Učitelj naj se vedno izobražuje. Spisal Fr. Govekar. Da bode šola svojo imenitno nalogo vspešno reševala, potreba je delavcev, kteri so vsi vneti za svoj stan, ki so čistega in terdnega značaja, ter vsi navdušeni le za pravo in dobro: ne pa najemnikov ali zaspancev, kterim je pervo le plača in zložno življenje. Obče dognana resnica je, da je sleherni učitelj duša svoji šoli, in da tisti, kteri za drugimi zaostaja ali celd zaostane, prinese v svojo šolo moriven duh, ter stori nad seboj samomorstvo, kajti on vpreže in vklene svojega duha v verige lenobe. Treba je, da učitelj z duhom časa napreduje, ter se vedno vsestransko izobražuje, kajti tim bolj je učitelj izobražen, tim vspešniši bode vtis podučevanja, in kolikor temeljitejše on razumi in je podučen v kaki stvari, toliko terdniše je podlaga, ktero on stavi, kratko: tim bolj je ucitelj vsestransko izobraženin podučen, toliko ložeji spoznava različne zmožnosti svojih učencev, ter ve vsakega pritnerno obravnavati, in si tako svojo službo veliko lajša. Učitelj pa zadobi tudi moč v teni, ako vedno z duhom časa napreduje, dazamore potem sitnosti in težave svojega stanu voljno prenašati. Ni učitelja, kteri bi že ne bil okusil kelha grenkosti jn nehvaležnosti; da more v tacih trenutkah take dogodke stanovitno premagati, ter svojega dulia ponosno povzdigovati, zato potrebuje nekake čeznatorne moči, ktera izvira iz vcdncga izobraževanja, ktera nam pravi in nas uči Ie po poti nadlog in težav dostojno ceniti srečo in dobrote tega življenja. Milovanja vreden je nasproti učitelj, kteri za druginii zaostaja in medli. Taki učitelj ne poznii sladkosti in veselja svojega stami, ampak le sitnosti in težave, kajti pri njem se pregovor uresniči, da nam stan to daje, kar mu sami dajemo. Da je pa taki učitelj sam za-se že naj nesrečniše bitje na svetu, to še ni naj hujse, ako bi on dostikrat po svoji nemarnosti ne ponesrečil družine in soseske, ter si s tim napravljal veliko odgovornost, Vsaj so bile in so še zmeraj dobre šole naj večji kinč in krasota vladarjev, iz kterih izvira blagoslov in sreča v bajto priprostega ratarja, kakor v krasne palače veljakov. Zato naj učitelj nikar dalje ne premišlja, da ga ne pribiti verteče kolo berzega časa, ter sam sebe potem tako lahkomišljeno ne pogubuje. Xaj gotovši in pervi pomoček, da se učitelj pred to nesrečo zavaruje ter da vedno vspešno z drugimi napreduje, je branje. Branje oživlja in krepča duha. Ni pa še vse na teni, da veliko beremo, anipak vse je na tem ležeče, kaj in kako berenio. Učitelj naj bere knjige in časnike različnega zapopadka, da tako vsestransko napreduje; da se pa mora zapopadek vsega, kar učitclj bere, gibati v niejah kerščanskonravnih, razumi se samo po sebi. Varovati se pa mora tukaj učitelj, da potem vsake reči, ktero se mu prilega, precej v šoli ne poskuša, kajti potem se Iahko primeri, da učitelj med Ietom toliko metod poskusi, kolikor knjig in časnikov je bral, kar pa gotovo nikomur ne koristi. Kellner o tacih pravi: ,,Vohuni tekajo od šole do šole, ter povsod le po metodi poprašujejo; vse s strahom pregledujejo, in radi bi zavohali metodo, s ktero bi lahko brez vsega truda potem mogli delati čudeže. Takini manjka pravega učiteljskega duha". Treba je tedaj, da sleherni učitelj pomisli, da je mnogo metod, po kterih se da učiti, kar kdo razuoii, in da nobene ni, po kteri bi se lalikotno učilo, kar sami dobro ali le na pol uminio. Naj si tedaj učitelj omišlja Ie bolj izbrane knjige in časnike, da ne potrati denarja za slabe in prazne knjige, od kterih nima drugega dobička, kakor to, da je ob denar. Bere pa naj razumno in s peresom v roki, ne pa iz radovednosti ali kratkega časa, ter naj bolj obširne in imenitne stavke v krajše posnema, ter boljše niisli, splošne resnice in znanstvena naznanila zapisuje v svoj dnevnik. 5 * Tako si učitelj spiše dobre knjige, ktere mu dostikrat več koristijo od debelili knjig. In ako učitelj tako dela in napreduje, bode vedno zadovoljen in vesel, ter bode spoznal in čutil, da branje duha redi, in da ucenje trudnega oživlja. —- Pa tudi priprava za nauk zeld pospešuje učiteljevo omiko. Zato naj se učitelj, ako huče, da ne zaostane, in da bode njegov nauk kaj koristil učencetn, vselej za vsaki nauk sproti pripravlja. Skerbno naj premišljuje, ,,kaj" in ,,kako" bode to in uno pojasnoval in poočitoval, v kaki zvezi je današnji nauk s prejšnjim in s prihodnjim, kterih vprašanj bode treba tukaj, kterih tani, da ga bodo učenci bolj razumeli, kterih pomočkov, zgledov, podob, popisovanja, primerjanja itd. se bode pri tem posluževal, da bode nauk tudi slabejšim učencem koristil. Še večjo korist donaša pa priprava učitelju, ako se vse to zapisuje, ter za razne šolske predmete za vse leto načerta osnovo, po kteri se potem vestno ravna. Pozabiti pa učitelj ne sme, da naj vselej pred naukom prosi božjega blagoslova, od kterega pride razsvetljenje in poterpežljivost za toliko težavno in imenitno delo. Ne morera si kaj, da bi konečno ne oraenil, da se dobe, žalibog! še vedno učitelji, kteri prej vsvoji domisljiji nc mislijo na nauk in šolo, dokler šolska ura ne bije in ne stopijo iued učence. Da pa učitelj (tudi z naj izverstnejšim spričalom) , kteri iz Ienobe ali iz oholo.sti sam sebi vse zaupa, ter prezira tudi naj potrebniše priprave za nauk, v šoli dosti ne koristi, je sploh znana resnica; on podučuje brez vse osnove in pravega načerta, nepotrebna vprašanja in ponavljanja se po sili v šolo vrinejo, in, ali more pri takih okoliščinah nauk vspešno napredovati, ter učencem koristiti, naj sodi sleherni učitelj sam. Le tisti učitelj, kteri nauk sam dobro razumi, more potem brez vseh over vsestransko in razuoino podučevati. Le taki nauk postane živ, ter vnema pazljivost, pa tudi le edino taki nauk rodi blagonosni sad za časnost in večnost. — Ako je resnično, da skušnje slehernega človeka uče, so po takem te toliko večjega vpliva za učitelja, kteri izreja mladino. Zato je pa potiebno, da učitelj vsestransko vse duševne in nravne moči in zmožnosti vsacega učenca dostojno pozna, da niore potem z vsakim učencem modro ravnati. Toda vediti mora učitelj, da je ravno to polje, na kterem se nikdar ne izuči, kajti ni težjega pri izreji, kakor opazovati in so- diti skrite otroške moči. Naj si tedaj vsaki učitelj vse skušnje, ktere doživi na tem polji, zapisuje v posebno knjigo. S časom se taka zbirka zeld naraste, in je učitelju dobri svetovavec o času dvoraa, tolažnik v urah žalosti in nadlog, pomočnik o času potrebe, zerkalo svojega delovanja in truda, in zgodovina njegove dušne in telesne delavnosti. Pa tudi skušnje, ktere si učitelj nabira zunaj šole, opazovaje učence grede v šolo ali pri igrah, so zelo važne za učitelja, ker tukaj učitelj dostikrat marsikaj zapazi, kar mu je prikrito med šolskim ozidjem. Sicer učitelju ni pripuščeno, se vtikati med domače zadeve, vendar o pravem času izrečena beseda o nravnosti in zaderžanji dostikrat več korisii, nego veliko besodovanje in pridigovanje. — Tudi učiteljski zbori, ako se prav izveršujejo, veliko pripomagajo, da učitelj napreduje in se izobražuje, kakor tudi to , da učitelj večkrat obiskuje svoje sosedne učitelje, posebno šolska spraševanja. Se ve, da mora biti učitelj prost vse oliolosti in domišljije, da si (ako dobro in posnemovanja vredno prisvoji in to porablja. Daučitelj tedaj z druzimi vred napreduje, naj bode ponižen; ta krepost nas podučuje, da smo krotki in v ljubezni vneti do svojega poklica, da nam je potem mogoče kaj dopovedati, ter da vedno in vselej le pravega in dobrega iščemo, ter se za to prizadevamo.