Moje razmišljanje
Nekje na obali se spušča večer. Sonce tone v morje, ki daje človeku toplino. Valovitiho pojejo pesem življenja. Tam daleč se prižgo luči. '
»Zopet bo noč«, šepne tiho Maja, ko njen otožni obraz zre v velikansko morje. Sama je.
»To življenje - to življenje, ki teče mimo člove-ka kakor reka, ki se izgublja v morju. Življenje, kam bežiš? Kje je človek. ki bi dajal človcku tvoj smisel - kje?«
Maja je invalid, toda njeno srce tiho išče ljube-zen, tiho kakor majhen nebogljen otrok, ki je
komaj zagledal luč sveta. Njen spomin splava v preteklost, ko je bila še majhna deklica, ki ni slutila, kaj ji bo življenje prineslo. Toda sedaj ve. Ve, da ni življenje praznik.
»Ne, nikoli ne bo življenje praznik za invalida, za človeka, ki je prav tako samo človek kot zdravi ljudje. Mogoče še bolj hrepeni po topli dlani, ki bi mu dajala toplino, kot prvi pomladanski žarek, ki ogreje premraženo zemljo, kakor žarek, ki prikli-če prve spomladanske cvetlice. Kaj bi bilo, če bi bila na zemlji večna tema, kaj bi bilo, če nikoli ne bi posijalo sonce? Sonce, ki greje ves svet.«
Tako misli Maja in tako mislijo vsi ljudje, ki so osamljeni. Tudi zdravi.
NEVENKA