ZBIGNIEW HERBERT ROVIGO EPILOG VIHARJA Prevedla Jana Unuk Zbigniew Herbert ROVIGO Copyright © 1992, The Estate of Zbigniew Herbert All rights reserved EPILOG BURZY Copyright © 1998, The Estate of Zbigniew Herbert All rights reserved © Jana Unuk za prevod v slovenščino © Hiša poezije za to izdajo ROVIGO (1992) HENRYKU ELZENBERGU OB STOLETNICI ROJSTVA Kdo bi postal če Te ne bi srečal – moj Mojster Henryk ki Te prvič ogovarjam po imenu s pieteto častmi ki grejo – Visokim sencam Do konca življenja bi bil smešen deček ki išče zasopel redkih besed sramujoč se lastnega obstoja deček ki ne ve Živeli smo v časih ki so bili zares pripoved idiota polna hrupa in zločina Tvoja stroga blagost občutljiva moč sta me učili kako obstati v svetu kakor misleči kamen potrpežljiv ravnodušen in nežen hkrati Okrog Tebe so krožili sofisti in ti ki mislijo s kladivom dialektični sleparji častilci niča – gledal si jih skozi rahlo zasolzena očala s pogledom ki odpušča in ne bi smel odpustiti Vse življenje nisem mogel izdaviti besede zahvale še na smrtni postelji si čakal – so mi rekli – na glas učenca ki so ga v mestu umetnih luči ob Seni skušale dotolči okrutne pestrne Toda Zakon Tabli Postava – ostajajo Naj bodo hvaljeni Tvoji predniki in tisti redki ki so Te ljubili Naj bodo hvaljene Tvoje knjige drobne žareče trajnejše od brona Naj bo hvaljena Tvoja zibelka KNJIGA Ryszardu Przybylskemu Ta knjiga me blago opominja ne pusti mi da bi prehitro tekel v taktu valeče se fraze veleva mi naj se vrnem na začetek venomer začenjam znova Že pol stoletja do ušes tičim v VII. verzu tretjega poglavja prve Knjige in slišim glas: nikdar ne boš natančno spoznal Knjige ponavljam črko za črko – toda moja vnema pogosto ugasne Potrpežljivi glas knjige me poučuje: v zadevah duha je najslabše hitenje in me hkrati tolaži: leta so še pred tabo Pravi: pozabi da te čaka še veliko strani zvezkov solz knjižnic natančno preberi tretje poglavje v njem je namreč ključ in brezno začetek in konec Pravi: ne prizanašaj očem svečam črnilu prepisuj skrbno verzet za verzetom in kopiraj natančno kot da zrcališ v ogledalu nerazumljive zbledele besede s trojnim pomenom Obupano mislim da nisem niti sposoben niti dovolj potrpežljiv moji bratje so v umetnosti izkušenejši slišim njihov posmeh nad glavo vidim porogljive poglede v poznem zimskem svitu – ko začenjam od začetka ORWELLOV ALBUM Ni si najbolje uredil življenja neki Eric Blair na vseh slikah je njegov obraz nevsakdanje otožen. Klavrn učenec Etona – Oxforda – potem služenje v kolonijah kjer je zmanjšal število slonov za enega slona. Pomagal je pri obešanju upornih Burmancev to je natančno opisal. Potem vojna v Španiji v anarhističnih vrstah. Obstaja fotografija: borci pred Leninovo barako v ozadju slike je on – čez mero visok in čisto samoten. Žal ne obstaja nobena fotografija iz časa preučevanja bede v Parizu in Londonu. Vrzel zaradi katere si lahko marsikaj mislimo. Naposled pa pozna slava kaj to celo premožnost: vidimo ga s psom in vnukom. Obe njegovi lepi ženi podeželska hiša v Barnhillu kjer leži pod kamnom. Nobene slike s počitnic – teniški čevlji jahta v soncu klici zabave. Dobro. Na srečo tudi ni fotografije iz bolnišnice. Postelja. Beli prapor brisače pri krvavečih ustih. Toda on se ne bo nikoli vdal. In gre kot nihalo potrpežljiv trpeč na neko srečanje. ŽIVLJENJEPIS Bil sem tih malce dremav deček – in pomislite – drugače kot moji vrstniki – ki so imeli radi prigode – nisem na nič čakal – nisem gledal skoz okno V šoli – bolj priden kakor sposoben poslušen brez problemov Potem normalno življenje na položaju referenta jutranje vstajanje ulica tramvaj pisarna spet tramvaj dom spanec Ne vem zares ne vem od kod ta utrujenost nemir stiska vedno in celo zdaj – ko se imam pravico spočiti Vem nisem daleč pririnil – ničesar nisem dosegel zbiral sem znamke nabiral zdravilna zelišča kar dobro igral šah Enkrat sem bil v tujini – na počitnicah – na Črnem morju na sliki slamnik ogorel obraz – skoraj srečen Bral sem kar je bilo pri roki: o znanstvenem socializmu o vesoljskih poletih mislečih strojih in kar sem imel najraje: knjige o življenju čebel Tako kot drugi bi rad vedel kaj bo z mano po smrti ali bom dobil novo stanovanje in ali ima življenje smisel Predvsem pa kako ločiti dobro od tistega kar je zlo zatrdno vedeti kaj je belo in kaj čisto črno Nekdo mi je priporočil knjigo klasika – kot je rekel – je spremenila njegovo življenje in življenje milijonov ljudi Prebral sem – nisem se spremenil – sram me je priznati – čisto sem pozabil kako se je klasik pisal Morda nisem živel – samo obstajal sem – brez svoje volje vržen v nekaj – kar je težko obvladati in česar ni mogoče razumeti kot senca na steni torej to življenje ni bilo življenje kot se šika Kako pa naj bi pojasnil ženi in tudi drugim da sem napenjal vse moči da ne bi naredil neumnosti da ne bi podlegel skušnjavi da se ne bi pajdašil z močnejšim Res je – večno sem bil bled. Povprečen. V šoli vojski pisarni v lastnem domu in na plesnih večerih. Zdaj ležim v bolnišnici in umiram za starostjo. Tudi tukaj isti nemir muka. Ko bi se vnovič rodil bi bil morda boljši. Prepoten se zbudim ponoči. Gledam v strop. Tišina. In spet – še enkrat – z do mozga utrujeno roko odganjam zle in kličem dobre duhove. PACIFIK III (OB MIROVNEM KONGRESU) V duplinah noči na rogovilah debelih ko oborožene roke zori sad ki drobi sanje tiho spečih pod drevesi sanje svetlolasih in nemočnih Sad se ziblje in nabreka brni s kovinskim alarmom postaja sinji kot obraz sovraštva Vsak hip bo debela veja usahnila in zreli sadež se bo skotrljal na nezrelih svetle glave Pesnik čuvaj teh ki spijo uročen od noči groze drhti in tišči v drhtečih rokah majceno ušesno trobljico na katero se da lepo zaigrati jutranja budnica komarjem MADEMOISELLE CORDAY V obleki sinji kot skala – se Charlotte – slamnik dva traka trdno zavezana pod brado – skloni nad Marata in hitreje kot zvezdni utrinek – odmeri pravico Za steno hrup mesta Bobni revolucije Naprej pa – gozd – polje – potok – puhasti oblaki – rebrí zraka – volčji bob – slez In vse je bilo normalno na ta neodvrnljivi dan Togo vzravnana se je peljala gospodična Corday oblečena – kot je odredilo sodišče – v oblačila očetomorilcev med tulečo množico ogrizki ki so ji leteli v obraz v zadušljivem dnevu se je peljala skoz Pariz na morišče med psovkami toda kot bi nosila krono na kratko postriženih laseh Zaslužila bi si spomenik ali pa vsaj obelisk zato ker je bila še vsa iz mitičnih časov ko so grški ali rimski pisci in bralci pri oljenki ali sveči sklepali zavezo in trdno verjeli da je obramba svobode hvalevredna stvar Gospodična Corday je v nočeh brala Plutarha knjige so jemali zares ROKE MOJIH PREDNIKOV Brez prestanka se trudijo v meni roke mojih prednikov ozke močne koščene roke vajene voditi jezdne konje sukati meč sabljo bodalo – O kako vzvišen je mir – smrtnega udarca Kaj bi rade povedale roke mojih prednikov olivne roke iz onstranstva gotovo naj se ne uklonim zato se trudijo v meni kot v testu iz katerega naj zrase teman kruh Kar pa že presega mojo domišljijo grobo me posadijo v sedlo in stopala v stremena VOLKOVI Marii Oberc Ker so po zakonu volkov živeli gluho molči o njih zgodovina ostala sta po njih v greznem snegu rumenkast seč in volčja ta stopinja hitreje kakor v hrbet krogla izdajalska jih je v srce zadela maščevalna žalost samogon so pili bedo jedli tako so se hoteli meriti z usodo nikdar ne bo agronom »Temni« ne »Svit« knjigovodja »Maruša« – mati »Grom« – ne pesnik sneg siví jim mlade glave po njih ni jókala Elektra ni jih Antigona zagrebla in tako bodo vso dolgo večnost večno umirali v globokem snegu svoj dom so v belem gozdu zaigrali koder veje sipki sneg ni dano nam – pisarčkom – da bi žalovali in jim gladili ostre kuštre dlak ker so po zakonu volkov živeli gluho molči o njih zgodovina za vedno sta ostala v dobrem snegu rumenkast seč in volčja ta stopinja GUMBI Stotniku Edwardu Herbertu v spomin Samo gumbi so neupogljivi prestali smrt priče zločina iz globin se dvigajo na površje edini spomenik na njihovem grobu zato so da bi pričali Bog bo preštel in se jih usmilil toda kako naj vstanejo od mrtvih s telesom ko pa so lepljiva kepa zemlje preletel je ptič oblak preplul pade list in slez kali in tišina je na višavah smolenški gozd v meglo ovit samo gumbi so neupogljivi mogočni glas umolklih zborov samo gumbi so neupogljivi gumbi s plaščev, z uniform OBLAKI NAD FERRARO Marii Rzepiński 1 Beli podolžni kot grški čolni spodaj ostro odsekani brez jader brez vesel ko sem jih prvikrat videl na Ghirlandaievi sliki sem menil da so stvaritev domišljije slikarjeva fantazija toda zares obstajajo beli podolžni spodaj ostro odsekani zahod jim vsiljuje barvo krvi bakra zlata in zelene sinjine o mraku posuti z drobnim vijoličnim peskom plovejo zelo počasi so skoraj negibni 2 ničesar v življenju si nisem mogel izbrati po svoji volji znanju dobrih namenih niti poklica niti zavetja v zgodovini sistema ki pojasnjuje vse pa tudi mnogih drugih reči ne zato sem si izbiral kraje številne kraje postankov – šotore – krčme kraj poti – azile za brezdomce – sobe za goste – prenočevanje sub Iove – samostanske celice – penzione na morski obali vozila so me kot leteče preproge iz orientalskih pravljic prenašala s kraja na kraj dremavega navdušenega izmučenega od lepote sveta v bistvu je bila to morilska odprava prepletene poti navidezna odsotnost cilja bežeča obzorja toda zdaj jasno vidim oblake nad Ferraro bele podolžne brez jader skoraj negibne plovejo počasi toda gotovo k neznanim obalam prav v njih ne pa v zvezdah se kroji usoda PRIDIGA Na prižnici govori debel pastir in senca pada na cerkveni zid božje ljudstvo pa objokano posluša sveče gorijo – sij ikon – in zbor je tih besede tečejo nad glavami lebdijo kako čuden ima ta kaplan glasu organ niti ženski niti moški in ne kot angel in voda ki iz ust mu teče tudi ni Jordan ker za vas – častiti oče – je vse tako preprosto Bog je ustvaril muho da je ptičku hrana sveža Bog da otroke in za otroke in za cerkev preprosta roka – preprosta riba – preprosta mreža mogoče je tako treba govoriti ljudem tihim zaupljivim obljubljati – čudež – luč – dež milosti vendar so tudi taki ki dvomijo uporni bodimo iskreni – božje ljudstvo so prav vsi častiti oče – res sem Ga iskal v noč viharno blodil sredi skal pesek pil sem kamen jedel in samoto samo goreči Križ je zgoraj stal in sem bral očete Vzhoda in Zahoda opis raja presladkan – zapis strahu – in menil da s strani knjig Znak bo vstal vendar je molčal – nedoumni Logos oče najbrž me ne boste v sveto zemljo pokopali – zemlja je široka sam bom zaspal in odšel v daljavo – z Židi čudnimi svetniki neslišno od življenja bom slovo jemal na prižnici brez konca govori pastir in govori meni – brat mi pravi – ti jaz pa le to bi rad si izgovoril da ne poznam ga in da žalost me teži RAZGLEDNICA OD ADAMA ZAGAJEWSKEGA Hvala ti Adam za kartico iz Freiburga na kateri Angel v koretlju iz snega z veliko trobento oznanja napad odvratnih stanovanjskih blokov Prestopili so obzorje nezaustavljivo se bližajo zato da bi osvojili tvojo in mojo katedralo Odvratni stanovanjski bloki iz Černobila Nowe Hute Düsseldorfa Natančno si predstavljam kaj ta hip počneš – bereš peščici privržencev kajti še obstajajo privrženci. »Das wahr sehr schön, Herr Zagajewski.« »Wirklich sehr schön.« »Danke.« »Nichts zu danken.« »Das war wirklich sehr schön.« No vidiš kljub tistemu kar je potuhtal tragični Adorno Situacija je komična ker namesto drevo rečeš der Baum namesto oblaki – die Wolken in die Sonne – namesto sonce in to je nujno da bi obstajala negotova zaveza vratolomne metamorfoze zvokov da bi se ohranile podobe Torej si v Freiburgu tudi jaz sem bil nekoč tam da bi na lahko zaslužil za papir in kruh Pod ciničnim srcem sem nosil naivno iluzijo da sem Apostol na službenem potovanju Ta peščica ki nas posluša si zasluži lepoto toda tudi resnico se pravi – grozo da bi bili pogumni ko bo napočil trenutek Angel v koretlju prvega snega je v resnici Angel pogube dvigne trobento k ustom prikliče požar zaman so naše zakletve molitve talismani rožni venci Glej bliža se poslednji trenutek povzdigovanje žrtev trenutek, ki bo razdelil in ločeno bomo vstopili v razblinjeno nebo MITTELEUROPA Alexandru Schenkerju Ne ve se iz mesa ali perja k čemu se vse to namerja Mitteleuropa zdaj poblisne in zdaj obledi čisto tako kot v basni Ezopovi Lej, tu je tudi cesar znan neki Otto Habsburžan čisto pošten možak na zalogi so še Burboni toda po pravici rečeno oni niso čisto ta pravi Krdelo jezi ali veseli ta igračka za ljudi nenaden zasilni izhod nad obzorjem se porodi kakor luna v temi drsi čez nebesni obod Naj se še malo zablešči otroška pisana igrarija starcev nostalgična sanjarija toda če povem čisto iskreno jaz ne verjamem v to peno (na uho ta vest zaupljiva) PETRU VUJIČIĆU V bistvu ni kaj obžalovati Petar to dobro veš tega ne pravim Tebi niti drugim po Tebi pol stoletja si bolje poznal moje misli kot jaz sam potrpežljivo si jih prevajal na ulici Čike Ljubina v belem Gradu ob reki ki spet krvavi dolgo sva se pogovarjala čez Alpe Karpate Dolomite zdaj na starost pa zlagam elegije in to je elegija zate slišal sem starca ki je deklamiral Homerja poznal sem ljudi izgnane kot Dante v gledališču sem videl vse Shakespearjeve igre imel sem srečo lahko bi rekli vse kot po maslu prevedi to drugim imel sem čudovito življenje trpel sem IZLET DINOZAVROV Janu Adamskemu – Otroci noter – zakliče magister razvojne psihologije dinozavrov in že poslušni otroci zeleni kot pomladna solata poslušno stojijo v vrsti in se držijo za prepotene tačke na obeh straneh pa korakajo krepki bratranci iz šole za praporščake kot baobab košate mame trinadstropne tete in čemerni očetje katerih edina naloga je monotono ohranjanje vrste spredaj koraka prvi sekretar ustanovitelj šole naivnega socializma habilitirani doktor kambrijske Sorbone vsak hip bodo prišli na jaso in prvi sekretar bo držal programski govor o prednostih medsebojne pomoči resnično tolažeč pogled nad vso množico plahuta zeleni prapor krotkosti božje ravnovesje okolja obilje kisika razsodno razmerje dušika ščepec helija sprehod traja in traja milijone let ampak evo na oder stopa prava pošast dinozaver s človeškim obrazom ideja se bliskovito uteleša v resničen zločin in vso idilo zaključi mračno klanje YEHUDI AMICHAJU Ker si ti kralj jaz pa samo princ brez zemlje z ljudstvom ki mi zaupa tavam po nočeh nespečen Ti pa si kralj in gledaš name prijateljsko in v strahu – kako dolgo se je mogoče klatiti po svetu – Dolgo Yehuda Do konca Celo geste imava različne – gesta usmiljenja gesta prezira gesta razumevanja – Za nič te ne prosim razen za razumevanje Zaspim poleg ognja s pestjo pod glavo ko noč ugaša psi tulijo in po hribih hodijo straže SRAM Ko sem bil zelo bolan me je zapustil sram brez odpora sem se razkrival tujim rokam izdajal tujim očem ubožne skrivnosti svojega telesa Vstopali so vame grobo večali ponižanje Moj profesor sodne medicine stari Mancewicz se je ko je potegnil samomorilčevo truplo iz kadi s formalinom sklonil nadenj kot bi ga hotel prositi odpuščanja potem pa je z veščo kretnjo odprl čudoviti toraks umolklo baziliko diha rahlo skoraj nežno Zato – zvest pokojnim spoštujoč pepel – razumem jezo grške kraljične njeno zagrizeno trmo prav je imela – brat si je zaslužil dostojen pokop mrliški prt zemlje skrbno zagrnjen na oči PRISEGA Nikdar vas ne bom pozabil dekleta dame – begotne – naglo uzrte v gneči na stopnišču sejmu v labirintu metroja z oken vozil – kot poletne bliskavice – napoved zvedritve – kot pokrajina polepšana ko odseva v jezeru – kot privid v ogledalu na poroki tega kar je in komaj zaslutenega – na gala plesu ko orkester zamira svit pa postavlja na okna neprižgane sveče Nikdar vas ne bom pozabil – čisti vrelec veselja – živel sem tudi zaradi vaših srnjih oči – nemojih ust temnih rok, ki so ljubkujoče prebirale srebrne ribe Tebe mali deklič z Antilov se najbrž najbolje spomnim enkrat uzrte chez le marchand des journeaux gledal sem onemel zadržal sem dih – da te ne bi splašil in za hip sem pomislil – če bi šel s tabo bi skupaj spremenila svet Nikdar vas ne bom pozabil – začuden vzgib vek nepopisni nagib glave gnezdo dlani ponavljam v zvestem spominu nespremenljive mistične brezimne obraze in vrtnico v črnih laseh ZRCALO POTUJE PO CESTI Leopoldu Tyrmandu v spomin 1 Pravijo – da je umetnost zrcalo ki se sprehaja po cesti zvesto odseva resničnost to nenavadno dvonožno ogledalo zato dobro poznamo Apulejeve beznice srednjeveški London don Kihotove stranpoti sentimentalna popotovanja in popotovanja v notranjost džungle včasih umetnost zrcali fatamorgane severni sij ekstaze obsedencev pirovanja bogov brezna s spremenljivo srečo se spoprijema tudi z zgodovino poskuša jo udomačiti ji podeliti človeški smisel zato baleti orkestri slike kot žive različni romani pesmi v težkem pozlačenem okvirju s cinobrom krvavi Leonid zbor v Beethovnovi operi prepričljivo poje o svobodi pri Borodinu ranjeni knez noče pasti na zemljo umetnost poskuša poplemenititi dvigniti na višjo raven odpeti odplesati zagovoriti strohnelo človeško tvarino obledelo trpljenje 2 glej balet Svetlana sur le point oblebdi v zraku in dolgo obstane kakor oblak iz tila na vzdihih občudovanja vse to v zimskem dvorcu nekoč prej ječi cirkusu kjer je bilo včeraj vse črno od ljudi sklicanih za uničenje balet na ledu – večno vračanje krog se odpira zapira klasični duet žrtve s krvnikom zadnja izmed Romanovih pleše s čednim čekistom cirkus – kraguljčki dno zraka žongler Neizvestni je na železnem repertoarju ravnokar prihajajo (apolitične) zveri publika ploska kot po navadi iz strahu in češ da je to – nemogoče morskim levom je čisto očitno dolgčas malce človeške topline vnašajo severni medvedi CHODASIEWICZ Moj znanec iz antologije stihe klepajočih Slovanov (njegovih pesmi se ne spominjam vem pa da je bila tam vlaga) svojčas celo slaven toda za slavo se je znal potegovati v tem ni nič slabega toda kakšna je bila njegova entelehija rekli bomo bil je hibrid v katerem se vse premetava telo in duh gori doli zdaj marksist zdaj katolik ded in baba zapovrhu še pol Rusa pol Poljaka Na začetku in na koncu njegove poezije je čudenje da se je rodil da je bil Chodasiewicz pod zvezdami huje pa je bilo z drugimi čudenji z identiteto s skupnostjo s koreninami sam ni vedel kdo je – Chodasiewicz in skoz vsemirje od rojstva pa do groba je na razburkanem valu plul kakor haloga Pesmi je pisal Chodasiewicz enkrat prelepe drugič slabe te zadnje so lahko enako všečne v njih je vse kar mora biti – melanholija patos liričnost izkušnja groza visok plamen včasih iz njega plane druge kot za v spominsko knjigo so skovane Chodasiewicz je pisal tudi prozo – Bog se usmili o otroštvu kar je bilo celo lepo vendar je s preveliko vnemo reševal probleme Swedenborga miril s Heglom in hudik ga vedi kom kot študent ki par knjig skozinskoz prebira šlampasto Bil je po naravi emigrant tako kot se kdo rodi recimo kot baraba svetnik ali umetnik sam šlahčič nižje sorte je imel žlahtnika ta pa je bil spet baron ali nekaj podobnega govoril je torej o njem Chodasiewicz zelo toplo in občudoval njegovo domišljavost njegovo tuhtavost da je takole po francosko pisal živel v Parizu imel metrese Emigracija kot forma eksistence zanimivo živeti brez prijateljev in brez sorodnikov v šotoru živeti brez sankcij dolžnosti vsak bo priznal da nam je butara na plečih domovina atavizmi brezup mračna zgodovina precej bolje je v zrcalih živeti brez tesnobe Merežkovski v spanju govori Zinaida kaže lepe noge Nazadnje je umrl Chodasiewicz nekje v Oregonu za gorami za vodami je dokončno umrl in njegovo močno telo je zagrnila velika meglà izza oblakov se v rimah krohota GOSPOD COGITO NA ZASTAVLJENO TEMO: PRIJATELJI ODHAJAJO Władysławu Walczykiewiczu v spomin 1 Gospod Cogito se je v mladosti ponašal z neverjetnim bogastvom prijateljev eni za gorami bogati s talenti in imetjem drugi kot najzvestejši Władysław revni ko cerkvena miš toda vsi prijatelji kot se šika skupni okusi ideali značaji dvojčki in takrat v davnih časih srečne krvave mladosti je imel gospod Cogito pravico soditi da se jih bo pismo s črno obrobo ki bo obveščalo o njegovem preminutju do živega dotaknilo prišli bodo z vseh koncev staromodni kot s koledarja oblečeni v togo žalost šli bodo z njim po potki posuti s kamenčki med cipresami pušpanom bori in vrgli na piramido mokrega peska šopek rož 2 z neizprosnim minevanjem let je število prijateljev kopnelo odhajali so v parih skupinsko posamično eni so bledeli ko hostija izgubljali zemeljsko razsežnost in nenadno ali počasi emigrirali v sinjino drugi so izbrali karte hitre navigacije izbrali varne pristane in odtlej jih je gospod Cogito izgubil iz zornega polja gospod Cogito za to ne krivi nikogar dojel je da tako mora biti naravni potek dogodkov (sam bi lahko dodal da so izginotje trajnih čustev kruta zgodovina nujnost jasnih izbir odločali o ločitvah prijateljstev) gospod Cogito ne nerga se ne pritožuje ne krivi nikogar postalo je malce puščobno Zato pa svetleje 3 gospod Cogito se je zlahka sprijaznil z odhodom veliko prijateljev kot da bi bil to naravni zakon odmiranja ostalo jih je še par preizkušenih z ognjem in vodo s tistimi ki so odšli za vedno onstran obzidja cesarstva Empirije vzdržuje živahne in nespremenljivo dobre odnose stojijo mu za hrbtom budno ga opazujejo nepopustljivi toda naklonjeni če jih ne bi bilo več bi gospod Cogito padel na dno zapuščenosti tvorijo nekakšno ozadje in iz tega živega ozadja gospod Cogito štrli za pol koraka ne več kot za pol koraka v religiji obstaja za to termin občestvo svetnikov gospod Cogito daleč od svetosti lovi korak z nepremičnimi oni pa so kot zbor na ozadju tega zbora gospod Cogito brunda svojo poslovilno arijo KOLEDARJI GOSPODA COGITA Zbigniewu Zapasiewiczu 1 Gospod Cogito včasih pregleduje svoje stare žepne koledarje in takrat odpluje kot na belem parniku v pretekli dovršnik čisto na rob obzorja lastne nedoumljive biti vidi sebe pred daljnim ozadjem temne slike gospod Cogito se počuti kot da bi srečal koga davno umrlega ali indiskretno prebiral tuj dnevnik brez zadovoljstva ugotavlja železno nujnost kroženja zemlje menjavanje letnih časov neizprosno tiktakanje ur in izmuzljivo trgajočo se črto lastnega obstoja tistega nepozabnega dne (god ljubljene) je sonce vzšlo natančno ob šest petintrideset zašlo ob osem enaindvajset zato pa je spomin na dekle meglen samo ime barva oči pege drobne roke smeh včasih absurden koledar natančno obvešča da je bil mesec v mlaju in gotovo je bilo res tako toda ali je bila o n a in on in vrt in češnje 2 Gospoda Cogita vznemirjajo osebni zapiski Kolodvor. Srečanje z Leopoldom. Vložiti prošnjo za potni list. toda ko se spušča globlje v skrivne kotičke sebstva gospod Cogito odkriva mesece nepopisane s kakršnokoli beležko niti s tako banalno kot – odnesti perilo v pranje – kupiti drobnjak nobenega znaka nobene telefonske številke nobenega naslova gospod Cogito ve kaj pomeni zlovešča tišina dobro pozna pezo slepih obledelih listkov lahko bi uničil to praznino jo popisal s čimerkoli gospod Cogito skrbno hrani sivomodre koledarje – kot tulce izstreljenih nabojev – krivuljo absurdne bolezni – kot dnevnik pogroma AHIL. PENTEZILEJA Ko je Ahil s kratkim mečem prebil Pentezilejine prsi in – kot je treba – trikrat zasukal orožje v rani, je – v nenadnem preblisku – opazil, da je kraljica Amazonk lepa. Skrbno jo je položil na pesek, ji snel težki šlem, razpustil lase in ji nežno položil roke na prsi. Toda ni imel poguma, da bi ji zatisnil oči. Pogledal jo je še enkrat, s poslovilnim pogledom, in kot bi ga k temu primorala neznana sila, zajokal – tako, kot niso jokali niti on sam niti drugi junaki te vojne – s tihim, zaklinjajočim glasom, nizkim in nebogljenim, v katerem se je ponavljala tožba in sinu Tetide neznan – zven kesanja. Na Pentezilejin vrat, prsi, kolena so kakor listi padali zategli samoglasniki te žalostinke in se ovijali okrog njenega ohlajajočega se telesa. Ona sama se je odpravljala na večni lov v nedoumljivih gozdovih. Njene še vedno odprte oči so od daleč zrle v zmagovalca z vztrajnim, sinjim – sovraštvom. ČRNOFIGURALNA UMETNINA LONČARJA EKSEKIASA Kam pluje Dioniz čez morje rdeče ko vino h katerim otokom potuje pod znamenjem trte opijanjen od vina ničesar ne ve – zato mi tudi ne vemo kam pluje s tokovi bukov čoln kot na krilih CZESŁAWU MIŁOSZU 1 Nad Zalivom san Francisca – luči zvezd zjutraj megla ki deli svet na dva dela in ne vemo kateri je boljši pomembnejši kateri pa slabši niti šepetaje ne smemo pomisliti da sta oba enaka 2 Angeli se spustijo z neba aleluja ko postavlja svoje poševne črke razredčene v sinjini ROVIGO POSTAJA ROVIGO. Nejasne asociacije. Goethejeva drama ali kaj iz Byrona. N-krat sem se peljal skozi Rovigo in prav n-tič spoznal da je v moji notranji geografiji to poseben kraj čeprav zagotovo dajem prednost Firencam. Nikdar se ga nisem dotaknil z živim podplatom in Rovigo se je zmeraj približeval ali bežal nazaj Takrat sem živel za ljubezen do Altichiera iz Oratorija svetega Jurija v Padovi in do Ferrare ki sem jo ljubil ker je spominjala na oropano mesto mojih očetov. Živel sem razpet med preteklost in zdajšnji trenutek večkrat križan od prostora in časa Pa vendar srečen s trdno vero da žrtev ne bo šla v nič Rovigo se ni odlikoval z ničimer posebnim bil je mojstrovina povprečnosti ravne ulice grde hiše samo pred mestom ali za njim (odvisno od gibanja vlaka) je na lepem vstala iz ravnine gora – preklana z rdečim kamnolomom podobna praznični šunki obloženi z zeljem razen tega nič kar bi veselilo žalostilo vznemirjalo oko Pa je to vendar bilo mesto iz krvi in kamna – tako kot drugo mesto v katerem je včeraj kdo umrl kdo drug znorel kdo vso noč brezupno kašljal V SPREMSTVU KATERIH ZVONOV PRIHAJAŠ ROVIGO Skrčen na postajo na vejico na prečrtano črko nič samo postaja – arrivi – partenze in zakaj mislim nate Rovigo Rovigo EPILOG VIHARJA (1998) BABICA moja najsvetejša babica v dolgi obtisnjeni obleki zapenjani na nepreštevno število gumbov kot orhideja kot arhipelag kot ozvezdje sedim na njenih kolenih ona pa mi opisuje vesolje od petka do nedelje zatopljen vem vse – – kar od nje samo svojega izvora mi ne izda babica Maria rojena Bałaban Maria Preskušena ničesar ne pove o masakru Armenije turškem masakru rada bi mi prihranila nekaj let iluzij ve da bom dočakal in sam spoznal brez besed zakletev in joka raskavo površino in dno besede BREVIR Gospod, zahvaljujem se Ti za vso to kramarijo življenja, v katero tonem, odkar pomnim, brez rešitve in na smrt osredotočen na neprestano iskanje drobnarij. Bodi hvaljen, ker si mi dal neznatne gumbe, bucike, naramnice, očala, reke črnila, vedno gostoljubne nepopisane liste papirja, prozorne ovitke, mape potrpežljive, čakajoče. Gospod, zahvaljujem se Ti za injekcije z iglo debelo in tanko ko las, povoje, vsakršne obliže, pohlevni obkladek, hvala za transfuzijo, mineralne soli, cevke za infuzijo, predvsem pa za uspavalne tablete z imeni kakor rimske nimfe, ki so dobre, ker prosijo, spominjajo, nadomeščajo smrt. BREVIR Gospod, obdari me s sposobnostjo zlaganja dolgih stavkov, katerih črta kot po navadi od diha do diha spominja na vrv razpeto kakor viseči mostovi kakor mavrica alfa in omega oceana Gospod, obdari me z močjo in spretnostjo tistih, ki gradijo dolge stavke košate kot hrast prostorne kot velika dolina, da bi se vanje zmestili svetovi, sence svetov, svetovi iz sanjarjenj pa tudi da bi glavni stavek trdno vladal odvisnim nadzoroval njihov zapleteni toda kot basso continuo izraziti potek negibno obstajal nad gibanjem elementov, da bi jih privlačil tako kot jedro privlači elektrone z močjo nevidnih zakonov gravitacije za dolgi stavek torej molim, stavek gneten z naporom tako prostran da bi se v vsakem od njih znašel zrcalni odsev katedrale, veliki oratorij, triptih pa tudi živali mogočne in majhne, kolodvori, srce prenapolnjeno z obžalovanjem, skalni prepadi in brazda usode na dlani BREVIR Gospod pomagaj nam izmisliti si sadež čisto podobo sladkosti in tudi srečanje obeh ravnin mraka in svita izlušči iz gub morja bas čistih globin in tudi dekle slepo kakor usoda dekle ki poje – belcanto BREVIR Gospod vem da so mi dnevi šteti ni jih veliko ostalo toliko da bi še utegnil zbrati pesek s katerim mi bodo prekrili obraz ne bom več utegnil zadostiti razžaljenim niti prositi odpuščanja vseh tistih ki sem jim storil kaj zlega zato je žalostna moja duša moje življenje bi moralo skleniti krog se zapreti kot dobro zložena sonata toda zdaj natančno vidim tik pred kodo scefrane akorde slabo zložene barve in besede cviljenje disonanco jezike kaosa zakaj moje življenje ni bilo kakor krogi na vodi v neskončnih globinah prebujeni začetek ki rase se zlaga v sloje stopnice gube da bi mirno preminil pri tvojih nedoumljivih kolenih DALIDA pomembna priloga k življenju gospoda Cogita so bile ilustrirane priloge po njihovi zaslugi življenje slavnih igralcev princes trebušnih plesalk pred njim ni imelo skrivnosti dovolj je bilo par taktov melodije in že so pred njim stali v vrsti okrutni portreti presvetljeni z rentgenskimi žarki od revnega otroštva vrtoglave kariere smrti v pozabi zdaj zavržene na pokopališču gramofonskih plošč nekoliko manjšem od pokopališč odsluženih avtomobilov po njihovi zaslugi brezhibno pomni datume svojega življenja na njegovi straži stojijo Dalida Halina Kunicka Irena Santor dobre vile po njihovi zaslugi je bila tiranija lepša za pesmi zaslužile so si besedo hvala nežno mesto v spominu skupno ime na kamniti tabli utrudljivega življenja DAL SEM BESEDO bil sem zelo mlad in razum mi je svetoval naj ne dajem besede lahko bi pogumno rekel bom še premislil nikamor se ne mudi to ni vozni red besedo bom dal po maturi po vojaščini ko bom zgradil dom toda čas je eksplodiral ni bilo več prej ni bilo več potem v zaslepljujočem zdaj je bilo treba izbrati zato sem dal besedo beseda – zanka za vratom dokončna beseda v redkih trenutkih ko vse postane lahko prehaja v prosojnost si mislim: »častna beseda rade volje bi vzel nazaj dano besedo« to traja kratko ker glej – škripa os sveta mimo grejo ljudje pokrajine pisani obroči časa dana beseda pa se mi je zataknila v grlu DIANA kaj me pravzaprav briga da so te noge pripadale pravi princesi ostalo je bilo hipotetično kaj mi bo pravzaprav pomagalo da so te noge ko so še tvorile nepredstavljivo celoto zahtevale več skrbi kot nasmeh Nefretete kot model časa in prostora sestavljen v Greenwichu DVA PREROKA. PREIZKUS GLASU Z bele tribune dekic blazinic odejic govorita v jeziku bebice človeštvu (ne vsemu) preostanek človeštva posluša – ne posluša – pozablja tako sta začela vreti mlečni izvir slaka zmajski izvir pogube dva preroka – preizkus glasu resnično resnično ne boš se vrnil k nasmehljanemu obrazu jabolka tiho plamtečim belim vrtovom tekočim prostranstvom poslušajte spahovanje nevihte ruvanje v garderobi Rapallo republika izdaje sinjih bodal mesto z glavo podgane JEZIK SANJ ko spim kot vsi pred svitom navijam uro tonem na beli jadrnici val me zmije z bele jadrnice iščem ključe ubijam zmaja ki se smeji prižgem luč predvsem pa čvekam sumim da vsi sanjajo v slikah toda pripovedujem si vse te trapaste štorije kot da bi spal v jamnici naracije toda takšen bi moral biti jezik sanj lep daljnosežen jezik frfotav ko odvrže gramatiko načela fonetike jezik poroga jezik ki ga ne poznam ko spim na mačkovem mestu včasih telo spreletava drget stokana melodija slišna ušesom tedaj se zapre jezik sanj ki ne podlega utrujenosti čisti jezik sladke groze KANT. ZADNJI DNEVI To – narava – zares ne priča o tvoji velikodušnosti če pa nisi velikodušna boljše da te ni Ali mu res nisi mogla priskrbeti nagle smrti kakor utrnitev sveče kakor zdrs lasulje na tla kakor kratko potovanje prstana po gladki mizi ki se kotrlja suče se končno ustavi kot mrtev skarabej Čemu torej te okrutne igrice s starčkom izguba spomina neprisebno prebujenje strah pred nočjo ali ni prav on rekel »varujte se slabih sanj« on ki ima na glavi siv ledenik na mestu ure z verižico pa – vulkan Popolnoma neokusno je da ukažeš nekomu ki se vadi v poklicu prikazni naj – na lepem – postane strašilo KONEC In zdaj me ne bo več na nobeni skupinski sliki (ponosni dokaz o moji smrti v vseh literarnih tednikih sveta) ko bo kdo rekel glejte vidite – to je Zbyszek – in s prstom pokazal na moškega ki se spopada s kovčkom – toda to nisem jaz to je nekdo drug niti iz iste stroke ni ni me in me ni popolna praznina niti če bi zbral voljo v eno žarišče ne bi zmogel niti za hip niti v blisku magnezije zaživeti torej me ni šlus tako po tiransko me ni kot da bi se izkazal za sovražnika revolucije prej pa bi varno stal v soncu vodje ROŽE Rože naročja rož prinesenih z vrta rože sočne od barv rdeče lila sinje ugrabljene čebelam tratijo arome v voščeni tišini sobe na obronku zime komu te obilne darove preobilne komu medleče telo metež padajoče cvetne liste nebes prešit z apnenčasto belino in tišino doma megle se vlečejo čez polja ladje plujejo iz pristanišča O FANTU KI GA JE UBILA POLICIJA Toliko noči brez spanja toliko kosov plenic plazovi pralnih praškov toliko kosov perila injekcij poljubov na toplo ritko toliko krcev toliko upov toliko objokanih oči potem pa iznenada vse to zmečkano pod podplatom kakor cigaretni ogorek ko so šli v napad in še še toliko pesmi še vedno lebdi nad krajem nad katerim se klati zrnce praznine nad zrncem niča ZADNJI NAPAD. MIKOŁAJU Dovoli mi da se najprej veselo začudim da glej stopava skupaj na čelu najinih čet v različnih uniformah različni ukazi toda cilj je isti preživeti Rečeš mi poslušaj no – menda je treba razpustiti najine fante domov k Margot h Kasii samo na defilejih je vojna lepa sicer pa dobro veva – blato kri podgane Ko to rečeš ogenj artilerije kakor plaz to je ta lopov Parkinson tako dolgo je odlašal preden naju je končno zgrabil šla sva s korakom ki ni po predpisih z ovratnikom razpetim pod brado z rokami v žepih že na dopustu ko naju je Parkinson iznenada spomnil da to še ni konec da se še ni končala ta preklemanska vojna KOL ne vem proti komu (pri vragu) poteka ta orkanski napad težke artilerije bolečine ko sta bila že vsak centimeter zraka vsaka ped zemlje razrita preobrnjena navzven v prejšnjem napadu tako rekoč izničena čemu torej ta furija bolečine če je to signal bolečina pa je signal poslan štabu ko pa so jo vsi pobrisali spotoma troseč zadnje ukaze za uničenje čemu potem ti paroksizmi mrzli pot slabost tuljenje nabitega na kol pod nizkim temnim nebom GOSPOD COGITO IN MAJHNA ŽIVALCA (•) Ni znano ali sploh kdo pozna njeno osebno zoološko ime ko pa je takole majčkena čisto spodaj onkraj meje gledajočih oči. To je nekaj kar omahuje med obstojem in odsotnostjo neznatna nestalna kakor drobec tiska delček ločila, košček vejice ostružek svinca iz stavčevega črkovnjaka. Odprem zimsko čtivo in evo na strani se tišči k papirju Zelo majhna živalca, prvi hip negibna, se zdajci poda na pot vohlja med vrsticami potem pa se kar povprek zapodi naprej v galopu, naprej s hitrostjo enako hitrosti svetlobe Zelo majhne živalce (živalca je slepa). To sezono (morda je to zadnja sezona mojega življenja) – je bilo vse kot vedno Zelo majhna živalca se je igrala in grela moje črno srce, ko sem sklenil da bom knjigo podaril prijateljem v Londonu. Zapakiral sem jo, poslal. Skupaj z Živalco. Kaj počne med dolgim potovanjem čez morje. Čtiva ima na pretek, jé itak malo, toda kaj si misli o meni, starem tovarišu, ki jo je izdal. GOSPOD COGITO. TRENUTNI POLOŽAJ DUŠE Že nekaj časa ima gospod Cogito dušo v grlu to označuje stanje pripravljenosti namestitev duše v grlo je kočljiva operacija morala bi potekati brez vročične naglice prizorov znanih iz vojne evakuacije obleganih mest duša je rada privzemala različne podobe zdaj je skala zdaj stiska gospoda Cogita za grlo čaka mogoče bo zapustila telo gospoda Cogita v sanjah ali pa bo pri polni dnevni svetlobi pri polni zavesti nastopilo slovo kratko kot žvenk počenega ogledala zaenkrat čepi v grlu pripravljena odleteti GOSPOD COGITO. ARS LONGA Krzysztofu Karasku 1 Nabuhli manifesti državljanske vojne odločilne bitke bojne odprave so gospoda Cogita navdajali z dolgočasjem v vsaki generaciji se pojavijo takšni ki želijo z vztrajnostjo vredno boljšega cilja iztrgati poezijo iz krempljev vsakdanjosti že zamlada vstopijo v samostan Najsvetejše subtilnosti in Vnebohoda naprezajo duha in telo da bi izrazili to kar je onkraj – to kar je nad – – – niti ne slutijo koliko obljub čarov presenečenj skriva v sebi jezik v katerem govorijo vsi falot in Horac 2 pred leti je gospod Cogito sodeloval na Festivalu poezije obeh polobel kraj dogajanja – bivša Jugoslavija v bližini Ohridskega jezera ob rečici Strugi po obeh bregovih se je razposedlo več kot 30 tisoč ljubiteljev poezije lirik iz Pariza Le Bon Mot toliko da ni znorel od sreče (doma ga je poslušala lastna žena in zastrašeni potomci) asketi bičarji anahoreti čiste poezije so se valjali v obilju žejnih duš ko je zapadel mrak se je razvnelo streljanje na nebu so eksplodirali ognjemeti zdelo se je da je to nova balkanska vojna naslednji dan so iz reke potegnili štiri dedce babo dojenčka nepreštevno količino praznih steklenic vrata skednja nogo klavirja potepeno protezo okrog 20 metrov verige 3 spremljavo je igral družinski kvartet Wunderlich oče Hansi – knjigovodski violončelo mati Truda – računovodstvo na violini in kuhinjski plošči sin Rudi – vsestranski nezakonska hčerka deda Wunderlicha ergo Hansijeva sestra Rudijeva hčerka sladko grozo budeča – strašna Marija Kaos PICA PICA L. od zgodnje pomladi do pozne jeseni se zjutraj za oknom moje spalnice spreletava sraka v analih kronikah rodoslovnih deblih poimenovana Pica pica iz rodu kondotjerjev krvavih in zvijačnih naj nas ne zapelje čistost barv sočno listje neba brezmadežna belina snega samo njeno petje petje klopotače razkriva njen pravi značaj morilke dojenčkov treba bi bilo obrzdati vzhičenje svariti žigosati prekleti strgati z nje oblak vzhičenja s katerim zastira zločin peha v dvom lahkomiselne duše kaj torej narediti kaj se narediti spodobi – ha vem kaj bom naredil najel bom očeta Jana Twardowskega poeta domače perutnine kot eksorcista narave za posebne naloge ko bo oče naglo stopil iz senčne spovednice gaja lahko ptičuro zadene kap od straha in na mestu pogine očetu pa bo tudi prišlo prav malce gibanja na svežem zraku PESMICA Zbigniewu Kuźmiaku »Byniu« v spomin Spet dež s snegom – le kaj tke na velikih statvah rane zime niz vozov v zabojih iz borovine padle vozimo v hoste globine naj prt mrliški jim bo meglà in luč poslednja ostre iskre sreža in naš spomin pri njih naj bdi in mrak jim večnosti žari spet dež s snegom temni veter brezkončnih dalj in suhega osata svet napolnjuje in veča svet ta veter z zvezd in z ledenikov ŠINILO JE V GLAVO Nekega zimskega jutra je gospodu Cogitu šinilo v glavo zapičilo se je na sredo glave ni se hotelo premakniti niti na desno niti na levo bilo je veliko soplo je imelo duh po pismonoši in borni skrivnosti Ko bi gospod Cogito vsaj vedel po kaj je prišlo stika ni bilo nobenega gospod Cogito si ni upal vprašati »oprostite ampak za kaj gre« dajal se je z njegovo molčečo negibnostjo to je trajalo neznosno dolgo nerodna situacija še več ponižujoča ker čim dlje je bil zapičen na sredi glave tem bolj je doživljal preobrazbo iz vsiljivca – v gosta – podnajemnika – solastnika glave bil je in bil in še enkrat bil nepopustljiv zagrizen na srečo je gospod Cogito dobil pljučnico vročina je zanetila požar pogorela je notranjost glave skupaj s tistim kar se je nekega zimskega jutra zapičilo na sredo glave zdaj je gospod Cogito previden natančno preverja vrata in okna in ključavnice celo odprtine dimnikov celo odprtine domišljije ZAPIČILO SE JE V GLAVO v pogovornem jeziku zapičilo se je v glavo pomeni fiksacijo na en sam negibni predmet zapičilo se je v glavo je mogoče nazorno predstaviti kot močnega dedca v krznenem kožuhu ki se je pojavil prav na sredi pretirano gibljivih predmetov od njega puhti kot od konja njegov pogled pogled hrasta nedoumljiv – zlahka se zapiči v glavo dovolj je že hip raztresenosti toda vreči ven je že nekaj drugega to je težko enostavno zapičilo se je v glavo veliko nebogljeno mečka kapo v taci in sope kot konjušna razplodnih žrebcev – človek sploh ne ve kako naj ga ogovori »oprostite gospod« je pretirano »spokaj Grześ – je preveč intimno zato tako kot se je zapičilo zdaj tiči v glavi zavaljeno in apatično prav bi prišel potres srednje stopnje recimo 4, 6 po neomejeni Richterjevi lestvici pa nič vreme ko ribje oko on kakor skala splošno občutje usodne nemoči zapičil se je v glavo ta dedec in pol LIRIČNA CONA Pogled na park in zid v predvečerni svetlobi kot pri Corotu – limonina lupina koža na licu s pudrom po plesu zlatoliti zrak in ničesar ni slišati nobenih šepetov pridušenih krikov stiska prepotenih rok galopa samo duša postaja bolestno rahla pajčevina in na zraku traja kot nasmeh Gioconde etruščanskih deklet Sfingin nasmeh ŠAH zelo napeto pričakovani turnir človeka posebni znak: nož med zobmi s pošastjo stroja posebni znak: olimpski mir se je končal z zmago zmaja zaman so zrele pesnitve v vrtovih Andaluzije povzpetnik Deep Blue se šopiri na poljih sešitih iz plašča harlekina posmehljivi nevednež natrpan z vsemi odprtji napadi obrambo in končno veselim halali nad nasprotnikovim truplom tako torej kraljevska igra prehaja v oblast avtomatov treba jo je ponoči ukrasti iz ujetniškega taborišča kadar razum zaspi se zbudijo stroji treba je na novo začeti potovanje k domišljiji TELEFON ponoči krepko čez polnoč pozvoni telefon čez neverjetne pregrade megle in žice se prebija Thomas Merton menih ki mu marsikaj dolgujem zvoni tako tiho da niti moj budni maček Šu-šu ne dvigne glave spi zaupljivo stisnjen k staremu smučarsku puloverju – kako lepo je to oče da niste pozabili name za življenja se nama srečanje ni izšlo zdaj se lahko pogovoriva o vsem – spodobilo bi se vprašati na čem dela pa je glava lipov bog na jeziku pika v možganih voda – kako pa kaj Vi vpraša oče trapist – oči me bolijo – to je najbrž vnetje veznice preveč beremo premalo meditiramo za oči je najboljša kamilica obtičala sva v kamilicah trate kamilic loze verbene poljane beladone požira me neskončnost posuta s črnimi luknjami filozofija ob treh zjutraj filozofija mačka ergo New Age filozofija leve noge z eno besedo naplevat' naslednjič bom prebral temeljni špeh o filozofiji zelo Daljnega vzhoda slab varuh niča sem nikoli v življenju se mi ni posrečilo ustvariti spodobne abstrakcije TOMAŽ Njegovi eminenci očetu Józefu Życińskemu Tu so pristavili ost k telesu Točno tukaj In zabodli In je ostal spomin kriči v vseh jezikih ribe – rana – Zbran obraz razbrazdano čelo sinja svetloba jutra sovražna in hladna Tomažev kazalec vodi od zgoraj Učenikova roka torej je le dovoljen dvom pristanek na vprašanje torej je le nekaj vredno zgubano čelo Leonarda neučakane roke poklicane na pomoč V MESTU V mestu za mejo v katero se ne bom več vrnil je kamen krilat lahak in ogromen strele bijejo v krilati kamen v mojem daljnem mestu v katero se ne bom več vrnil je težka in nasitna voda kdor ti lonček s takšno vodo dá pravi – še se bom vrnil v mojem mestu ki ga ni na nobenem zemljevidu sveta je kruh ki te lahko hrani vse življenje črn kot izgnančeva usoda kot kamen, voda, kruh, trajanje zvonikov ob svitu VISOKI GRAD Leszku Elektorowiczu z neomajnim prijateljstvom 1 za nagrado izlet na Visoki grad preden prispeva pod njegovo vznožje vožnja s tramvajem veliki koncert za železje lito kovano češčeno viola tirov oba v gosti travi zadrege na vsakem ovinku tramvaj zgori v ekstazi na strehi komet z vijoličastim repom razgreto cviljenje rdeče pločevine ohripele pločevine zmagoslavne pločevine v šipah odzrcaljeni utihli Lvov mirni bledi svečnik solza 2 Visoki grad sramežljivo skriva stopala pod deko iz leščevja volčjih češenj kopriv gozdič zvodniček belo prepoteno bluzo objema roka s sidrom 3 greva po bližnjici po stezici bistri kot potok tukaj so obesili Józefa in Teofila ker sta preveč strastno vzljubila svobodo – ali vam ne gre na živce kričanje otrok sklicevanje mater počeni glas kramarjev – naj vsakdo počne svoje – naju bodo v kratkem vzeli na večernih perutih mareličnih jabolčnih ob robovih malce sinjih na drug še višji grad IVO IMA ŽOGO. V ZAGOVOR ANALFABETIZMA Iz dejstva da si je prisvojil vedenje da ima Ivo žogo je gospod Cogito potegnil predaljnosežne konsekvence ali pridobljena veščina daje pravico do izrekanja sodb ustanavljanja šol dobrega okusa ocenjevanja projektov za obnovo človeštva po zgledu komičnega Augusta Comta ali ne bi bilo bolje opustiti poceni dobljenega znanja in ostati pri modrosti starih hribcev da ni pravega napredka to bi pomenilo porast brezposelnosti veliko količino nezaposlenih odprtin gofelj jasno vedenje da je vsakršna filozofija odveč pa celo škodljiva ARTUR ... pa ne bom nikoli več zapel popevke o Felku Stankiewiczu niti polkovne himne o rdečih makih torej si šel Artur bila je strašna zima niti sledu bitke niti sledu makov torej si šel Artur tja kamor grejo drugi s svojo vojaško hojo prsi si izbočil in samo odmev še odmev nepotolažen kot zablodeli angel po strunah hodi zdaj pa – na smeh me sili – v angelskem poješ zboru zakrit od luči velike luči nedoumljive poješ kadar odpiram okno za čaj nastavljam vodo da Julia da Artur KAJ ŠE LAHKO NAREDIM ZA VAS Kup stvari odprete okno zrahljate blazino zlijete stran mrzli čaj – je to vse – vse veliko in malo obenem to je namreč treba narediti skrbno in s preudarkom odpreti okno za vso pomlad pogladiti glavo v obliko blazine groza kaj lahko povzroči branje spuščeno z verige šola pisanja ki ji ne zadošča ugotovitev da je vse iz vode ali vse iz ognja ne pa natisnjeno napraskano z zašiljeno konico peresa v tekstih in tako nastajajo Bog se usmili zmeraj novi traktati bule revokacije grmade ČAS glejte, v različnih časih živim, kot žuželka v jantarju, negiben, in torej brez časa, negibni so moji udi in ne mečem sence na steno, ves v votlini, kot v jantarju, negiben, in torej neobstoječ; glejte, v različnih časih živim, negiben, toda opremljen z vsemi gibi, živim namreč v prostoru in mu pripadam in vse kar je prostor mi posoja svojo presunljivo, minljivo obliko; glejte, v različnih časih živim, neobstoječ boleče negiben in boleče gibljiv in res ne vem, kaj mi je dano, kaj pa za vedno odvzeto GOSPOD COGITO. UČNA URA KALIGRAFIJE Samo enkrat v življenju se je gospodu Cogitu posrečilo doseči vrhove mojstrstva v prvem razredu osnovne šole svetega Antona pred sedemdesetimi leti v Lvovu tekmovanje iz kaligrafije gospod Cogito je postavil rekord najlepše je napisal črko b dosegel zaslužene lovorike Petrarke črke b umetnino je na žalost požrla vihra zgodovine za vedno je uničila ponosni stolp renesančni trebušček b-ja pomembno tekmovanje je potekalo pred očmi učiteljice poljščine (v potnem listu Bombowa) pestunja intelekta gospoda Cogita vihre zgodovine so do zadnjega požrle ponosni stolp in renesančni trebušček b-ja iz kronične raztresenosti pa tudi gospo Bombowo zatekla se je v mitologijo in od takrat živi in kraljuje gospodu Cogitu in osiroteli črki b POPEK To je najbolj ganljiv kraj mesto telesa devet mesecev slepa lina v svet dokler niso končno zadnji hip prispeli gasilci nagel rez in že je ločen obsojen na ljubezen podaljšek ljubezni prijateljstvo in služenje Conradu križec s kruha maršalove besede o pečatu državi-mestu vse se obrača kolo zgodovine melje on edini ostaja zvest v popek zvita vezenina telesa popek konec kite O URA o ura pod kupolo nebesno je že vse zaprto oblika zvok in barva lahno ven je vzvihan samo še listič vrtnice ki že rjavi po robu sladko lenarjenje nič ne sprašuj o mraku rezlja oblake Boreas in cirusi ostalo črni in beli Norwid in vesti očitki STAROST Vse to sem vedel že precej bolj zgodaj torej bolje misli so se zlagale logično se pravi bolje isti maček Šu-šu se greje med mečo in stegnom sanje so iste – lov na miši osvojitev stolpa ne potrebujem nobenih spominčkov resničnost se počasi obrača v žilah pred zaprtimi očmi vem da je izdal on ne potrebujem poglobitve teme saj se vse ponavlja zdaj je bolje nisem radoveden NORIŠNICA Jerzyju Siwcu Pred odhodom zmeda papir predmeti v letu kot da bi slutili da bodo izgubili zakon težnosti z odletom gospoda Cogita neplačani računi nevrnjeni dolgovi na častno besedo nenapisane pesmi pogodbe brez prihodnosti plavšanja brez barve nepopito pivo vse to so leta v glavi gospoda Cogita zmeda narašča le kaj bo če se ne bo posrečilo obvladati elementa saj vendar ni mogoče brez konca prelagati v neskončnost odhoda na počitnice torej nekega dne ali noči ko se vse to konča gospod Cogito lagodno sloni na blazinah ekspresa mrzla kolena prekriva s pletom in pride do sklepa da bo vse to šlo naprej kot pred počitnicami gotovo slabše kot za življenja gospoda Cogita ampak šlo bo vseeno ONSTRANSTVO GOSPODA COGITA ni vse po mnenju gospoda Cogita s perspektive tega sveta ta svet je pravzaprav oni svet norčije teorije relativnosti pač to kar je tukaj je tam to kar je oni svet tukaj torej ne gre vse dobro mar ni gospod Cogito potrpežljivo razlagal da ne bi smeli podpisati pogodbe z zločincem niti pričakovati da dobri nameni nujno izzovejo koristne posledice in še tisoč drugih splošnih priporočil in njihovih konkretnih rab torej še naprej prišepetava svetovnim vladarjem svoje dobre nasvete kot vedno vedno zaman PORTRET KONCA STOLETJA Uničen od narkotikov s šalom izpuhov zadušen zažgan v gorečo zvezdo plamti Super nova treh večerov – kaosa poželenja muke stopi na trampolin začenja znova pritlikavček naših časov zvezdica večerov zoglenelih umetnik s kozjo nogo ki posnemaš demiurga sejemska apokalipsa o kralj ponorelih skrij sovražni obraz dókler je še čas pokliči Jagnje vodo očiščenja naj vzide prava zvezda Lacrimoso Mozarta pokliči pravo zvezdo deželo stolisto naj pride Epifanija odprtje Novega lista NEŽNOST Kaj naj jaz s tabo nežnost končno si začnem nežnost do kamnov ptičev in ljudi spati bi morala na dlani na dnu očesa tem kjer ti je mesto naj nihče te ne budi Vse spridiš da stoji na glavi tragedijo oklestiš v kuhinjsko romanco ideje polet strmoglavi spreminjaš v jok stok govoranco Opisati je umoriti saj je vendar tvoja vloga sedeti v temi v prazni mrzli sobi sedeti sama ko razum spokojno besediči v očesu marmorjev meglà in kaplje tečejo po licih GLAVA Tezej koraka preko oceana krvavih stebrov listja ko se vse preraja trofeja v pesti se mu maja odrta glava Minotavra Bridkost zmage skovik sove zarja meri z merico brončeno da sladki poraz toplo sapo vse življenje čutil bi za vratom TKANINA Hosta niti ozki prsti in statve zvestosti temni fluidi pričakovanja zato naj mi krhki spomin naklanja delež svoje neskončnosti Medla luč tiktak vesti enakomerni meri leta otoke veke da končno bi na bližnji breg prišli čolniček votek in osnova in prt mrliški O AVTORJU Zbigniew Herbert, poljski pesnik, esejist in dramatik, se je rodil leta 1924 v Lvovu in umrl leta 1998 v Varšavi. V rojstnem mestu je najprej, leta 1939, doživel sovjetsko, pozneje pa nemško okupacijo, med katero je sodeloval pri konspiracijski dejavnosti poljske osvobodilne vojske Armie Krajowe. Vpisal se je na ilegalni študij polonistike, vendar je družina leta 1944, pred drugo sovjetsko zasedbo mesta, zbežala v Krakov. Leta 1947 je diplomiral na Trgovinski akademiji v Krakovu, občasno pa je študiral še slikarstvo, pravo in filozofijo v Krakovu, Torunju in Varšavi. Prve pesmi je objavil leta 1950, prvo pesniško zbirko, Struno luči, pa leta 1956. Najvidnejše značilnosti Herbertove poezije so alegoričnost, paradoksnost in ironija, pisana je iz različnih perspektiv, pri čemer njegov lirski subjekt privzema različne maske in vloge (najbolj znan je lik gospoda Cogita iz zbirke Gospod Cogito iz leta 1974 in poznejših zbirk). Iz ljubezni do opisa konkretnih predmetov izvira nagnjenje k reifikaciji, značilne Herbertove metafore pa povezujejo abstraktno s konkretnim. Pogosto je posegal po antičnih mitoloških motivih, ki jih je podvrgel svojevrstni demitizaciji in aktualizaciji. Vendar se ni opredeljeval samo do civilizacije, kulture in zgodovine, ampak tudi do človekove vpetosti v aktualne družbene razmere. Izdal je vrsto pesniških in dve esejistični zbirki, Barbara v vrtu (1962) in Tihožitje z žvalo (1993), po njegovi smrti pa je izšlo še nekaj knjig esejev in proze. Prejel je vrsto pomembnih literarnih nagrad: sklada Kościelskih (1963), Herderjevo (1973), Petrarkovo (1978), Bruna Schulza (1988), poljskega Pen kluba (1990), vilenico (1991), nagrado T. S. Eliota (1995) in druge. Bibliografija Zbigniewa Herberta Pesniške zbirke Struna luči (Struna światła), 1956 Hermes, pes in zvezda (Hermes, pies i gwiazda), 1957 Študija predmeta (Studium przedmiotu), 1961 Napis (Napis), 1969 Gospod Cogito (Pan Cogito), 1974 Poročilo iz obleganega mesta in druge pesmi (Raport z oblężonego miasta i inne wiersze), 1983 Elegija ob slovesu (Elegia na odejście), 1990 Rovigo, 1992 Epilog viharja (Epilog burzy), 1998 Izbori 18 pesmi (18 wierszy), 1983 89 pesmi (89 wierszy), 1998 Izbrane pesmi (Wiersze wybrane), 2004 Zbrane pesmi (Wiersze zebrane), 2008 Raztresena dela (Utwory rozproszone), 2011 Eseji Barbar v vrtu (Barbarzyńca w ogrodzie), 1962 Tihožitje z žvalo (Martwa natura z wędzidłem), 1993 Labirint ob morju (Labirynt nad morzem), 2000 Kralj mravelj (Król mrówek), 2001 Gordijski vozel in drugi raztreseni spisi (Węzeł gordyjski oraz inne pisma rozproszone), 2001 Mojster iz Delfta (Mistrz z Delft), 2008 Drame Votlina filozofov (Jaskinia filozofów), 1956 Druga soba (Drugi pokój), 1958 Rekonstrukcija pesnika (Rekonstrukcja poety), 1960 Lalek, Drama za glasove (Lalek. Sztuka na głosy), 1961 Pisma naših bralcev (Listy naszych czytelników), 1972 Drame (Dramaty), 1997 KAZALO ROVIGO (1992) Henryku Elzenbergu ob stoletnici rojstva Knjiga Orwellov album Življenjepis Pacifik III (Ob mirovnem kongresu) Mademoiselle Corday Roke mojih prednikov Volkovi Gumbi Oblaki nad Ferraro Pridiga Razglednica od Adama Zagajewskega Mitteleuropa Petru Vujičiću Izlet dinozavrov Yehudi Amichaju Sram Prisega Zrcalo potuje po cesti Chodasiewicz Gospod Cogito na zastavljeno temo: Prijatelji odhajajo Koledarji gospoda Cogita Ahil. Pentezileja Črnofiguralna umetnina lončarja Eksekiasa Czesławu Miłoszu Rovigo EPILOG VIHARJA (1998) Babica Brevir (Gospod, zahvaljujem se Ti ...) Brevir (Gospod, obdari me s sposobnostjo ...) Brevir (Gospod pomagaj nam izmisliti si sadež ...) Brevir (Gospod vem da so mi dnevi šteti ...) Dalida Dal sem besedo Diana Dva preroka. Preizkus glasu Jezik sanj Kant. Zadnji dnevi Konec Rože O fantu ki ga je ubila policija Zadnji napad. Mikołaju Kol Gospod Cogito in Majhna živalca Gospod Cogito. Trenutni položaj duše Gospod Cogito. Ars longa Pica pica L. Pesmica Šinilo je v glavo Zapičilo se je v glavo Lirična cona Šah Telefon Tomaž V mestu Visoki grad Ivo ima žogo. V zagovor analfabetizma Artur Kaj še lahko naredim za vas Čas Gospod Cogito. Učna ura kaligrafije Popek O ura Starost Norišnica Onstranstvo gospoda Cogita Portret konca stoletja Nežnost Glava Tkanina O avtorju Zbigniew Herbert ROVIGO EPILOG VIHARJA Prevedla Jana Unuk Poetikonove lire 46. knjiga Urednik Ivan Dobnik Zbirko ureja in izdaja Književno društvo Hiša poezije Pavšičeva 4, Ljubljana Zanj Nadja Dobnik hisa-poezije@poetikon.si www.poetikon.si Oblikovanje zbirke in fotografija na naslovnici Sandi Radovan Prevod knjige je izšel s finančno podporo Javne agencije za knjigo RS in Inštituta za knjigo – Prevajalski program ©POLAND. Elektronska izdaja Način dostopa (URL): http://www.biblos.si Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS. Ljubljana 2017 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=292871424 ISBN 978-961-7016-13-0 (epub)