurnostjo računamo, da bomo pridobili okrog 450 ha primerne zemlje za hmeljišča. Ostala meliorirana zemlja pa bo razbremenila obstoječe površine, ki jih sedaj uporabljajo za kolobarske posevke. Nadaljevanje regulacijskih in melioracijskih del bo omogočilo povečati hmeljišča v celoti za 700 ha, tako da bo skupno nad 2.500 ha hmeljišč kot predvideva perspektivni načrt za to kmetijsko panogo. Na poplavnem področju Ložnice in njenih pritokov je: Njiv ........ 251.20 ha ali 12,8% Travnikov...........1.287.10 ha ali 65,4% Pašnikov............. 274.30 ha ali 13,9% Gozdov ....... 13.50 ha ali 0,7% Ostalega.............. 141.90 ha ali 7,2% Skupaj............ . 1.968.00 ha ali 100 % Na traviščih (travnikih in pašnikih) je od 1.561 ha približno 70% ali 1.092 ha takšnih, kjer gladina talne vode seže od 0 do 100 cm v globino in zaradi tega zemlja ni primerna za njive. Tam; kjer je regulacija končana, se je talna voda zelo znižala in je tudi odtok meteorske vode hitrejši. Iz tega sklepamo, da bo mogoče spremeniti v stalne njive do 65% sedanjih travniških površin. Tako se bo sedanja površina 251 ha njiv povečala za 600 ha in ho znašala okoli 850 ha, predvsem na račun sedanjih zamočvirjenih travnikov. Po podatkih pedološke preiskave zemlje bo mogoče določiti za nova hmeljišča okrog 450 ha površin. S tem pa niso izčrpane vse možnosti. Posestva, ki deloma leže na poplavnem področju, bodo pridobila skupno okrog 950 ha njivskih površin. S tem bo mogoče Razbremeniti njive, ki so primerne za sa ten je hmelja, ki pa jih na poplavnem področju izkoriščajo za splošne poljske posevke in sadeže. V celoti bomo pridobili na ta način za nove hmeljske nasade okrog 600 do 700 ha. Tudi zemlje splošno ljudskega premoženja bo okrog 300 ha več. Ekonomski račun kaže, da se bo kosmati dohodek na doslej poplavljeni zemlji povečal od sedanjih 56 na 365 milijonov dinarjev ali okroglo za 300 milijonov dinarjev letno. Za dovršitev omenjenih del je potrebno še okrog 100 milijonov dinarjev. Vendar pa bo smotrna organizacija dela »Vodne skupnosti — Ložnica« in udeležba kmetov — članov te skupnosti — lahko omogočila, da bode prihodnje leto dela na Ložnici v glavnem končana s sredstvi v višini 80 milijonov dinarjev. 4. Dolgoletna težnja zadružnih organizacij je, da bi v Žalcu poleg Inštituta za hmel jarstvo zgradili hmeljarski dom, kar je želel uresničiti že Hmeljarski odbor OZZ. Ta potreba je prišla do izraza tembolj sedaj, ko je pričela za področje 33 kmetijskih zadrug poslovati Kmetijska proizvajalna poslovna zveza vi Žalcu. Ne gre za neko kulturno prosvetno zgradbo, temveč za upravno poslopje, kjer bo imela poslovne prostore poleg zveze tudi hmeljna komisija, obenem pa je po načrtu predvidena večja dvorana v tej zgradbi za okoli 209 lindi, s čemer bo omogočeno sesta tan je kmeti jskim proizvajalcem, zastopnikom kmetijskih zadrug in ostalim, pri reševanju skupnih nalog. Omeniti je treba, da novo ustanovljena zveza praktično nima kje poslovati. Trenutno ima na razpolago dve mali sobi na Inštitutu za limel rarstvo, katere pa bo treba v doglednem času izprazniti za potrebe Inštituta. Poslovna zveza bo imela skupno 15 uslužbencev; od tega 4 kmetijske strokovnjake, ekonomsko-finančnega inštruktorja, gradbenega referenta, urednika za list »Hmeljar« in vzgojno delo, 5 kontrolorjev mleka ter 3 v upravi. V sedanjih razmerah je težko pričeti z organiziranim delom, zato narekuje potreba, da čim-prej začnemo graditi. Načrti so pripravljeni, dela pa bodo v kratkem razpisana na licitaciji. Za gradnjo upravnega poslopja so organi zveze odobrili znesek 40 milijonov dinarjev iz sklada zveze. 5. Približno enako potrebna kot upravno poslopje je tudi stanovanjska hiša za uslužbence inštituta, zveze in hmeljne komisije. Stanovanjski problem je silno pereč. Preko 509 prošenj že leta leži na občini v Žal- cu, katerih ni mogoče rešiti brez gradnje novih stanovanj. V stanovanjskem skladu občine se je letos nabralo okrog IO milijonov dinarjev. Vsa ta sredstva pa so že razdeljena v obliki posojil, v glavnem za delavce, ki si na področju občine grade lastna stanovanja. Zaradi takšnih razmer je praktično v Žalcu nemogoče dobiti stanovanje za samca, kaj šele za družino. Ti razlogi so narekovali KPPZ, da se loti gradnje lastne hiše, ker je edino tako mogoče namestiti nove strokovne delavce na inštitutu za hmeljarstvo in izpopolniti delovna mesta na poslovni zvezi. Načrt za 12 stanovanjsko hišo je pripravljen in bodo dela prav tako v kratkem razpisana na licitaciji. Upravni odbor zveze je določil za to gradnjo 22 milijonov din, ker meni, da ho stalo eno stanovanje približno 1,700.000 din. 6. Poslovna zveza smatra, da je treba spričo obstoječih pogojev tudi v bodoče dodeliti pomoč pri nabavi hmeljevk in gradnji žičnic. Nabava hmeljevk je vsa leta problem, ki ga je silno težko reševati. Cene hme-ljevkam so bile vse do sedaj nestimulativne za gozdne posestnike. Orientacijska cena 100 din ni spodbudila privatnih gozdnih posestnikov, da bi prodajali večje količine tega materiala. Zato je tudi zadnja leta večina hmel ievk dobavljena iz državnega sektorja, k.rer pa so bile odkupne cene za hmel ievk o od 160 do 220 din. Z nabavnimi stroški, prevozom, itd. je bilo mogoče nabaviti hmel jevko po ceni od 180 do 230 din. Sprememba orientacijske cene na din 160 za kos je povzročila večje dobave iz privatnih gozdnih področij ter se je glede tega stanje izboljšalo, toda cena limeljevkam za hmeljarje se ni v ničemer spremenila. Ker mora politika pri določan ju odkupnih cen hmelja zasledovati kupno moč kmečkega proizva jalca, je zadnja leta vplivala na proizvodne stroške hmelja z dodeljevanjem pomoči v obliki regresirania hmeljevk. Na ta način so prišli hmeljarji do hmeljevk po ceni od 129 do 130 din za kos, kar je bilo v skladu z odkupno ceno hmelja in kalkulacijo proizvodnih stroškov. Tudi letos je slična situacija. Hmeljarji bodo potrebovali okrog 500 000 hmeljevk. Cena po doslej sprejetih ponudbah pa bo s stroški vred od 170 do 239 din za kos. Organizacija nakupa hmeljevk je v teku. Določena bo enotna cena hmeljevkam za slehernega hmeljarja. Na te cene je upravni odbor zveze sklenil dodeliti regres v fiksnem znesku povprečno 80 din za kos. Regres bo pri dobavi 400 do 500.000 hmeljevk znašal od 35 do 40 milijonov din. Zadnja leta si je hmeljarski odbor zelo prizadeval za gradnjo žičnic v hmeljskih nasadih. V prvi vrsti so doslej gradila žičnice državna posestva. Žičnic je na socialističnih obratih 84 ha, ostalih 30 ha pa so zgradili ob materialni pomoči individualni hmeljarji. Gradnja žičnic je ekonomsko upravičena. Strokovno je ugotovljeno, da pridelovanje hmelja v žičnicah zahteva preko 100 delovnih dni manj kot v hmeljiščih, opremljenih s bmeljevkami. Najvažnejše pa je to, da je mogoče v žičnici pri enakomerni napeljavi zaradi več zraka in sonca pridelati količinsko in kakovostno boljši pridelek. Stroški za gradnjo žičnic za 1 ha znašajo od 900.009 din do 1,000.000 din. Hmeljevke za isto površino pa stanejo od 609.000 do 650.000 din. Razlika je v tem, da mora žičnica trajati 2 hmeljski generaciji, t. j. od 25 do 30 let, medtem ko je življenjska doba hmeljevk cd 10 do 12 let. Če smo namenili pomoč pri nabavi hmeljevk, je tembolj upravičeno podpreti v bodoče tudi gradnjo sodobnih žičnih naprav, ki omogočajo kvalitetnejši in večji pridelek hmelja. Upravni odbor poslovne zveze je sklenil, da se določi pomoč za gradnjo 1 ha žičnice v višini 500.000 din. Po doslej sprejetih prijavah je pričakovati, da ho pod temi pogoji zgrajenih prihodnje leto novih 30 do 45 ha žičnic na državnih in zadružnih posetvih ter v hmeljiščih privatnih posestnikov. Po sprejetih prijavah bo 2/3 žičnic zgrajenih na državnih in zadružnih posestvih. 7. Inštitut za hmeljarstvo je vzdrževal vse doslej Hmeljarski odbor OZZ s sredstvi, ki jih je v ta namen sprejel od trgovine s hmeljem. Pred kratkim pa se je Inštitut reorganiziral in obenem postal finančno samostojni zavod pod okriljem KPPZ v Žalcu. Z reorganizacijo je znatno' razširil svojo dejavnost. Poleg 6 strokovnih oddelkov, ki se bavijo s strokovno znanstvenimi nalogami z področja hmeljarstva, so bili ustanovljeni 4 strokovni odseki za reševanje proizvodnih nalog v živinoreji, sadjarstvu in poljedelstvu na področju okraja Celje. S tem se je delokrog Inštituta razširil. To zahteva nastavitev novih strokovnih ljudi. Predvidoma bo delalo v tej ustanovi skupno 35 strokovnih in pomožnih delavcev ter administrativnih uslužbencev. V zvezi s tem so nastale tudi potrebe po novih prostorih, dopolnitvi opreme, aparatur itd. V kratkem bo dograjen rastlinjak, nujno pa bo treba še zgraditi primerno gospodarsko poslopje, ki bo služilo za potrebe ustanove in njenega poizkusnega kmetijskega obrata. Inštitut bo sicer v tem letu ustvaril znatna sredstva na račun opravljenih uslug, vendar še zdaleka ne bo mogoče kriti s temi sredstvi celotnega vzdrževanja. Upravni odbor poslovne zveze smatra, da je to ustanovo treba tudi v bodoče večidel vzdrževati, zato je sklenil, da se iz skupnega sklada zveze nameni znesek Pridelovanje hmelja Letošnji pridelek hmelja je prevzet in lahko rečemo, tudi prodan. Zadnje dni novembra so na rampah »Hmezada« prevzeli zadnje bale. Okrog 2 do 3.000 kg so prevzeli še prve dni decembra, predvsem od zamudnikov. Tako smo s časom prevzema letos še kar zadovoljni. Predvsem je pripomoglo k hitrejšemu prevzemu lepo vreme septembra in oktobra, vmesni prevzem v zasilnih skladiščih v raznih krajih Savinjske doline", delno pa je k temu pripomogla tudi hitrejša odprema že prodanega blaga. Ne bi govorili o neki rekordni letini. Meje možnosti nadaljnjega napredka v pridelovanju hmelja še niso dosežene. To potrjuje še v večji meri kot doslej letošnji pridelek hmelja. Poročali smo že, da so se hmeljišča povečala od 1.680 ha leta 1935 na 1.872 ha v tem letu ali za 192 ha, kar predstavlja povečanje za li,5%. Program Hmeljarskega odbora je predvideval, da se bodo površine povečale letos za 120 ha, pridelek pa povprečno na 1.220 kg na ha, od tega 85% I. in II., ostalo pa III. in in IV. vrste. Kako pa smo pridelali v odnosu na preteklo leto: 03 cd ed cd Ö Gl >o M eS -M s CO (D 03 Leto >cn K > O o* > h-i £ >—Ì h—t ►-H h-H 1—«1 feS i> i Povpi pride j na ha 1955 1.680 22,40 52,87 11,30 13,43 1.213 kg 1956 1.872 20,27 73,Sl 3,99 2,03 1.244 kg Številke povedo, da se je pridelek nasproti lanskemu letu povečal za okrog 17%, medtem ko je program predvideval le 8,5%. Povprečni pridelek na ha se je povečal za 31 kg ali 2,5%, kvaliteta pa v I. in II. vrsti v višini 31 milijonov din za kritje rednega proračuna in investicij v letu 1957. Upravni odbor KPPZ je temeljito proučil predložen program investicij. Ugotovil je, da so vse investicije, zajete v prednjih 6 točkah, enako važne. Vsako odstopanje od teh nalog bi pomenilo zavirati nadaljnji napredek te kmetijske panoge, obenem pa bi motili ugoden razvoj spreminjanja odnosov na vasi na hmeljarskem področju. Praksa zadnjih let, pa tudi letos, je pokazala, da je spričo ogromnih potreb po investicijah težko priti do investicijskih kreditov. Kmetijske zadruge, državna posestva itd. so celo leto in še več zastonj čakala na ugodno rešitev vloženih investicijskih elaboratov. Primeri: državna posestva Žovnek, Šempeter, Arja vas, Kmetijske zadruge Šempeter, Gomilsko, Prebold, Inštitut za hmeljarstvo itd. Iz teh razlogov je nujno, da bodo organizacije znatni del potrebnih sredstev morale preskrbeti iz lastnih virov. S tem, da je trgovina s hmeljem dolžna dosežene komisijske razlike po odbitku obveznosti do družbe in ostalih stroškov vrniti kmetijskim zadrugam, obstajajo realne možnosti, da prednje naloge rešimo v tem smislu kot je predloženo. V skladu z uredbo o spremembah o kmetijskih zadrugah je občni zbor KPPZ sklenil, da se 50%*komisijskih razlik vloži v skupne sklade zveze, ostalih 50% pa bi naj kmetijske zadruge v največji meri uporabile za tiste naloge, katere smo zgoraj obravnavali. S tem je tudi omogočeno, da bo KPPZ skupna sredstva zadrug — ustanoviteljic smotrno usmerjala v proizvodne namene, koristne za splošni napredek hmeljarstva in ostalih kmetijskih panog na tem področju. , K. K. v letošnjem letu za okrog 19%. Ko obravnavamo te številke, ne smemo prezreti elementarnih nezgod. Toča v Braslovčah, Polzeli. Šempetru in Ponikvi je uničila okrog 40 ton pridelka. Zaradi obilnih padavin je na ca. 80 ha hmelj-skih površin pridelek znašal od 600 do 1.000 kg na ha, na prodnatih tleh v okolici Šempetra, Polzele in Prebolda pa je v drugi polovici julija in v začetku avgusta prizadela nasade suša. Mirno lahko cenimo, da so toča, deževje jn nato še suša v skupnem zmanjšali pridelek za okrog 80 ton. Če bi tudi te tone upoštevali, bi pridelali letos okrog 2.230 ton ali povprečno na ha okrog 1.300 kg pridelka. Vredno je omeniti činitelje, ki so odločali v letošnjem pridelovanju hmelja. Brez dvoma, da so na količino pridelka ugodno vplivale obilne padavine, zlasti na peščenih zemljah. Imeli smo v odnosu na zadnja štiri leta naslednje količine padavin: Leto April Maj Junij "3 Avgust Skupaj Povprečni pridelek na ha 1953 71.2 15,9 120,0 108,2 159.8 475,1 1.160 kg 1954 55,9 158,4 232,0 131,3 101,3 678,9 1.206 kg 1955 29.0 195.4 136,3 174.3 130.2 665.2 1.213 kg 1956 134,9 121,2 229,1 74,2 97,6 657,0 1.244 kg Uporaba umetnih gnojil je bila v tem letu znatno večja kot v prejšnjih letih. Skupno se je porabilo na hmeljarskem področju 5.200 ton vseh vrst umetnih gnojil. Če je od tesa odpadlo 20% na ostale kulture t. j. 1.040 ton. je bilo še vedno uporabljeno v hmeljiščih okrog 4.160 ton ali povprečno 2.420 kg na ha. Hmeljarji so v letošnjem letu vložili maksimalne napore v obdelovanje. Obilno deževje je ?ahtevalo večkratno rahljanje zemlje. Po vetru, toči, itd. povzročene škode so zahtevale takojšnje ukrepe, ki so jih hmeljarji z vso vestnostjo izvršili. Povprečno 4 do 5 kratno škropljenje proti boleznim in škodljivcem je bilo pravočasno opravljeno. Dokaj ugodno vreme v avgustu pa je omogočilo, da je bil pridelek v času 18 dni obran in pospravljen. Ce objektivno ocenjujemo vse odločilne momente, ki so vplivali na letošnje pridelovanje, tedaj lahko potrdimo, da je del uspehov pripisati ugodnim vremenskim razmeram. Zlasti je dovoljna vlaga vplivala na ugoden razvoj rastline in večji pridelek. Velik del uspehov pa je brez dvoma rezultat skrbnega dela pridelovalcev, ki 'so praktično dokazali, zlasti glede kakovosti, da je mogoč nadaljnji napredek v tej kmetijski panogi. Drži, da so stroški pridelovanja nekaj večji nasproti lanskemu letu. Vendar ob ugodnem kakovostnem razmerju končni obračun kaže ugodnejšo bilanco za pridelovalce kot za našo skupnost v primeri s katerim koli preteklim letom. K. K. Državna posestva so dokazala uspešno hmeliarienje V letošnjem letu so vsa državna posestva pokazala zadovoljiv pridelek. Saj so nekatera v tem letu povečala pridelek do 1800 kg suhega hmelja po hektarju. Tudi kvaliteta je najboljša, saj so posamezna gospodarstva oddala samo I. in II. vrsto brez III. in IV., ki imata zelo nizke cene. Poglejmo leta nazaj in poiščimo vzroke uspešnega hmeljarjenja. Že nekaj let se delavski sveti državnih posestev z upravniki na čelu trudijo ustvariti večjo produktivnost hmeljske kulture. Intenzivno in načrtno delo se je zopet oživelo vletu 1953. Stara skrčena hmeljišča so nadomestili s prvoletnimi nasadi in zasadili nove površine s hmeljem. Agrotehnični ukrepi naDrednega hmeljarjenja se uveljavljajo iz leta v leto. Kljub velikim površinam so vsa dela časovno pravočasno opravljena. Ni več zamujena rez hmelja, ker je odkopavanje pravočasno izvršeno. Plan ter časovni potek posameznih faz dela izvršujejo posestva pravočasno, ne več z večdnevno zamudo. Napeljava hmelja, ki je za rezjo eno naivažnejših opravil, je že povsod končana do 15. maja. Tudi zaščita se začne že zgodaj, saj so bolhači prvi. ki ogrožajo hitro rast in razvoj poganjkov. Ko so bolhači odpravljeni, se rastlina naglo ovija po opori in je do sredine junija že dva metra visoko. Sedaj se začenja kombinirano škropljenje proti ušem, peronospori in rdečemu pajku. Vsakih 8—10 dni se čuje ponovno brnenje škropilnic po hmeljskih nasadih. Prevzem hmelja je dokazal, da se razvoj peronospore s pravilnim in pravočasnim škropljenjem da popolnoma zaustaviti. V letošnjem letu so tudi državna posestva to nalogo brezhibno izvršila. Da bi dosegli obilen hektarski pridelek, so posestva začela s temelino obdelavo zemlje, kar do sedaj ni bilo v navadi. Tudi ogromne količine hlevskega gnoja, ki ga potrebuje zemlja, da bi dala obilen hektarski pridelek, spravijo v zemljo pravočasno z najmanjšo izgubo hranilnih snovi. Dodatna rudninska gnojila trosijo na široko in ne več v obliki podkve okrog sadeža, kakor je bilo to do nedavnega v navadi. Temeljno obdelavo hmeljišč napravijo jeseni oziroma pozimi, kolikor to dopuščajo še lepi decembrski dnevi. Med vrstami, kjer so obiralci zelo steptali zrahljano zemljo, razorjejo in v razor namečejo hlevskega gnoja. Tako v razor raztroseni gnoj zaorjejo še isti dan. Na ta način preprečijo sušenje in izgube, ki nastajajo s trošenjem hlevskega gnoja na široko po hmeljiščih. Na vseh njivah, ki imajo težko zemljo, se je s tem načinom obdelave količina pridelka in kvaliteta zelo popravila. Saj je razumljivo: pravočasno zaora-vanje hlevskega gnoja je napravilo zemljo godno, razvoj bakterij se je povečal in izkoriščanje rudninskih gnojil zaradi številnih bakterij je bolj ekonomično. Organska snov, ki pride v zemlio s hlevskim gnojem, močno prepreči izpiranje topljivih umetnih gnojil. Do danes pridelujejo hmelj na 10 državnih posestvih. Hmeljišča se vedno bolj širijo. Nekatera posestva so že dosegla svoj maksimum zasajene površine. Vsega skupaj je na državnih posestvih 120 ha hmelja. V prihodnjem letu se bodo te površine zelo povečale. V bodoče bo na že obstoječih državnih obratih nad 20 ha prvoletnika. Posestva so začela načrtno gospodariti, vso primerno zemljo so izločila iz kolobarja. Na ta način ostale panoge kmetijstva ne bodo prišle v negotov položaj v bodočih letih. Za živinorejo, poljedelstvo in sadjarstvo so napravljeni posebni plani gospodar-jen ja. Da so vodstva državnih posestev sposobna pridelovati kvaliteten hmelj, nam nazorno prikazuje priložena tabela. Iz nje je razvidno število starih in prvolet-nih sadik hmelja, nadalje površina zemlje pod hmeljem. V stolpcu 7, 8 in 9 so prikazani hektarski pridelki. pridelek na 1000 rastlin in količina oddanega hmelja v kilogramih. Naslednje kolone proti desni na kažejo pridelek hmelia po kvaliteti v kg in odstotkih. V januarski številki letošnjega leta na strani 53. čitamo razvoj državnih posestev v prvem desetletju po vojni. Če primerjamo začetne podatke s pridelkom v letošnjem letu. najdemo zadovoljive številke. Na posameznih posestvih se je pridelek hmelja na ha povečal nad 50 %. Takšen uspeh je bil v glavnem dosežen pri ureienih razmerah zadnjih treh let. Kakšen je pregled nekaterih obratov? Posestvo Hmeljarske šole v Vrbju je pridelalo na ha 1899kg suhega hmelja. Četudi je tu vračunan pridelek prvoletnega hmelja, so stari nasadi dali nad 1800kg hmelja, kar je rekordna številka, saj se je pridelek povečal nad 50 %. Zadovoljiva je tudi kvaliteta nad 96 % I. in II. vrste. Zelo se je popravilo tudi posestvo Zovnek. V zadnjih treh letih je povečalo hektarski pridelek za 40 %. Največjo poškodbo po toči je doživelo to posestvo 21. julija. Tega dne popoldne je toča v 10 minutah uničila 18.000 kg pridelka. Upoštevajoč izpad pri starih nasadih bi posestvo pridelalo na 1000 rastlin 320 kg suhega hmelja. V zadnjih letih dokazuje posestvo 513 kg več suhega hmelja po hektarju. V kvaliteti je zelo napredovalo, saj ima nad 94 % I. in TI. vrste, samo 5,82 % 111. in brez IV. — najslabše vrste hmelja. Po toči poškodovana posestva so bila tudi Šempeter — za 2800 kg in Arja vas za 259 kg suhega hmelja. Posestvo Šempeter je do sedaj bilo prvo po hektarskem pridelku in tudi po skupni količini. Ima nad 27 ha hmeljišč in je pridelalo 37.073 kg suhega hmelja. Z izpadom po toči mu manjka samo 119 kg do 40.000 kilogramov suhega hmelja. Pri takšni količini pridelati nad 93 % I. in II. vrste je tudi lahko priznanje kolektivu za uspešno hmeljarjenje. S hektarskim pridelkom 1433 kg je povečalo pridelek nasproti prejšnjim letom za 10 %. (Nadaljevanje na 8. strani spodaj) Pridelek hmelja na državnih J* Državno posestvo Število sadik Površina ha Pridelek na v kg starih novih na 1 ha starih no\ ih skupaj ha 1' 00 sadik H 2 3 4 5 6 7 8 9 10 1 Arja vas 82837 26407 4539 18,25 18,25 1120,0 246,87 2 Dobrna 3066 2730 4508 0,68 0,60 1,28 1725,0 382,50 3 Gotovlje 7560 1640 4064 1,86 0,36 2,22 1068-0 363,00 4 Prebold 35758 5650 3787 9,44 1.65 11,09 1295,0 341,90 5 Radlje — — — 6.69 — 6,69 1263,5 252,80 6 Slom — Ponikva 14937 7000 4757 3,14 — 3,14 1102.0 231,70 7 Šempeter 107495 5227 4171 25,77 1,33 27,10 1433.0 344,80 8 Šmartno ob Paki 8542 — 3882 2,20 — 2,20 1142,0 294,30 9 Vrbje 80192 15736 4544 18,46 3,53 21,99 1899,0 437,00 10 Žovnek 56573 38600 4064 16,00 10,00 26,00 1019,0 251,70 V prihodnje Dandanes ni več skrivnost, zakaj je hmeljska žičnica sodobnejša naprava kot nasad s hmeljevkami. Hmeljarji so že v praksi spoznali njene prednosti. Pred leti ni bilo tako. Negativna stran žičnic je na hmeljarskih sestankih navadno zavrla konkretno akcijo. Cim pa imamo dandanes praktične uspehe, ki daleč pretehtajo nekatere slabosti žičnih naprav, se hmeljarji iz leta v.leto v večjem številu odločajo za postavitev žičnic. Povprečno je letos na preko 100 ha hmeljišč, opremljenih z žičnicami, hektarski pridelek čez 1700 kg. O kvaliteti ni treba posebej govoriti, saj je iz žičnic prišlo tokrat preko 60% I. in 30% II. vrste robe. Doslej je zgrajeno nekaj čez 30 ha žičnic v privatnih hmeljskih nasadih, medtem ko so kmetijska gospodarstva zgradila 70 ha. Pomoč, ki jo graditelji žičnic tudi v tej sezoni prejmejo, je prepričljiva. Vsak, ki bo gradil žičnico, bo prejel do 500.000 din na ha. S to pomočjo bo lahko nabavil žico, les. itd. Doslej se je že prijavilo preko 50 hmeljarjev. Nekateri že pripravljajo les, kopljejo jame itd. V Braslovčah je 7 hmeljarjev gradnjo žičnic oddalo gradbeni ekipi KZ, ki jim bo do roka zgradila žičnice. Drugi, ki imajo izkušnje, bodo gradili sami. Skratka, akcija je postala množična, to pa je tudi glavno. Mirno lahko pričakujemo, da se bo za žičnice odločalo čedalje več hmeljarjev. S tem pa lahko pričakujemo, da bodo v prihodnje še v večji meri prišle do izraza napredne oblike obdelave, gojenja, zaščite itd., kar je predpogoj za nadaljnji napredek te kmetijske panoge. Državna in zadružna posestva bodo to zimo postavila 30 ha žičnic. Tako bodo imeli že čez 80% vseh hmeljskih površin opremljenih z žičnicami. Rezultati, ki jih dajejo žičnice, pa povedo, da so pridelke in kakovost zaradi sodobne opreme hmeljišč in lažje uporabe naprednih načinov dela znatno izboljšali. Skupno z novimi in starimi žičnicami bo v prihodnjem letu okrog 12% hmeljišč opremljenih z žičnicami, t. j. preko 200 ha. Povprečno vzeto, bodo te žičnice veljale preko 200 milijonov din. Če bi ta hmeljišča opremili s hmeljevkami, bi le-te stale sicer ca. 130 milijonov din. Toda, če vemo, da je življenjska doba hmeljevk le okrog 10 let, žičnica traja vsaj za dve hmeljski generaciji, t. j. od 25—30 let, tedaj so na tej površini žičnice cenejše za preko 60 milijonov, ne glede na to, da je hmelj pridobil na kakovosti in količini za ca. 30%. Še nekaj več korajže, hmeljarji! Uspehi so tu, ki .jih nihče ne more ovreči! Upoštevati pa je treba tudi pomoč, ki jo pri tem nudi skupnost. Če bomo šli po tej poti krepko naprej, bomo hitreje prišli do uspehov, ki jih mora naše hmeljarstvo doseči, če želimo korakati vštric z evropskimi hmeljarji. it- tt- Hmelj gre v takšnih zabojih preko ekvator j a. (Nadaljevanje s 7. strani) Lansko leto sta začela hmeljariti Dobrna in Slom pri Ponikvi. Glede kvalitete sta na prvem mestu državno posestvo Dobrna in Radlje. Dobrna ima 79,79 % I. vrste in 20,21 % II. vrste. Za njim je državno posestvo Radlje s 76,44 % prve in 23,56 druge vrste hmelja. Ti dve posestvi sta pridelali samo prvo in drugo vrsto. Brez IV. vrste je bilo še državno posestvo Žovnek, ki je pridelalo samo 5,82 % tretje vrste hmelja, ostalih 94,18 % pa ima kvalitetnega blaga, kar si želi trgovina s hmeljem. Da so se državna posestva v letošnjem letu tako dobro odrezala, je pripisovati tudi nenapovedanemu skritemu tekmovanju. V času sezone upravniki posestev budno pazijo na razvoj hmeljske rastline sosednjih gospodarstev. Vse do obiranja, še bolj pa za časa sušenja, je tekmovanje na višku. Priznati je treba, da so bili kolektivi po letošnji oddaji hmelja s svojim delom zadovoljni. Stave, ki jih bo sicer treba uresničiti, kakor se to spodobi med možmi, in ki smo jih posamezniki izgubili, nas bodo opozarjale, da se je treba še bolj truditi za večji pridelek in boljšo kvaliteto hmelja v prihodnjem letu, posestvih za leto 1956 Celotni letni pridelek v kg Pridelek hme ja po Tazredih Poškodbe po toci v kg prvi drugi tretji četrti kg % kg % kg % kg % 11 12 13 14 15 16 j 17 18 19 20 20450,5 6771.0 33,11 11802,0 57,71 1834.0 8,97 43,5 0,21 259 1173,5 936 79,79 237,5 20.21 1988,0 — — 1980,0 99.60 — 8,0 0,40 12227,5 4342,0 35,51 7319,0 59,85 463,0 3,79 103,0 0,85 8456,5 6464,0 76,44 1992,5 23,56 — — — 3462,0 — — 2978,0 86,01 357,0 10,31 127,0 3.68 37073.0 19422,5 52,39 15076,0 40,68 1819,5 4,40 755,0 2,03 2.808 2514,5 — — 2072,0 82,42 326,0 12,97 116.5 4,61 35158,5 22482,0 73,94 11901,0 53,85 — 775,5 2,21 14266.5 6253,0 43,84 7182,0 50.34 831,5 5,82 — — 18.000 Nove sušilnice Sicer se nekatere kmetijske zadruge še niso dokončno odločile za gradnjo novih kmetijskih sušilnic, vendar po sedaj predloženih programih ugotavljamo, Nalaganje vagonov zahteva izkušene delavce. da bo do prihodnje sezone zgrajenih okrog 80 hmelj-skih sušilnic (po 16 m2). Doslej so kmetijske zadruge zgradile 27 takšnih sušilnic. To je sicer razmeroma majhna sušilna ploskev, saj meri komaj 430 m2. Vendar če .so te sušilnice v letošnji sezoni kakovostno posušile preko 90 ton pridelka, je to že lep pripomoček, zlasti za one hmeljarje, ki só doslej s težavo, pa še to slabo, posušili pridelek. Znatna sredstva, ki jih bodo kmetijske zadruge letos namenile za nove gradnje hmeljskih sušilnic, bodo povečana s pomočjo, ki jih bo nudila za te namene iz skupnih skladov Kmetijsko proizvajalna poslovna zveza. Nekatere kmetijske zadruge bodo v okviru gradenj hmeljskih sušilnic vzporedno reševale pomanjkanje gospodarskih prostorov. Tako bodo poskrbele za skladiščne in manipulacijske prostore za hmelj, skladišča za odkup kmetijskih pridelkov, za umetna gnojila in zaščitna sredstva, strojne lope, ponekod pa tudi lokale za trgovino. Ali je opravičljiva gradnja teh sušilnic? Slišijo se prigovori, da je to nerentabilna gradnja — da, celo da ni koristno naložen denar itd. Toda poglejmo kako je v resnici. Danes imamo 10.500 m2 vseh sušilnic. Ta ploskev nam zadostuje, da pridelek is sedanjih površin ob ugodnih vremenskih razmerah posušimo v 15 do 17 dneh. Torej obiramo hmelj nekako od 18. avgusta do 2. oziroma 5 septembra. Strokovnjaki pa trdijo, da bi bilo nujno čas obiranja skrajšati vsaj na 10 dni, torej bi tedaj blago pospravili že do konca avgusta. V tem času je kvaliteta z ozirom na zrelost najboljša. Če hočemo te ugotovitve upoštevati v praksi, tedaj se je treba v prvi vrsti res vprašati, kako je s sušilnicami. Ugotovili smo, da sedanja ploskev zadostuje za 15—17 dnevno obiranje. Skrajšati bi bilo treba čas za 7 dni. Če pa to želimo, tedaj nam ob normalnih razmerah primanjkuje še celih 3.500 m2 sušilne ploskve. Te ploskve je danes mogoče nadomestiti le s skupnimi napori. Imamo hmeljarje, ki si bodo sami obnovili obstoječe sušilnice. Nekateri bodo povečali ploskev, nekateri pa bodo gradili nove, toda teh ne bo mnogo. Večje število je onih, ki zaradi man j-ših hmeljskih površin niti doslej, v bodoče pa še manj, ne računajo na lastno gradnjo. Ti hmeljarji so v največjih težavah. Največkrat si prav ti pokvarijo pridelek, ker ga ne morejo pravočasno posušiti. Vsi ti razlogi res krepko narekujejo zadrugam, da resneje razmišljajo o gradnji sušilnic. Če so zadruge poklicane za to, da rešujejo na svojem področju skupne gospodarskoproizvodne probleme, tedaj je polno razlogov, da na hmeljarskem področju gradnji sušilnic namenijo prioriteto. Program za prihodnje leto se že uresničuje. Načrti so .v izdelavi. Denarna sredstva, razen ca. 80 milijonov, ki jih bo treba kriti s posojilom, so zagotovljena. Na področju nekaterih kmetijskih zadrug zbirajo gradbeni material. Akcija v to smer zadovoljivo poteka. Kaže, da bodo hmeljarji za gradnje zadružnih sušilnic prispevali v lesu, prevozih, del. sili itd. okrog 8—10 milijonov din. Imamo pa primere, kjer je manj pripravljenosti. Tu se postavlja vprašanje ali je opravičljivo akcijo .podpreti v enakem obsegu kot tam, kjer je večja pripravljenost. Eno drži: po začrtani poti moramo naprej. V prihodnjih letih bomo marsikaj napravili. Tedaj bo vsem razumljivo, da je gradnja sušilnic prav pri kmetijskih zadrugah edino primerna in sedaj kot v bodoče najbolje izvedljiva. K. K. V Grižah meliorirajo zemljo Dovolj je čakanja. Odločili so se in zgrabili za delo. Že nekaj let so kmetje iz Griž resno razmišljali, kako usposobiti zamočvirjeno zemljo med Grižami in Savinjo, jo napraviti plodno. Poklicali so strokovnjake, kateri so jim svetovali, naj čimprej začnejo z delom. Res, naročili so načrte. Ekonomski račun je pokazal, da zgubijo na ca. 10 ha teh površin letno okrog 3,5 milijona dinarjev. Pa tudi brez teh številk so prizadeti posestniki prišli do zaključka, da bodo po opravljenem delu večji del te zemlje lahko namenili za hmeljišča. Če je tako. so rekli, pa gremo v akcijo. y okviru KZ Griže so postavili melioracijski odbor. Upravni odbor KZ je na eni od svojih sej določil pomoč 300;000 din. To je že nekaj! Kaj pa bomo sami prispevali, so se vprašali. Brez lastnih naporov nam tudi pomoč zadruge nič ne pomaga. Na sestanku so sklenili, da bodo vložili po 4 dinarje na m2. To bi dalo skupaj nekaj čez 400.000 din, s prispevkom KZ pa Zakaj, kdaj in s Večkrat, ko obdelujemo zemljo na njivah in travnikih, opazimo, da se ta že po sestavu in tudi po lastnostih.v raznih krajih zelo razlikuje. Razvoj rastlin, pa naj bo to hmelj ali katera druga rastlina,'je že dokaz obdelovanja zemlje. Zemlji, ki ima zadovoljive fizikalne lastnosti, t: j. normalno kroženje zraka, kjer so vodne razmere povoljne, kjer je zemlja s humusom bogato založena in je življenje v zemlji bujno, je plodna. Na taki zemlji je trud obdelovalca bogato poplačan z obilnim pridelkom. Take so predvsem dobro humozne (strukturne) peščene ilovice ali gline, ilovnate gline ali glinaste ilovice. Slabo peščena zemlja ali celo take v katerih ni peska, nehumozne čiste gline, so stlačene, slabo propustne za vodo in zrak in tako tudi slabo plodne. Na takih njivah večkrat opazimo, da na površini stoji voda. Gnoj se v taki zemlji počasi razkraja, navadno poogleni. Pri razpadanju gnoja se v slabo zračni zemlji tvorijo huminske kisline, katere še povečajo kislost zemlje. Želimo imeti čim boljšo in plodnejšo zemljo. Ustvarili si jo bomo s pravočasno in temeljito jesensko in spomladansko obdelavo, gnojenjem, deloma tudi z apnenjem. Zemljo bomo apnili v jeseni ali pozimi. Apnenje popravlja lastnosti zemlje, deloma vrača zemlji strukturnost, zemljo rahlja in jo napravlja plodnejšo. V dovolj apneni zemlji se poveča dejavnost drobnoživk, vzpostavi se normalno kroženje zraka in vode. Manj služi apnenje razkisanju zemlje. Predvsem v lahkih zemljah veže apno škodljive kisline, pa tudi težkim in slabo plodnim zemljam vračamo z zadostnim apnenjem rednost. Apnenje slabo plodnih zemelj je zdravilno, ker apno v zemlji s tem, ko veže škodljive kisline, zemljo tudi zdravi. Tudi zemlji, ki ima še nekoliko apna na zalogi, ne bo škodilo, če jo borno apnili ali pa vsaj gnojili z gnojili, ki vsebujejo apno. Apnenje je dodatno apnenje ali apnenje na zalogo. Tako apnimo šele potem, ko slabokislo zemljo z apnom ozdravimo. Apnili ne bomo vsako leto, pač pa po potrebi. Najbolje se je držati kolobarskega gnojenja, kjer pride apnenje na vrsto v enkratni kolobarski rotaciji. okrog 700.000 din. Nabavili so drenažne cevi, vse drugo pa bodo vložili v delo. Načrt predvideva sistem zaprte kanalizacije, razen glavnega odvodnega jarka, ki bo v dolžini 40 m odprt do odtoka v Savinjo. Takšen sistem bo omogočil nemoteno delo na melioriranih površinah, potem ko bodo spremenili kulture. Z zemeljskimi deli so že pričeli. Če bo ugodna zima, mislijo dela končati do spomladi. Predračun znaša okrog 1,8 milijona din. Manjka jim torej še čez polovico. Delno jim bo pomagala Poslovna zveza v Žalcu. Primanjkljaj bodo morali še zbrati ali najeti kredit. Račun kaže, da se bedo vložena sredstva v nekaj letih bogato poplačala, zato bodo lahko eventualni dolg poravnali. Iniciativo, ki so jo pokazali v Grižah, je treba pozdraviti. Želja bi bila, da jih tudi drugod posnemajo, saj se s skupnimi napori doseže uspeh, ki ga ni moč doseči tam, kjer ni pripravljenosti za akcijo. K. K. čim bomo apnili? Kako bomo apnili, se bomo odločili deloma na osnovi analize jzemlje, deloma pa po rastlinah, katere gojimo, kajti one imajo tudi svoje zahteve. Apnenčev prah ali pesek bomo v hmeljišču posuli na široko med vrstami že sedaj v jeseni. Če apnimo z 'apnenčevim prahom ali peskom, je vseeno ob kakšnem vremenu ga trosimo, lahko tudi po snegu. Najboljše je, da ga čimprej zmešamo z zemljo, ker je tako delovanje učinkovitejše. Žgano in gašeno apno pa je bolje, če trosimo ob suhem vremenu. Pri ap-nenju je potrebno posebno paziti, da je apno enakomerno razdeljeno po vsej površini in da se apno dobro zameša z zemljo. Za hmeljišča je še čas. Najbolje je apneni material raztrositi na široko in ga pri edora-vanju zaorati. Lahko ga tudi z brano spravimo plitko v zemljo, dež pa ga bo potem izpral globlje. Tudi za druge posevke še ni zamujeno. Podor jemo ga pri jesenski prahi. Za travnike in pašnike je apnenje še posebej priporočljivo. Večina travnikov je bogata kislega humusa. Med travno rušo je na takih travnikih le malo detelj. Z apnenjem bomo izboljšali sestav travne ruše, pa tudi hranilna vrednost sena in otave bo večja. Močvirne travnike pa je potrebno predhodno osušiti. Za apnenje uporabijaipo navadno: apnenčev prah, dolomitni apnenec, žgano ali gašeno apno, lahko tudi lapor, kredo, odpadno apno iz tovarn, predvsem satu-racijski mulj. Apnenčev prah uporabljamo za apnenje lažjih zemljišč, predvsem onih, ki so revne na humusu. Trosimo ga v jeseni in pozimi. Najučinkovitejši je apnenčev prah, ki vsebuje nad 90% apnenca. Je bela finozmleta nehigroskopna moka. Dolomitni apnenec, katerega je pri nas največ, se razlikuje od navadnega apnenca po tem, da vsebuje poleg kalcija in drugih snovi še magnezij. Le če sta kalcij in magnezij v dolomitu v pravilnem razmerju, je apnenje z dolomitskim peskom uspešno. Za razki-sanje zemljišč je dolomitni apnenec slabši, ker vsebuje manj rastlinam lahko dostopnega apna in ker je razpadanje v zemlji počasnejše od navadnega apnenčevega prahu. Trosimo ga v večjih količinah. V naših domačih nahajališčih apnenca v Savinjski dolini prevladuje dolomitni apnenec. Kolikor so pokazale dosedanje analize, je to v glavnem dolomitski apnenec, v katerem je za rastline koristnega apna okrog 40%. V takem primeru je potrebno uporabljati večje količine apnenca, kot je potrebno za normalno razkisanje zemlje. Na težkih zemljiščih, ki so bogate na humusu, uporabljamo za razkisanje zemlje živo apno. To je bela ali sivorumena zrnata sol, je izvrstno apneno gnojilo, katero deluje mnogo hitreje kot apneni prah. Vsebuje 75—85% apna. Je zelo higroskopno in sprejema iz zraka vlago in ogljik. Trosimo ga v jeseni ali pa 2—3 tedne pred setvijo. Najboljše je, če ga zaorjemo v zemljo. Poleg žganega apna je dobro učinkovita oblika apna saturacijski mulj, ki vsebuje v osušenem stanju 70—80% apnenca poleg malih količin dušika, kalija in fosfatov. Ce pa se odločimo za apnenje z laporjem ali kredo, je najbolje, da jih pred zimo zvozimo na polje, pustimo na kupu, kjer zaradi zmrzovanja razpade, in šele zgodaj spomladi raztrosimo. « Apnenih gnojil ne smemo mešati z ostalimi. Lahko gnojimo isto leto tudi z drugimi gnojili, samo ne istočasno. Najbolje je, da uvedemo kolobarsko gnojenje, tako da tisto leto ko apnimo, ne gnojimo s hlevskim gnojem, z mineralnimi gnojili pa le po potrebi in v manjših količinah. V Savinjski dolini je precej kislih zemljišč. Z ap-nenjem bomo zemljo razkislili. Predno pristopimo k apnen ju, pa se obrnimo na Inštitut v Žalec, če potrebujemo za to kakih nasvetov. Inž. Blažena Pugelj Ing. Bogdan Ferlinc Shranjevanje gnoja iz gozdne stelje in gnojenje z njim Kadar sestavljamo gospodarske načrte za rastlinsko proizvodnjo na naših posestvih, vedno na novo ugotavljamo, kako slabo so naši obrati preskrbljeni z dobro steljo in kako strokovno nepravilno je zaradi slabe kakovosti stelje naše gospodarjenje s hlevskim gnojem. Pri nas ne gojimo mnogo žit, navadno niti pšenične slame ne uporabljamo za steljo, temveč jo po-krmimo živini. Zato moramo primanjkljaj kriti z listjem gozdnega drevja ali s kakšno drugo gozdno steljo, dostikrat celo s še slabšo žago vino ali drugimi odpadki industrije. Kljub temu, da uporabljamo kakovostno slabo steljo, vendar postopamo in gospodarimo s tako pridobljenim gnojem ravno tako, kakor da bi nasti-ljali s slamo, ki ima pri tvorbi gnoja velike kakovostne in fizikalne prednosti pred vsako drugo steljo, razen šote. V hlevskem gnoju cenimo 3 važne komponente: rastlinsko hrano, sprstenino (humus) in bogastvo koristnih bakterij. Vse tri komponente so za harmonično rast rastlin neogibne. Rastlinsko hrano lahko dodajamo zemlji tudi v rudninskih gnojilih in če je zemlja zadostno humozna, to gnojenje popolnoma nadome-stuje dodajanje hlevskega gnoja. Z rudninskimi gnojili ne moremo dajati zemlji sprstenine. Njo nadomeščamo le' z gnojenjem s hlevskim gnojem ali kompostom odnosno z gnojenjem rastlin, ki imajo obilne korenine in ki, temeljito prepredejo zemljo, tako da po odmiranju puščajo mnogo sprstenine med zemeljskimi delci. Tako imenovano zeleno gnojenje, ki sicer močno povečuje vsebino sprstenine v zemlji, se za sedaj na naših njivah še ni moglo udomačiti ter pride v poštev le v izjemnih, večinoma meliorativnih primerih. Obogatenje zemlje s koristnimi bakterijami pa je praktično mogoče le s hlevskim gnojem ali s kompostom. Univerzalni gnojili sta torej hlevski gnoj in kompost. Njihova humunifikaci jska, hranilna in biološka vrednost je na eni strani odvisna od kakovosti humusa, na drugi pa od dostopnosti rastlinske hrane za rastline. Vse lastnosti se stopnjujejo, čim bolj goden je gnoj ali kompost. Posebno kakovost humusa je edino od tega odvisna in je ne moremo z ničimer drugim povečati, kakor to lahko storimo pri hranljivosti, ki jo stopnjujemo, če gnoju ali kompostu dodamo mineralna gnojila. Po ugodnosti gnoja ali komposta se ravna tudi bogastvo na bakterijah v njih. ki imajo važno vlogo pri ustvarjanju ustrezne strukture zemlje in pri presnavljanju rastlinske hrane. Ko se pri sestavi gospodarskih načrtov odločamo, kako bomo postopali pri pripravi hlevskega gnoja, moramo najprej odgovoriti na vprašanje, katera komponenta gnoja, rastlinska hrana ali humus, je za določeno zemljo in posestvo najbolj važna. V Sloveniji se zemlja zaradi obilnih padavin zelo močno degradira. Iz humozne črnice nastaja zaradi izpiranja rjava bleda zemlja (podzoli), ki vsebuje le malo sprstenine. Posebno močno je to izpiranje v naplavinah, in sicer tem močneje, čim bolj so zemlje peščene ali plitke, posebno če ležijo na gruščnati podlagi. Humus pa ni potreben samo tem zemljam, temveč tudi vsem težkim ilovicam in glinam, ker le ob njegovi prisotnosti pridobijo te zemlje boljšo godnost in zlog, ki sta neogibno potrebna napredni rasti kulturnih rastlin. Skrajno lahkim ali težkim zemljam se pridružujejo v svoji zahtevi po sprstenini tudi vse izčrpane zemlje, ki imajo slabo strukturo, so zbite ter se na njih po dežju rada napravi škodljiva skorja, pod ornico pa plazina. Vsem naštetim zemljam je redno in izdatno dodajanje humusa s hlevskim gnojem ali kompostom neogibno, ker le v tem primeru more rastlinska hrana šele polno učinkovati in bakterije šele koristno delovati. Seveda se mora na teh zemljah tudi pravilno kolobariti s posevki, da se tudi z njimi do gotove meje zbira humus v zemlji. Humus so sprhnjeni delci organske mase odmrlih rastlin. Če naj gnoj ali kompost vsebujeta dosti humusa, morajo biti snovi, iz katerih jih pripravljamo, po pretežni količini rastlinskega izvora. Živalski iztrebki vsebujejo tudi snovi, iz katerih nastaja humus, in sicer je v njih tem več teh snovi, čim izdatneje hranimo živali z vlaknato ali celulozno hrano, kot so seno, slama, zelena piča itd. Večino bodoče sprstenine pa daje hlevskemu gnoju stelja odnosno razni rastlinski odpadki kompostu. Zato je od stelje in teh odpadkov najbolj odvisno, kakšne kakovosti bo humus v gnoju. Humus je lahko nevtralen ali kisel. Prvi nastaja, če naistiljamo s slamo. Ta stelja tudi hitro razpade pri pravilnem oskrbovanju gnoja in daje goden gnoj že po nekoliko mesecih zorenja. Zaradi hitrega zorenja se na urejenih gospodarstvih redko zgodi, da bi se gnojilo s takšnim gnojem, ko še ni zadosti goden. Nasprotno pa gnojimo z nedozorelim gnojem iz gozdne stelje tako rekoč vedno, posebno če izvažamo gnoj na polje dvakrat na leto. Za jesensko gnojenje izvažamo gnoj, ki se je nabiral od spomladi in čez poletje, pri spomladanskem pa oni, ki smo ga pripravili jeseni in pozimi. Tak gnoj je torej star največ pol do tričetrt leta, listnata stelja pa potrebuje v težkih zemljah 3 do 4 leta, da se popolnoma spremeni v humus! Pa ne samo to. Gozdna stelja daje vedno kisel humus, ki se nevtralizira le se s popolnim dozorenjem gnoja pred njegovo uporabo ali pa šele v zemlji, če ta vsebuje zadosti apna. Kisle reakcije ne prenašajo vse rastline enako dobro. Za njo so precej občutljive pese, pšenica, ječmen, vrtnine in slično. Navadno kislost najbolj škoduje mladim, komaj izniklim rastlinam, nakar postanejo posevki plešasti (pesa). Gozdna stelja oddaja kislino dokler popolnoma ne strohni, torej tudi 3 do 4 leta! Krompir in koruza, ki sta naši najvažnejši okopavini in katerim navadno neposredno gnojimo, prav dobro prenašata kisli humus. Zato uspevata tudi na krčevinah, ki so vedno kisle. Okopavinam sledijo žita. Ce smo prvim gnojili z nezrelim gnojem iz listnate stelje, lahko kisline še vedno škodijo posevkom naslednjega leta, če so občutljivi za kisline. To se redno dogaja v mnogih težkih zemljah, ker v njih traja sprhnjenje listja delj časa. Razen tega so vse te zemlje že same po sebi več ali manj kisle, ker vsebujejo premalo apna in tudi zračne niso tako kakor bolj lahke zemlje, v katerih se sprhnjenje ob dostopu zraka hitreje izvrši. Kaj je treba torej storiti, da bo gnoj iz gozdne stelje dozorel in da bo humus kakovostno boljši, naše gospodarjenje z gnojem in humusom bolj koristno? Priporočajo se nam naslednji ukrepi: 1. Urediti moramo zadostno in pravilno nastiljanje, pri čemer moramo upoštevati potrebe zemlje po humusu oziroma način hranjenja živali. 2. Za pripravo gnoja moramo uporabiti naprednejši način spravljanja gnoja. 3. Pospešiti moramo zorenje gnoja s pravilnim postopkom. 4. Pri gnoju iz listnate stelje moramo opustiti spomladansko gnojenje z njim in ga podoravati le v jeseni ali pred zimo. Po kakovosti zemlje ter po njeni izčrpanosti, kakor tudi po predpisih kolobarja, določimo koliko in kakšnega gnoja potrebujemo za njive in travišča, da bo zemlja zadostno oskrbljena s humusom. Po stanju živali, ki jih posestvo more preživeti, ugotovimo količino gnoja, kolikor se ga je do tedaj proizvajalo, in primerjamo to količino s potrebo. Če se pokaže primanjkljaj, presodimo ali ga lahko izravnamo z izdatnejšim hranjenjem živali ali z močnejšim nastiljanjem. Izdatnejše hranjenje je vedno vezano na večjo produkcijo grobe hrane, bodisi da se ta producira na njivah ali na traviščih. Ker itak primanjkuje gnoja, lahko to gnojenje izvedemo le s kompostom in z mineralnimi gnojili, kar ni mogoče izvesti v vseh primerih. Če smo ugotovili, da moramo in moremo s steljo povečati količino gnoja, določimo, koliko stelje bomo za to povečano proizvodnjo potrebvali na 1 glavo živine. Postavimo, da smo izračunali, da bi pri nastiljanju 4 kg stelje na glavo in dan odraslega goveda proizveli zadostno količino gnoja. To pa ne pomeni, da bomo s 4 kg stelje nastiljali skozi vse leto vsak dan enako. Nastiljamo vedno le toliko, da stelja popolnoma popije vse tekoče živalske iztrebke in da živali ne ležijo na mokrih in hladnih tleh. Dnevna potreba stelje je večja, kadar živino hranimo z bolj sočno hrano (prilast, korenčnice, ensilaža). Zato dnevna količina stelje, čeprav je normirana povprečno s 4 kg dnevno, variira pri odraslem govedu od 2,5 do 7 kg, kakršna je pač hrana. Seveda veljajo predpisane norme le za zračno suho steljo, vlažni, ki je težja,' moramo predpisati večjo količino, saj tudi vpije znatno manj moče. Takšno racionalno nastiljanje je potrebno, da se pripravi skozi vse leto enako vlažen gnoj, kar je za njegovo enakomerno zorenje zelo važno. Poznamo v glavnem dva načina pripravljanja hlevskega gnoja: hladen in vroč, pravzaprav le časovno omejeno vroč. Če gnoj takoj ko ga zložimo na gnojišču, močno stlačimo, tako da iz njega iztisnemo skoraj ves zrak, se razpadanje gnojilnih snovi in sprhnjenje humusa izvrši s pomočjo anaerobnih (nezračnih) bakterij in pri nizki temperaturi. Pri tem načinu zorenja se izgubi najmanj dušika, pa tudi najmanj humusa. V gnojnih kupih, ki so na rahlo zdeti, se temperatura zaradi segrevanja vlažne stelje (kar je mogoče zaradi prisotnosti zračnega kisika) hitro dvigne in lahko doseže tudi do 100° C. V tem primeru, dok ler ni segrevanje previsoko, ne delujejo več anaerobne bakterije, temveč aerobne (zračne) in rastlinski ostanki ne sprhnijo v humus, temveč zgorijo, ali drugače razpadejo. Izgube na hranljivih sestavinah, kakor tudi v humusu, so velike, ker rastlinska masa, v kolikor ni zgorela, zgnije, kar daje najislahši gnoj. Opazilo pa se je, da rastlinska masa, ki se je zaradi segrevanja »kuhala«, hitreje sprhni in dozori v najboljši gnoj, če se segrevanje pravočasno prekine. Ker je zračni kisik tisti, ki sploh omogoči segrevanje, ga je potrebno odstraniti, da »kuhanje« preneha. S poizkusi se je ugotovilo, da dvig temperature na 50 do 60° C, če traja samo kratek čas, še ne povzroča izgub v hranilnih snoveh, niti v humusu, pač pa pospeši zorenje. Pri slamnati stelji zadostuje že 3 dnevno segrevanje za pospešeno zorenje, pri gozdni pa nekaj dalje, vendar ne čez 6 dni. Praktičen postopek priprave gnoja po toplo-hlad-nem načinu je naslednji: Gnojišče razdelimo na tako velike oddelke, da lahko s količino gnoja, ki jo dnevno izkidamo, nasu jemo narahlo 40 do 50 cm visoko plast na enem oddelku. Če smo nastiljali s slamnato steljo, zadostujejo 3 oddelki, ki jih istočasno polnimo. Pri gozdni stelji pa polnimo 4 do 6 takšnih oddelkov istočasno, ker potrebuje ta stelja več časa za segrevanje. Koliko časa potrebuje, ugotovimo z merjenjem temperature v gnojnem kupu. Prvi dan napolnimo prvi oddelek, drugi dan drugi, tretji dan tretji. Če je stelja slama, se je v teh treh dneh gnoj na prvem oddelku že segrel na 50 do 60° C. Zato moramo prekiniti segrevanje, kar dosežemo s tem, da gnoj dodobra stlačimo in odstranimo iz njega, če le mogoče, ves zrak. Na drugem oddelku storimo isto prihodnji peti dan, na tretjem oddelku pa šesti. Isti dan, ko smo stlačili gnoj na posameznih oddelkih, na njih na novo nasuje-mo narahlo ta dan izkidani gnoj. Tako tlačimo vsak dan po vrsti gnoj na odelkih in jih zopet rahlo nadevamo, dokler stlačeni kup ne doseže višine 180 do 200 cm. Takrat nasu jemo na vrh 10 do 20 cm žeml je, Kup od časa do časa ovlažimo z gnojnico ali vodo in ga pustimo zoreti do izvoza. Slamnati gnoj zori že v 4 do 6 mesecih. Pri gnoju iz gozdne stelje, če smo postopali na opisani naičn, samo da srno istočasno polnili več oddelkov, traja zorenje do 1 leta. Toda tudi to je že ogromen napredek, saj sicer traja sprhnjenje v humus več let. Najvažnejše pri tem postopku je to, da mora priti gnoj na gnojišče ne preveč in tudi ne premalo vlažen, sicer se segrevanje ne izvrši enakomerno in tudi »kuhanje« ne. Pri tem »kuhanju« se namreč lesovina in še nekatere druge snovi stelje omehčajo, kar omogoči hitrejše sprhnjenje in zorenje gnoja. Da ne bi padavine in vetrovi ohladili kup v času ko naj bi bil vroč, pokrijemo oddelke v tem času s pokrovi, ki jih zbijemo iz desk; Pozimi so takšni pokrovi neogibni. Da ne bi preveč stlačili rahlo nasut gnoj, naj imajo pokrovi tako dolge noge kakor miza (do 90 cm), da sežejo z njimi do že stlačenega sloja in vendar ne ležijo v gnoju. Nadaljnji važen postopek pri zorenju gnoja iz gozdne stelje je njegova premestitev na rob zemljišča, ki ga nameravamo to jesen gnojiti. To premestitev že lahko izvršimo po 4 mesecih, bolje pa po 6. Na novem mestu gnoj zopet zdenemo v pravilen kup, ga stlačimo in pokrijemo z zemljo. S tem, da smo razkopali gnoj na gnojišču in ga prevažali na novo mesto, smo ga prezračili in smo omogočili, da ,se more amoniakalni dušik spremeniti v nitratni, kar pomeni, da se bo dušik iz plinske oblike spremnil v tekočino in pozneje v sol. Zaradi te spremembe nimamo potem, ko gnoj raztrosimo in dokler leži do podoranja, prav nobenih izgub na dušiku zaradi izhlapevanja. S prezračenjem pa smo tudi pospešili razpadanje in sprhnjenje lesovine v humus. Na zraku postane humus iz kislega nevtralen in za rastlinstvo bolj prikladen. Zato s takšnim gnojem lahko gnojimo krompirju ali koruzi brez bojazni, da bi kislina še mogla škodovati posevkom, ki slede tem okopavinam. Končni ukrep, da se hlevski gnoj iz gozdne stelje pravilno uporabi, je upoštevanje pravila, da se naj z njim gnoji izključno samo v jeseni ali pred zimo. Takrat zaorani gnoj ima možnost, da do spomladi še nadalje dozori v zemlji in da se njegova kislost nevtralizira z luminatimi snovmi iz zemlje. Tako najdemo spomladi v zemlji le blagi humus, ki omogoči življenje koristnim bakterijam ter daje zemlji najboljši slog in rodnost. Če uporabljamo tudi slamo za steljo, potem je važno, da začnemo z njo nastiljati takoj po žetvi oziroma mlačvi. Tako bo iz nje pridelani gnoj do spomladi že popolnoma dozorel, da ga bomo lahko uporabili za gnojenje rastlin, ki so občutljive za kisline, ali pa za one, ki imajo kratko rastno dobo in potrebujejo zato hitro dostopno hrano (vrtnine, strniščni posevki itd.). Gnojenje glavnim okopavinam v jeseni zahteva določitev časa za izvažanje gnoja iz gnojišča na kup kraj zemljišča, ki ga nameravamo gnojiti to leto. Izvažanje izvršimo vedno v času, ko nimamo druge zaposlitve za vprege. To so meseci februar, ker se poljsko delo še ni začelo, junij po košnji in pred žetvijo ter končno oktober—november, ko smo pospravili poljske pridelke. Gnojišče torej izpraznjujemo nekako vsake 4 mesece in zaradi tega so lahko gnojišča manjša, kot ismo jih do sedaj predvidevali. Zaradi deževja v mnogih letih ni mogoče izvažati gnoja v pozni jeseni in tako ostane ta gnoj večkrat na gnojišču. V gospodarstvih, ki nastiljajo tudi s slamo, je to ravno ta gnoj. Deloma ga bomo spomladi izvozili takoj na njive, za strniščne posevke pa na kup kraj njiv. Izvažanje listnatega gnoja v februarju in juniju pa naj bi postalo pravilo, zaradi prej opisanih strokovnih razlogov in pa, da v jeseni ne bomo podoravali nezrelega gnoja ali pa, da bi nam slaba pota bila izgovor za spomladansko podoravanje. Opisano pripravljanje humusnih gnojil in zorenje istih se priporoča vsem kmetovalcem. Posebno važna pa so ta navodila za hmeljarje, ker imajo opravka z zelo zahtevno rastlino, ki zadovoljivo poplača vloženi trud in kapital le takrat, če se njej postreže z najboljšimi proizvodnimi sredstvi. Med te pa spadata nedvomno dozorel hlevski gnoj in kompost. Temu in onemu v premislek za prihodnje leto Zdaj, ko so tudi poslednji hmeljarji oddali svoj pridelek, je letošnja letina zaključena. Z oddajo hmelja je vsak hmeljar prišel do končne ugotovitve, koliko in kakšnega blaga je pridelal. Čeprav sano zaradi neugodnega vremena in neviht z vetrovi pričakovali manjši in slabši pridelek, se je vendar pokazalo drugače. Celotni pridelek je -dosti večji in tudi boljši od lanskega. S takšnim izidom smo lahko le zadovoljni, če že ne presenečeni. To pa seveda velja le v splošnem. Mnogi posamezniki so namreč imeli manj pridelka kakor lani. In pri teh vemo, da niso v ničemer popuščali, ne z gnojenjem ne z obdelovanjem ali z zatiranjem škodljivcev. Pri neugodnem vremenu je marsikatero področje preživljalo razne neprilike od moče do suše. Zraven tega pa so nastopale še razne nevšečnosti, ki jih narava še vedno skriva. Posledice sicer poznamo, vzrokov pa za sedaj še ne. Ko že razpravljamo o letošnji ugodni letini, je istočasno le treba pripisati, da ta ni nastala sama od sebe. Pogoji rasti so bili zelo slabi. Če bi si hmeljarji toliko ne prizadevali, bi bil uspeh povsem drugačen; manjši pridelek in slabša kakovost. Tako pa so letos hmeljarji napeli vse sile, da so lahko premagovali vremenske neprilike in se upirali živalskim in rastlinskim škodljivcem. Da, vse to je v letošnjem letu odločalo o višini in kakovosti pridelka. Po teh splošnih ugotovitvah pa je potrebno, da še nekaj omenimo. Ta »nekaj« pa se tiče le nekaterih, vendar še mnogih hmeljarjev. Začnimo takole: vsi stremimo za tem, da bi pridelali lepo blago. To je naša želja skozi vse leto, zato tudi, kakor smo rekli, pridno delamo in izdajamo denar za kritje stroškov pridelovanja. Vse zopet zato, da bi bilo naše delo- plačano in stroški povrnjeni. Saj vemo, da bomo dobili za boljše blago tudi boljše plačilo. Težko je reči, da bi bil med nami kakšen hmeljar, ki bi ne imel tega stremljenja. Nasprotno, lahko trdimo, da do malega vsi hmeljarji pridelajo kakovostno blago. Vsaj zadnja leta uvidevajo, da brez sodobnih ukrepov, bodisi gnojenja, vestnega obdelovanja, bodisi zatiranja škodljivcev ni in ne more biti naprednega hmeljarstva. Na omenjeni »nekaj« pa številni hmeljarji še vedno pozabljajo. Namreč na to, da je do obiranja dosežena šele polovica poti v pridelovanju. Kaj nam končno pomaga, če smo pridelali lep hmelj, ko smo ga pa potem z nepravilnim ravnanjem pokvarili. Iz dobrega blaga je postalo slabo, manj vredno. Tako smo si zapravili denar, naši dohodki so se zmanjšali, naš trud bo torej slabo plačan. Temu je lahko vzrok površnost ali nepazljivost. Se večkrat pa so temu krive slabe, torej neprimerne sušilnice. To so dejstva, ki jih najlaže potrdijo, oziroma so jih dnevno ugotavljali prevzemalci hmelja. Blago bi po svoji naravni kakovosti šlo v prvo ali vsaj v drugo vrsto, pa je zaradi okvar moralo iti v tretjo ali celo v četrto. Zakaj? Zato-, ker je bil slabo prebran, zažgan, preslabo posušen ali kako drugače poškodovan. Če se je takšen hmelj smilil prevzemalcu, bi se toliko bolj moral smiliti pridelovalcu. Seveda, vsak prizadeti je sicer skušal izsiliti boljšo oceno, vendar je pravi čas zamudil. To bi