Uradniki in socijalni deinokrati. Izpred Slov. Gradca. Tudi zoper slovenjgraško okrajno hranilnico se je na tihem med ljudstvom šuntalo, da je na slabih nogah, da ne more izplačati vloženih glavnic, da bodo vsi zgubili. Vsled tega hujskanja je imenovana hranilnica morala v treh uradnih dneh nad 25 tisoč gld. izplačati. Tako govoričenje dela škodo ne sarao hranilnici, ampak še bolj udeležencem, jemlje zaupanje do hranilnic in do državnih nadzornikov. Predzadnjo nedeljo pa so nam g. župnik povedali v cerkvi, da je slavno c. kr. okrajno glavarstvo v Slovenjgradcu prosilo vse gg. župnike, naj Jjudem razložijo, da je ono od n e z n a n i h oseb med Ijudstvo raztrošeno govorjenje neresnično, ampak da slovenjgraška hranilnica prav dobro stoji, da je pod državnim nadzorstvom, da njen rezervni zaklad znaSa 115 tisoč gld., da je njeno premoženje v hipotekarnih posojilih, v posostvib, menjicah, vrednostnih papirjih itd. naloženo, da se torej nič ne treba bati. Dobro! Slovenjgraška hranilnica je gotovo bogata, varna in zaupanja vredna. Osebe, katerezoper njo hujskajo, so slavnerau c. kr. glavarstvu do sedaj »nezn a n e«; gotovo pa mu mora biti znanastranka, katere se oni hujskači držijo, namreč da so socijaldemokrati tisli, ki šuntajo zoper hranilnice in zoper vsako posest sploh. In zoper te demokrate kliče glavarstvo župnike na pomoč. Kako pa je bilo pri volitvah? Pri volitvah pa so gg. komisarji na več krajih na razžaljiv način očevidno prezirali gg. župnike, inpodpirali demokrate; jasen dokaz imamo od volitve v Konjicah, kakor smo brali v »Slov. Gospodarju«. Pa tudi v Slovenjgradcu smo se čudili, ko je c. kr. okr. glavar od pet demokratov imenoval d v a v komisijo, od 21 krSčanskih volilnih mož pa samo enega! Tudi iz drugih dežel se je čulo, da so c. kr. uradniki podpirali socijaldemokrate proti krščanskim voliloem. Neverjetno in nerazumljivo pa je, kar piše graški »Volksblatt«, da so v Gradcu eelo cesarski namestnik sam in vsi namestniški svetovalci glasovali za socijaldemokrata, krojača Resel-a,- proti učenemu krščanskosocijalnemu profesorju Gutjahru. Kako se naj imenuje tako ravnanje, prepuščamo sodbi slavnega občinstva. Socijaldemokrati nič več ne tajijo, da hočejo revolucijo. Znani Bebel, vodja demokratov na Nemškem, je izrekel v berolinskem državnem zboru že leta 1872. in zopet leta 1881. znane besede: >Mi (ne jaz, ampak mi, moja stranka, mi demokrati) hočemo revolucijo«. Libknecht, drugi demokratični prerok, piše v svoji knjižici: »Zu Schutz und Trutz« Leipzig 1874 str. 17: »Naše delovanje je revolucijonarno! Revolucija! Grozno strašilo za stare babe obojega spola! Da, mi smo revolucijonarji! Mi hočemo spremeniti človeško družbo pri glavarjih in podložnikih!« In zopet je Bebel rekel dne 3. februvarja 1893 v nemškem državnem zboru: »Mi ne pripoznamo nobene višje gosposke, ne y nebesih in ne na zemlji«. Torej proč z Bogom in z vero, proč s cesarjem in njegovimi uradniki, tako kličejo socijalni demokrati. Komaj so pri nas prišli v državni zbor, so koj pokazali svoje sovraštvo do našega svetlega eesarja, ko niso hoteli poslušat iti njegovega prestolnega govora! Res, nerazumljivo nam je, da so nekateri cesarski uradniki podpirali demokrate zoper krščanske može!