Političen list za slovenski narod.
Po poŠti prejeman veljž: Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
i gid., za en mesec 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman veljž: Za eelo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesee 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške uliee št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velji tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob l/,f>. uri popoludne.

V Ljubljani, v petek 8. oktobra 1886.
Letnik XIV.
Nemška politika.
Da je Bismarkova politika Avstriji nasproti samopridna, povdarjali smo ob vsaki priliki. V novejšem času so to tudi Dunajski „židovski" listi sprevideli, kar je pa na Nemškem veliko vrišča napravilo. Omenjali smo že pred nekaj dnevi, kako sta se dva najvplivnejših Berolinskih listov spravila nad Dunajske časnike, ker so se drznili pisati, da je vrednost avstro-nemške zveze jako dvomljiva in negotova, kar je tudi res! Po drugi strani ostali so pa jako zgovorni preroki ter skušajo dokazovati, da Bismark v resnici ne sinč Avstriji na pomoč v balkanskih homatijah. Kaj pa potem zveze sklepa, če si ne upa, saj je vendar dobro znal, kake se razmere. Mar li naj bi Avstrija za Bismarka po kostanji v ognji brskala, on pa bi ji v potrebi hrbet pokazal! Da, ravno tako je. Bismarka je prej ko ne prevrat na Balkanu iznenadil, sicer bi bil mož pre-vidneje postopal, da bi se mu sedaj ne bilo treba umikati, kar ga sicer malo briga, a lepo gotovo tudi ni! Ob enem bi ga pa njegovim prijateljem ne bilo treba zagovarjati, kakor ravnokar dela dopisnik iz Nemškega v „Pol. Fragmente", kjer vpraša: „Kaj je dandanes iz celega iztočnega vprašanja nastalo? Prav nič druzega, kakor dvoboj med dvema državama, ki ste na propadu socijalno-političnem (!), dvoboj med Rusijo in Angleži."
Angležem Irci in razue azijatsko druhali tako v živo privijajo, da jim pač dolgo časa ne bo mogoče misliti na veliko svetovno politiko. Ruse pa notranja korupcija priganja, da svoje nezadovoljneže skušajo z zunanjimi političnimi dogodbami mamiti, kakor so to že delali ob času Katarine II. Z zunanjim mamljenjem prikrivajo svojo notranjo revščino. To sta Vam tista dva nasprotja, okoli kterih se ravnokar vrti vsa svetovna politika. Je-li tako ali ne? Poglejmo!
„Duobus ligitantibus tertius ga ude t" (kjer dva kravo držita za roge in za rep, tretji molze). V teh besedah tiči Vam vsa modrost in — svetno rečeno — prava modrost nemške politike. Nemčija res ne ve, zakaj bi ruskega medveda dražila in zakaj bi svetohlinskemu britanskemu leopardu potuho dajala. Nemčija na Balkanu nima čisto nobenih koristi, kakor, da skrbi za ohranjenje miru. Naj se medved in leopard tudi do krvi raz-mesarita, Nemčija se ne bo ganila, dokler nji sami ne pojde za nohti. Pri tem nas ne sme nobena reč iz uma spraviti, ne dosedanji čini starih diplomatov, ne nove fraze o evropejskem ravnotežji, kterega v resnici nikdar bilo ni in ga ne bo!
Pri presojevanji postopanja Nemčije, prav za prav Bismarkovega, ne smemo pozabiti še na neko drugo okoliščino. Ta okoliščina je socijalna nevarnost, ktera se grozi sicer vsim državam ter njih notranje razjeda in razdeva, kakor rak, kadar v drobovino zajde, a vendar še v posebni meri Nemčijo. Naj bi Bismark Nemčiji ne bil preskrbil tako zgodaj in tako ojstrih socialističnih postav ter tako strogo po njih no bil postopal, bi bili že gotovo grozovitih reči na Nemškem mnogo doživeli. Tako pa socijalizem ni mogel v klasje poganjati, cveteti ter grozovitega sadu roditi. In ravno ta socijalna nevarnost in soojalistom na strah prisilil je Bismarka, da se je z Avstrijo tesneje zvezal. Da bi bil kedaj mislil Avstriji zoper Rusa pomagati, ali pomagati Avstriji,
da bi si več zemlje ali sicer več vpliva na Balkanu pridobila, jako dvomimo in bomo dvomili, naj se tudi marsikomu še tako abolno in neverjetno dozdeva. Zato pa tudi mislimo, da je Nemčiji to predpis , po kterem se ravna v iztočnem prašanji, po kterem se je z Rusijo tako naglo porazumela, Avstrijo pa na cedilu popustila in po kterem se bode tudi zanaprej vedno ravnala.
Nemčijo orijentalno vprašanje nič ne briga, ali saj v nikakošnji primeri ne toliko, kakor Rusijo, Avstrijo, ali Turčijo. Zatoraj moramo le čakati ter skrbeti (ali brez ali s sočutjem in antipatijo kakor drago), za ohranenje miru. Naši topovi še prav lahko mirno v parku stojijo ter se pražijo, če tudi po Bolgariji že Kaulbarsrog ovili ter regenti ugovarjajo in se ruskemu poželjenju vstavljajo. Ni se nam toraj treba pehati niti za ideje Aksakovega, niti za novejši madjarski globus z raznimi deli Balkana.
Ob nasprotnem vetru mornar le gleda in pazi, da se mu barka ne prevrne in ne potopi. Da bi se tako ali tako ponašal, na to še misliti ne sme. Tako mislimo, je dandanes politično obnebje. Črni oblaki se podijo, vetrovi bučijo, politično morje je nepo-kojno. Vsak politikar gleda, da se mu država ne oškoduje. Naj tudi Avstrijo gleda, da se z Rusom po moči porazumlja. Na Prusijo in Anglijo naj se ne zanaša; nobena nima srca za nas, pač p a ste obe polni sebičnih namenov.
Zlasti je Nemčija še mlada; sočutje nima niti za Moškovitarja, niti za John Bulla, pa tudi za Avstrijo ne. Gola brezobzirna sebičnost je Nemčijo zvarila, jo je do sedaj vkup držala in te sebične politike se je tudi sedaj o žugajočem hudem vremenu poprijela in se je bode držala. Porok za to nam je Bismark, kteri vse to vodi. Toraj bo Avstrija tudi vedela, kaj ima storiti, komu sme zaupati, komu ne. Bog jo vodi!
Občili zbor »Narodne šole".
Kakor že omenjeno, vršil se je občni zbor društva »Narodna šola" dne 6. t. m. v mestni dvorani, kterega se je kakih dvajset učiteljev vdeležilo. Posvetovanje se je pričelo ob 6. uri popoludne iu je trajalo do 9. ure zvečer.
Predsednik otvori XIII. letno občno zborovanje, pozdravlja navzoče, zastopnike petih šolskih okrajev, ter razpravlja »Letni račun" točko za točko. Iz tega povzamemo, da je imelo društvo 126 udov, med temi so društvu naklonili nekteri znamenite zneske,
Vsih dohodkov je bilo 1677 gld. 17 kr. ter izreka društvo vsim blagim podpirateljem najprisrč-nejšo hvalo in slavo!
A tudi darov se še ni nobeno leto toliko izdalo, kakor letos, kar kaže predloženi račun, n. pr.: izdalo se je samo zvezkov ogromno število 56.428 posameznim udom itd.
Prestopivši k drugi točki dnevnega reda, se popravi dvoje tiskarskih pomot „Letnega računa", kterega priobči učiteljski list »Učiteljski Tovariš",' a se dopošlje tudi vsim častitim udom. Dalje se razpravlja predloženi »Letni račun" I., II., III. točka za točko. Iz tega posnamemo, da je imelo društvo vsih dohodkov 1387 gld. 72 kr. Ostanka za prihodnje leto ima na razpolaganje 177 gld. 66 kr.
— Dalje govori o zgodovini (g. Funtekovih »Prizorih" — kteri stanejo skupni znesek 147 gl. 70 kr. Knjižici se je iz raznih razlogov postavila cena 20 kr. Znesek za razprodane iztise se letos ni postavil v račun, ker se je do sedaj od vsega razpe-čala komaj polovica, ter ima društvo še okoli 500 iztisov na razpolaganje. Za razprodane se je izku-pilo 28 gld.; 250 iztisov se je dalo, a dosedaj se znesek za te še ni dobil, med temi pride kakih 200 iztisov na »Katoliško Bukvarno", drugo na razne šole in učitelje.
Vse obširno poročilo se vzame brez ugovora na znanje.
Dalje meni g. predsednik, da bi bilo umestno, da bi se zbor nekoliko razgovarjal o kakovosti blaga, kterega „Narodna šola" razpošilja, ker sliši se, da nekteri, kteri pa še društveniki niso, ali društvu še znamenite svote dolžujejo, brez vzrokov in neumestno čez ono neopravičeno govoričijo. Primerjajo razne zvezke od Grubauerja, Musila, Feitzingerja, Pretenhoferja i. dr. po ceni posameznih komadov in po kvaliteti papirja in zavitkov, pride konečno do tega, da je Grubauerjevo blago pri enaki kvaliteti in ceni še najugodnejše. Tudi daruje ta založnik vsako leto društvu nad 3000 komadov.
G. podpredsednik Praprotnik želi, da bi se temu razmotrovanju tudi še dodalo in določilo, ktere »številnice" se imajo v prihodnje rabiti, ali one z vodoravnimi ali navpičnimi črtami.
G. nadzornik Zumer pravi, da je vis. ministerstvo zaukazalo, da se imajo na enakomernih šolah enega in tistega okraja rabiti enaki zvezki. V ta namen oskrbel si je v Kamniku voljen odsek vse razne zvezke od raznih založnikov, ter je konečno po natančnem in vsestranskem primerjevanju se odločil za Grubauerjeve zvezke. Pritožbe zoper te zvezke on dosedaj še ni slišal v nobenem obziru in od nobene strani. Kar zadeva pa rabo številnic, so se učitelji tega okraja tako dogovorili, da bodo rabili one zvezke z vodoravnimi črtami v nižjih oddelkih, t. j. v I. in II. razredu, a v višjih oddelkih, t. j. oziroma v III. in IV. razredu, se imajo pa oni zvezki z navpičnimi črtami vpeljati in rabiti. Glede tablice se ni ničesa sklenilo. Tudi on je s svojega stališča, kakor gosp. predsednik, za Grubauerjeve zvezke.
G. Močnik vpraša, kakšne tablice, ali papirnate ali kamenite, bi bilo bolje udom razpošiljati. G. predsednik pravi, da je za papirnate tablice, ter navede razloge. G. Močnik pa pravi, da je za odpravo tablic; učenci naj rajše takoj od začetka pišejo na papir s svinčnikom, vsaj je papir sedaj neizmerno poceni in potem ni prehod k pisanju s peresom za učence tako mučen in težaven itd. Ko se je o tem še dalje razgovarjalo, pripoveduje tudi g. predsednik, da je slišal v Gradcu odlične gg. profesorje na obrtnijski šoli, kteri so odločno obsojali prepoved rabe ravnil, krožila itd. pri začetnikih, a nam se je ravnati po ukazih in nikakor teh prezirati.
Konečno 'so se vsi zjedinili v tem, da so zvezki-številnice z vodoravnimi črtami bolje za rabo od onih z navpičnimi črtami, a društvo si oskrbi obojih, da učiteljem lahko postreže z raznimi številnicami, ker ono noče v tem udom nobene sile delati.
m
•'r
V Ljubljani, 8. oktobra. Notranje dežele.
Pražakov odlok glede ravnopravnosti češkega jezika pred sodnijo jele so nemške ose že vsaka po svoje pikati in obirati. „N. fr. Pr." pravi, da ta odlok ni prav ničv druzega, kakor lečuata jed, za ktero si je Pražak čehe pridobil, da bodo za ogersko pogodbo v smislu vladi prijaznem glasovali. Pražak je to češko naklonjenost jako drago plačal, kajti vničil je jeduostni notranji promet pri sodnijah, ki je silnega pomena za jednoto avstrijske države. Vsled tega Pražakovega koraka se je položaj v svojem temelju spremenil in bližamo se dobi novih političnih prekucij v Avstriji, na ktero smo se v ravnokar minulih sedmih letih po malem pripravljali. — „Deut-sche Ztg." pa pravi, da je Pražak s tem Nemee iz novega spodbodil, da naj zahtevajo iz novega razkroj češke dežele v dva dela in razdelitev sedanje deželne nadsodnije v češki in nemški senat." Naj se le potolažijo. Avstrija zarad tega še ne pojde na kosce in Dunav se tudi Še ne bo obrnil od črnega morja nazaj proti Nemčiji, da bi jo potopil, Če se ju na Ceskem slovanstvu pravica zgodila. Kar je Pražak sedaj storil, moral bi bil že zdavnej storiti, kajti dal je le vsakemu svoje!
Da so liberalni Nemci po severnih Cehah izdajalci avstrijske države, je »Slovenec" že večkrat povdarjal in svojo trditev tudi z dokazi podprl. Sedaj so pa tisti ljudje po raznih časopisih ondi izhajajočih brez vse sramote tudi že kar sami pripoznali, da če bi Avstrija zopet kako leto 1866 doživela, bi se noben nemško-narodni Avstrijec ne premišljal prevzeti uloge, ki je svoje dni Efijalta za večne čase označila. »Deutsche Volkszeitung", v Liberci (Reichenberg) izhajajoč list in glasilo ondaš-njega župana, piše namreč: »Da bi se bratomorni boj leta 1866 sedaj še kedaj povrnil, pač ni mogoče, ker je narodna čut preveč vzbujena. Mi se s ponosom Nemce čutimo ter bi se pod nikakirni pogoji ne odtegovali temu, kar bi nam narodnostna čut veljevala." — To je vendar zadosti jasno rečeno : podpirali bi Pruse proti Avstriji na vsak mogoč način, kazali bi jim pota čez hribe, prinašali jim vohunska sporočila in kar je še drugih takih ljubeznivosti, ki se v vojnem času prijatelju skazujejo. Uboga Avstrija, da imaš prav ob meji take sleparje za podanike!
Dunajskim, anarhistom, je že zopet dolg čas in sami ne vedo kaj začeti, da bi javno pozornost nase obrnili. Dan 4. oktobra, cesarjev rojstni dan zdel se jim je za to jako umesten. Toda kaj storiti, da bi bilo vsaj govorjenja vredno? Na Dunaji anarhist ne pride lahko v zadrego. Dva kraja sta jih posebno mise vlekla. Rosovska velikanska skladišča drv in pa mostovi čez Donavski kanal. Nameravali so skladišča ob celem kanalu, kakor dolgo se raztezajo, zažgati. Drugi so bili zopet za to, da bi bilo več pozornosti, če bi se kak most preko kanala z dinamitom raznesel. Sreča, da je redarstvo vse to ob pravem času zvedelo, in je rokov-njače spravilo pod ključ. Ob enem zasledili so redarji pri delavcih tudi velikanske kupe dinamita, ki so ga takoj spravili. Novice te došle so, kakor se čuje iz redarskih krogov. Ni nemogoče, da so si jih socijalisti sami izmislili, da so zopet nekaj strahu med ljudi spravili.
Na Ogerskem vse zopet na to kaže, da bodo v skrajnem času silno veliko dvobojev imeli iu to|državni poslanci s c. kr. častniki. Povod temu barbarstvu dala je interpelacija, ki jo je poslanec Komjathy stavil zarad Christen-Herbertove zadeve v Pečuhu. Odprl je vrsto dvobojev, ktera utegne silno dolga postati, lajtenant Christen s tem, da je bivšega tovariša in sedaj podnotarja Herberta pozival na dvoboj zarad razžaljenja Herbertovega, o kterem je Christen mislil, da veljii generalu Janskemu, pa je po Herbertovi izjavi veljalo lajtenantu Christenu. Herbert pa povabila ni sprejel, rekoč, da se s človekom, ki se tri mesece za razžaljenje niti zmenil ni, ne bojuje. Stvar je prišla pred vojaški častni zbor in ta jo je v tem smislu odobril ter je smatral lajtenanta Ohristena za nezmožnega dati sa-tisfakcijo. Takoj na to dvignili so se Chri-stenovi tovariši in so pozvali poslanca Komjathyja na dvoboj, ki se mora do danes izvršiti in se je Komjathyju z vsemi častniki častnega zbora bojevati. Če je res, da je veliko psov zajčja smrt, se bo Komjathyju slaba godila. To ravno je pa druge madjarske poslance silno vznemirilo in so rekli, da če Komjathy pade, se bode ves »Atletični klub" zanj boril s častniki. Tisza je šel zarad tega dne 5. t. m. k cesarju ter mu je vso stvar sporočil. Kedaj bo vendar že prismojenega dvoboja konec po izobraženih državah! Na Ogerskem vsaj vse tako kaže, da bo morija grozna med borečimi poslanci in častniki, če ne bo cesar taiste sam vstavil.
Vnanje države.
Grof Kaluoky poslal je zarad jako čudnega postopanja generala Kaulbarsa na Bolgarskem v Berolin in Petrograd diplomatična pisma, v kterih generalove korake ojstro graja. Ta graja tem bolj pomenljiva in bo v Petrogradu tem huje v živo segla, ker je šel Kaulbars na carovo povelje po Bolgariji ljudi I — dražit, ne moremo drugače reči. Rusija je Avstriji '
na ljubo svojo misel, ruskega komisarja v Bolgarijo poslati opustila in je poslala Kaulbarsa samo diplomatskega agenta. Vsa sprememba pa ni bila druzega nego gola komedija, kar Kaulbars sam najjasneje spričuje; kajti njegovo postopanje ni nikakor tako, ki bi se diplomatu spodobilo, pač pa od koraka do koraka ono strogega diktatorja v domači deželi. V Berolinu so celo že zvedeli, da bo prav v Kaulbar-sovih zadevah v kratkem nekdo prišel iz Petrograda na Dunaj, če se bo dalo, da opravi pomislike, ki jih ima Avstrija v bolgarskih zadevah proti Rusiji. Z drugimi besedami se pa to toliko reče, kakor Rus bo prišel na Dunaj poskušat, za ktero ceno, da bi Avstrija dovolila v rusko okupacijo Bolgarije Nemci pravijo, da Rusija za izvršitev tega namena ne bo nikjer in nikdar dovolenja dobila ne na Dunaji in ne v Berolinu. Na Dunaji morda res ne, na Berolin se pa prav nič ne zanašamo. Ondi so sami ve-terni oprežnjaki, ki svoj plašč po vetru obračajo.
Kaulbars je, kakor se čuje, že obupal, da bi pri zavednih in domoljubnih Bolgarih kaj prida opravil, ter je zato sklenil v Rusijo vrniti se. Da je bil v Orhaniji, smo že objavili in tudi vspeh, ki ga je dosegel. Od ondot je šel v Vrač o, kjer je največ pristašev Cankove stranke. Silno navdušeno so ga sprejeli. Ko jim je pa razložil dotične točke, se je navdušenje takoj poleglo in velika večina Can-kovcev izrekla se je prav tako, kakor v Sofiji in Orhanji, če tudi je celo Cankov svoje ljudi pozival, da naj se ne vdeležujejo volitev, ker niso postavno-veljavne. Toda Bolgari si ne dajo tako lahko svojega pravega prepričanja spakedrati in se niti zmenili niso za prigovarjanje. Ruščuškemu vojnemu za-povedniku, majorju Filovu, poslal je Kaulbars poziv, da naj nevtegoma spusti zaprte častnike. Filov je pa rekel: »čakaj malo, jutri, če bo vreme za to!" Filov je vprašal prej vlado v Sofiji, ki mu je pa drugačno povelje dala. častniki cele posadke se popolnoma z , njim vjemajo in so rekli, da sedanji vladi popolnoma zaupajo ter so ji vdani z dušo in telesom. Postopanje Kaulbarsovo po deželi je tako samooblastno, da si bolgarska vlada ne ve drugače pomagati, kakor da se bo obrnila za pomoč do velesil. Razprave zarad preložitve volitev na poznejši čas je vlada kar s kratka pretrgala in se povsod za bodočo nedeljo na volitve pripravljajo. Da se demontracij pri tej priliki ne bo manjkalo, si pač lahko mislimo, ker bo Kaulbars za nje skrbel. Zato je pa mož tudi že vladi pisal, da je ona odgovorna za vsak nered, ki bi se pri volitvah napravil. Lepo postopanje! Sam pa nered napravlja. Gledč predsto-jeČih volitev so odbori vladi prijaznih strank meščanom in vojaštvu izdali oklic, v kterem jih svare pred Kaulbarsom. Pravijo, da ves Kaulbars, kolikor ga je v koži, prav nič druzega ne namerava, kakor upor napraviti, ki bi dal Rusom povod do okupacije. To je tudi jako verjetno, sicer bi se mož ne obnašal tako samooblastno, kakor bi bil domd, ua svoji graj-ščini s svojimi posli, ne pa v ptuji deželi, iz ktere so mu enkrat že domu posvetilih.
Angleški minister zunanjih zadev, lord Churchill, peljal se je v Berolin! Ta novica je prav tako pomenljiva za politični svet, kakor ona, da je Kaulbars na Bolgarskem v blatu obtičal. Naši čita-telji se bodo gotovo še spominjali, da je lord Churchill nedavno v Dartfordu vso mogočnost, s ktero bi se dal evropejski mir ohraniti, edino le Bismarku pripisaval; ob enem je pa mož tudi Avstriji migal, da naj se nikar ne boji John Bulla, temveč naj skupno z njim proti Rusu na Balkanu postopa. Da se John Buli zaljubljeno po Avstriji ozira, ni vzrok njena lepota, temveč ker ve, da je Avstrija krepkih rok, s kterimi se da kaj opraviti, če je treba, če bi Avstrija na njegovo migauje kaj porajtala, poklical bi potem lord Churchill še nemškega kovača iz Varzina, o kterem svet že zopet trdi, da ima po dva železa v ognji in v tej zvezi razkoračil bi se potem John Buli pred Rusom, kte-tega živega več ne more trpeti ne v Evropi, še manj pa v Aziji. Posebno v Aziji mu je Rus tako zoprn postal, da bi se ga rajši danes znebil, kakor jutri, pa se ga menda ne bode z lepo! John Buli bi nas potreboval na Balkanu za tistega policaja, o kterem je nedavno govoril, da mora na Rusa na suhem kdo drugi paziti, kajti z brodovjem se ne d& preko Balkana priti! Ta posel naj bi Avstrija prevzela. Da bi pa 371etni Chuchill več opravil, peljal se je v Berolin in od ondot v Varzin starega kovača Bismarka prigovarjat, da naj mu še on pomaga Avstrijo pregovoriti. Avstrija, čuvaj se! Joh Buli ni za tč in ti ne zanj. Kedar se te naveliča, ali kedar bo mislil, da te več ne potrebuje, te bo pa popustil. Avstrija naj skrbi za-se, Anglija pa za-se. Račun z Rusom naj poravna sama. Če bi bila Avstrija za mešetarja ali poroka, bi znala tudi sama račun plačevati.
Izvirni dopisi.
Iz Hrenovške župnije. 6. oktobra. Danes zjutraj ob 7. uri ločil se je od nas preč. gosp. dr. Jurij Sterbenc, dosedanji župnik, ter se podal na svoje novo mesto v Leskovec za župnika-dekana. Prejšni večer zapel mu je tukajšnji cerkveni pevski moški
zbor broječ 14 pevcev tri pesmice za odhodnico. Močno ginjen zahvalil se jim je g. dekan za skazano mu častno slov6. Pristavil je, da če je tudi sem pa tje imel kako britko uro v svojem skoraj devetletnim delovanji v Hrenovški fari, ga to zaupanje popolnoma odškoduje, kajti med pevci vidi zaslužne, sku-šene može in odrašene fante iz vseh bližnjih vasi. Opominja jih, naj bodo še nadalje vstrajni pri poduku v petji, da če je tudi pot malo daljna in včasih tudi zavoljo slabega vremena neprijetna, naj začeto delo vstrajno nadaljujejo. Posebno v petji vidite, da v lepem soglasji je moč in vrednost pesmi, pa tudi v soglasji v vsakdanjem življenji je prijetno stanovati s svojimi sosedi. Tako ostanite vrli in zdravi, mene pa obranite v blagem spominu. Ko se je glasilo: ^Z Bogom! Srečno! priigrala je v marsikterem očesu skrivna solza. Dobro je bilo le to, da je takrat vladala že tema, kajti možaku se pač ne sme poznati slabost, da ga ločitev preveč gine.
Gospodu doktorju pa kličemo iz skrajnega kraja Notranjske v daljno Dolenjsko, naj ga Bog ohrani še mnogo mnogo let zdravega in čvrstega, da bo lahko še dolgo dolgo časa delal v prid milega naroda slovenskega, ter si tudi zanaprej še tako prizadeval mu ohraniti najdražje svetinji: vero in narodnost !
Iz Celja, 8. oktobra, (črtice o lurškem potovanji.) (Dalje.) Med tem, ko pripovedujem o čudnih dogodkih, ki so se vršili v Lurdu, približa se 12. ura — in še imam razlagati prevažne stvari, ki so se ondi vršile do današnjega dne. Nasvetoval sem pa Albertu, naj si naroči za svojo bukvarno izvrstno knjigo: »Unsere Liebe Frau von Lourdes v. P. SeebOck" — tiskano v društveni tiskarni v Inomostu. Brez dvoma jo bodo Nemci po Ybs-iškem polji radi kupovali in z veseljem prebirali. — Drugo jutro — 26. avgusta služim sv. mašo v farni cerkvi pri stranskem altarji, na kterem je postavljena prelepa podoba Lurške Matere božje. Bil je delavnik; vendar so bile klopi po cerkvi napolnjene večinoma kmetskega pobožnega ljudstva. Navada po Zgornji in Spodnji Avstriji — vsaj ob meji med obema deželama je ta, da, ko se poda duhovnik izza žagreda k altarju služit sv. mašo, in ko se povračuje po sv. opravilu zopet v zakristijo, da vse ljudstvo — po celi cerkvi — spoštljivo vstane ter stoji tako dolgo, da se začne sv. maša, oziroma, da zgine duhovnik v zakristiji. — Med sv. mašo so pričujoči molili sv. rožni venec, in sicer so se vrstili tako, da so vsi možje molili naprej en oddelek ter odgovarjale žene; drugi oddelek so potem prevzele ženske, odgovarjali pa moški itd.
Namesto da v Amstettenu čakam poštnega vlaka proti Beču, se peljeva z Albertom z njegovim brhkim konjičem v bližnji St. Jurij, od koder še lahko dojdem ob pravem času do prihodnje želez-nične postaje Blindenmarkt. Ondašnji čast. gospod župnik je že od nekdaj poseben častilec Lurške Matere božje, ki je tudi za svojo župnijsko cerkev oskrbel prekrasni kip Lurške Matere božje, naju sprejme z veliko prijaznostjo ter nama razkaže vso lepoto hiše božje. Ura je dotekla; kajti ob 1/i na 10 ima vlak pridrdrati v Blindenmarkt. Poslovil sem se toraj s svojim prijateljem ter vsedel zopet na železnični voz, ki me ima ob Vi na 2 pripeljati na Dunaj. Kmalo dospemo do Donave; unkraj reke za-gledaš na precej visokem hribu veliko romarsko cerkev »Maria Tafferl".
Le nekoliko ur ostanem na Dunaji; kajti želje so me gnale zopet proti domu. Došel sem v Celje srečen 27. avgusta ter hvalo izrekel predobrotljivemu Očetu nebeškemu, da nas je njegova skrbna roka vse zopet zdrave pripeljala v domačijo. Rad ogledujem pa zdaj slike, ktere sem iz potovanja prinesel, in ki mi živo predstavljajo kraje, koder sem hodil. Zdaj stojim na visokem obrežji Saone, na obzidji krasne nove cerkve Matere božje Fourvier nad Lyonom; ali hodim pod glavnim altarjem velikanske cerkve sv. Saturnina v Tuluzu ter poljubujem svetince apostolov, glavo sv. Tomaža Akvinata in trn iz krone Gospodove. Zopet klečim v Lurdu na mestu, kjer je klečala Bernardeta ter gledala mili obraz nebeške kraljice. Iu zdajci molim pred altarjem v Kapelici neznatnega mesta Paray zraven telesnih ostankov blažene Marjete, kjer se njej je pred 200 leti razodevalo presv. srce Jezusovo. Zdaj še le prav spoznavam veliko srečo, ktere sem se vdeleževal s tem potovanjem, »Kajti mnogoteri so želeli videti kar smo mi videli, pa niso videli, in slišati kar smo mi slišali, pa niso slišali."	(Daljo prih.)
Trgovinska in obrtna zbornica.
(Dalje.)
VII.	Gosp. zbornični svetnik Mihael Pakič poroča o vprašanji c. kr. deželne sodnije, če se ima nekov mlinar in Žagar v Kranji in nekov mlinar v Loki smatrati po določilih trgovinskega zakonika kot trgovec.
Po udobljenih pozvedbah ni posel teh obeh mlinarjev tak, da bi se moglo trditi, da preseza obseg rokodelstva.
Odsek torej predlaga:
Slavna zbornica naj v zmislu tega poročila izreče svoje mnenje.
Predlog se sprejme.
VIII.	Gosp. zbornični svetnik Ivan Perdan poroča o dopisu c. kr. deželne vlade, naj zbornica izreče svoje mnenje, ali naj se „grenko vino" (peli-novec, Bittenvein) iz Fischerjeve tovarne v Toplicah v obrtnem prometu uvrsti v kategorijo vin, oziroma umetnih vin in ne v ono žganih opojnih pijač.
Grenko vino se prireja iz zelišč in se rabi kot nekako domače zdravilo pri zgagi, slabi slasti, slabem prebavljanji itd.
Zdravnik, kteri je preiskal to vino, je našel, da ima 9% alkohola, in ker imajo naša najboljša vina k večjemu 8°/0 alkohola, se je izrekel, da se ima to zdravilno vino smatrati kot žgana opojna pijača, ki ima le malo alkohola.
Odsek neče oporekati temu mnenju, v kolikor določa, da je preiskavanje pokazalo 9% alkohola, a on meni, da je omenjeno zdravilno vino umetno napravljena pijača, ktera se ne more smatrati kot navadna in se torej rabi kot domače zdravilo.
Da-si ima grenko vino tudi alkohol v sebi, ne naročajo ga v trgovini niti trgovci kot žgano opojno pijačo niti ga ljudstvo ne kupuje kot tako.
Odsek torej meni, da grenko vino spada v kategorijo tako zvanih zdravilnih vin ter predlaga torej: Slavna zbornica naj izreče svoje mnenje v to mer, da se grenko vino ne more smatrati za žgano opojno pijačo.
Predlog se sprejme.
IX.	Gosp. zbornični svetnik Jarnej Žitnik poroča o ustanovitvi zadrug v Ljubljanskem političnem okraji, kteri se deli v dva davčna okraja: Ljubljana in Vrhnika. Za posamična ta dva okraja ustanovile so se naslednje zadruge:
A.	Za davčni okraj Ljubljana:
1.	Zadruga trgovcev vseh kategorij;
2.	zadruga mlinarjev, Žagarjev, brodarjev in čolnarjev;
3.	zadruga gostilničarjev vseh kategorij, najemnih voznikov in mesarjev;
4.	zadruga vseh drugih obrtnikov, ki niso všteti pod 1, 2 in 3.
B.	V davčnem okraji Vrhniškem:
1.	Za občine Polhov Gradec, Horjul, Št. Jošt in Črni Vrh obsezajoč zadružni okoliš samo jedna zadruga vseh obrtnikov;
2.	za občine Vrhniko, Borovnico in Preserje obsezajoč zadružni okoliš so se ustanovile naslednje zadruge:
a)	zadruga trgovcev;
b)	zadruga lastnikov vodnih stavb, brodarjev in čolnarjev;
c)	zadruga gostilniških iu točarniških obrtov vseh kategorij in najemnih voznikov;
d)	zadruga usnjarjev;
e)	zadruga stavbinskih obrtov, obsezajoča opekarje, zidarje, tesarje, kamenoseke, mizarje, kovače, ključarje, kleparje, sodarje, vozarje, dimnikarje in apneničarje;
f)	zadruga vseh drugih obrtnikov, in sicer obsezajoča pivovarje, barvarje, mlinarje, peke, mesarje, klobučarje, čepičarje, sedlarje, krojače in črevljarje.
Omeni naj se še, da je vis. c. kr. deželna vlada dovolila, da se peki, slaščičarji, medeničarji in vo-ščeničarji iz občine Spodnja Šiška združijo z nalično zadrugo Ljubljanskega mesta.
Ta sestava napravila se je po opetovanih razpravah s strankami; te tako sestavljene zadruge zdijo se odseku primerne, da bodo mogle obstati in poslovati, zatorej meni, naj bi se potrdile v tej sestavi in tem obsegu, ter predlaga:
Slavna zbornica naj izvoli priporočati potrditev •okoliša imenovanih posamičnih zadrug. Predlog se sprejme.
X. G. zbornični svetnik Karol Luckmann poroča, da je od vis. c. kr. trgovinskega ministerstva došel zbornici naslednji dopis:
»Trgovinska pogodba z nemško državo z dne 23. maja 1881 (drž. zak. št. 64) ter trgovinska in brodarstvena pogodba z Italijo, s carinsko pogodbo (kartelo) in pogodbo o živinski kugi vred z dne 27. dec. 1878 (drž. zak. št. 11. in 12. ex 1879) stopijo iz veljave dne 31. decembra 1887, in sicer pogodba z Nemčijo po članu 25. na vsak način, pogodba z Italijo pa v tem slučaji, če jo jeden ali drugi pogodnik s koncem 1886. 1. odpove.
Da pa se vse pripravi, da se nezadržano prično ob ugodnem trenotji dotične pogodbene razprave in ker bi razprave lahko vzele celo 1887. leto, zatoraj se zbornica že zdaj povabi, da predloži v dveh ločenih poročilih svoje želje, ktere iz njenega stališča in na podlagi skušenj za veljave zdanjih pogodb govorijo za obnovljenje pogodbe z Nemčijo in Italijo.
Ob izrednem pomenu, kterega ima vzdržanje in kolikor možno razširjenje krajev, kjer se morejo spečavati naši kmetijski, gozdarski in industrijski izdelki in pridelki, in samo pogodbe s konvencijo-nalnimi tarifi ta namen doseči morejo, trudila se bode c. kr. vlada, da doseže take carinske pogodbe.
Z ozirom na znane težave, ktere nastanejo pri pravi volitvi in preudarku obojestranskih koncesij pri carinsko-tarifnih pogodbah, je treba, da korporacije, ktere so se naprosile za njih mnenje, ne zbirajo samo izraženih želj posamičnih udeležencev ter jih predložijo z nagibi in naznanilom o obsegu prometa, marveč, da pri svojih dotičnih predlogih važne in manj važne reči izrečno ločijo ter imajo pred očmi vkupnost gospodarskih interesov ter tako c. kr. vladi njeno nalogo glede zahtev in dovolitve primernih pobotov kolikor možno olajšajo."
Odsek meni, naj se z ozirom na važnost predmeta obrtniki in trgovci naprosijo, da izrazijo zbornici svoje utemeljene želje in nasvete; potem da bode še le odsek, zaslišavši udeležence, posvetoval se in sestavil poročilo.
Ko se je vzelo v znanje, da se je že več udeležencev poprašalo za njihovo mnenje o tem predmetu, izrekla je zbornica svoje soglasje s tem nazorom ter sprejela odsekov predlog.	• (Dalje prih.)
Domače novice.
(Imenovanje.) čast. gosp. Franc Goriš ek je postal žunik na Trati.
(Razpisane) so naslednje duhovske službe do 6. novembra t. 1.: Župniji Dol (Št. Janž), patron. kapitelj v Rudolfovem, in Kresnice, patronat Zatičina; potem duhovno oskrbništvo na Gradu v Ljubljani (možka kaznilnica).
(Cerkev sv. Jakoba) v Ljubljani je po skoraj devetmesečnem prezidavanji, slikanji in likanji sedaj vsa prenovljena in pričakuje dneva, ko jo bo škofova roka zopet posvetila za javno službo božjo. Med prenavljanjem so namreč zidarji skoraj ves notranji omet odbili ter napravili novega, zato je po litur-gičnih zakonih cerkvi treba novega posvečenja, kar bodo mil. knezo-škof v nedeljo 17. oktobra, izvršili. Začne se slovesnost ob 7. zjutraj. Po posve-čevanji bodo višji pastir ljudstvo z leče ogovorili, imeli potem pontifikalno mašo, bodo blagovoljno sami prenesli presv. rešnje Telo od sv. Florijana v farno cerkev nazaj, ter naposled še blagoslovili novi krasni kip Lurške Matere božje, in ga postavili na odmenjeno mesto v cerkvi sv. Jakoba, v zalo kapelico na evangelijski strani.
(Spremembe pri političnej upravi.) C. kr. okr. glavar gosp. Josip Dralka, postal je c. kr. vladni svetnik pri c. kr. deželni vladi v Ljubljani; mini-sterijalni namestni tajnik v ministerstvu notranjih zadev, g. Ferdinand markiz Gozani, imenovan je za c. kr. okrajnega glavarja v Črnomlji; vladni tajnik ob enem voditelj okrajnega glavarstva v Postojni, g. Friderik Schvvarz, pa c. kr. okrajni glavar v Postojni.
(Nekaj za Dalmatinčeve goste!) V Dalmaciji so letos manj vina pridelali nego lani, a dosti boljšega. Velja vedro d 66 litrov 12 goldinarjev. Račun naj si vsak sam napravi.
(300 goldinarjev) daroval je presvitli cesar šolski občini Tržišče na Dolenjskem.
(V komisijo za preskušinjo enoletnih prostovoljcev imenovana sta c. kr. profesorja tukajšnje velike realke gg. Franc Kreminger in Franc Leveč. Prvi izpraševal bo realije, drugi pa v humamanističnih predmetih.
(Požar!) V torek zvečer nastal je v vasi Hre-novice pri osamljeni hiši tik velike ceste v kovačnici ogenj. Delavci so bili že skončali delo, ter se podali v hišo k večerji. Kako se pa prestrašijo, ko prihite ljudje iz vasi ter kličejo: Ogenj! gori! Ko-vačnica prizidana je hiši, in vendar domači še vedili niso, da plamen že oblizuje hišno streho. Ker je bila voda pri rokah, hiša in kovačnica z opeko pokriti in ker je ljudi prihitelo obilno na pomoč, se je požar omejil na malo poslopje kovačnice; le hišna streha je nekaj malega poškodovana, tako bo gospodar škodo še lahko prestal. Kako je ogenj nastal se še natanko ne vč.
(Med prisiljenci), ki na Igu cesto delajo, zbolelo je do sedaj sedem oseb na bolezni, ki je koleri silno podobna. Umrla sta pa dva. Zdravniška preiskava črev še ni določila, ali je bila bolezen azi-jaška kolera ali ne.
(Pustite puške!) Devenajst let stari Ivan Š e p e c , čegar mati je sedaj vdova v občini Zakot, igral se je 2. t. m. s puško in je pri tej priliki svojega 121etnega brata Martina obstrelil. Svinčenka mu je šla v glavo nad desnim očesom in deček je umrl čez sedem ur. Neprevidnega brata je sodnija zaprla.
(Promet) na c. k. dalmatinskih državnih železnicah, ki je bil sedaj nekaj časa zarad kolere zaprt, odprl se je zopet 6. t. m.
(Služba asistenta) razpisana je na mornarski akademiji na Reki za kemijo in naravoslovje. Plače je 600 gld., stanarine 120 gld. Imenovanje veljavno je dve leti in se lahko za dve daljši leti podaljša. Prošnje do 20. oktobra c. k. vojnemu ministerstvu, mornarski odsek na Dunaj.
Razne reči.
— Zgodovinski spomini na 8. dan okt. Dan 8. oktobra je v zgodovini poln imenitnih spominov. Ta dan leta 1803 umrl je laški sloveč pesnik Alfieri v Florenci. Leta 1789 vzel je Turkom avstrijski general Laudon Beligrad. 14. septembra je mesto oklenil, 8. oktobra pa Turka posilil podati se. V katoliški cerkveni zgodovini je ta dan imeniten zarad začetka četrtega občnega zbora v Kalcedonu v Mali Aziji. Sešlo se je bilo 520 škofov in 4 poslanci papeža Leona Velikega. V 16 sejah je bil nauk krivovercev Nestorija in Evtihija zavržen ter kot katoliški nauk potrjen in kot verska resnica spoznan, da ste v Kristusu dve naturi (božja in človeška), pa le ena oseba. Ker smo že pri zgodovinskih spominih, ozrimo se še na včerajšen dan, 7. oktobra, ki ostane pač vedno sloveč in spomina vreden. Današnji dan je bila bitka na morji pri Lepanto med turškim in zedinjeuim španjsko-beneškim in papeževim brodovjem, kteremu je bil poveljnik Don Ivan avstrijski. Turško brodovje štelo je 350 ladij, zedinjeno katoliško pa le 200. V kratkem času od polupetih do večera je padlo čez 30.000 Turkov in njih poveljnik. Od vsega brodovja ostalo je le 40 ladij, toraj bilo je končanih ali vjetih 310, krščanska armada pa ni zgubila več kakor 15 ladij in 7566 mrtvih, 7000 pa ranjenih vojakov. 15.000 krščanskih jetnikov je bilo iz turške sužnosti rešenih. Krščanski svet je po tej čudni zmagi prosteje dihal.
Naše slovstvo.
(Dalje.)
Da društvo veselo napreduje, je drugo veselo znamenje to, da nujni poziv in ponovljena odborova prošnja do naših pisateljev v lanskem »Oglasniku" nista ostala »glas vpijočega v puščavi". Spretni in za družbo navdušeni pisatelji sprevidijo, da pač malo pomaga, to ali uno knjigo hudo kritikovati, to ali uno povest pretirano grajati, zraven pa roke križem držati iu nič ne storiti, da se pomanjkljivosti popravljajo ali z boljšo in primernejšo tvarino nadomestujejo. Slava in hvala zatorej vsem delavnim domorodcem, ki so letos družbo tako dobro in bogato založili z leposlovnimi ali zabavnimi rokopisi. Tako n. pr. je g. dr. Josip Vošnjak za Mohorjevo družbo spisal obširno povest: »Troje angeljsko češčenje", ki jo donašajo letošnje »Večernice"; gosp. profesor Fr.
TSrjavec pa pripovedko: „Ni vse zlato, kar se sveti", ki je tiskana spredaj v »Koledarju". Pri obeh odgovarja snov življenju in mišljenju našega naroda, tendenca ali namera je primerna vernemu čutu in nravi našega ljudstva, pisava pa lahko um-ljiva in krepka. Ne dvomimo, da ju bode narod z veseljem in s pridom prebiral. — Naši časopisi so ob priložnosti, ko se je obhajala stoletnica rojstva misijonarja Franceta Pirca, obžalovali, da še nimamo obširnejšega životopisa o slavnem možu. To je dalo č. 0. Florentinu Hrovatu povod, da je nabiral gradivo in dovršeni spis: »Franc Pire, oče umne sadjereje na Kranjskem in apostoljski misijonar med Indijani v Ameriki", družbi sv. Mohora ponudil. Isto tako je velecenjeni marljivi pisatelj preč. gosp. dr. Lampe priredil na odborovo prošnjo obširni životopis: »Dr. Janez G o g al a". Zaradi prepičlega prostora žalibog ni jeden teh rokopisov prišel letos na vrsto; upamo, da pride eden ali drugi prihodnje leto v natisk. Dve obširni razpravi o otroški izreji in sicer: „Nauk o domači odgoji ali glavna pravila krščanske odreje", — po slovaškem za Slovence priredil g. Ivan Steklasa, in »Pedagogika", — spisal g. Ivan Oiperle, še prebirajo presojevalci, isto tako znamenito veliko delo: »S v. Vincencij Pavljanski, njegovo življenje in delovanje", po Majnardu in Galuri, poslovenil duhoven misijonarske družbe.
Vsled razpisanih daril se je zopet nakopičilo precejšno število leposlovnih in podučnih rokopisov v presojo. Tekmovalo je 24 povestij, izmed kterih ste bili obdarovani: »Cista vest, največje bogastvo", spisal Iv. Steklasa, in »Mir ljudem na zemlji", spisal Ant. Koder. Pošiljavci podučnih spisov so letos že bolj gledali na naše domače potrebe in razmere, zato so presojevalci prisodili darilo sledečim razpravam: 1. »Varujte se strupov", spisal profesor Henrik S ehr einer. 2. »Varujte gozde", spisal profesor Iv. Subic. 8. »Največja deteljna kvarljivka", spisal prof. Mart. Cilenšek v Ptuju. 4. »Jurij Lenkovič, kranjski deželni glavar in glasovit junak", spisal profesor Iv. Steklasa. o. »Začasno oproščenje od hišno-razrednega davka", spisal učitelj Anton Žagar in 6. »Stavbeni red", spisal f Franc Maj er, občinski tajnik in zidarski mojster na Rečici. V porabo so bili sprejeti krajši spisi: »Kava", »Pripovedke", »Zastavice", poslal Iv. Steklasa; »Dolga zastavica" in »Življenja nit", spisal A. K.; »Pavliha v narodnih pravljicah", spisal Ivan Strelec; »Ne lovite ptičev pevcev", spisal J. St., in nekaj pesmic iz pesniške zbirke, ki jo je družbi poslal Josip Vetušekov.
Vsi drugi rokopisi zavoljo raznih pomanjkljivosti v besedi ali v tvarini niso za družbo pripravni, zato jih odbor ni sprejel. — Jako nam je žal, da se najboljši naši pesniki čisto nič ne zanimajo za družbo, ki je vendar dandanes prvi narodni zavod. Zakaj ? — tega ne vemo. Sodelovati tukaj, ni nič manj častno, kakor pri kakem drugem slovstvenem podjetju, plača za spise pa je tako visoka, kakor nikjer drugod. Slovenci radi prebirajo lepe pesmi in si po njih blažijo srce in um. Ni je pripravnejše priložnosti, da se razširjajo dobre lirične ali še bolje pripovedne pesmi med narod, kakor ravno po družbinih knjigah, ktere se razpošiljajo v toliko tisoč iztisih. Uljudno tedaj prosimo naše pesnike, da iz ljubezni do svojega naroda družbi svet. Mohora ne odtegujejo svoje podpore.
(Dalje prih.)
Telegrami.
Dunaj, 8. okt. Ka interpelacijo zarad avstrijsko-neraške zveze jc Taaffe odgovoril, da jo neskaljena. Heilsbergov predlog in o tem pričeti razgovor večina odbije. Jutri in v torek seja. — „Wr. Ztg." razglaša: Bralka imenovan je vladnim sovetnikom Lubljani. Gocani in Sch\varz okrajna glavarja, prvi v Črnomlju, drugi v Pojstojni.
Dunaj, 8. okt. Ministerski predsednik grof Taaffe odgovoril je v poslaniški zbornici na Heilsbergovo interpelacijo glede vztrajne zveze z Nemčijo, da jc misel o omajitvi zveze naše države z Nemčijo popolnoma brez temelja. (Odobravanje). Ona še vedno obstoji na tiste j podlagi, ktero je naš minister zunanjih zadev
že večkrat v delegacijah razlagal. Ni ga nobenega vzroka, ki bi omajal ali kalil med-sobojne tesne in zaupne razmere. (Odobravanje.) Poslanec Heilsberg predlaga, da bi se pričela debata o tem odgovoru, kar se je pa z veliko večino odbilo. Za to so glasovali le nemško-avstrijski in nemško-narodni klub, antisemitje in demokratje.
Dunaj, 7. okt Umrl je O e roi d, mestni odbornik in načelnik tiskarne danes popoludne.
Umrli so:
5.	okt. Rudolf Škerl, delavčev sin, 5 lot, na Stolbi št. 6, škarlatica. — Janez Prijatel, delavčev sin, 4 mes., Kravja dolina št. 22, božjast.
6.	okt. Franca Bončar, delavka, 20 let, Rimska cesta št. 9, jetika. — Marija Gerčar, kuharica, 69 let, Kravja dolina št. 11, Marasmus.
V bolnišnici:
5. okt. Vincenc Virient, delavec, 57 let, Emphysema puln.
Tujci.
6. oktobra.
Pri Maliču: Morgenstern, Rottenberg, Mikscli in Pirnat, trgovci, z Dunaja. — Franc Gaberšek, posestnik, iz Krškega. — Ant. Dali' Asta, trgovee, s hčerjo, iz Benetk. —■ Alojz vit. Senautka, uradnik mornarice, s soprogo, iz Trsta.
Pri Slonu: Janez Legat, sedlar, iz Amerike. — Filip Weiss, trgovee, z Dunaja. — Ferd. Naperstek, zasebnik, iz Prage. — Jožef Mainner, potovalec, iz čubara. — Avg. Dole, posestnik, iz Altenstega. — Sehick in Deutsch, trgovca, iz Gradca. — Musner in Masotti, zasebnika, iz Beljaka. — Pacher, Niederdorfer, Pestrešnik in Morocutti, zasebniki, iz Kapla. — G. Taussig, potovalee, iz Ivaneea. — Eliza Obermann, vdova uradnika, iz Laškega trga. — Janez Dekleva, posostnik, iz Hrama. — Hedvika Dietrich, trgovčeva soproga, iz Postojne.
Pri Tavčarfl: Schal, Abele in Heine, trgovci z sadjem, iz Ulma. — Osana, nadporočnik, iz Banjaluke. — A. Lokar, usnjar, iz Ajdovščine. — Nusa, trgovec z lesom, iz Trsta.
Pri Južnem kolodvoru: Barbara Jannerhofer, zasebniea, iz Untermaisa. — Lucija Trabina, soproga krčmarja, iz Pontabla. — Alojz in Viktor Tuis, zasebnika, iz Fauna.
Pri Avstrijskem caru: Janez Schmidt, potovalec, iz Gradca. — Jožef Sterbenc, trgovee, s soprogo, iz Železnikov.
Vremensko sporočilo.
f Čas s	Stanje		Veter	Vreme	Mokrine na 24 ur v mm
opazovanja	zraliomera v ram	toplomera po Celziju			
17. u. zjut. 7. 2. u. po?. [9. u. zvec.	73491 734-19 73560	4-146 +21-6 4-15-0	brezv. sl. jzap. sl. zap.	del.oblačno oblačno del. jasno	0-20 dež
Zjutraj nekaj kapelj dežja; čez dan oblačno. Srednja temperatura 171° C., za 4 3° nad normalom.
Dunajska bor asa.
(Telegratično poročilo.)
83 gi. 85 tr.
8. oktobra.
Papirna renta 5# po 100 gl. (g 16% davka)
Sreberna „ 5% ,, 100,, (s 16% davka)	84	"„	90
4 lo avstr. zlata renta, davka prosta .	116 „	—
Papirna renta, davka prosta .	100	„	55
Akeije avstr.-ogerske banke .	867	„	—
Kreditne akcije............280	„	70
London.......125 „	20
Srebro............—	n	—
Francoski napoleond..........9	n 9'/„
Ces. cekini.......5	'n	94
Nemške marke ...	61	30
Zalivala.
Za mnogobrojne dokaze ljubeznjivega sočutja mej boleznijo in ob smrti gospoda
Adolfa Obrese
kakor tudi za mnoge darovane prelepe vence in mno-gobrojno časteče spremstvo, k poslednjemu počitku izrekajo žalujoči ostali najiskrenejšo zahvalo.
Franc Šerko.
Somenj v Kamniku
dne 15. t. m..
zdravstvenih ozirov prepo-je izjemno in se bo yršil
kateri je bil iz vedan, dovoljen omenjeni dan.
V T r z i n i bo uradovala zdravstvena ko-misja, katera bo sumljive iz takih okrajev Kranjske, Primorske dalje iz Budapešte, Trsta, Reke in okrožja itd. v katerih je kolera, brezpogojno zavrnila, z drugimi pa ravnala, kakor predpisuje instrukcija glede kolere.
Mestno županstvo Kamnik
7. oktobra 1886.
O)	Janez Ferlinz.
O
najboljše vrste in po najnižjih cenah iz lastnega umetnega mlina na valčeke
dobiva se na drobno in na debelo pri
Josip-ii Kušar-ji, (2)
trgovcu r Ljubljani, Vegove ulice^št. 6.
najnovejši izdaji.
BREVIABIUM ROMANUM
Editio typica S. Ititumii Congregationis.
4 zvezki mala 8°.
Eegensburg, 1886.
Oblika vezane knjige je 18 X 12
em.
I. Vezan II.
III.
IV.
V.
VI.
23.56 24.80 27.28 28.52 31.— 37.20
ni
Š li
li si
sim
si
v ovčino z rudečo obrezo.............gld.
„ zlato obrezo.............
v pravi šagrin z rudečo obrezo...........
„ „ zlato obrezo...........
„ „	„ „ ter pozlačenimi robovi in platnicami
v rusko juhtoviiio z zlato obrezo..........
Prav ta izdaja, s ktero se glede izvirnosti nobena druga ne more meriti, smatrati sme se za izvor vsim bodočim brevirjem, ter naj se po njej rešujejo vsakojaki dvomi glede berila tega ali onega.
O vsebini tega brevirja izjavila se je kongregacija sv. obredov v posebnem dekretu s sledečimi besedami:
»Decretum approbationis". Praesens Breviarii Romani editio ad normam Rubricarum accuratissime redacta, uti typica habenda est, eique futurae editiones conformari debent.
Ex Seeretaria Sacrorum Rituum Congregationis liac die 12. Bepteinbris 1885.

H.
§ 3i
m
To je pač zadosti poroštva, da je ta novi in prekrasni brevir v vsakem oziru in v resnici vzorna izdaja. Pa tudi redakcija si jo pri urejevanji vse prizadela, daje priredila knjigo kolikor moč zložno in priročtjo tistemu, ki moli na njo. Citatov je tako malo, da skoraj vredno ni o njih govoriti. Druga, jako znamenita prijetna lastnost knjige so ji pridani nevezani listi, ki obsegajo: »Responsoria L, II. et III. noeturni, Commemorationes et Suffragia Sanctorum, Antiphoriae et Versiculi, Psalmi ad Laudes, Mag-nificat, Benedictus, Venite exultemus et Te Deum." Razume se, da se jo ozir jemal tudi na najnovejše praznike, Officia votiva in extenso itd. itd.
Naročila na to Izdajo brevirja, ki so jo mnogi že zdavnej pričakovali, kakor na druge liturgične knjige: Missale, Horae Itd. itd. sprejema
mm
Katoliška Bukvama v Ljubljani.