dar samo zä dve mesti (Hattušaš in Kaneš) ugotovljena njihova lega. Doslej se je z geografskimi vprašanji posebno bavil hetitolog A. Goetze. Hvaležno zato pozdravljamo skupno delo pokojnega arheologa J. Garstanga in njegovega ne­ čaka O. R. Gurneya. • V. K. Zgodovina Ljubljane, 1. knjiga, Geologija in arheologija, Ljubljana 1955, 458 str., več risb, fotografij in tabel v tekstu, ena priloga ter povzetki v nem­ ščini, francoščini in angleščini. Prvi del Zgodovine Ljubljane je izšel kot počastitev 10. obletnice osvobo­ ditve Ljubljane, pripravil pa ga je Mestni arhiv. Perspektivno so v pripravi še trije zvezki. Vsi skupaj naj bi predstavljali obdelano celotno zgodovino Ljub­ ljane vse do osvoboditve. Ze iz podnaslovov knjige je razvidno, da je ta razdeljena v dva glavna dela, in sicer na geologijo in arheologijo, ki so ju obravnavali razni avtorji. Prvi del, ki obravnava geologijo, je v celoti obdelal Ivan Rakovec pod naslovom »Geološka zgodovina ljubljanskih tal«. Že v uvodu je poudaril, da je potrebno za lažje razumevanje in interpretacijo vzeti v poštev širše področje, kot je področje samih ljubljanskih tal. Zato, večkrat obravnava celotno slo­ vensko ozemlje oziroma tudi Sredozemlje in celo celo Evropo, s posebnim po­ udarkom na ljubljanskem ozemlju. Celotno geološko zgodovino ljubljanskih tal je pa'razdelil v več poglavij, in sicer: Opis kameninskega gradiva in njegova časovna razporeditev, tektonsko zgradbo ljubljanskih tal, izoblikovanje po­ vršja na ljubljanskem prostoru in paleogeografski razvoj ljublja'nskega pro­ stora. V vsakem poglavju oziroma v vsaki geološki periodi je poleg kamenin­ skega gradiva izčrpno obravnaval tudi favno in floro. Poleg teh na koncu še dodaja tabelaričen pregled geoloških dob in stratigrafsko razvrstitev kame­ ninskega gradiva na ljubljanskem prostoru ter njegovem zaledju. Kot poslednje so dodane opombe in obš;ren seznam uporabljene literature. Povzetka sta v angleškem in nemškem jeziku. Drugi del knjige je zastopan z arheologijo. »Uvodni pregled zgodovine ljubljanskega okoliša do naselitve Slovanov« je napisal Bogo Grafenauer. V tem delu daje celoten prerez življenja na ljubljanskih tleh do vključno X. sto­ letja. Poseben poudarek, ki spremlja zgodovino je na ekonomiki, trgovini, trgovskih poteh in socialnem stanju. Avtor tako v prerezu povezano obravnava vsa obdobja, ki jih pozneje v sledečih člankih razni avtorji kot so S. Brodar, J.Korošec in J. Klemene razčlenjujejo ter skušajo podkrepiti tudi s spremnim dokumentarnim gradivom. Povzetki so v francoskem in nemškem jeziku. Paleolitik obravnava v prispevku »Ledenodobni človek na ljubljanskih tleh« Srečno Brodar. Na samem področju Ljubljane niso odkriti sledovi bivanja ledenodobnega človeka. Zato avtor obravnava širše področje oziroma celo Slo­ venijo, na temelju katere podaja približno isliko življenja v tedanjem času. Smatra pa, da v ljubljanski kotlini ne moremo pričakovati staro kameno dobo v zgodnejših periodah. Nekaj slučajnih najdb, tako spodnjih čeljustnic staro- pleistocenskega losa v bivši Vidičevi opekarni na Viču, ki imajo neke poškodbe izvirajoče mogoče od- ledenodobnega človeka smatra avtor za nesigurne. Tudi najdba rogovja severnega jelena, ki pripada mnogo mlajšemu obdobju in, ki je bilo najdeno na Vrhniki, na katerem je videti stare vreze in zareze, ni po­ vsem sigurna. Na koncu razprave je poleg uporabljene literature povzetek v francoskem in nemškem jeziku. »Oris prazgodovine Ljubljane«, je podal Josip Korošec. Ze v uvodu na­ glasa, da ožje področje Ljubljane v prazgodovini ni moglo imeti pomembnejše vloge. Za obravnavanje ne moremo'vzeti v poštev le ozek prostor današnjega mesta Ljubljane, temveč moramo zajeti geografsko širše območje, fki kljub geografski razsežnosti predočuje neko zaključeno celoto. Tako je avtor vključil tudi Ljubljansko barje v področje Ljubljane, ki skupaj z ostalimi predeli pred­ stavlja mesto dogajanja v prazgodovini. Človek naj bi se naselil na področju Ljubljane že v mlajši kameni dobi, vendar je pa avtorju bilo na razpolago dvomljivo gradivo. V kasnejšem času. 215 to je na koncu mlajše kamene dobe, dalje v eneolitu in na začetku bronaste dobe je pa bivanje človeka že dovolj izpričano. Skoraj izključno so zadevne najdbe na področju Ljubljanskega barja, kjer so poznane le naselbine in ko­ lišča, medtem ko so grobišča neznana. Avtorjevi Sklepi glede kolišč so na osnovi do tedaj obljavljenih in znanih kolišč v okolici Iga in Notranjih goric. V zvezi s tem se ukvarja s topografijo in stratigrafijo kolišč ter s kulturnimi in materialnimi ostalinami, deljenimi po najdiščih, ravno tako tudi s slučajno najdenimi predmeti, predvsem s čolni izdolbenci ter antropološkimi izsledki. Od časa, ko je izšla »Zgodovina Ljubljane«, to je 1955. leta, se je slika tako opredeljevanja, kakor tudi množine kolišč itd. že v mnogočem spremenila. Sam avtor, a tudi drugi so se na raznih mestih dotaknili problematike tega časov­ nega obdobja. Tako avtor pri problemu kolišč navaja le kolišča, ki so bila znana do 1953. leta. Od tega časa dalje pa so odkrita še na drugih mestih. Pri stratigrafiji kolišč je tudi sam avtor napravil kasneje neke korekture^ o načinu gradnje in prostoru, kjer so kolišča stala, z ozirom na nekdanje jezero (Arheo­ loški vestnik V/l, str. 5 idr.). Po njegovem novem mnenju kolišča niso stala neposredno na jezerski gladini, temveč ob vodi že na suhem mestu, ki pa je bilo od časa do časa poplavljeno '(Blatna Brezovica — v tisku). O samih stav­ bah pa trenutno še nimamo nikakršnih konkretnih elementov, da bi mogli so­ diti o njih obliki. V naslednjem poglavju avtor obravnava drobne kulturne ostaline, ki jih deli po mestu najdb, tako na kolišče pri Igu in na kolišče pri Notranjih goricah. Ker nimamo točnih najdiščnih podatkov, obravnava avtor kolišča pri Igu kot celoto z vsemi materialnimi ostalinami. V novejšem -času je tozadevno že iz­ vršena korektura s poizkusom delitve teh ostalin v mlajšo in starejšo fazo (AV IX—X, 94 si.). Pri ugotavljanju izvora sodi Josip Korošec, da se'je ižanska kultura ustvarila na več komponentah, kot takšna naj bi bila badenska kul­ tura, kultura zvončastih čas, mogoče kultura vrvičaste keramike ter mogoče vpliv unjetiške kulture. Dalje povezuje kulturo Ljubljanskega barja oziroma ižansko kulturo s slavonsko kulturno grupo, ki pa ima kljub vplivom močan lokalni poudarek. Kulturne ostaline kolišča pri Notranjih goricah smatra za mlajše, kakor so pa prej imenovana kolišča. V posebnih oddelkih obravnava čolne izdolbence in pasti. Medtem ko čolne datira od časa življenja ižanske kulture pa vse do sred­ njega veka nove ere, barjanskih pasti, ki so znane drugod v Evropi od bronaste pa do železne dobe in celo v srednjem veku pa avtor ne more klasificirati ča­ sovno, ker nimajo nobenega spremstvenega gradiva. Znatno manj najdb imamo iz bronaste dobe. Vsekakor pa bo sem, spadalo kolišče pri Blatni Brezovici, ki je bilo raziskovano 1953. leta. O tem govori avtor v dodatku v svojem članku. Posamezne slučajne najdbe bronaste dobe se nahajajo tudi v koritu Ljubljanice in na nekaterih drugih mestih, bodisi Ljubljane same ali njeni okolici, predstavljajo pa razne kose orodja ali orožja. Naselitvene razmere so se v tem času na področju Ljubljane in njene okolice v mnogočem spremenile. Ze samo mesto naselbin se je spremenilo. Tako nimamo na Barju iz tega časa nobenega kolišča več. Zato pa imamo na okolnih višavah gradišča, novo obliko naselbin. Zal ni nobeno gradišče doslej raziskano, čeprav se domneva, da so se nahajala na Ljubljanskem gradu, Šišenskem hribu itd. Pač pa je najdeno na področju Ljubljane nekaj grobišč oziroma posameznih grobov. Takšno grobišče imamo na dvorišču SAZU med Gosposko in Salen- drovo ulico, na Trgu revolucije in poleg mostu čez Grubarjev prekop. Posebno bogato je grobišče na dvorišču SAZU, kjer so odkrili 65 žganih grobov z boga­ timi kovinskimi in keramičnimi pridevki. Avtor dalje navaja tudi nekatere po­ samezne najdbe železne dobe, odkrite na raznih mestih Ljubljane in njene okolice. Cvetoča doba železne dobe in mlajša železna doba sta danes znani le po posameznih najdbah in pa po nekaterih grobovih v okviru halštatskega gro­ bišča na dvorišču SAZU. Pridan je na koncu poleg celotne znane literature povzetek v francoskem in nemškem jeziku. 216 Pod naslovom »Zgodovina Emone« podaja Josip Klemene celotno zgodovino antične Emone od njenega nastanka do njenega propada. Emona je bila prvotno legijsko zimsko taborišče, ki je nastalo v času ko so Rimljani naglo osvajali vsa ozemlja proti vzhodu. Ko je bila državna meja postavljena precej daleč proti vzhodu in so rimske legije zapustile mesto, se prične za mesto doba nagle­ ga razvoja in blagostanja. V uvodnem delu tega članka avtor navaja zgodo­ vinska fakta, ki so motila ali vzpodbujala razvoj mesta. Življenje v Emoni je mogoče slediti vse do prihoda Slovanov, od tega časa pa nimamo več nobenih zgodovinskih virov. Posebej se avtor ukvarja v svojem članku z emonskimi utrdbami oziroma s celotnim emonskim obrambnim sistemom. V posebnem od­ stavku obravnava emonska grobišča, njihovo lokacijo ter najdbe. V oddelku, kjer govori o Emoni kot o prometnem središču v antiki pa obravnava vse glavne kraje in cestne zveze, ki so te kraje povezovale. Pri tem zajema vse slovensko ozemlje in podaja tudi ceste, ki so vezale naše ožje področje s kraji izven današnje republiške ali državne meje. Pri obravnavanju materialne kul­ ture avtor navaja najdbe in rezultate izkopavanj ožjega eindnskega mestnega območja. Po najdenem materialu so važni zlasti zaključki o ekonomiki in so­ cialnem stanju. Na koncu članka pa sta pridana in posebej obravnavana od­ stavka o verstvu in vojaški upravi. Za obravnavanje obdobja antike na naših tleh je takoj čutiti, da je avtor le redko kdaj moral zaradi boljšega razume­ vanja in interpretacije poseči preko območja ljubljanskih tal. To ne pomeni samo, da je mogoče, da je ožje ljubljansko območje v antiki imelo najvažnejšo vlogo, ampak da je ta čas najbolj raziskan in da imamo na razpolago največ vsakovrstnega gradiva. Seveda s tem ni rečeno, da v okvira tega obdobja in območja ni več nejasnosti. Na koncu članka pa avtor podaja seznam uporab­ ljene literature ter povzetek v francoskem in nemškem jeziku. Zadnje poglavje obravnava Josip Korošec pod naslovom »Arheološke najd­ be iz dobe selitve narodov in zgodnjega srednjega veka«. Ne v Ljubljani niti v njeni okolici nimamo po mnenju avtorja nikakršnih ostalin, ki bi izpričevale čas tik pred prihodom Slovanov. Tako imamo na območju Ljubljane le eno jagodo, ki bi pod znakom vprašaja pripadala temu času. Tudi iz časa naselitve Slovencev ter iz naslednjih stoletij Ljubljana še ni nudila ničesar. Nekaj ostalin imamo iz kasnejšega časa, te so z dvorišča SAZU, dalje najdbe ob Šempetrski cerkvi in na Jakopičevem vrtu. Vedno imamo opravka samo z grobišči. Le na dvorišču SAZU so najdeni naselbinski objekti, in sicer silosi ali žitne shrambe. Po tu najdeni keramiki datira avtor te najdbe v XI. ali XII. stoletje. Vsekakor nekoliko starejša so grobišča, ki so po pridevkih, to je uhanih in prstanih da­ tirana v čas okoli X. stoletja. Tatjana Bregant Jakob Unrest, Österreichische Chronik. Hereausgegeben von Karl Gross­ mann. Monumenta Germaniae historica. Scriptures rerum Germanicarum. N. S. T. XI. Weimar 1957, 369 str. Magda Röscher, Eine Rechtfertigrungsschrift des Abten Johann von Vik- ringr an das Cistercienser Generalkapitel (1489). Archiv für vaterländische Ge­ schichte und Topographie, 48. Bd., Klagenfurt 1956, 68 str. Doslej edina izdaja Unrestovega dela je dosegla že skoraj starost četrt ti­ sočletja (S. F. Hahn, Gollectio monumentorum veterum et recentium inedito- rum etc., I, 1724) in je bila seveda daleč od zahtev, ki smo jih navajeni postav­ ljati na sodobne kritične izdaje, uveljavljene najprej prav v zbirki Monumenta Germaniae historica. Karl Grossmann je pripravljal novo izdajo dobra tri desetletja: že leta 1923 je odkril na Dunaju nov rokopis Unrestove Avstrijske kronike (gl. MÖIG 39, 1923, str. 368 i. d.) ter že tedaj tudi opozoril na pomemb­ nejše variante, ki jih je vseboval novi rokopis v primeri z dotlej edinim znanim iz Hannovra. 217