poštnina plačana v gotovini.
MARIJIN LIST
MAR I J I N LIST
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala 1. 1904, dec. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Sio-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom duhovnih vaj, posvečen sy. DrUžini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marijike v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marijikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena: na skiipni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca Jezulovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1938 tiidi naročnik. Naročnina se do konca junija vsa mora plačati.
Duhovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se slfižijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v .Seraphinskom dobrodelnom društvi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš služiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: KLEKL JOŽEF, vp. pleb., Črensovci, Slov.krajina.
Tiskarna Balkanyi Ernesta v Lendavi.
D a r i.
Na dom sv. Frančiška v Črensovcih so darfivali v Din. sledeči: Horvat Ana, Žižki 1.25, Cvetko Marija, Žižki 2, Frumen Marija, Topolovci iz Francije 10, Švarda Franjo, Francija 5, Kovač Matjaš, Črensovci za stolico 20, Horvat Agneška iz Bogojine nabrala u Franciji v Broussy le Petit 146,40. Dariivaii so v Frankih sledeči: Andre Chamius, župnik 10, po 5 Frankbv sledeče gospe: Flizot Mathieu, Dubois Monfsuit, Mathieu Montsuit, Montsuit Moret, in gospoda: Boguet Losthene, Mathieu Moret. 4 Fr. g. Louvet Moret. Naši delavci so dali: Nešič Jožef 5, sestra Trezika 3 iz ivanec, Horvat Agneška 3, Gutman Barica 3, Lopert Micika 2 vsi iz Bogojine. Glavač Ivan iz Beltinec 2, Vlaj Angela iz Vadarec 2, skUpno 67 Frankov. Kociper Vinci, Me-linci 4, (prepis) arenda č. g. Klekl Jožefa 500, Bertalanič Marija, Večeslavci Francija 53, Benko Franc, Krašče 100, Toplak Jožef, Petanjci 10, Magdič Ferdo, Rački vrh 29, 10, Nemec Jožef in žena, Filovci iz Francije 50, Špilak Marija, Francija iz Hotize 10, Gumilar Aleksander, Vidonci 20. Izdali smo: 3000 položnic 390 Din. Majer Janezi Sobota za popravek hiše 1000. Stroški čekovnega urada 12 30, — Oča sirot povrni obilo vsem!
Za siromaško blagajno doma sv. Frančiška v Črensovcih smo izdali: Žuman Franc, pečari Noršinci p. Ljutomer za peč v sirotišnici D. M. Turnišče, 600, za slamo sestram v Soboto 125 Din.
Na podporo Mar. Lista sta daruvala v Dinf sledeča: Zver Matjaš, Chicago 1 Dol.=48, Horvat Franc, Chatain Francija, v zahyalo Mariji za ozdravljenje 50. — Marija Mati naj Vama bo plačnica 1
LETO 33.	8. MARCA 1937.	ŠTEV. 3.
Mamika, potolaži svojega Jezušeka.
Letos je rano Viizem. Meseca marca obhajamo god tvojih sedmerih žalosti, Jezušekova Mamika. Sedmere žalosti. Naj-vekša je bila, kda si zvedila, da je večna Svetost, kak velki grešnik, na smrt obsojena. Te, gda se je začelo njegovo trple-nje za rešenje sveta, te se je začelo tudi tvoje trplenje za rese nje sveta. 2 njim si trpela, da nas po Njegovoj božoj voli ž njim vred rešiš večno ga pogiiblenja. Njegovo trplenje je bilo zadosta za naše rešenje v preobilnosti, a naj toj preobilnosti doda še materinsko liibezen, trpečo materinsko lubezen, je od vekomaj določo, da ti ž njim trpiš, da si pri Moži bolečin ti Žalostna mati poleg.
Što bi mogo samo premisliti, ka je tvoje srce čutilo, kda si ga s križom obloženoga, popliivanoga, bledoga, izmučenoga zagledala! Što bi mogo občutiti tvojega srca grozno trplenje, kda si vidila, kak teče njegova molbevredna krv, kak se ta v zemlo klači, kak hodijo po njej grešni liidje, ka se njim gor na podplate topank i na robe obleke lovi, kak jo one-čaščajo grešniki, božo, molbevredno krv tvojega Jezuša. O što bi mogo zarazmeti tvoje bolečine, kda so ga slekli, to večno lelijo i so nagoga pokazali nesramnomi sveti, nagoga — neskončno čistoga i sramežlivoga tvojega Sina! Što bi mogo z jezikom izraziti tvojega srca bolečine, kda si čiila, kak vdar-jajo cveki skoz njegovih rok i nog! Što bi mogo zapopadnoti
tvoje vmiranje pod križom, kda si od bluzi gledala, kak vmira tvoj boži Sin, kda si čiila njegove zadnje reči, kda si vidila, kak je nagno glavo i izdehno svojo dušo!
O kde bi se najšla tista mera, ki bi mčgla zmeritiglo-bočine tvoje žalosti, kda si vidila vojaka s sulicov v roki, s šterov je presmekno Srce Bože, Srce Boga i Sina! Nikdar nišče še ne iz naj-šeo i tudi ne bo mere, ki bi dognala, kakša je bila tvoja bolečina, kda si Sina mrtvoga v naroče sprejela, ga v grob sprevajala! I tvo-jemi tužnomi čakanji pri grobi jeli more sto dati primernoga izraza, kda si rožica brez sunca vejnola tri dni po njegovoj smrti!
Žalostna Mamika! Lepo te prosim, omehči naša srca, da nas genejo tvoje žalosti na pravo istinsko pokoro! Omehči naša srca na liibezen do tvojega Jezušeka, ki tu med nami v Oltars ko m Svestvi pod podobov kruha beloga prebiva! Omehči naša srca, da bomo radi hodili k svetim mešam po nedelaj i zapovedanih svetkaj i se pri njih pobolno drlali! Omehči naša srca, da bomo vuzemsko spoved vredno opra-vlali vsikdar, posebno letos, kda se pekeo bori v koli komunizma proti tvojemi Jezuši, našemi Odkilpiteli! Omehči naša srca, da bomo radi k sebi jemali Jezuša tvojega v svetom prečiičavanji! Omehči naša srca, da bomo liibili tvojega Jezuša namestnike, duhovnike i za nje dosta molili, je bogali vu vsem, ka je po navttki tvojega Jezuša predpisano i je zagovarjali pred ogrizavaniom i ošpotavanjom hudobnoga sveta. Mamika, to nai bode tolaiba za tvojega razialjenoga Jezuša v Oltarskom Svestvi J
Živlenje Blažene Device Marije, Matere Bože,
Naše Kralice.
(Po nazveščenji same nebeške Kralice napisala častitliva boža sliižbenica: Marija z Agrede ) Tretja kniga.
24. Marija se poslavla od Elizabete. — Sv. Jožef je na Eli-zabetino prošnjo prišeo po svojo zaročnico. Zakarija i Elizabeta sta spoznala velke milosti, s šterimi je obdaruvani, zato so ga
Jezušek je krv znojio vu veliko] grozi i strašnoj smrtnoj borbi, naj se mi bojimo vsakoga najmenšega pro-stovolnoga greha.
š poštuvanjom šprijali. Marija poklekne pred njega, prosi ga z£ blagoslov i odpiiščenje, da ga je 3 mesece ostavila samoga. Jožef njoj odvrne, da zdaj, gda jo znova vidi, pozabla na vse bolečine, ki jih je trpo zavolo njene odsotnosti.
Zaharija preporoči sebe i svojega sina v molitve prečiste Device. Ona poklekne tudi pred njega i zaprosi ga najbole ponižno za blagoslov. Zaharija je šteo odkloniti to prošnjo, pa je sam zaproso blagoslov od Marije, no, Marija ga prisili na blagoslov, šteroga njoj te podelo s svečanimi rečmi. Marija njemi nato kiišne roko i ga prisrčno zaprosi, naj njoj oprosti, če je bila v čem premalo na pomoč. Zaharijo so genole te reči. Odkrite skrivnosti je verno čuvao. Spregovoro je samo ednok, gda so njemi v hrami čestitali, da je dobo sina i da se njemi po-vrno govor: „Trdno verjem, da nas je obiskao Vsemogoči i po-slao obečanoga Mešijaša, ki odreši svoj narod 1" Sveti duhovnik Simeon, ki je čiio te reči, je vzklikno, prisiljeni po notrašnjem diihi: „Ne dopusti Gospod Izraelov Bog, da se tvoj sluga loči od te doline skuz, dokeč ne zagledne odrešenje tvoje i Odkii-pitela naroda svojega!" Gda se prečista Devica poslavlala, te je Elizabeto prevzela tak velka bolečina, da se gotovo onesvestila, ar je liibila Marijo bole, nego svoje lastivno živlenje. Marija njoj pravi: „Ne žalosti se, mila tetica, ar liibezen Vsevišnjega, v šteroj te liibim, ne ve za ločitev, ni za oddaljenost mesta, ni vremena. Mi se bomo vsekak znova videli i vživali v nebeskom Jeružalemi!" Tiidi pred Elizabeto poklekne Marija i zaprosi za blagoslov i odpiiščenje zavolo vseh poteškoč, štere njoj je povzročila. Nato vzeme maloga Ivana v naroče i blagoslovi ga na skriti močen način. Čudoviti dečko spregovori, da ga je samo Marija čiila: „Ti si Mati boža, Kralica vsega stvorjenoga, čuva-rica najdragocenejšega blaga, moja obramba i zaščitnica svojega sluge. Blagoslavlaj me vsigdar i zagovarjaj i deli mi svojo milost!" Ivan kiišne Mariji trikrat roko, klanjajoč se vtelovlenoj Reči v njenoj utrobi i nudeč se Rešeniki v službo. Vtelovleni Bog je bio pun dobrote i liibavi do svojega predhodnika.
25. Povratek v Nazaret. — Hitro se Marija poda na pot prek židovskih bregov. Vsa njena potiivanja so bila znamenje diihovnoga notrašnjega napredka. Mariji pa Jožefi je trbelo za povratek domo ravno tak štiri dni. Obadva sta se trudila, da eden driigoga prekosita v ponižnosti. Nebeška Kralica je vsikdar zmagala. Samo če njoj Jožef kaj zapovedao, te je Marija pokorno popustila. V njenom stanji njoj je potiivanje bilo gda gda jako teško, ali ne se poslužila gospostva nad prvinami i stvori, da si olejša triijavost, nego se podvrgla vsem mokam, naj bo v vsem vučitelica popunosti i prava slika svojega pre-svetoga Sina.
Med tem se je telo Marijino do neke mere spremenilo, pa je Jožef zdaj kračiše, zdaj dukše vreme opaziivao. Ona je gledala svojega zaročnika z velkov žalostjov i s sočiitjom zavolo bolečine, ki ga čakala. Prosila je Gospoda, naj napuni srce Jo-
Jefovo z modrostjov i potrpiivostjoV, naj njemi pomaga s svojov milostjov. Na poti se zgodilo več čudnih stvan V ednom mesti gde so prenočili, so se sestali z ednov družbov ki je vodila betežno žensko v Jeružalem, da poišče pomoč v bolezni. Nišče ne znao vzroka njene bolezni. Bila je trno jakostna. Gda je peklenski duh to spoznao, te jo začno napadati, kak tudi ostale bože prijatele i je dosegno, da je spadnola v neke pogreške. 1 e io nečisti mantrao na razne načine. Marija ne .tak hitro opazila nesrečne žene, kak je opazila njene notrašnje bolečine, ki so drugim bile nepoznane. Namesti je spoznala volo božo i za-povedala duhovom, naj včasi ostavijo nesrečno žensko i naj se skrijejo v globino pekla. Čeprav je ta zapoved bila samo no-trašnja, brez reči, itak je bila tak močna, da je isti čas bila izvršena. Žena se oslobodila i postala z vsem srcom vdana Mariji. Zednim se bridko razžalostila zavolo svojih grehov i spoznala, da ma samo Mariji zahvaliti za svoje zdravje. Njeni prijatelje i rojaki so spoznali čudo i nastavili pot v Jeruzalem, da tam daruejo zaoblubo, miloščino. Vrag, ki ga Marija stirala iz njegovoga stana, je bio ščista zburkani pa se odločo, da vniči
to skrivnostno ženo.
Drugi pot sta Marija i Jožef šla polnočuvat k ednomi krč-
mari, ki je bio hudoben človek. Popunoma proti svojoj navadi sprejme goste prijazno. Marija je molila, naj se njegova duša opraviči zavolo dobroga, ka je včino njenomi zaročniki i njoj i da se njegovo živlenje i njegova vremenita dobra pobogšajo.
Oboje se spunilo.
Marija je na poti včinila šče vnogo drugih čud. Gda so orišli v Nazaret, te je presveta Devica vredila svoj dom, a njeni angeli so njoj pomagali. Sveti Jožef je prijao za svoj navadni poseo, da prehrani Marijo i sebe.
26 Zarota nečistih duhov proti Mariji. — Isti čas, gda je izvršena skrivnost vtelovlenja, začuti Lucifer i celi pekeo moč bože roke i začasno potišnjenost, štero je naskon preobvlada a nova gizda. Stara kača se zdignola, da se razgledne po sveti, što ie zrok toga močnoga potresa. Tri mesece je iskao i povr-no se brezuspešno nazaj v pekeo. Zavolo toga neuspeha je zrasla v njem žela, da dale išče. Iskao je tanač i tolažbo pri svojih peklenskih tovarišaj. Pravo je: „Malo mi je haska, da dnevno dobivam nove duše, pa jih odvračam od spoznanja i pokornos i Bogi, da ne vživajo ono, ka smo ga tovariši zgubili, ar nagli pritisk ki smo ga nedavno občutili, znači, da se pnpravla nekaj velkoga proti peklenskomi carstvi. Jaz sem obišao vse jakostne i popune ženske, ali ne sem najšeo znaka da je rojena ona, ki je naša splošna neprijatelica i ki de mati Mešijaša. Edna devica štere sem se zavolo njenih velkih jakosti bojao i jo v hrami preganjao, nemre biji ona, štero iščem, ar je omožena, a ona žena ma po prerokbaj biti devica. Pri vsem tom se bojim i klanjam
se toj ženi, ar tak jakostna žena itak more biti mati Mešijaša ali Velkoga proroka. Dozdaj si je nesam mogeo podvrčti v ničem!"
Čudno, da na njo ne več mislo. Mogoče je to bilo zato-gavolo, ar jo je jako zametavao. Ali zavolo zadnjega navala na njegov duhovni syet, naj bo tudi ona preganjana. Peklenski Lu-ciferovi tovariši so odobravali to zasnovo. Tudi nečisti duhovje so vidili, da je Marija jako krepostna gospa, ali ne so spoznali zakrite skrivnosti. Previdnost Boža jim je zakrila to skrivnost,
kak tudi vnoge druge stvari, ar ne bilo primerno, da to znajo. Pekeo ne znao ni za vtelovlenje ni za njegov namen, še menje za božanstvo Jezušovo do njegove smrti, ar bi te poniicao vse sile, da prepreči njegovo smrt (I. Kor. 2, 8). Lucifer ne znao za dostojanstvo Marijino, zato te napad na njo ne bio tak grozen, kak tisti, gda je spoznao, što je Marija. Od pomisli, da bi Marija mogla biti mati Boža, je odvračala nečiste duhove lastivna gizda. Oni ne so Jezuš je pretrpo straSno bičanje, naj mogli spreviditi, kak more živemo ^bPmOlegf=ga stana i dos1ojanstvo Bože tak zviin-
redno mrziti nje i znova se tak zmiriti i odobravati nekaj, ka je njim tak grozno. Lucifer je mislo, da njegov zmagalec nastopi jako glasno i jasno, kak je tudi sam bio yelki gizdavec. Dugo je iskao, kak se Prečistoj približa i jo napadne, ali ona je bila nepristopna, kak trda stena. Zato je držao za potrebno, da znova tanačiva s svojimi tovariši.
P. Quadrupani:
Kažipot za pobožne dGše.
III. Molitev.
10. Nikdar ne obterši svojega razuma z vnogov viistnov i notrašnjov molitevjov. Če opaziš kakšo protivnost ali trujavost, pretrgaj molitev — če je mogoče — ali jo odloži na drugi čas, ka si v driigom opravili pri driigom guči, ali na kakši drugi pripraven način malo oddehneš. To modro navodilo ti da sv. Tomaž (S. th. 2, 2, qu. 83. a. 14) na podlagi najimenitnejših cerkvenih vučitelov. Zato se je posluži vseli, ar diihovna otrtt-jenost rodi protivnost, mrzloto i mlačnost v duši.
Sv. Ivan Vianney,
arski plivanoš.
Priprava na duhovniški stan.
V	tom časi, gda so se zno-vič zagnali viheri proti njegovo-mi zvanji, je bio oropani nežne materinske liibezni, pri šteroj je najšeo vsikdar najvekšo oporo. Ne je bilo več med živimi nje, šteroj je najobprvim razkrio svoje zvanje.
Vendar se je oča nekelko omehčao. Privolo je, da je Ivan prebivao na farofi pri plivanoši Balley-i. To pa zato, ar njemi je šlo včenje preči slabo i dugo že ne meo knjige y rokaj. Tu so ga nticali za vsakše delo, ki je prišlo na red: rovao jevgredaj, gda je samo vtegno, spevao je v cerkvi, vlačo zvone za vože i se šetao s plivanošom med paš-njeki za njivami.
Tu na farofi je bila za Ivana dobra ali oštra škola. Plivanoš Balley je bio najmre jako oster človek do samoga sebe. Po na-turi je bio jako velki ali suhi, da so ga bile same čunte zavolo spokornoga živlenja. Pa v srci je bio iskreno pobožen kak dete i to je dobro vplivalo na Ivana.
V	tom časi je Ivan dopuno 25. leto. Plivanoš Balley je do-segno, da je bio Ivan sprejeti med klerike i tak naravnao njegovo pot proti duhovniškomi zvanji.
Poleti 1812. leta ga je po-slao plivanoš Balley v malo semenišče v varaš Verrieres (Veri-jer), da prežive tu bar edno leto. Malo semenišče je bio zavod, v šteroga so stopali samo tisti dečki, ki so kanili postati duhovniki. Včili so se modroslovje. Se so Ivana tudi sprevajale vnoge bridkosti.
2 dvajsetišestim letom je stopo v to školo, gde je bilo 200 vučencov, šteri pa so bili vsi dosta mlajši kak on. Profesor je gučao i včio samo v latinskom jeziki. Kakpa so se njemi drugi smejali po klopaj, či je bio pitani, pa ne razmo pitanja.
Ar so ga njegovi prijatelje ne šteli razmiti, je iskao Ivan pomoč i tolažbo pri očenom prijatelj, šteri zarazmi liidi najbole tihe vzdihe srca. Tu v kapelici pred večnim posvetom je razkri-vao svoje srce i se izjokao do mile vole. Tu je mislo na nepozabno i drago pokojno mater, štera je počivala na dardilskom cintori, čiito je, da njemi duh šče žive, zato je tudi njoj zavii-pao svoje skrbi ... .
Njegovi pajdaši pa so ga osmehavali pa tudi profesori so njemi ne davali batrivnosti.
Potli je sam pripoznao, da je v Verrieres-i mogeo „malo trpeti". Trbe pomisliti, da Ivan nikak ne rad gučao od sebe i ne bo preveč, či se obrne reč „malo" v „strašno". To je pravi pomen te reči, štero so spregučala Ivanova viista, puna lubezni. Preveč je bio ponižen, da bi povedao, da je tri frtale njegovih pajdašov samo v tom pogledi na boušem, da so mlajši i zato majo bole veder i bister spomin.
Edino obiski v cerkev i detinska pobožnost do blažene Device Marije, štera njemi je nadomeščala zemelsko mater, so njemi davali moči.
Inači pa je verno spunjavao svoje dužnosti, da so ga nžj-bole sirmaški i najbole čedni pajdašje jemali za zgled.
Minolo je leto. Ivan se je napoto v Ecully, ne da bi se kaj obogato z znanjom. Tu je povedao svojemi staromi plivanoši, ka ga teži: ne je daleč njegov cio do diihovništva ali strašno žmetna je ta pot, ki pela do njega.
Plivanoš Bal!ey je dosegno, da so Ivana sprijali v velko semenišče v Lyoni, da se nadale pripravi za svoj cio.
Žmetna leta so bila to za njega. Ne je razmo latinskoga jezika — kak bi pa naj razmo, gda niti rednih škol ne meo. Pajdašje so njemi posebi tumačili, pa ne se ga prijalo nikaj. Da pa je znao potli na fari delati prave čudeže v vodstvi duš, je dosta pripomogla njegova vztrajna delavnost i milost boža, s šterov ga je obsipao Bog. Sedo je pri knigaj, se včio, si tro glavo ali razmo je nikaj ne.
Gda je dobo pri izpiti pitanje v latinskom jeziki, je bio tak zmešani, — bio je navzoči tudi eden kardinal, — da ne mogeo nikaj spraviti iz sebe, pa tudi guči v latinskom jeziki so bili za njega mrtve reči.
Po izpiti so njemi povedali, da je za njega najbouše, da odide iz bogoslovja, ar je nezmožen, da bi postao duhovnik lyonske piišpekije.
To je bio za njega najvekši vdarec v čelom živlenji. Nišče v čelom bogoslovji ne tak goreče hrepeneo po diihovniškom stani kak on, pa tiidi nišče ne bio tak daleč od njega kak on... Vse njegovo dozdajšnje trplenje, vse moke, ki jih je prestao, so zaman!
Srce njemi je trgala velka žalost, duševno trplenje ga je žgalo.
Kama naj ide, kama se naj obrne zdaj, gda so njemi zaprli dveri? Ali se naj potopi med svetcke liidi, on, ki je skrivao v sebi samo to edino želo, da bi se popunoma mogeo posvetiti Bogi? I vse to samo zato, ar ne znao zadosta latinski!
S temi mislimi je prišeo k plivanoši Balley-i pa njemi je razgrno svoje težave.
Plivanoš Balley je sprevido, da bo trbelo napnoti vse sile, da dokonča bogoslovje.
I resan ga je začno sam včiti. Ka ne razmo v latinskom jeziki, njemi je raztumačo v francuskom jeziki. Te priprosti plivanoš je meo ovači menje znanja, kak profesorje v Lyoni, ali njegovo znanje je bilo v tom pogledi dosta več vredno, ar je jako dobro znao iz vsega toga, ka je vido ali čiio, sprebrati večne i stalne misli ali z drugimi rečmi, znao je čteti knigo ži-vlenja dosta bole pravilno i verno kak vnogi profesorje.
Tu v veškom farofi pa se je Ivanova pamet dosta bole nalehci razpletala i tak je raslo njegovo znanje.
Ivan se je po trej mesecaj pali znajšeo med svojimi starimi pajdaši. Prišeo je delat izpit.
V dvorani je sedela komisija, sestavlena iz najbole vučenih duhovnikov cele lyonske piišpekije. Že pogled na vse te obraze je Ivana smeo. Zato je slabo zarazmo latinsko pitanje i slabo odgovoro. Komisija ne znala ka bi: ali ga naj pali odbije, ali šče naj čaka? Vsi so dobro poznali žilavo delavnost, pobožnost i dobro volo Ivanovo. Dali so njemi tanač, naj proba iti v drugo piišpekijo.
Ves žalosten i zdvojeni nad samim sebom, je pali stopo pred plivanoša Balleya. Balley je sprevido nevarnost i se včasi podao v Lyon. Tam je dosegno. da sta bogoslovni ravniteo pa piišpekov namestnik prišla na farof spitavat Ivana.
Ivan je zdaj tu vse inači odgovarjao na stavlena pitanja, gda je vido same prijatelske obraze i to v domačem, francuskom jeziki.
Zdaj so več nikaj ne meli proti prejemi subdiakonata. Sub-diakonat je prvi višiši red, gde se kandidat s prisegov zaveže i obliibi, da bo živo čisto i vsakši den molo brevir.
Gda je mogeo piišpekov namestnik pitati bogoslovnoga rav-nitela tista odločilna pitanja pred subdiakonatom, ali si je kandidat nabrao zadosta znanja, je njega samo pitao:
—	Je mladi Vianney pobožen? Ali zna moliti sv. čislo? Ali časti blaženo Devico Marijo?
—	Ka se njegove pobožnosti tiče — je odgovoro ravniteo, — je pelda celomi bogoslovji.
—	Dobro. Sprimemo ga. Drugo pa opravi milost boža.
I na den Srpne Marije je Ivan sprijao subdiakonat.
Gda si je oblekeo belo halo i se dotekno praznoga keliha, je dao za vsikdar slovo vsemi, ka ga je vezalo na posvetno
živlenje. Njegova duša je bila zdaj izklesana s trplenjom i olepšana s poniznostjov . . .
Gda je šla prošecija novih subdiakonov iz piišpekove cerkve v bogoslovje, je navdušeno pa iz vsega srca spevao Benedictus (Blagoslovleni), pesem zahvalnosti, tak ka so si vnogi mislili:
—	On zna menje kak drugi, pa on bo šče v službi Boga delao velke stvari.
Zmešani časi so bili te. Napoleona so prisilili, da se je mogeo odpovedati svojemi francuskomi casarstvi. Zato Ivan ne
mogeo nadale vršiti svojega včenja v bogoslovji, liki je dobo dovolenje, da se je včio v Ecully-ji pod vodstvom plivanoša Balleya.
V tom časi je dobo tisti den pred svojim godov-nom v juniji diaiconat, to je zadnji red pred posveče-njom, gda je že smeo tudi krstiti pa boto reč glasiti.
Zatem je šče mogeo napraviti eden izpit na fa-rofi pred pušpekovim namestnikom. čiravno ga je spitavao celo voro najžmet-nejša pitanja, je Ivan jasno i dobro odgovarjao. Domenili so se, da ga kem prle posvetijo za duhovnika.
—	Dosta bole trbe cerkvi pobožne duhovnike, kak pa samo vučene — je pravo piišpekov namestnik.
Ar lyonskoga piišpeka ne bilo doma, zato so ga napotili v varaš Grenoble, da ga tisti pušpek posveti. S kakšimi lehkimi stopaji je Ivan klačo vso to pot peški, dugo 100 km. Na poti so ga večkrat stavlali soldaki i ga strašili z bajonetami. Sam je hodo, nihšče od domačih ga ne sprevajao, nieden prijateo njemi ne posodo duge poti. Kak tiihinec je prišeo k pušpeki, ki ga je z veseljom posveto za duhovnika.
Kak je gledao na dostojanstvo duhovnikovo, nam nazna-čijo reči, štere je potli pravo pri včenji katekizmuša: — Nekaj velkoga je duhovnik. Duhovnika bodo samo v nebesaj dobro razmili. Či bi ga mogli na zemli razmiti, bi spomrli, ne od straha, liki od lubezni . . .
Te den je bio za Ivana, kak da bi se nebesa nagnola k zemli. Kak sveta posoda pripravlena za božo službo, je bila njegova duša i telo. Denok so njemi po telkih letaj nevol i tr-plenja dopustili pot do oltara.
Vsa ta mlada leta, od gda je začiito v sebi bože pozva-nje, se njemi je vidilo, kak da bi se ga sam Bog brano. Oča
Jezuš je nošo z trnja spleteno korono, naj smo mi ponižni i radi mamo siromake.
njemi je že zdavna odpovedao vso podporo za šolanje, soldačka služba ga je odtrgala od včenja, štero je ravno začno, dvakrat ga je beteg vrgeo v postelo, včenje njemi je s takšov žmeča-vov šlo v glavo, da bi njemi skoro za vsikdar zaprli dveri bogoslovja i nazadnje komaj dosegno, da so ga posvetili.
Pa denok! Postao je duhovnik. Pokazao je pri svojem včenji, da človeča vola premore vse s pomočjov bože milosti.
V	tistoj piišpekovoj kapelici, gde je bio posvečeni, je den pred Velkov mešov sliižo prvo sveto mešo.
Nato se je podao v Ecully, k plivanoši Balley-i. Te njemi pa je sporočo veselo vest, da je postavleni za kaplana v Ecully. Posinovleno dete je ostalo pri svojem oči, da njemi pomaga pri rešavanji duš i njemi zatisne trudne oči.
Napoto se je tiidi domo. Vsa mračna skrb je bila pozab-lena, gda se je novomešnik prikazao doma. Pa v vsem tom ne-beskom veselji ne pozabo na mater: poiskao je njeni grob pa dugo i vrelo tam molo ...
Ivan je začno rešavati duše v Ecully-ji. Prvi spovedanec, ki je spadno pred njim na kolena je bio seri plivanoš Balley. Ne bilo bole priličnoga, komi bi razodeo svoje slabosti, kak te njegov vučenec. Vido je, da je to odebrana duša, gde brezi ne-hanja deluje milost boža.
V	njegovoj spovedavnici je od dneva do dneva iskalo več liidi tolažbe. Telko časa je presedo v spovedavnici, da je pozabo dati hrano tiidi svojemi teli.
Predgao je na kratko pa jasno, Čiravno ne gučao, kak kakši profesor je denok vse vrelo v cerkev, gda se je porazve-dilo, da bo prčdgao Vianney. Ne se je bojao, jim s predganice povedati v obraz vse njuve istinske napake. Trbe pomisliti, da Ecully ne bila kakša vzgledna i jakostna ves; tu so pili, vživali pa plesali, gda so samo mogli. Pa tiidi revolucija je nehala za sebov vnogo, vnogo slaboga.
Za dobro krščansko živlenje je Ivan sam davao peldo. Te tresetiletni svetec je bio zviinredno dober, preprosti, ali priličen, pri vsem tom pa molo, dosta molo, da je mogeo krotiti svoje telo.
Kaplanovo zdržavanje je plivanoša Balleya preči koštalo. To so razmili farniki. Nosili so njemi zabadav vse, ka je trbelo za njegovo zdržavanje, ali pa njemi davali za polovično ceno.
Vse pa, ka je Ivan dobo za sebe, je dariivao sirmakom. Ednok je mogeo iti v Lyon, da obišče nekšo gospo. Mogeo si je obleči tudi nove hlače. Na večer pa je prišeo domo s pono-šenimi i zamazanimi hlačami. Na poti je najmre srečao sirmaka, šteri je ves drgetao od zime, smilo se njemi je pa zameno svoje nove hlače z njegovimi starimi.
Te farof je skrivao v sebi dva svetca. Kak da bi se štela vganjavati v spokornosti i pobožnosti! Skupno šta molila brevir i po cele vore preklečala pred tabernaklom. Plivanoš Balley je noso spokorni pojas. Vianney si je pa dao na skrivoma napra-
viti pruslek iz kozine dlake, šteroga je noso odsegamao na goloj koži.
Pri obedi, či sta bila sama, sta vina ne pila. Jela sta krum-ple s čarnim kruhom ali falat mesa, ki pa je bio od vnogoga kuhanja ves čaren, ar je vsikdar tisti falat prišeo na sto.
Zgodilo se je celo, da je plivanoš javo kaplana na piišpe-kijo, da preveč strogo žive, da je prestopo mejo rednoga živlenja.
Posebno liibezen pa je gojio Vianney do betežnikov. Večkrat jih je pohodo i čudovito jih je znao tolažiti, da jim je trpeči obraz oblejalo nebeško veselje, čitiidi jih je beteg prikleno za duga leta na posteo.
S plivanošom Balleyom je živo v neskaljenom prijatelstvi, čiravno sta bila tak sirmaškiva, da je celi farof zmogeo samo edno marelo, gda sta šla kama na proščenje i sta jo vzela s sebov, či bi jiva znao gde dobiti dežč.
Pa plivanoš Balley se je pomali napoto proti večnosti — starao se je. Beteg ga je privezao na posteo, na nogi se njemi je napravila rana i v zimi je v starosti 65 let izdihno svojo dušo.
Ves zdelani od dela i oslableni od strogoga posla, se je vlegeo truden romar pa bogati na zasliiženji, je na veke zaspao v Gospodi.
Eden den prle kak se je odselo na ov svet, je zročo svo-jemi „dragomi deteti" svoje spokorne stvari: bič pa pojav. To pa zato, ar ne bi bio rad, da bi po smrti najšli te stvari na njegovom teli.
Ivan je jokao za pokojnim plivanošom kak za lastivnim očom. Večkrat je potli s skuznatimi očmi pravo: — Vnogo lepih duš sam vido ali lepših nikdi ne!
Med vsemi djanji, štere so kinčale živlenje toga občiidii-vanja vrednoga mrtveca, je najlepše bilo to, da je vzgojio svetca Vianneya. Zato je Ivan vsakši den do smrti mislo na njega pri meši.
Ekiillijski farani so se včasi po tom obrnili na piišpeka i ga prosili, da bi Vianney ostao pri njih za plivanoša. Ali nikak so ne mogli toga dosegnoti.
Nekaj tjednov kesnej pa je v maloj i sirmaškoj vesnici Ars, okoli 40 km severno od Lyona, mro mladi plivanoš, šteri se je komaj priselo ta. Pušpekov namestnik je sporočo Vianney-i: — Prijateo moj, Vi ste imeniivani za arskoga plivanoša. Je to mala fara, gde nega ravno dosta lubezni do Boga. Fara sama nema nikših dohodkov, edino občina Vam plača na leto par sto frankov. Ali v toj zapiiščenoj i delešnjoj fari Vas boža milost ne bo zapustila! To je posliišao Ivan Vianney, šteromi je te bilo 32 leti.
Sredi zime, meseca februara 1. 1818., se je napoto Vianney proti Arsi, da prinese v to malo faro več lubezni do Boga. Tli je po 42 letnom deli zatisno trudne oči, gda je iz te fare napravo žareče ognjišče bože lubezni, štera se je razlevala po vseh faraj ne samo lyonske piišpekije liki cele Francije. (Dale).
Palau Gabriel, D. 1.
Po Kristušovoj poti. xx.
Nešterna pritožba Srca Božega, našega Vučitela.
1.	Sinek moj, rad bi bio, če bi odkrio pred mojim srcom ne samo to, proti šterim grehom i zablodam si gučao, nego to tudi, keliko grehov si preprečo s svojov priličnostjov i modros-tjov pa s pomočjov moje milošče.
2.	Rad bi bio, če bi mi našteo, kelikokrat si ne doprineso dobroga dela, kda bi lejko doprineso i ravnotak kelikokrat si ne včino dobro mojemi najvekšemi sovražniki, kda si meo priliko za to?
3.	Rad bi bio, če bi premislo, keliko zveličavnih del si opravo za mene, kelikokrat si se zatajo i premagao, da bi se mi dopadno?
4.	Rad bi bio, če bi preiskao, kelikokrat si preprečo povrnenje grešnikov i kelikokrat si zavirao predstojnike Cerkve v deli za zveličanje i mir?
5.	Rad bi bio, če bi premislo, zakaj se hvališ s svojov srčnostjov, če ne veš biti z ednim tudi moder i zakaj se držiš za priličnoga, če nikaj nemoreš skončati ?
6.	Rad bi bio, če bi preiskao, da li je tvoje oponašanje v cerkvi dostojno ali mlačno i da li je takše tvoje živlenje, kak ednoga krščenika ali pa kak ednoga pogana?
7.	Rad bi bio, če bi povedao, kakše sade je do-zdaj prinesla tvoja pobož-nost i ne si li raj meo vaje svoje pobožnosti, kak pa zatajiivanje?
8.	Rad bi čiio z tvojih viist, keliko duš so pridobile tvoje reči i tvoja djanja i keliko svojih bližnjih si pobolšao s svojim oponašanjom i z vernim spunjavanjom svojih stanovskih dužnosti?
9.	Dokeč so takši brezbožniki i grešniki, ki so menje graje vredni kak ti; dokeč so med temi, ki majo bole odkrito srce i bole nevtepeno živlenje kak ti: Tečas se ne drži za odkritoga, gorečega, mojoj zadevi sliižečega katoličanca, nego za grešnika i nepopolnoga človeka, ki sramoto prinaša na moje ime.
10.	Vnogi čakajo na plačilo, a kak malo se brigajo, da bi si je z dobrimi deli zaslužili?
11.	Sinek moj, ka sam ti lagojega včino, da včasi tak slabo ravnaš z menov?
Jezuš je v velikimi telovnimi mukami i z globokov duševnov žalostjov srečao svojo tužno mater, naj mi lubimo, poštujemo i bogamo svoje stariše i naj Iz srca častimo BI.
Devico Marijo.
BI. Rok Gonzales, Alfonz Rodriguez i Ivan del Castillo.
Oditi med poldivja plemena Južne Amerike, navčiti se njiiv jezik, med njimi živeti v neprestanih neprilikaj, nevarnostih i te-žavaj, skrbeti za njiiv duhovni i telovni napredek, jih spreobra-čati k Bogi i v zahvalo za vse to pa nazadnje mantrniško smrt pretrpeti — to zmorejo samo katoličanski misijonarje.
Nakratko podam tu žaloigro, štera se je odigrala v indijskih naselbinaj Paraguaja i Uruguaja v Jiižnoj Ameriki.
Po odkritji Amerike so se začnoli v njo preseljavati Euro-pejci, zvekšega tala Španjolci. Že na konci 16. stoletja najdemo v pokrajihi Paraguaja glavni varaš Asuncion napunjen s Španjolci i njiivim potomstvom. V tom varaši se je 1576. narodo
BI. Rok Gonzales.
(1576-1628).
Že kak mali dečkec je kazao posebno smilenje ino liibe-zen do siromaških Indijancov, ki so služili pri hiži i na imanji njegovoga oče, včio se je tiidi njiiv jezik. Postane duhovnik, katedralni vikar i župnik v Asuncioni. Imeniivan je bio tiidi za škofovoga namestnika v Buenos Airesi, pa on se je za vse to zahvalo i stopo v jezuitski red.
Na nasprotnoj strani reke Parana bluzi varaša Asuncion, so se začinjale pokrajine indijanskoga plemena Guaicuzu. Z do-volenjom svojih predstojnikov ide mladi jezuit Rok Gonzales ščista sam prek reke i po prerijaj i logaj išče domorodce. Kda jih najde, njim predga od Boga, od diiše i od Zveličara. Ne odbijejo ga. Zato se Rok preseli k njim, pozove pa ešče dva jezuita k sebi, da se navčita jezik toga plemena. Zavolo velkih povodenj pa misijonarje morejo iti nazaj v Asuncion. Vnogi domorodci so se viipali nositi ribe v varaš na odajo, gde so pohodili jezuite, šteri so jih vsikdar lepo sprijeli. Po nedelaj pa so prihajali v varaš k Božoj službi tiidi spreobrnjenci iz naselbine. Tak so si misijonarje pomali pripravlali tlo za svoje delovanje. Ednoga lepoga dneva se prikaže na obali reke nasproti varaša velka četa Indijancov s svojim poglavarom. Pozvali so jezuitskoga p. provincijala, naj pride z dvema misijonaroma k njim na obisk. Bilo je malo nevarno se odločiti za to, ar je pleme bilo poznano zavolo svoje prekanjenosti, nestalnosti i ne-zavupanja do Španjolcov. Pa šlo je za Božo stvar. Provincija z dvema misijonaroma odide. Z velkov slovesnostjov so divjaki sprijali misijonare i jih sprevajali v ves, gde so si lepo pogu-čavali, odebrali prostor za cerkvico i misijonsko postajo pa nato so divjaki sprevodih provincijala nazaj v varaš, pater Rok pa s svojim tovarišom ostane v naselbini. Ar pa je to pleme bilo
nomadsko, t. j. selilo se je iz kraja v kraj, sta misijonara včila obdelavati zemlo, odvračata je od bojov, v časi kuge pa sta njim doktora i dobrotnika. Poleg vsega toga pa oznanujeta reč Božo i krstita. Pomali vera tak napreduje v teh krajaj, da poš-lejo ešče štiri mlade misijonare na pomoč. Po njiivom prihodi p. Rok odide pomagat p. Lorenzani, ki je delao med plemenom Guarani. Kda p. Rok vredi eden misijon, pusti v njem nove misijonare, sam pa ide navzdol kre reke Parana. okoli jezera Ibe-ra i nastavla nove postaje. Pride tudi v Uruguaj, kama njemi pošlejo na pomoč dva mladiva jezuita: p. Alfonza Rodriguez i p. Ivana del Castillo. (Od teva zadnjiva patra živlenjepis i de-liivanje bomo v prišestnoj številki Marijinoga lista prinesli).
Trije križi.
„/ kriiali so ž njim dva razbojnika, ednoga na njegov o j desnici i drugo ga na njegovo j levici(Marko 15., 27.)
Vekša hudobija je ne mogoča na zemli, kak se je zgodilo na Veliki petek v Jeružalemi, gda je človek vmoro svojega Boga. Bogomorstvo. Što more segnoti do dna toj hudobiji? I doprinesli so to hudobijo toti liidje tistoga časa židovski popevje i voditelje naroda, a doprinesli so je tudi v našem imeni, ar je Je-zuš trpo za grehe celoga sveta.
Vsaki te najmenši greh ma deo v križi Gospodovom. Vsi smo ga tesali, vsi Gospoda na njega pribijali, vsi njegovo Srce prebodnoli, vsi ga mrtvoga Materi Mariji v naroče položili. Ne-dužen visi na križi, nedužen trpi v groznih bolečinaj na njem, nedužen, najsvetejši Bog vmira i vmerje na njem iz liibezni do nas. Iz liibezni do nas, da nas reši večnoga pogiiblenja. Za nas, zavolo naše večne sreče je najbogatejši postao najsiromaškejši, je prišo v štali na svet i na križi zdehno svojo dušo. Prešti, če moreš, njegove skuze! Prešti, če moreš, njegovoga Tela vdarce rane i mezlike, štere je pretrpo za tebe! Prešti, če moreš, vse kaplice krvi, štere je prelajao za tvoje grešne duše čistenja i odrešenja volo. Niedna kaplica ne ostala v smrtnobledom teli, vse je za tebe prelejao, grešnik. Križ nedužno trpečega i vmi-rajočega Boga je drevo zveličanja postalo za tebe, zato pa raj vmeri, kak bi svojega Gospoda več razžalo s premišlenim grehom, kak bi mrmrao proti križi, ki ti ga je naložo! Na tistom mesti, kak se trdi, kde je zakopan Adam, prvi človek je stao križ i rešna krv je tekla na njegovo glavo, na glavo vsega človeštva. I tekla je tisti petešnji den, šteroga je Eva stegnola svojo roko po sadi i jela pa zapelala tiidi moža proti božoj prepovedi. Tisti den, kda je zmagao šatan nad človekom je pre-magao Kristuš s svojim križom šatana i spravo človeki rešenji. O liibi, liibi, liibi, človek zato svojega Boga.
Liibi ga tak, kak ga je liibo blaženi Dizmas, ki je poleg Jezušovoga Križa bio razpeti. Spokoro seje. Drugi križ je bio
križ spokornika. Pokoro moramo delati vsi, če se ščemo zveličati. Ve je Jezuš jasna povedao, da če pokore ne bomo delali, vsi se pogiibimo. Če je nedužen Boži Sin tak strašno pokoro delao ne za svoje, nego za lučke, naše grehe, če je Prečista i Brezgrešna Devica Marija tak grozno trpela v čelom svojem ži-vlenji, posebno na Kalvariji pod križom Gospodovim, tudi ne za sebe, nego za nas, za naše grehe, o keliko bole smo se du-žni mi pokoriti za svoje grehe! Pokorimo se! Pokorimo se pa zavupajmo, se razveselimo pa potolažimo. Jezuš je obečao za pokoro desnomi razbojniki: „Ešče dnes boš z menov paradi-žomi." Tisti den, kda je Jezuš dušo pusto, se je preselo na drugi svet tudi desni razbojnik i Jezuš ga je rešo očiščilišča, purga-toriuma, vido je Boga i tak vso večno srečo svojo. Ar Boga gledati je naše zveličanje.
Če se pa ne bi spokorili, če smrtnih grehov ne bi ostavili, če bi nadale blodili po poti nečistosti, pijanosti, nevernosti i drugih hudobij, te nas čaka obsodba tretjega križa. Okorni grešnik je vmro na njem. Ne ga strsnolo trplenje Jezušovo, ne ga je geno zgled spokornika Dizmasa na desnom križi, on je dale lu-bo greh i sovražo dobroga Boga. Sveti Auguštin pravi, ka se je eden toti povrno na smrtno viiro, a samo eden, te drugi se je pa pogubo. To nam je opomin, da ne odlašamo pokore, nego kak pravi sv. Duh v 94 Psalmi: „Dnes, če njegov glas zaslišite, neobtrdnite svojih src!" Na to nas vči tudi tretji križ, križ pre-kletoga nepokornoga grešnika.
Križ nositi moramo, ščemo ali neščemo, a nosimo ga v nedužnosti, ali bar v pokori, nikdar pa ne v nepokornosti. Križ v nedužnosti i v pokori je kliič od nebeških vrat, križ v nepokornosti je kliič od peklenskih vrat.
Pisma naših z misijonov.
Pismo č. s. Jug Cireneje, vsmiljenke iz Gederovec, ki dela na Japonskom.
Velečastiti gospod!	Osaka.
Minolo bo skoro edno leto, kak redno prejemamo lepo darilo, Marijin list, zato je dužnost hvaležnosti, da se oglasim z jezerokratnim Bog plačaj.
To je prvi list, ki mi je bio dani do rok v domačoj hiši i te mi je bio kažipot v živlenje. Ztnirom ga težko pričakujem, posebno sem se razveselila 7 Številki. Teliko novih delavcov v goricaj Gospodovih. Siromaška moja rodna zemla i tak blagos-lovlena. Tem božim izvoljencom sem posebno posvetila svoje nevolne prošnje i misijonske žrtvice. Dnevno ponavlam : Gospod pošli svete delavce na svojo žetev.
Eti v Osaškoj škofiji je tudi vsako leto eden pesvečen, letos smo tudi meli novomešnika, eden pa pride vsako leto iz Evrope. Malo število. V februari je vmro šče komaj nad 30 let
star misijonar, drugi je betežen i zaednok nezmožen dela. Sam msgr. Castanier oskrblava dve že nastavlenivi župniji. Večkrat čiijemo, posebno iz sosedne Kitajske, od velikih uspehov i številnih sv. krstov naednok. Na Japonskom je vse inači, najpo-zadnješa dežela je na vzhodi. Do nje je prisvetila pozno svetlost sv. vere. Tudi zdaj stane misijonare velika žrtev, uspehi pa ne so jako vidni. Tolažbo majo v tom, da tisti šteri spoznajo istino, se je oklenejo s celim srcom. Pogani večkrat pravijo, kak dobri so krščeniki. Zgledi jih vlečejo, ar jako opazujejo, posebno ka njim je novoga. Priporočam drago Japonsko Vam, velečastiti i vsem pobožnim dušam v molitev.
Japonec ide jako natenkoma naprej i kda popunoma raz-mi, te se komaj obrne. Žrtve dobrih kristjanov v domovini re-šavajo te siromaške duše. Če bi doma samo malo čutili, kak nesrečen je človek, ki nepozna pravoga Boga, bi njim radi s podvojenov duhovnov gorečnostjov pomagali. Tudi najbogatejšemi pogani je nepoznana prava sreča, štero Bog deli tudi najsiromaškejšemi krščeniki. Pomagati do te sreče, je naša najvekša zadeva. Hvala dobromi Bogi, začetek je že. Ravno je tri leta, ka je boži Misijonar pozvao tudi vsmiljene sestre vnajdalno misijonsko deželo. Lani na sprotoletje je bilo dograjeno prostorno poslopje za dispanzer. Pravi dom japonskih siromakov, šterih je ne malo. V juliji smo preselile dispanzer iz japonske hiše, ki je služila v te namen, bila je pretesna. Zdaj se je delo obširno odprlo, sem prihajajo siromacje po razno telovno pomoč. Večkrat dobijo dušno, štere neso iskali. Nešteri pridejo samo po sv. krst, ne samo deca, tudi starejši; to nam je najvekša tolažba, da jih milost boža vnogokrat ravno pred smrtjov napoti k nam. Pred kratkim smo bile tudi prisiljene staviti naraščajoče siromake, se zna s teš-kim srcom. Edno popoldne jih je prišlo nad 120 na prevežiiva-nje, preiskavo i drugo pomoč, nesmo zadolele z delom.
I	Oprostite velečastiti, da Vam na dugo razlagam, ka Vas
gotovo ne zanima. Ešče ednok jezerokrat Bog plačaj za lepi Marijin list. Ponižno prosim, v diihi blagoslovite Vašo rojakinjo, štera ostane z vsem spoštiivanjom, velečastiti gospod, Vam spošt-livo vdana sestra — Antonija Cirenija Jug, vsmilena sestra sv. V. P.
Jezuš je vmro na križi za vse ludi, naj ga vsi ludje liibijo i pridejo do večnoga zveličanja. Zato dosta moli za povrnenje grešnikov i podpiraj delo za povrnenje greSnikov v mi-sijonaj i dobrom tiski.