Slovenski
Izhaja enkrat v mesen.
Velja 4 gold. av. velj. na leto.
Štev. 3. V Celovcu 15. marca 1877. XXVI. tečaj.
Pridiga za cvetno nedeljo.
(Jezus pride k nam, okinčajmo serce; gov. R. S.)
„Povejte hčeri Sion: Glej, tvoj kralj pride k tebi krotek." Mat. al, 5.
Vvod.
Prerokovano je bilo: „Povejte hčeri Sion: Glej, tvoj kralj pride k tebi krotek, in sedeč na oslici, in na žrebetn podjarmljene oslice." Kar je prerok napovedal s to besedo, spolnilo se je danešni dan : Jezus je veličastno šel v Jeruzalemsko mesto. Pripeljali so mu namreč oslico in žrebe, in so položili svoje oblačila na njih in so ga gori posadili. Silno veliko ljudi pa je razgrinjalo svoje oblačila po polu; drugi pa so veje sekali z dreves, in stlali na pot. Množice pa, ktere so šle spredej in zadej, so vpile rekoč: „Hozana Sinu Davidovemu! Hvaljen bodi, kteri pride v imenu Gospodovem." — Spomin tega veličastnega vhcda Jezusovega v Jeruzalemsko mesto smo obhajali mi ravno kar v slovesni procesiji.
Ta slovesni vhod Jezusov v Jeruzalemsko mesto pa me opominja na nek drug vhod Jezusov, ki ga tudi obhajamo o sv. velikonočnem času, opominja na vhod Jezusov v našo dušo pri sv. rešujem Telesu. Jeruzalemlanje so lepo pripravljali Jezusu pot v mesto, tudi mi moramo lepo pripravljati Jezusu pot v naše serce in stanovanje v naši duši. Primerno bi tedaj bilo, da bi vam razkladal danes, kako moramo pripravljeni biti na svoji duši za sveto Obhajilo; pa vsega naenkrat vam ne mislim razložiti in nič ne govoriti od žive vere, terdnega zaupanja in goreče ljubezni do Boga, ki jo moramo imeti v sercu, tudi ne od ljubezni do bližnjega, brez ktere ne moremo po vrednem pristopiti k sv. Obhajilu; ampak le tri druge cvetlice vam bom pokazal, s kterimi si moramo olepšati
Slov. Prijatel.	7
svoje serce, svojo dušo, in te so : ponižnost, 6 i s t o s t in molite v. Bodite pripravljeni!
Razlaga.
1.	Perva rožica, s ktero si morate olepšati svoje serce, je vijolica ljube ponižnosti. Napuh je močno vraščen in vkoreni-njen v serce človekovo. Toda nesrečen je človek, ki se mu vda, in mu služi in streza, namesto da bi se mu vstavljal in ga zatiral v svojem sercu. Kralj David pravi: „Kar je ošabnega, Bog že od da'ječ pozna in zaničuje!" Človek je gnade božje tako močno potreben ; pa kako bo napolnil z gnadami svoje serce, če je serce že polno napuha in ošabnosti, nečimernosti in prevzetnosti, hvaleželj-nosti in častilakomnosti?! Oh, tako resnično je, in vendar ljudje nič ne porajtajo na to, kar govori sv. Duh: „Napuh hodi pred padcem!" Ali se mar nijte že sami večkrat prepričali, da tisti, ki so naj bolj po koncu nosili glavo, so padli naj globokeje ? Bog dopušča tako: Mladeneč, ki vidi le samega sebe, si viha lase, in se sponaša z drago obleko, in hodi ošabno in štimano, kakor bi ves svet bil njegov; deklica, ktera se sponaša s svojo lepoto, in nima druzega veselja, razun lišpanja in lepe obleke, in jej nobena mojškra ne more oblačila vrezati in nabrati zadosti lepo, in noben čevljar čevljev zgotoviti zadosti lično, in ktera tudi v cerkvi nima druzega opravila, kakor to, da gleda in se ozira, kako je oblečena in kako se nosi ta ali uua, deklica, kteri je zerkalo ljubše od molitevnih bukev, in jej je več na tem lež če, da so lasje na glavi prav spleteni, kakor pa na sv. rožnikrancu, in kteri je hoja od hiše do hiše, od vrat do vrat bolj pri sercu kot sv. križev po D: tak mladeneč in taka deklica, ker sta Boga zapustila, sta bila tudi od Boga zapuščena, in sta se vdala grešnemu poželjenju, in preden sta se zanašala, sta padla globoko, in prejela po tem takem za svoj napuh plačilo, sovraštvo božje in osramotenje pred ljudmi.
Ponižnost, ljubi moji! prava in nehlinjena ponižnost nam je po tem takem potrebna pred vsem drugim. In da si to čednost prilastimo in ohranimo, moramo se vojskovati in bojevati slehern dan; zakaj nobeden ne more vtajiti, da smo vsi od kraja od svoje pene matere Eve prejeli vsak svoj del napuha in nečimurnosti. In da v tem boju ne omagamo, ozirajmo se na Marijo, svojo drugo mater. Nad njo se razgledujmo, njo posnemajmo, in kakor ona, ne hrepenimo po visokem, radi vbogajmo, spolnujmo rajši voljo drugih kot svojo lastno, bodimo tudi z nizkim stanom zadovoljni! Marija tedaj nam bodi zgled, zgled ponižnosti, pa tudi svete čistosti.
2.	Sv. čistost je druga roža, s ktero si morate olepšati in ozaljšati svoje serce, da se bo Jezus vesel oglasil pri vas. Modri mož pravi v sv. pismu: „0 kako lep je čist zarod v svoji svitlobi; neumerjoč je njegov spomin, znan pred Bogom in ljudmi!" Toda
če se ogledamo krog sebe, prepričujemo se, da se ta sveta čednost dandanešni nič kaj prav ne obrajta, temveč se celo zaničuje in z nogami tepta.
Zares gremo hudim časom naproti. Čistost je mera, s ktero se je že od nekdaj odmerjala ljudstvom sreča in nesreča. In sveta čistost se z zemlje zmiraj bolj omikuje, in se povračuje nazaj v nebesa, kjer je doma. Ne bom vam našteval hudobij, ki se očitno in skrivaj god6 zoper čistost, in toliko nezmerno nesrečo sklicujejo na svet. Opomnim vas le, ljubi moji! besed aposteljnovih, ki pravi, „da živite v sredi med hudobnim in spridenim svetom." Skerbni toraj bodite, da ne zgubite svojega naj dražega zaklada, in terdni stojite! Dobro si zapomnite, da ste zares srečni le toliko časa, dokler ohranite svojo čistost in nedolžnost (vsak po svojem stanu); nesrečni pa ste, nezmerno nesrečni ste, ko bi imeli tudi vse zaklade zemlje, pa bi bili zgubili in zapravili svojo čistost in nedolžnost. Oh, ljube duše! poglejte tje, tam le stoji kerstni kamen, ravno tisti, pri kterem ste bili očiščeni od slehernega greha; Bogu prijetni ste postali ondi, postali otroci- božji, bratje in sestre Jezusove, neveste in tempeljni sv. Duha. Ogernili so vam tamkaj obleko, lepšo in bolj bliščečo od naj dražeje posvetne obleke, obleko božje ljubezni in prijaznosti, obleko gnade božje. Koliko nečast in krivico pa bi storili dobrotljivemu trojedinemu Bogu, ko bi šli, in omadeževali, raztergali, z nogami teptali to sveto oblačilo, in ga vergli nebeškemu Očetu nazaj rekoč: „Na, tu imaš, kar je tvojega; po-sihmalo tebi nočem več služiti; zakaj spoprijaznil sem se s svetom in njegovim poželjenjem; služil bom njemu, če je tudi le minljivo, in terpi le malo časa!" Sami pomislite, da ste pred nekoliko leti tukaj le sami obljubili Jezusu večno zvestobo, in se praznično pa slovesno odpovedali hudemu duhu, in vsemu njegovemu djanju in vsemu njegovemu napuhu; in zdaj bi se podstopili, in šli z nečistim sercem, in prelomili zaprisego, ktero ste storili svojemu nebeškemu ženinu, kten je še vse lepši od naj lepšega človeškega otroka? Oh, če to res storite, bi vam pač boljše bilo, kakor pove sv. Peter, da bi k spoznanji resnice nikoli ne bili prišli, če bi to storili, in odpovedali Jezusu zvestobo, s tem bi zgubili vse, čisto vse, in bi postali revniši od naj revnišega berača, nesrečniši od naj nesrečnišega človeka na tem svetu, in ko bi tudi vse časne nesreče nanj letele. Zakaj potlej bi vam nič druzega ne ostalo več, kakor gerdo, vmazano serce, za kakoršnega pa Gospod ne mara. Nedolžno serce tirja Jezus, kader pravi: „Moj sin, moja hči! daj mi serce." Zatoraj vas prosim in opominjam v imenu Jezusovem, ki je prelival za vas svojo kri, in vam s svojim sv. rešnjim Telesom živi vaše duše za večno življenje: čujte in nikar ne dovolite zapeljivcu prostora v svojem sercu! Bodite ponižni, bodite sramežljivi, pazni bodite na svoje počutke, sosebno na oči, ušesa in jezik, ogibljite se grešnih priložnost in slabih tovaršij, in se spet prav dostikrat ozi-
raj te na prelepi zgled, na Marijo prečisto devico. Pred njo pokle-kujte, njej se priporočujte za priprošnjo, k njej zatekajte se v vseh potrebah in nevarnostih in skušnjavah. Marija, mati svete čistosti, vseh devic devica, nas ne more zapustiti, in gotovo nas bo usli-šala, ker smo vsi po Jezusu njeni otroci, njeni sinovi in njene hčere.
3. In s tim sem vam že zaznamoval tretjo cvetlico, s ktero si moramo lepšati svoje serce.
Ta tretja cvetlica je molitev. Brez molitve ne morete ne ponižni biti, ne čisto živeti. Prevzetni človek namreč ne mara za molitev, ker tudi za Boga ne mara, in ima le samega sebe za Boga. Tudi nečistniku molitev le preseda; njegove misli so ober-njene vse kam drugam, obernjene v naj ostudnjiše reči. Zatoraj je res nesrečen, kdor je jel zanemarjati molitev, in je zgubil veselje do molitve; tak človek je že blizo dušne smerti. če je popustil molitev, kdo ga bo potlej še deržal po koncu v nevarnostih, ki ga obdajajo od vseh strani? Kdo ga bo krepčal, kader je slab; kdo mu bo dajal serčnost, kader je žalosten in maloserčen, in se boji in nevihte od dne do dne bolj množe in narašajo? Zatoraj, ljubi moji! „le poskusite in prepričajte se, kako prijeten in sladek je Gospod" ; pečanje ž njim nima nič grenkega v sebi, in obhoja ž njim ne postane zoperna, ne preseda": temveč, naj večo sladkost nam daje molitev. „Ali pa se mar znajde kaj blaživnišega, kakor ravnati prijazno in obhajati se prijateljsko z Bogom, se pogovarjati s Kristusom, meniti se z angelji in svetniki, želeti, kar človek hoče, in tirjati, kar želi." ^Sv. Krizostom.) Če se pečamo z učenimi, modrimi, pobožnimi moži, bomo postali učeni, modri in pobožni tudi mi; ravno taka je, če se pečamo z Bogom. Veseli vas, kader se s svojimi domačimi zamorete pomenkovati prijazno: ali vam bo pa mar to manj ljubo, ali vas bo mar to manj veselilo, če se smete meniti in zamorete pečati s tistim, kteri vas ljubi bolj, ljubi pri-serčniši, kakor vas zamore ljubiti kdej kak človtk? —
Ljubi moji! mnogo nevarnost vas obdaja cd vseh strani; notranje in vnanje sovražnike imate, z vidnimi in nevidnimi sovražniki •se vam je bojevati. Zatoraj vam je treba dosti moči in obilno gnad, da ne padete. To moč in te gnade pa zadobite z molitevjo. Sv. Avguštin pravi: „Naša molitev gre gori, božja milost pa doli." In če spet za to želite kakega zgleda, še enkrat ozrite se na uašo mater, prečisto devico Marijo. Molila je, kader jej je angelj prinesel veselo oznanilo, da je izvoljena v božjo mater. Če hočete tudi vi imeti obhod z angelji, s svetniki, z Bogom, morate moliti.
Sklep.
Po tem takem sem vam spletil venec ali šopek iz treh prelepih cvetlic, s kterimi si morate olepšati svoje serce. Ponižnost,
čistost in molitev so te tri žlahtne cvetlice. S temi zalšajte se, s t mi lepšajte se! Blagor vam, če ohranite priprosto in ponižno serce pred Bogom; zakaj s tim bote zvesto in nezvenljivo obranili tudi svoj naj dražji zaklad, sveto čistost in ljubo nedolžnost! Toda brez molitve to ni mogoče. Zatoraj vam rečem in za-kličem: Bodite ponižni, če hočete postati sveti; in bodite naj po-nižniši, če hočete postati najsvetejši! Bodite sramožljivi in čisti, da bote zamogli spremljevati nekdaj Jagnje, kamor bo šlo, in mu peti pesem, ki jo bodo peli le tisti, ki so čistega in neomadeževanega serca. Da bote pa zamogli biti ponižni in cisti, morate moliti, moliti neprenehoma, in božja milost bo v obilni meri rosila nad vas slehern dan vašega časnega potovanja tukaj na zemlji. To je moja želja, to moja voščitev, to moja molitev za vas vse! Amen.
Pridiga za Veliki petek.
(Kaj nam Jezus s križa govori; gov, M, V.)
„Moj sin, moja hči! daruj mi serce!"
— Tako slišim danes Jezusa klicati s * križa. —
V v od.
Pač res je, kar je že svoje dni povedal nek neversk pevec, rekoč: „Dosti prijatlov boš imel, dokler si srečen; kader pa megleno postane tvoje življenje in te nesreča obišče, sam boš ostal, zapuščen od vseh svojih prijetlov." Nesreča sladkosnedne in sebične prijatle hitro razpodi na vse štiri kraje sveta, ravno kakor razpiha veter suho listje iz pod drevja. In če se tudi — kar je pa redka reč — nahaja še tu ali tam kak odkritoserčen prijatel, kteri svojemu prijatelju v nesreči nesamopridno na pomoč prihiti; vendar le ne vem, če boš dobil z lepo kakega prijatla, kteri bi bil pripravljen celo svoje življenje dati za svojega nesrečnega, v smert obsojenega prijatla! —
Ali glejte, ljubi moji! jaz poznam takega prijatla, in tudi vi ga poznate. Ta prijatel je rekel: „ Veče ljubezni nobeden nima, kakor kdor svoje življenje da za svoje prijatle." In kar je z besedo povedal, spolnil je tudi v djanju, res dalje svoje življenje, in ne le samo za svoje prijatle, ampak tudi za svoje neprijatle. — Ta prijatel, ta naš brat, ki ga nima para na celem svetu ne, ni nikdo drugi, kot Jezus Kristus, naš Zveličar. — Vsi od kraja smo bili obsojeni v večno pogubljenje; Jezus Kristus pa se nas usmili iu ?e ponudi svojemu Očetu za nas v spravni dar. Oče ponudbo sprejme,
in ljubi Jezus pride, in za nas umerje. Ravno danešni dan je sklenil na križu svoje življenje — v naše odrešenje. Milo se oziramo nanj, kakor bi želeli da bi nam povedal kako tolaživno besedo. Kaj pa nam bo Kristus s križa povedal? Poslušajte!
Razlaga.
1. Tri cele ure, od poldne do treh po poldne, je visel Jezus na križu v nepopisljivih bolečinah. Iz brezštevilnih ran mu je lila kri in je kapala doli na zemljo. Memo tega je bil tudi še zaničevan in zasramovan od svojih sovražnikov, in zapuščen od vseh, ter celo od svojega nebeškega Očeta puščen brez vse tolažbe. — Ti namreč, ki so memo hodili, so ga preklinjevali in s svojimi glavami zmajevali in so rekli: „Aha, kako tempelj božji podiraš, in v treh dneh spet sozidaš; pomagaj sam sebi! Če si Sin božji, stopi s križa." Ravno tako so ga zasramovali tudi veliki duhovni s pismarji in starašini vred, in so rekli: „Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati. Ako je Izraelski kralj, naj stopi zdaj s križa, in verujemo vanj. V Boga je zaupal; naj ga zdaj reši, če ga rad ima! Saj je rekel! Sin božji sem." Zasramovali so ga pa tudi vojščaki, kteri so pristopili, in mu jesiha ponujali; in so rekli: „Ako si ti kralj Judovski, pomagaj si!" — O hudobno zasramovanje, brezdušno preklinjevanje! Una dva razbojnika so pustili pri miru; morda je še celo eden ali drugi gledavcev usmiljenje imel ž njima, zakaj če sta tudi po pravici terpela zavoljo svojih hudobij, vendar sta le človeka bila: Jezusa pa, nedolžnega, še v tolikih bolečinah ne puste pri miru; temveč ga zaničujejo in preklinjajo, ravno kakor da bi jim to še ne bilo zadosti, da so ga izdali v tolikanj sramotno smert in pribili na križ! — Kje je pač kak človek, da bi na Jezusovem mestu ne bil vsega hudega sklical nad tolikanj strupene sovražnike! Kaj pa Jezus stori ? Oh, Jezus je ni rekel nobene žal besedice, temveč molče preterpi nečloveške martre, nezmerne bolečine, neznano zasramovanje! In ko na zadnje vendar le odpre svoje usta, ni jih odperl, da bi se rotil in pogubljeval svoje sovražnike, temveč da bi jim sprosil odpuščenje in milost. „Oče odpusti jim; saj ne vedo, kaj delajo", je zdihnil, in s tim še na križu pokazal z lastnim zgledom, kar je poprej učil z besedo rekoč: „Ljubite svoje sovražnike, storite jim dobro, kteri vas sovražijo; molite za-nje, kteri vas žalijo in preganjajo." —
Celo eden razbojnikov, ktera sta visela, je Jezusa preklinjal rekoč: „Ako si ti Kristus, pomagaj sam sebi in nama." Drugi pa je odgovoril, in ga je svaril rekoč: „Se tudi ti ne bojiš Boga, ker si v ravno tistem obsojenju? In midva sicer po pravici, zakaj po zasluženju svojih del prejemljeva, ta pa ni nič hudega storil." In je rekel Jezusu: .,Gospod, spomni se me, kader prideš v svoje kraljestvo!" In Jezus mu je rekel: „Resnično ti povem, danes boš z
menoj v raju!" Oh pač je bila to tolažbepolna beseda revnemu grešniku, iu gotovo je na to obljubo ves voljen terpel svoje bolečine jn željno pričakoval presrečnega trenutljeja, o kterem se mu bo duša ločila od telesa, in šla v veselje sv. raja.
Ker se je pa ljubi Jezus usmilil celo skesanega razbojnika, se ve, da tudi ni mogel pozabiti tistih, kteri so mu tudi zdaj še ostali vdani z zvesto ljubeznijo. Še s križa izroči svojo sveto Mater Janezu, svojemu ljubljenemu učencu, in učenca svoji ljubeznjivi materi. „Žena, glej, tvoj sin!" je rekel vjokani Materi, in: „Giej, tvoja mati!" je djal svojemu zvestemu učencu.
Tako tedaj so bile Kristusove zadnje besede na sv. križu vse polne goreče ljubezni do ljudi, ker dihajo odpuščenje, dihajo milost in usmiljenje:
i?. Ljubi moji poslušavci! menim, da nobeden zmed nas ni tolikanj neobčutnega in kamnitega serca, da bi mu terpljenje Jezusovo kar nič v živo ne segalo. Velikoveč sem terdne misli, da vsi od kraja vsi presunjeni in pretreseni od Jezusovega britkega terpljenja milo gledate na sv. križ, kakor bi od križanega Zveličarja pričakovali kake tolaživne, kake oveseljivne besede. Ali ko bi Jezuš res odperl svoje usta, ali bi bila pač beseda, ktero bi nam govoril, tolaživna in oveseljivna ? Skorej nimam dosti upanja, in menim, da bi bila velikoveč očitovavna in prosivna, bila bi grenko očitanje in mila prošnja. Kaj pa bi nam Jezus očita! in kaj bi nas prosil, ko bi odperl svoje usta? Mislim, da tako-le bi Jezus govoril: „Poglej, moj sin! in glej, moja hči! ternjevo krono nosim na glavi, ojstro ternje me neusmiljeno razbada, vsa vroča je od same bolečine moja glava; oh kako to peče ! oh, kako to skli! ali hujše, ko vse to me peče in skli, da tako ošabno nosiš svojo glavo, se nečimurno lišpaš, prevzetno obnašaš; sebe poveličuješ, druge zaničuješ . . . Roke in noge imam zažebljane na križ, kar ganiti jih ne morem in ne smem, da mi žeblji še hujše ne pretergajo širokih ran ; oh, kako to peče! oh, kako to skli! ali še vse hujše me peče in skli, da si tako terdo navezal svoje serce na posvetno blago, in zavoljo njega krivice vganjaš, sirote zatiraš, vdove preganjaš! .... Vse moje oblačila so mi pobrali, ves gol in nag visim na križu; oh, kako me je sram, in mi rudečica zaliva blede lica: oh, kako to peče, oh, kako to skli! toda še vse hujše me peče in skli, da od sebe mečeš uežno oblačilice nedolžnosti, ga s sebe tergaš. po blatu valjaš, z nogami teptaš, ter kar brez vse sramožljivosti vganjaš nečistosti ostudne pregrehe! . . . Ves razbit iu raztepeii visim tu na križu, od temena do podplatov ni nič več zdravega nad menoj; iz globokih ran se vroča kri cedi; iz serca se izteka, po ranah odteka in kaplje na zemljo; oh, kako to peče; oh, kako to .skli! ali še vse hujše me peče in skli, da je tudi iz tvojega serca izkapala vsa ljubezen do bližnjega, in da se je nevoščljivosti navielo tvoje serce, kakor se suha goba navzame vode! . . . V nepopisljivih bolečinah
na križu visim, neznano žejo terpim; razbeljeni jezik se mi v ustih suši, in ga tudi kapljice hladila ni; oh, kako to peče; oh, kako to skli! ali hujše kot to me peče in skli, da ti svojemu umerljivemu telesu privoščiš vse, karkoli poželi, če se tudi to tvoji duši v škodo godi, in da v jedi in pijači nobene mere nimaš! . . . Sovražniki so me na križ razpeli; kar so le koli hudega vedeli in znali, so mi prizadjali, pa še vse to jim ni zadosti; celo na križu mi miru ne puste, ter mi še poslednje trenutljeje življenja grene z zaničevanjem in preklinjevaujem; oh, kako to peče; oh, kako to skli! pa še vse hujše me peče in skli, da tudi ti nimaš nobenega poterpljenja. in namesto poterpeti se za vsako nepotrebno reč jeziš in togotiš, preklinjaš in rotiš! . . . Med nebom in zemljo vidm na križu, od vseh sem zapuščen; sovražniki se nad menoj le hudujejo, moja mati in zvesti učenec bi mi rada na pomoč prihitela, ko bi za-mogla in smela; celo od svojega Očeta v nebesih sem brez vse tolažbe puščen; oh, kako to peče; oh, kako to skli! ali bolj kot to me peče in skli, da sem tudi od tebe zapuščen, da nobenega serca, nobene ljubezni do mene nimaš, in nobene gorečnosti ne do dobrega! — Oh, moj sin! oh, moja hči! kaj sem vama storil, da tako neusmiljeno ravnata z menoj ? Oh, odtergajta vsaj že enkrat svoje serce od pregrešnih posvetnih sladnost, meni ga darujta, in pridita na to k meni! Glej, tukaj le na križu vaju pričakujem s razpetimi rokami, da vaju objamem in skrijem v svojo odparto sveto stran!" —
Poglejte, ljube duše! tako nam Kristus s križa govori, ter nam milo očituje našo dosedajno nehvaležnost, in nas ljubeznjivo vabi k pokori, k poboljšanju in v večno življenje! Kaj pa mi? ali se mar nič ne bomo zmenili za njegovo milo potožilo ? bomo mar gluhi za njegovo ljubeznjivo vabilo ?
o. V visokih hribih na samotnem kraju je živela v svoji hišici vdova nekega dervarja. Imela je edinega sina, čverstega mladenča, Jurja po imenu. Mladeneč je bil poprej pobožen in bogaboječ, in je rad vbogal svojo dobro mater in svojega rajncega očeta; odkar pa se je soznanil z Adrijanom, nekim starim možem, kteri je skri-vaje strelal divjačino po gojzdu, in se živil s tem krivičnim zaslužkom, se je tudi Jurče ves spridil in pomaličil. Začel je tudi on po gojzdu brez pravega dovoljenja laziti za divjačino, in ker Adrijan ni dosti vere imel, je tudi iz Jurčetovega serca izpihal luč sv. vere. — Gorje mladenču, ki zaide v slabo družino!
Bil je ravno veliki petek. Nesrečni mladeneč se tudi ta sveti dan po gojzdu potika, in sledi za divjačino, namesto da bi bil šel v cerkev molit in zahvalit Zveličarja za odrešenje, in ga prosit za milost in odrešenje. O poldne pride domu. Kakor že večkrat poprej ga je tudi zdaj mati ljubeznjivo prosila, naj zapusti svoje nevarno, pregrešno življenje ; pa je le bob ob steno metala. Jurčeta se ne prime nič več nobena beseda. Marveč je še mater pregovarjal, naj
bi prišla popoldne k berlogu tik kamnitega križa z jerbasom, da jej bota z Adrijanom vanj naložila kos jelenovega mesa, kterega sta bila vstreli'a tisti dan, dru/.ega pa bota spečala pri svojih znancih. Mati se dolgo brani krivičnega dela, ker je pa pri vseh svojih dobrih lastnostih vendar le imela to slabost, da je bila vse premebka do s ojega sina, in mu je rajši odjenjala, kakor da bi ga bila v nevoljo ali jezo pripravila, obljubila je na zadaje, da bo iz cerkve pridši tam meriio krenila. Jurče pa je bil močno trulen, toraj se še nekoliko vleže na posteljo, preden gre v berlog nad jelena; materi pa zaterdi, naj ga pokličejo ob odločenem času. Mati mu to obljubi iu gre na to po svojih domačih opravilih. Jurče se vleže in zaspi. Kake pol ure je morda preteklo, kar zasliši mati v hiši neko stokanje in ječanje. Vsa preplašena hiti v hišo. Jurče je še zmerom spal, vendar v nekem neznanem nepokoju, in debele kaplje potu so mu stale na čelu. „Jurče, vstani — vstani!" ga mati zakliče, in potrese. Jurče se naglo po koncu zravna in vsede na posteljo, in stermo vpira svoj pogled naj poprej v mater, potem pa v okno, ter si mane oči, globoko zdihne in reče: „Ali se je res spet zdanilo?" „Saj se ni bila še tema naredila, od kar si se v legel; ječal pa si in stokal, da sem mislila, da si kaj bolen; in zato sem te zbudila", rečejo mati. Jurče si obriše pot raz čela in potem pravi: „Mati! sanje sem imel tako neznane, da so me tako pretresle. Sanjalo se mi je, da stojim na visokem hribu v neznanem kraju, in sam nisem vedel, kako sem tje prišel. S tega hriba sem videl doli v neko mesto, ktero je stalo v znožju hriba. In mesto je bilo zalo in lepo, da takega nisem še videl in ga morda ne bom. Bilo je zidano vse drugači, kot naše keršanske mesta, pa lepota njegova me je vsega prevzela, da se ga nisem mogel zadosti nagledati. Pa mi tudi ni bilo dovoljeno, mesto dolgo ogledovati. Solnce, poprej tolikanj prijazno, se je zdaj skrilo za temne oblake; obnebje je postalo nekoma soparno; in neznano tesno mi je prihajalo pri sercu.
In zdaj zdaj zagledam neko veliko poslopje, pred kterim se je zbrala obilna množica ljudi. In množica se začne gibati in od poslopja proč pomikati proti mestnim vratom. Zdaj še le zapazim, da pod goro ravno pod menoj je bila prostorna planjava, do ktere je steza iz mesta deržala. Po tem potu se je dervila množica, in peljala v sredi moža vsega oslabljenega s težkim križem na ramah. Ko to vidim, hotel sem pobegniti, pa mi ni bilo dano; le kar z mesta se ganiti nisem mogel. Ravno pod menoj na planjavi so moža slekli, vergli na križ in ga nanj pribili. Vsak vdarec s kladvom na žebelj skoz roko ali nogo mi je zašumel po glavi tako strašno, kakor bi mi bil hotel možgane iztergati iz glave. Mislil sem, da bom obnorel. Vse strašnejše pa kot vse to je bil pogled križanega. Njegove oči so imelo tolikanj britkega očitovanja v sebi, kakor da bi bil tudi jaz kriv tega obsojenja. In rabeljni, ki so ga pribijali
na križ , so se posmekovali in na me gledali in kimali z glavami, ravno kakor bi spolnovali to, kar bi jim jaz veleval. Oh to so bile strašne sanje!
Ko je bil pa križ po koncu postavljen, potem — potem so se še le začele za me naj hujše bolečine. Pogled križanega je bil tudi zdaj še vedno v me vpert; mislil sem, da mi bo možgane izsušil in serce izžgal; kakor goreč solnčen žark mi pade v oserčje, in me grozi, da sem stokati začel. Zdaj se kar nanagloma zmrači in stemni; neznani vihar zabuči, in strašno strašno mi po ušesih zazvoni: „Ti si ga pribil na križ, ti si ga pribil!" In ves obupan zastokam in zavpijem, kakor ste me slišali. „0h to je bil tvoj Zveličar, kterega si vidil na križu", zdihue mati vsa v solzah, „in kterega s svojim pregrešnim življenjem iz nova pribijaš na križ. Sam Bog ti je poslal te sanje, da bi te zdramil iz grešnega spanja. Oh, poslušaj njegov glas, in se verni nazaj na pravi pot, kterega si zgrešil!" Toda Jurče je bil že zašel tako dalječ, da se že nič več ni zmenil za nobeno prigovarjanje ne. Tudi sanje, dasiravno so ga močno pretresle, poboljšale ga vendar le niso. Zgovarjal se je, da so mu sanje prišle zato tako strašne, ker je poprej nekaj vina pil, in ker ga mati vedno nadlegujejo s svojim pregovarjanjem. In se je dvignil in napravil in šel; ob enem se tudi mati napravije na pot z jerbasom naj poprej v cerkev in potem do berloga pri križu. — Uboga vdova v cerkev pridši se razjoka pri božjem grobu, in potoži Križanemu svojo težavo in ga prosi, naj bi se usmilil njenega zgubljenega sina. Na to pa se napravi s tužnim sercem do berloga. Jurčeta in Adrijana ni še bilo ondi, ko je tje prišla. Tedaj se vsede pod kamniti križ, vzame iz jerbasa evangeljske bukve, ktere je bila seboj v cerkev vzela, in začne še enkrat prebirati terpljenje Gospodovo. Ali glej! naenkrat zasliši iz goščave nek votel glas in klic, nato neko prepiranje in na to strel dvakrat zaporedoma. Neznano jo serce zaboli. Vsa preplašena se dvigne ia skoči na noge. „0 moj Bog! če je bil ta strel namenjen mojemu sinu", bila je njena perva misel, in sama ni vedela, kdaj in kako da se je spustila proti tistemu kraju, od kterega je strel prišel. Ni še bila dalječ prišla, ko čuti težke stopinje in šum skoz goščo. Na ves glas jej tolče serce. Nek notranji glas jej pravi, da se je tu prigodila neka nesreča. In urno kar more, tjekaj hiti. Zdaj so stopinje že spet bližej; gošča se razgerne in iz gošče prisope Jurče, ter nese na herbtu starega Adrijana, vsega bledega, komaj sopečega Ko Jurče mater zagleda, veli: „Mati le hitro doli v vas po duhovnega. Le kar naglo naj pridejo tje le pod križ. Jaz pa bom med tem ranjenca obezal." Prestrašena žena je naglo vganila, kaj se je zgodilo, in je tudi kar nemudoma hitela nazaj v vas po gospoda.
Jurče je med tem starega Adrijana naslonil pod križ, in mu obleko razpel. Kavno sta mislila jelena spraviti iz gošče v berlog, ko ju je bil gojzdnar zasačil, KoAdrijan gojidnarja zagleda, sproži
nanj svojo puško, pa ga ne zadene. Ko gojzdnar vidi, da je njegovo življenje v nevarnosti, pomeri v Adrijana, in ga v trebuh vstreli. Ko vidi tovarša kervaveti in se zgruditi na tla, pozabi Jurče na vse drugo, in le gleda, kako bi Adrijana spravil v kraj, in ga rešil, če bi bilo še mogoče. Tedaj mu obleko razpne in ga obeže, kakor ve in zna. In med tem Adrijan besedo povzame in pravi: „ Jurče! kaj ne, da se ti je čudno zdelo, da sem poslal po duhovnega. Toda dobro čutim, da mi poteka čas mojega življenja. Kader pa življenje poteka, pobegnejo tudi vse zmotojave, s kterimi se je človek slepil. Zatoraj bi pa tudi rad popravil, kar se še popraviti da!" „Pusti te sanjarije", tolaži Jurča svojaga starega tovarša, „in nikar se ne begaj z govorjenjem, da boš spet ozdravel." „Jaz ne bom več ozdravel", zaverne stari grešnik, „vendar bi pa pred smertjo vsaj eno dobro delo rad storil, da bi milost in usmiljenje zadobil ondot groba pred večnim Sodnikom." Stermo ga Jurče gleda, in ga nato ves začuden vprašuje: „Kako? kaj res veruješ, da duša tudi unkraj groba še živi ?" „Verujem", zaverne Adrijan, „verujem, od kar sem smertno ranjen. Ali veš, kdo mi spričuje, da je duša neumerjoča ? Moja vest mi to spričuje! Ko bi duša umerla s telesom vred, bi gotovo človeka vtst ne pekla, kader bi doprinesel kako hudobijo! Vest je vez, ktera zvezuje naše sedajno s prihodnim življenjem. In če je tudi vest — kakor pri meni — spala skoz ves čas življenja; mora se vsaj takrat zbuditi, kader se odpirajo vrata v večnost. Takrat namreč čutimo, kako močno se duša brani stopiti v večnost, če je z grehom obložena. Oh, povem ti, da grizleji vesti prizadevajo hujše bolečine, kakor pa smertna rana?" Jurče sklene svoje roke kakor za molitev, da sam ne ve, kdaj, in žalosten pobesi glavo. In Adrijan ga tolaži in mu pravi: „Nikar ne žaluj, mladi prijatel! ti boš morda živel še dolgo časa, in ločitev od mene ti bo v blagor in dušno zveličanje. Toda verjeti mi moraš, kar ti povem ob smertni uri. Glej, gori nad nami je pravičen Bog, čegar mogočna roka me je danes zadela: zadela na danešni sveti dan, kterega sem onečastil; upam pa, da mi bo usmiljen Sodnik, ker v sebi nosim zavest, da me je zvolil v orodje, s kterim bo tvojo nezvesto dušo spet k sebi nazaj pripravil; s tem namreč, da ga zdaj na glas spoznam pred teboj, Njega, kterega sem tajil še malo poprej." Jurče kar do besede ne more. Bilo mu je, kakor da bi mu kamen ležal na sercu, ali kakor da bi ga kdo tiščal za vrat. Adrijan pa spet besedo poprime in pravi: „Ko bi mi zdaj, ko sklenem sedanje življenje, ponudil in dal kdo deset drugih prijetnih življenj, prav rad bi mu jih pustil ie samo za dobro zavest, da sem dosedanje življenje preživel brez zadolžeuja. Glej! tako britko je kesanje o poslednjih tre-nutljejih. Oh, prijatel! povem ti, da vest vpije na ves glas in pravi: „Zdaj moram račun narediti, zakaj unkraj groba bo povračilo." Savno zato mora duša neumerjoča biti — •
Zdaj duhoven pribite, in ker vidijo, da bo še toliko časa, opravijo z grešnikom vesoljno in popolno spoved, in na to ga pre-vidijo. Komaj pa je bilo opravljeno to sveto opravilo, ko Adrijana zapusti vsa moč, in se zgrudi nazaj na tla. Potem vpre še enkrat svoj pogled na podobo Križanega Zveličarja, pod ktero je ležal; še enkrat zdihne in dušo spusti. — Zdaj še le se je raztajala ledena skorja od Jurčetovega serca. Vroče solze ga polivajo. In v veliko veselje materno obljubi poboljšanje tam pri mertvem truplu skesanega spokornika. Duhoven pa, ko jim tam pod milim nebom razodene svoje zmote ves potert in skesan, ga spet povzdignejo, in mu lepo pokažejo pot, po kteri si zamore pomagati iz svojih zmot, in nato pristavijo, da v nebesih bo veče veselje nad enim grešnikom, kteri se spokori, kot nad devet in devetdesetimi pravičnimi, kteri pokore ne potrebujejo. —
Sklep.
Poglejte, ljubi moji! dolgo je klical usmiljeni Jezus nesrečnega Jurčeta iz grešnega spanja, klical po skerbni materi, klical po neznanih sanjah, klical po umirajočem spokorniku; dolgo ga je klical, na zadnje vendar sklical! Tudi nas kliče s križa k pokori in poboljšanju in bogaboječemu življenju, morda tudi že dolgo kliče; ali bomo mar pustili, da bi nas klical zastonj ?! Tega Bog ne daj! Marveč danes, ko zaslišimo njegov glas, ne zaterdujmo svojih sere, ampak ga lepo poslušajmo, vbogajmo, odtergajmo svoje serce od pregrešnih slast, in ga darujmo Jezusu. In besede Jezusove bodo veljale tudi nam, tudi za nas poreče: „Oče odpusti jim; saj niso vedeli kaj so delali!" — „Žena, glej! tvoj sin — tvoja hči — tvoji otroci!" — ,,Resnično vam povem, kader sklenete svoje časno življenje, bote z menoj v paradižu!" Amen.
Pridiga za velikonočno nedeljo.
(Vstajenje Jezusovo podoba našega duhovnega vstajenja; gov. J. T.)
„Vi iščete Jezusa Nazarenskega — križanega: vstal je, ni ga tukaj."
Mark. 16, 6.
V vod.
Dvojno veselje obhaja danes sv. mati katoliška cerkev; ona se veseli svojega nebeškega ženina Jezusa Kristu a, ki ga je še le pred kratkim gledala v njegovej; velikem terpljenju, kako je v
kervavem potu molil na Oljski gori, in potem ves vdan v voljo svojega Očeta voljno se tirati dal pred sovražne sodnike, kako je voljno in molče prenašal strašue bolečine pri bičanji in kronanji, kako je težki križ — svojo smertno postelj — nesel na Kalvarski hrib, in kako je nazadnje kakor liudodelnik med dvema razbojnikoma na križ razp< t sramotne smerti umeri. Takrat je cerkev žalovala in jokala podobna Mariji, ki je pod križem stoje gledala umirajočega Sina svojega.
Danes pa pravim se cerkev r&duje, zato ker je križani ženin njeni premagal smert in grob, premagal pekel in greh, in je iz lastne moči k svojemu veliča-tvu vstal od mertvih in živi vekomaj.
Drugo veselje pa sv. cerkev ima nad svojimi otroki, katoliškimi kristjani, ki so tudi vstali, to so grešniki iu grešnice, ki so v velikonočnem času prejeli vredno zakramenta sv. pokore in sv. rešnjega Telesa, in so tako Kristusu podobni, vstali iz groba svojih grehov k novemu duhovnemu življenju, v milosti božji.
Kolika tolažba je bila za tiste žene, ki so v nedeljo zjutraj prišle k grobu gledat, pa jim angelj reče: Vi iščete .... Veselo so hitele to novico povedat učencem in posebno sv. Petru. Pred kratkim se je Peter sicer pregrešil, ker je Jezusa trikrat zatajil; pa on je svoj greh tudi hitro obžaloval in objokoval, in bil mu je odpuščen.
Njemu podoben naj bo vsak grešnik; zakaj zastonj bi bila smert Jezusova, zastonj njegova prelita kri, zastonj njegovo vstajenje, ako bi naša duša še vedno ostala v grobu grehov.
Le takrat nam bo smert Jezusova v zveličanje, če se bo tudi od nas zamoglo reči: „Vi iščete grešnika, ni ga več tukaj v grobu, vstal je, in hodi med živimi, med pravičnimi."
Ali pri tem duhovnem vstajenji se znamo lahko goljufati. Znabiti smo ginjeni, Če pogledamo podobo križanega Jezusa, znabiti smo ginjeni bili pri spovedi, posebno pobožni pri sv. obhajilu; pa to še ni popolnoma vstajenje naše duše, to se mora iz bolj gotovih znamenj pokazati.
Iu o teh znamnjih, na kterih se spozua pravo poboljšanje, hočem danes nekoliko govoriti in rečem: Ce hočemo v resnici duhovno vstati s Kristusom, mora se na nas ravno to viditi, kar se je vidilo na grobu Jezusovem.
Sv. evangelje nam pripoveduje, da, ko so prišle žene k grobu, vidile so, daje grob odpečaten, kamen odvaljen, in angelj je grob varoval. —
Kako nam naj bo vse to podoba našega duhovnega vstajenja, hočem vam razložiti — v čast vstalemu Zveličarju — dušam našim pa v zveličanje.
Razlaga.
1. „ Tisti dan, ko so Jezusa s križa sneli in ga v grob položili , zbrali so se viši duhovni in farizeji pri Pilatu in so rekli: Gospod, mi se spominjamo, da oni zapeljivec, ko je še živel, rekel je, da bo v treh dneh zopet vstal. Zapovej tedaj, da naj se grob njegov do tretjega dne varuje, da ne bi znabiti prišli njegovi učenci in ga vkradli in potem ljudstvu rekli, da je od mertvih vstal, iu tako bi bila poslednja zmota hujša od perve." In Pilat jim reče: „Vi imate stražo, pojdite in postavite jo k grobu, kakor se vam zdi. In so šli, in so stražo tje postavili, in kamen na grobu zapečatili."
O slabotni revčeki in neumni modrijani, moramo izklicati, s nekterimi vojščaki in s pečatom so hotli zabraniti vstajenje Jezusovo, so hotli premagati božjo vsemogočnost!
Ravno tako tudi peklenski sovražnik dela, da bi dušo človeško ne pustil iz groba grehov. On grob zapečati in postavi čuvaje k njemu.
Sveto pismo pravi: »Kakor grob je serce grešnikovo polno mertvaških kosti in gnilobe." Da se tako serce ne odpre, in ne osnaži, dene pekel nanj — velik pečat — in ta pečat je molčanj e.
To je tisti sataa, ki stori človeka mutastega, kakor enega, od kterega sv. evangelje govori, da ga je Jezus ozdravil.
Kader bi se imel grešnik obtožiti svojih grehov, posebno velikih hudobij in sramotnih djanj, takrat so mu usta kakor zapečatene, takrat mu govor vzame, ošabnost mu ne pusti se obtožiti, napačna sramožljivost mu jezik veže, da zamolči kteri smertni greh. In tako dobi po nevrednem sv. odvezo, in po nevrednem prejme sv. obhajilo, in namesto da bi vstal iz groba, pokoplje se še bolj globoko v grob.
čuvaji pa, ktere hudobni duh postavi k grobu grešnika, da ne bi vstal iz njega, so posebno tri: h i n a v š č i n a, prederznost iu pa nevera.
„Vi ste kakor pobeljeni grobovi, je rekel Jezus farizejem, od zunaj lepo pobeljeni, znotraj polni trohnobe", in taki so res tudi bili; pred ljudmi so hotli veljati za pravične in pobožne, serce pa jim je bilo polno hudobnih misli iu želj. „Hinavci!" jim je sveti Janez Kerstnik rekel.
Tako tudi zdaj hudobni svet od človeka le to tirja, da se zunajno spodobno in pošteno obnaša, kakošno pa je serce, na tem nič ni ležeče pravijo, pod pobožno obleko in pravičnim licem je pa hudobno serce, černa duša, in takih novih farizejev je veliko, ki tako govorijo kakor oni farizej, od kterega je Jezus pravil, kako je molil v tempeljnu. »Gospod, zahvalim se ti, da nisem tak, kakor go drugi."
In taki hinavci, namesto da bi na persi terkali in rekli kakor cestninar: „Bog bodi meni grešniku milostljiv", in namesto da bi se spovedali svojih grehov, ponašajo in bahajo se s svojo zunajno pravičnostjo in mislijo, da so popolnoma nedolžni, pobožni, ker niso nobenega oropali ali vmorili, ali ker niso nič vkradli; kaj bom hodil k spovedi, pravijo, saj nimam nič grehov.
Tako je hinavščina pervi čuvaj, ki zabranuje, da ne bi grešnik vstal iz svojega groba.
Drugi stražnik je prederznost, ona stori, da grešnik pravi: »Grešil sem, pa kaj se mi je zato zgodilo?, grešil sem, pa saj je še čas za pokoro, za spoved, enkrat na smertni postelji bo šlo vse ob enem." Tako si grešnik v svoji prederznosti domišljuje, da je čisto varen, on spi v svojih grehih, se za nje ne zmeni, in se predrami iz tega grešnega spanja, še le, kader ga trobenta pokliče na sodbo božjo; posebna milost božja je, če ga je Bog že poprej zbudil s kakim potresom, da mu pošlje nesrečo, bolezen ali drugo nadlogo, in Če ga to spet k Bogu oberne.
Tretji stražnik je nevera.
Dokler v temnem breznu greha še lučica sv. vere sveti, dokler grešnik le še iskrico vere ima, da veruje v Boga, da je pravičen sodnik, ki kaznuje hudo z večnimi kaznimi, dokler le še veruje, da Bog vse vidi in vse ve, da se mu nikjer skriti, mu pri sodbi ničesar vtajiti ne more, tako dolgo je še vedno upanje, da bo še iz groba svojih grehov vstal.
Kjer pa ta lampica sv. vere vgasne, tam je černa smertna noč večne smerti.
Kjer vere ni. tam tudi ni pobožnosti, ampak tam je greh; zato si pa tudi hudobni svet prizadeva, človeku naj poprej pod-kopati vero na resnice, ki nas jih Bog uči, ker dobro ve, da, kdor vero zgubi, zgubi tudi poštenje.
Glej kristjan, tisti nesrečni pečat na grobu svojih grehov, molčljivost pri spovedi, moraš zlomiti, potem pa tri čuvaje pri grobu — hinavščino, prederznost in pa nevero pregnati iz svojega serca, potem si storiš pervo, kar je potrebno, da duhovno vstajenje obhajaš. —
2. Ko so šle žene k grobu Jezusovem, so se grede vpraševale, kdo nam bo pa težki kamen odvalil od groba ? Pa ko so tje prišle, našle so ga že odvaljenega.
Beremo od nekega človeka, da je Sirakuškega kralja Dionizija srečnega imenoval zavoljo njegove oblasti in njegovega bogastva. Kralj ga pokliče k sebi, ga posadi v naj lepši dvorani k mizi, ki je bila obložena z naj žJahnišimi jedrni in naj dražjim vinom v zlatih in srebernih posodah — rekoč, da naj vživa vse, kakor se sercu njegovemu poljubi. Pa naenkrat zagleda ta človek, da ojster, na dva kraja brušen meč na tenki niti s stropa dolj visi, s koncem ravno
nad njegovo glavo. Od strahu obledi, ni mogel nič vžiti, nič ga ni veselilo, nemirem je bil, dokler je tam sedeti moral. S tem mu je hotel pokazati kralj, da ni tako lahko kraljevati, ker mora vedno si biti v strahu, vedno nemiren.
Temu človeku je podoben grešnik z hudo vestjo, kakor dvorezni meč visi nad njim huda \est, ki mu pokoja ne daje, vedno je v strahu, kakor težek kamen na grobu mu je misel, da je sovražnik vsemogočnega Boga in mora izkiieati s kraljem Davidom: „Nimam miru pred svojimi grehi, kakor težko breme so se navalili nad mojo glavo."
Grešnik sicer skuša tisti glas hude vesli vtolažiti, on išče v posvetnem veseljevanji, v nezmernosti zadušiti červa, ki ga vedno grize, pa zastonj; prej nima miru, naj stori, kar hoče, dokler kamena ne odvali. Pa kdo ga je odvalil od Jezusovega groba? Angel j pravi sv. evangelje.
Angelj je tudi vsemogočna ljubezen božja, ki vzame težko breme iz grešnega pa zgrevanega serca človeškega, da se verne k Očetu nazaj, kakor zgubljeni sin, in se obtoži rekoč: „Oče grešil sem zoper nebesa in pred teboj, nisem vreden več tvoj sin imenovan biti", tista moč božja, ki je vlekla Marijo Magdaleno v hišo farizejevo, kjer je v pričo vseh objokovala svoje grehe, s solzami Jezusu noge močila, in jih brisala s svojimi lasmi, dokler jej je Je/.us rekel: „Žena tvoji grehi so odpuščeni!"
Kristjan, če si se spovedal, kakor zgubljeni sin, če si svoj greh objokoval v resnični grevengi, kakor Marija Magdalena, če si potem svojim sovražnikom tudi odpustil, in krivično blago povernil, potem ti bo angelj v podobi spovednikovi kamen odvalil od tvojega serca, ti boš spravljen in pomirjen z Bogom, vstal si iz svojega groba, in na tebi se spoluujejo besede kralja Davida: „Blagor človeku, komur je Bog hudobije odpustil, in mu grehe pokril; blagor človeku, kteremu Bog pregreškov njegovih ne zarajta."
3. Ko so žene vidile grob Jezusov odpert, stopile so bližej, in so našle, angelja v beli obleki sedeti na desni strani, vstrašijo se: angelj pa jim reče: „Ne bojte se, vi iščete Jezusa Nazareu-skega. Vstal je, ni ga tukaj, glejte kraj, kamur so ga položili. Pojdite in recite njegovim učencem in Petru, da je pred vami šel v Galilejo, tam ga bodete vidili, kakor vam je rekel."
Tedaj ni bilo zadosti, da je bil grob razpečaten, da je bil težki kamen od vhoda odvaljen, da je Zveličar vstal in čuvajem v strah, ki so zbežali, veličastno iz groba prišel, grob ni čisto prazen ostal, ampak angelj je bil v njem.
Angelj mora tudi v tvojem sercu stanovati, ako si enkrat vstal iz groba svojfh grehov. Zakaj Jezus sam pravi, da, če hudi duh gre iz človeka hodi okoli po pustih krajih; ker pa ne najde pokoja, toraj se verne v človeško serce; ker pa najde ga praznega, pometenega, očiščenega in olepšanega, gre in vzame seboj še sedem
drugih duhov ti so hujši kakor on, in pridejo in posedejo Človeško serce, on se verne v stare grehe nazaj, in je hujši kakor prej."
Kjer pa po duhovnem vstajenju grešnikovem angelj v belem oblačilu v človeško serce stanovat pride, v belem oblačilu tiste nedolžnosti in dušne lepote, ktero si dobil nekdaj pri sv. kerstu, tam ne najde hudi duh več prostora, iu greh se ne poverne nazaj v tvoje serce.
O kako čisto drugačen je stan čioveka, ki je z božjo milostjo in pomočjo vstal iz groba svojega, koliko srečniši je kakor poprej, ko je še greh v njem stanoval in vladal.
Prej je bilo serce njegovo vedno nemirno in brez pokoja: prej so stanovale v njem vse hude poželjenja in strasti in grešne želje; poprej je vladala v njem nevoščljivost, sovraštvo, nečistost, laž in goljufija, potem pa mir, veselje, ljubezen do Boga in do bližnjega, tista nebeška poterpljivost, ki vse prenaša, krotkost, s ktero smo Jezusu podobni, tista živa vera, tisto terdno upanje, s ktero pravični že tako rekoč tukaj Boga gledajo.
Si že videl kristjan, kako je po letu, kedar po hudi soparčni vročini pride hudo vremo, hudo vliva dež, bliska in gromi, da je groza, pa zdaj potihne nevihta, lepo hladno je postalo, suha zemlja je okrepčana, trava in rožice, in vse rastline so oživljene in veselo povzdigajo svoje glavice, še človek ložej in bolj prosto diha, na nebu pa se razprostira prelepi sedmobarvni obok, božja mavrica, in razveseljuje oko človeško. Ravno tako je o kristjan v tvoji duši, kader nevihta, ki je visela nad tedoj, namreč strašna jeza božja se razlije v kapljicah pohlevnega rodovitnega dežja, v kapljicah spo-kornih solz, in božja mavrica, božje usmiljenje in dopadanje se razprostre nad teboj.
Toraj, piše sv. apostelj Pavi Korinčanom: „ Veselim se, da žalujete, pa ne zato, ker ste žalostni, ampak ker ste žalostni v pokoro."
Ja dragi moji, angelj, ki po storjeni pokori pride v naše serce stanovat, milost božja, nam že naprej daje okusit nekaj nebeške sladkosti; tisti angelj nam pravi kakor ženam: „On bo šel pred vami v Galilejo, tje v nebesa, tam ga bodete, ako ste ž njim vstali, videli ne kakor ojstrega sodnika, ampak kakor usmiljenega Odrešenika in Zveličarja.
Sklep.
Dragi moji! Rekel sem v začetku, da dvojno veselje obhaja sv. cerkev o velikonočnem času.
Veselje, ker je Zveličar kot premagovavec smerti iz groba vstal, in veselje, ker je veliko njenih otrok, to je, kristjanov v velikonočni spovedi vstalo tudi duhovno iz groba svojih grehov.
Slovouski Prijatel.	8
Pervo veselje cerkvi nikdar več ne mine, zakaj Jezus ne umerje več, se ne verne več v grob nazaj, ampak živi vekomaj.
Skerbimo kristjani, da tudi drugega veselja cerkvi ne ogreni-mo, da tudi mi, ko smo enkrat iz groba vstali, ne vernemo se vanj nazaj; naj bo naše vstajenje kakor Jezusovo stanovitno; potem smemo brez skerbi pričakovati tisto veliko velikonoč, ko bomo s trobeutnim glasom poklicani iz grobov, da vstanemo s poveličanim telesom k večnemu gledanju svojega Zveličarja. Amen.
Pridiga za velikonočni pondeljek.
(Kaj nas učita učenca? gov, G, T,)
„In glej! dva izmed učencev Jezusovih sta šla ravno tisti dan v terg — po imenu Emavs." Luk. 24, 13.
V v o d.
Včeraj smo vsi veseli klicali in peli: „Zveličar je od mertvili vstal, aleluja! — To je dan, kterega je Gospod naredil, aleluja!" — In danes nam sv. cerkev že postavlja pred oči priče, da je Kristus resnično od smerti vstal. Dva učenca Jezusova namreč sta šla ravno na dan njegovega vstajenja v terg, kteri je bil 60 tečajev dalječ od Jeruzalema, po imenu Emavs. In ona sta med seboj govorila od vsega tistega, kar se je bilo zgodilo. Prigodilo se je pa, da se jima je tudi Jezus približal, in se pogovarjal ž njima. Njune oči pa' so bile zaderžanej da ga nista spoznala. Med pogovori so se približali tergu, kamor so šli: in on se je delal, kakor da bi hotel dalje iti. In sta ga silila rekoč: Ostani z nama, ker se mrači, in se je dan že nagnil. In je šel noter ž njima. In tukaj še le sta ga spoznala v lomljenju kruha. In ko sta ga spoznala, jima je zginil spred oči. In sta vstala še tisto uro, in se vernila v Jeruzalem, pravit zbranim aposteljnom, kaj se jima je bilo zgodilo na potu, in kako da sta spoznala Jezusa. — To je zapopadek evangeljske prigodbe. Ta prigodba pa je zares prav podučna, in ravno zato jo bomo zdaj bolj na drobno pregledali in premišljevali d v a v Emavs potujoča učenca Jezusova:
1.	Na njih potu v Emavs:*
2.	pri njih obnašanju v Emavs u; in
3.	n a n j i h p o t u nazaj v Jeruzalem. Poslušajte !
Razlaga.
1. Dva učenca Jezusova na potu v E m a v s v družbi Jezusovi je danes naše pervo premišljevanje.
,,In prigodilo se je, ko sta se pogovarjala in izpraševala, se je tudi Jezus približal, in je sel ž njima", nam pove danešnje sv. evangelje; njune oči pa so bile zaderžane, da ga nista spoznala." Od koga pa sta se nek pogovarjala in izpraševala, da se je celo Jezusu vredno zdelo, jima se pridružiti in ž njima deliti njun pogovor? Tudi na to vprašanje odgovor dobimo v sv. evangelju. Iz tega odgovora posnamemo, da sta se pogovarjala od Jezusovega terpljenja, njegove smerti in njegovega vstajenja. To pa so bili zares lepi, koristni, podbudni, sveti pogovori. Ravno zato se jima je pa tudi Jezus pridružil, ker sta imela tako lepe in svete pogovore.
a)	Vidite, ljubi moji! koliko dopadanje da ima Bog nad tem, ako se svojega jezika poslužimo v ta namen, za kterega nam ga je Bog dal, in ga obračamo v poštene, koristne, sv. pogovore. Pri takih pogovorih Bog sam stopi med nas , se nam pridruži s svojo gnado, in izliva nad nas svoj sv. blagoslov. „Še vam povem", pravi Jezus, „da, ako se dva zmed vas zedinita na zemlji, se jima bo, za ktero reč koli prosita, zgodila od mojega Očeta, kteri je v nebesih." „Zakaj, kjer sta dva, ali kjer so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz v sredi med njimi." Oh, ljube duše! ali si zamoremo pač misliti še kako bolj imenitno, bolj potolaživno reč, kakor je ta, da je Jezus Kristus sam med nami s svojo guado, s svojim blagoslovom, kader smo zbrani v njegovem imenu, in imamo poštene, bogoljubne pogovore! ?
Ravuo zato si pa tudi to resnico danes močno k sercu vzemimo, in sklenimo, posihmalo vsegdar imeti le poštene in pod-budne pogovore, in se varovati vseh pogovorov, kteri bi nam vteg-nili Boga tako rekoč odpoditi izmed naše družbe, varovati se potem takem vseh razžaljivih besedi, vsega bodečega govorjenja, s kterim se mir spodkopava med ljudmi, in sovražtvo med nje seje; — varovati se vseh nespodobnih besed, vsega nesramnega govorjenja, s kterim se nedolžnosti jama koplje ; — varovati se vsega opravljanja in obrekovanja, s kterim se bližnjemu jemlje poštenje in dobro ime! — Nič takega se ne sme slišati med nami, kader skupaj pridemo, ampak poštena in spodbudna mora biti naša beseda, če hočemo, da bo tudi Jezus prišel v našo družbo, kakor je prišel k učencema v Emavs gredočema.
b)	Pri tej priložnosti vas moram opomniti še neke reči, na ktero morda še celo ne mislite ne: Ko sta učenca šla v Emavs, je velikanoč že potekala pri Judih, in vendar sta se še pogovarjala od Jezususovega življenja in terpljenja. To nam spet lep nauk daje, da na Jezusa ne smemo pozabiti tudi potem ne , ko je post in velikonoč pretekla. Nikdar ne smemo pozabiti, ampak vedno v hvaležnem spominu ohraniti, da nas je Jezus odrešil s svojo smertjo na sv. križu. Neizrečeno nehvaležno bi bilo, ko bi po veliki noči na Jezusa pozabili, in se z grehom spet soznanili? —
c) Kar sta učenca v Emavs gredoča govorila, smo zdaj slišali; zdaj pa pride na versto to, kar je Jezus govoril. Govoril pa je to-le : „0 vi nespametni in kesnega serca verovati vse, kar so govorili preroki! Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to terpel, in tako šel v svojo čast?" Malo besed, pa veliko naukov v teh malih besedah! Glejte! skoz terpljenje je šel Jezus v svojo čast; in tudi mi zamoremo le skoz terpljenje priti k Jezusu v njegovo čast, v nebesa. Voljno tedaj terpi, ljubi kristjan! in tolaži se v svojem terpljenju rekoč: „Saj nisem sam, ki terpim za nebesa! Vsi svetniki in Jezus ž njimi mi kličejo iz nebes: Skoz terpljenje v življenje !" —
Med svetimi pogovori pridejo učenci z Jezusom v terg. Dan se je bil že nagnil, in mračiti se je začelo. Prisilila sta Jezusa, da je ž njima šel v hišo, v ktero sta bila namenjena. Jezus se da preprositi, gre ž njima, in tako smo prišli do drugega dela našega danešnjega premišljevanja, kteri je:
2. „ J e z u s i n njegova učenca v hiši v E m a v s u."
Z veliko prijaznostjo in ljubeznijo sta učenca naganjala Jezusa, naj bi ž njima šel v terg. Rekla sta mu : ,,Ostani z nama, ker se mrači, in se je dan že nagnil." In kaj je storil Jezus, ko sta ga tako lepo prosila? Prijaznost jima je povernil s prijaznostjo, ljubezen z ljubeznijo, dobroto z dobrotami. Šel je noter ž njima. Jed in pijačo sta prednj postavila. Jezus pa jima je vse lepo povernil: Sv. evangelje pravi: „Vzel je kruh, in ga je posvetil in razlomil, in jima podal. In odperle so se jima oči, in sta ga spoznala." Ob, to je bilo veselje, to je bila tolažba za dobra učenca!
a) Ce mi to prigodbo en malo bolj na drobno pregledamo, vidimo, da je Jezus res lepo poplačal učencema njuno prijaznost in ljubezen. Učenca sta ga seboj vzela in pogostovala; Jezus pa jima je kruh posvetil, in jima ga podal, jima je podal sv. rešnje Telo in se jima spoznati dal kmalu po svojem vstajenju. Poglejte, ljubi moji! Jezus in njegov nebeški Oče nobenega dobrega dela ne pustita nepoplačanega. Všeč je Bogu, ako mu skazujemo znamnja svoje ljubezni, in če bi bile te znamenja tudi le majhne in nepo-menljive. Všeč mu je naša dobra volja, všeč naša ljubezen. In to našo ljubezen nam povračuje s svojo božjo ljubeznijo, plačuje z nebeškimi darmi, in ne pusti nepoplačanega tudi ne kozarca merzle vode, kterega v njegovem imenu podamo žejnemu bratu.
Blagor ti torej, ljubi kristjan! ako prav veliko znamenj svoje ljubezni skazuješ Jezusu, svojemu bogatemu nebeškemu plačilniku! Blagor ti, ako si Jezusa tako rekoč v dolžnika narediš. Obljubim ti, da ti bo Jezus tvojo ljubezen sto in stokrat povernil, in ti plačal vsako dobro delo tu na zemlji s svojimi gnadami, tam na unem svetu pa z nebeškim veseljem. Blagor ti, ako popotnike, tvoje pomoči potrebne, rad pod streho jemlješ, čez noč prehrani«, jih ker-žansko tolažiš, jim lepo postrežeš, ter lačne nahraniš, žejne napojiš,
nage oblačiš! Svest si bodi, če vse to storiš iz ljubezni do Jezusa, vse to ti bo zarajtal in poplačal, kakor bi bil njemu samemu storil, in enkrat na sodbi ti poreče: „Popoten sem bil, in si me sprejel; zakaj kar si enemu zmed naj manjših svojih bratov storil, si meni storil!u
b) Ko sta bila učenca spoznala Jezusa, jima je zginil spred oči. Kaj pa sta onadva rekla nato? S hvaležnim sercem sta se spomnila Jezusovih prelepih naukov, ktere jima je potoma dajal, in sta rekla med seboj: „Ali ni bilo najno serce goreče v nama, ko je po potu govoril, in nama razkladal pisma?" — Ljubi kristjan! sin! hči! učenec! skerben bodi, da tudi od tebe enkrat poreko, da se s hvaležnim sercem spominjaš naukov, ki so ti jih dajali ljubljeni starši, skerbni učeniki, dobri duhovni pastirji; se jih spominjaš, in se po njih ravnaš, tudi kader si že iz pod njih varstva in spred njih oči!
Zdaj pridemo do tretjega dela našega danešnjega premišljevanja, kteri je :
3. „U čenča se ve meta iz Emavsa v Jeruzalem."
Sv. evangelje pravi: „In sta vstala tisto uro (v kteri sta Jezusa spoznala,) in se vernila v Jeruzalem; in sta našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili ž njimi, kteri so rekli: Gospod je res vstal, in se je prikazal Simonu! In ona sta pravila, kaj se je bilo zgodilo na potu, in kako sta ga spoznala v lomljenju kruha." O ljubi moj kristjan! koliko lepih naukov, glej! imamo vsi nad tema dvema učencema. Bila se je že noč storila, učenca sta bila zraven tega tudi še vtrujena; ravno sta se mislila nekoliko poživiti in okrepčati, ali glej! kakor hitro Jezusa spoznata, nič več se ne zmenita ne za temno noč, ne za trud, ne za pokrepčilo; in kar naglo vstaneta še tisto uro, in hitita v Jeruzalem.
a) Poglej, kristjan ! kako ljubezen človeka ogreje in vname za dobro. Nobena reč ni pretežavna, če se opravlja iz ljubezni; in nobeno delo ni nepremagljivo, če se ga človek loti s pravo gorečnostjo. — Kavno zato, ljuba duša! si ljubezen privzemi za družico, kader se ti na potu proti nebesom ta ali una reč pretežavna zdi. Misli si, ali reci sam med seboj: „Bog, moj dobrotljivi Oče v nebesih, tirja to od mene; on, ki je Bog ljubezni, hoče, da to storim, če tega ne storim, zgubim njegovo dopadanje; če pa to storim, zadobim si njegovo dopadanje. Bavno zato ga hočem pa tudi zares ljubiti, ljubiti Očeta, ki me tako priserčno ljubi; storiti hočem vse, kar tirja od mene, naj velja, kar hoče." — Tako, ljuba duša! misli si pri vsakem težavnem delu, in nova moč te bo navdala, in „vse boš zamogel v tem, kteri te krepča." Gorečnost ti bo posladila, kar je grenkega; ljubezen ti polajšala, kar je težavnega. Skusil si bodeš na duši in na telesu, kako resnične so besede Jezusove, ki pravi: „Moj jarm je sladek, moja butara (breme) lahka;" in za sv. Avguštinom porečeš: „0 Bog, kako lahko, kako sladko
se mi ziaj zdi, pozabiti in zapustiti posvetno veselje! Kako grenko mi je zdaj to, kar mi je bilo nekdaj tolikanj sladko; in nasproti kako sladko mi je zdaj to, kar mi je bilo nekdaj tolikanj gienko!" — Da, resnično je, gorečnost in ljubezen vse polajšata, vse po-slajšata! —
b)	„Ali bi pa učenca ne bila mogla čakati do druzega jutra? Saj bi ne bila vedla aposteljnom druzega povedati, kakor to, da je Jezus res od merfcvih vstal. Naznanjati jim to reč pa menda ni bila ravno taka sila!" tako bi si vtegnil misliti eden ali drugi — Ali glej ! ravno s tim nam spet lep nauk dajeta, nauk namreč, da naj nikar ne odlašamo predolgo, kader imamo bližnjemu kaj veselega sporočiti. Gotovo svojemu bližnjemu pravo keršansko ljubezen skazujemo s tim, da mu z veselim sporočilom serce spet povzdignemo, kader mu ga je bila kaka nesreča poderla ali mu ga kaka žalost vžalila. Poprej, pa ko se to stori, boljši je: saj veste, kako dolga je le ena sama noč, in celo ena sama ura v velisi žalosti ali v hudem terpljenju! — Sosebno pa je želeti, da bi tisti, ki so bogati ali vsaj premožni, siromakom prinesli včasih kako veselo sporočilo, kako oveseijivno naznanilo. I11 kaj pravite, ka-košno naznanilo? To naznanilo, glejte! da mu hočejo pomagati in ga podpirati v njegovih nadlogah in težavah. Le pomislite, koliko veselje bo to za take reveže! O kako bodo s solznim očesom vas zahvalili, pa tudi Očeta nebeškega prosili, da bi v obilni meri razlil nad vas svoj blagoslov, in vam stotemo povernil, kar jim dobrega storite! In tudi vi sami bote sladkost občutili v svojem sercu, kakoršne vam vse posvetno veselje dati ne more. O kako sladko pač človek zaspi, kader ga v spanje zaziblje oveseljivna misel: „To ali uno nesrečno družino si danes srečno naredil, jej solze obrisal iz oči, jo potolažil, razveselil !"
c)	Preden se prestopim v sklep svojega govorjenja, naj v misel vzamem tudi še besede sv. papeža Gregorja, ki pravi v razlaganju danešnjega sv. evangelja : „Poglejte! učenca, z Jezusom v Emavs gredoča svojega Boga v razlaganju sv. pisma nista spoznala, v lomljenju kruha pa sta ga spoznala. Po poslušanju božjih zapoved tedaj nista bila razsvitljena; po njih spolnovanju pa sta bila razsvitljena: zakaj pisano je: ne zgol pcslušavci besede božje so pravični pred Bogom; ampak le nje spolnovavci bodo opravičeni pred Bogom." — Te besede sv. papeža Gregorja tudi mi dobro vtisnimo si v serce, in ravnajmo se po njih. Božjo besedo le samo poslušati, spolnovati pa ne, naredi človeka dvakrat nesrečnega; božjo besedo poslušati, zraven pa tudi spolnovati, dela ga dvakrat srečnega, srečnega na tem svetu, ker mu s poln o vanje čednosti dodeli dušni mir, in edinopravo srečo tu na zemlji; srečnega na unem svetu, kjer bo čednost še le pravo plačilo dobila.
Sklep.
Ljubi moji! večkrat spominjajte se lepih naukov, ktere smo posneli iz danešnje evangeljske prigodbe. Vzemite toraj tudi še doma v roke evangeljske bukve, keršanski starši! zberite krog sebe svojo družino, in versto za versto berite danešnje sv. evangelje še eukrat, in si pri tem v spomin sklicujte, kar sem vam povedal od učencev na potu v Emavs, v Emavsu in o vernitvi v Jeruzalem, da se vam seme božje besede tem terdnejši vkorenini v serce, lepo zraste in sad stori.
In zdaj k srečnemu koncu svojega velikonočnega premišljevanja, da bomo zdaj in nekdaj v večnosti imeli srečno in veselo velikonoč, vam v spomin pokličem še to le resnico, ktero že tudi sv. Pavel v mislih ima, da smo namreč potniki tukaj na zemlji, in da tukaj nimamo stanovitnega bivanja, ampak da prihodnjega iščemo. Ce smo pa potniki tukaj na zemlji, ki potujemo proti ne-besom, privzamimo si kakor učenca v Emavs potujoča tudi mi Jezusa v tovarša na pot. Jezusa pa si na pot za tovarša privza-memo, če tako živeti si prizadevamo, da nas bo Jezus vredne spoznal, nam na strani stati kot varh, in v našem sercu prebivati s svojimi gnadami. In kader na svojem popotovanju pridemo do zadnje postaje, do konca življenja, kjer imamo le še kak par stopinj do večnega prebivališča; kakor učenca v Emavs gredoča, tudi mi Jezusa, svojega tovarša na potu, nikar naprej ne spustimo, ne spustimo od svoje strani, ne spustimo iz svojega serca, in recimo : »Gospod, ostani, ostani z nami! ker se mrači, in se je dan že nagnil!" dan našega življenja se je nagnil; mrači se v naši duši, serce nam vpada, strah nas ima in groza nas napada pred neznano večnostjo. Oh, ostani, ostani z nami, Jezus, ti naj boljši tovarš ! pojdi z nami k svojemu Očetu; pelji nas ob roci v tisto srečno prebivališče, od kterega si nekdaj ti sam govoril in rekel: „V hiši mojega Očeta je še dosti stanovanj!" Amen.
l*ricifga za belo nedeljo.
(Srečna hiša, v kteri je mir, nesrečna hiša, v kteri miru ni; gov, A, S.)
„Mir vam bodi!" Jan. 20, 19
V vod.
Gospod Jezus se je po svojem vstajenju prikazal učencem in jih je pozdravil z lepimi besedami: „Mir vam bodi!" Učenci so
ne ga razveselili, Jezus jim je še enkrat rekel: „51 ir vam bodi!" In kader se je svojim učencem čez osem dni iz nova prikazal, bile so spet njegove perve besede: „Mir vam bodi!"
Kar je tedaj Jezus svojim učencem pred vsem drugim želel, bil je mir. Po tem takem je mir posebna dobrota. Ker je Jezus svoje učence tako neizrečeno ljubil, jim je gotovo to želel, kar je naj boljšega. In čelo trikrat je ponovil svoje voščile, da bi na-znanje dal, kako priserčno želi, naj so miroljubni med seboj.
In kar je voščil Gospod Jezus svojim učencem, tudi jaz vam voščim, iz seica voščim, in s Kristusom zakličem : „Mir vam bodi!" Vem, da vam tako revnim kot bogatim nič boljšega želeti ne morem. Mir namreč je studenec vsega dobrega, ravnQ kot prepir izvirk vsega hudega. Srečna je hiša in blagor jej, v kteri mir gospoduje; nesrečna pa hiša in gorje jej, v kteri mir ne kraljuje, kar vam bom danes razkazoval. Tedaj rečem :
1.	Srečna hiša, v kteri mir gospoduje;
2.	nesrečna hiša, v kteri mir ne kraljuje;
3.	kaj pa je storiti, da se mir o varuje in ohrani. Pazno poslušajte, in bom nadaljeval v imenu Jezusovem.
Razlaga.
1. Naj poprej pravim: Srečna hiša, v kteri mir gospoduje.
V taki hiši se veliko dobrega zgodi, a) Miroljubni hišni pre-bivavci ne žalijo Boga, oni ne preklinjajo in se ne rotijo, ne razsajajo in zmirjajo. Lepo mirno je v njih hiši. In ker je mirno, zamore tudi slehern z mirnim sercem moliti in Bogu služiti.
b)	Kjer mir kraljuje, ondi se tudi časno boljši oskerbuje. N. pr. Gospodar in gospodinja, ki mirno in složno med seboj živita, se zastran slehernega dela lepo pomenjata, zastran slehernega opravila pnjazno pogovarjata, in ga tedaj tudi z verstjo opravljata. Zadovoljna zjutraj vstaneta, in kader sta svojo juterno molitev opravila in Boga prosila varstva in pomoči, gresta z veselim sercem vsak na svoje delo; v božjem imenu ga začneta, v božjem imenu ga opravljata, in v božjem imenu ga končata. O poldne in zvečer si pri obedu dopovedujeta, kaj sta opravila in kaj prestala: in se spet posvetovata zastran dela za prihodnji dan, kaj in kako bi bilo storiti, kako naj boljši zverstiti. Kar je enemu po volji, v to tudi drugi dovoli; in kar enemu ni prav, pri tem tudi drugi ne bo ostal. —
c)	Taki miroljubni ljudje so tudi eden drugemu v tolažbo. Ako eden oboli, ali ga kaka nesreča vlovi, ali ga križ preveč teži, ali ga pomanjkanje tare in skli, berž ga bo drugi potolažil in mu povzdignil serce. Eden drugemu prigovarjata, da vse te britkosti prenašata vsa vdana v sv. božjo voljo. In zdaj mi povejte, ali tako
mirno življenje ui zares prijetno življenje ? In ali niso taki miroljubni ljudje zares srečni, če so tudi revni? Da, že na tem svetu imajo pol nebes ?
d)	V taki liSi, v kteri ni ojstrega zbadanja in gerdega zmir-janja, svoje opravila veselo opravlja vsak otrok,, vsak posel, vsak težak. —
e)	Kjer mir kraljuje, ondi se tudi otroci boljše izrede. Ker se otroci od staršev le miru in edinosti uče , tudi otroci med seboj mirno in složno žive, in se tudi prijaznega in miroljubnega obnašanja do drugih uče.
f)	Taki miroljubni ljudje tudi svoje ojroke bolj ljubijo, in si tedaj tudi prizadevajo tem več truda in skerbi, da otrokom kaj privarujejo in pridobe; toraj jih bolj v strahu imajo, jih skerb-nejši podučujejo, in podučiti dajo v vsem dobrem.
g)	Od miroljubnih ljudi posnemajo si dober zgled tudi drugi ljudje, in to tem rajši, ker vidijo, kako srečno da živž miroljubni ljudje in kako po sreči se jim vsaka reč izteka.
h)	Kjer mir kraljuje, ondi tudi božji blagoslov gospoduje. „Bog je ljubezen in Bog miru", pričata sv. Janez in Pavel. In tedaj tudi od svojih stvari, ktere je s pametjo previdil, tirja, da v ljubezni in v miru skupaj žive; in kjer tako žive, ondi je Bog v sredi med njuni; zakaj „Bog je ljubezen, in kdor v ljubezni ostane, ostane v Bogu iu Bog v njem." In toraj nam tudi vsakdanja skušnja skazuje, da se blagoslov božji naj obilniši tje izliva, kjer mir gospoduje.
i)	In naposled kjer mir kraljuje, ondi se tudi mirna in srečna smert lahko pričakuje. Kakoršno življenje, taka tudi smert, je stari pregovor, ki se skoraj vselej poterdi. Kdor si tedaj prizadeva, mirno iu pokojno živeti, bo tudi mirno in pokojno sklenil; -in ker se z miroljubnim življenjem ovaruje velikega števila grehov, sme se tudi zvesto zanašati, da bo srečno umeri, kar Kristus sam obeta rekoč: »Blagor mirnim, otroci božji bodo imenovani!"
2. Na dalje pravim: Nesrečna hiša, v kteri ni miru.
V taki hiši se skoz in skoz godi več hudega. kot dobrega.
a)	V taki hiši noč in dan žalijo Boga s preklinjevanjem in rotenjem, s pričkanjem iu prepiranjem. Otroci in posli pa bodo kar hitro posnemali, kar pri starših vedno vidijo in vedno slišijo. In ker imajo ljudje v taki hiši zmerom le togotne, sovražne in mašče-vavne misli v glavi, tudi niso v stanu moliti z mirnim sercem, ne drugih dobrih del opravljati, tedaj tudi ne zvesto Bogu služiti.
b)	Kjer miru ni. tam se tudi časno prav ne oskerbuje. Delo ne veseli nikogar. Gospodar le mnogokrat postaja, ali se še celo v svoji nevolji v pivnico zgubi; gospodinja z nepotrebnim pogovarjanjem trati zlati čas, in tako zastane marsikako delo, tako doma kakor na polji.
c)	V taki hiši nobeden priden posel in dninar dolgo ostal ne bo.
d)	In kakor so si miroljubni zakonski eden drugemu v tolažbo in podbudo; ravno tako so si nemirni, prepirljivi v zatuerzo in nadlogo; ni je namreč ne ljubezni, ne zvestobe med njimi. Pač ne vem ne žalostnišega, ne hujšega življenja na svetu, kakor je življenje dveh zakonskih, ki edinosti ne poznata. Nejevoljna se zvečer na počitek podasta, iii ko se v jutro zbudita, je nejevolja perva, ki jih pozdravlja. Nejevolja ju spremlja na delo, nejevolja ju spremlja k obedu. Ne privoščita si ne prijaznega pogleda, ne dasta si je lepe besede. In kakor naj boljše jedi nimajo nič pravega okusa brez soli, ravno tako tudi naj boljša jed ne tekne in naj žlahniša pijača ne zaleže brez miru. ,,Boljši je grižlej suhega kruha v miru, kot bogata obed v prepiru", govori sv. Duh. Kar eden takih ljudi hoče, tega drugi noče ; in kar enemu ni po volji, je drugemu tem bolj všeč. Se ta veseli, že unega zbode; in da eden žaluje, se drugi razveseljuje. Tako in enako jima žalost in nepokoj življenje greui. Ali nimajo taki ljudje zares živega pekla že na tem svetu ? Kaj pa jih na unem drugega čaka, kot pekel? Ali zamorejo tedaj še nesrečniši biti ? Ali niso revni zakonski, ki se pa lepo zastopijo med seboj, vsi svoji revščini vkljub veliko srečniši od unih prepirljivih zakonskih pri vsem njih še tolikem bogastvu?
e)	Kjer ni miru, ondi se tudi otroci prav ne izrede. Ker otroci od svojega očeta in od svoje matere ne slišijo druzega kot prepiranje , preklinjevanje in rotenje; začnejo tudi med seboj prepirati se, preklinjevati in rotiti, in se izuče že od mladih nog nevljudnosti in prepirljivosti tudi do drugih ljudi.
f)	Ker taki ljudje le večkrat uro preklinjajo, ktera ju je na eden drugega navezala, se ve, da tudi"svojik otrok ne bodo prav ljubili, in ne bodo ne za njih časni blagor, ne za njih večno srečo prav skerbeli; in jih ne bodo ne zadosti podučevali ne zadosti pod-iičevati dali. Kavno taka je s strahovanjem. Ako hoče eden otroke postrahovati, drugi ga zaderžuje in otroke v zavetje jemlje. Kaj čuda, če se otroci spridijo in vsi neporedui postanejo.
g)	Prepirljivi zakonski ljudje dajo tudi drugim zakouskim slabe zglede, in trosijo in raznašajo iskro nepokoja tddi v druge hiše.
h)	Kjer miru ni, tudi blagoslova božjega ni. Bog je Bog ljubezni in miru; zatoraj ne more biti pri takih, ki se vedno pričkajo in prepirajo. In kakor je Bog do vseh ljudi dobrotljiv in usmiljen, ravno tako je njegova volja, da smo si tudi mi dobrotljivi in usmiljeni. Zakaj pa skuša prepirljivce zdaj s to, zdaj z uno nesrečo omehčati in pripraviti k pokorščini.
i)	Kjer ni miru, tam tudi ni pričakovati mirne in srečne smerti. Prepirijivec tudi v sercu nima miru in pokoja. Brez miru tedaj živi, in brez miru umerje zavoljo mnogih grehov, ki se izhajajo iz prepirljivosti. Kakor je namreč mir znamnje božjih otrok in večnega življenja, ravno tako je prepir znamenje satanovih otrok
in večne smerti. „Kdor ne ljubi, ostane v smerti", govori sv. Janez. Kjer ni miru, se ve, da tudi ljubezni ni.
Vidite, kako nesrečna je hiša, v kteri ni miru. Tolikanj nesrečne storijo se na tem in na uaem svetu ljudje, kteri miru nimajo. Zato lavno je Jezus tolikokrat in tako priserčno želel mir. Zato jim je tudi naročal rekoč: „In v ktero hišo koli pridete, recite naj poprej : Mir bodi tej hiši. In ako je tam otrok miru, počival lio nad njim vaš mir; ako pa ne, vernil se bo k vam." Zato so tudi začenjali aposteljni svoje pisma s temi le besedami: „Mir vam bodi!" Zato pravimo, kader bolnika previdit pridemo: „Mir bodi tej hiši" in se odgovori, „in vsem, ki v njej prebivajo." Iu pri merličih tudi pravimo: „Naj v miru počiva!"
3. Gotovo nikogar ni, kteri bi se z miroljubnimi ljudmi rad ne pečal: toda le malo jih je, kteri bi se pripomočkov poslužili, s kterimi bi zamogli lepo shajati z ljudmi. Kaj pa naj storimo in kako naj se zaderžimo, porečete, da bomo zamogli v miru živeti iu mir ohraniti z ljudmi ?
a)	Odjenjajte eden drugeiru. Pregovor pravi, da dva terda kamna malokdej dobro meleta. Ravno kakor se morata dva voznika, ki se srečata na cesti, eden drugemu ogniti, da jo srečno zvozita memo eden druzega; ravno tako mora odjenjati človek človeku v govorjenju in v djanju, da bomo mirno in složno živeli med seboj.
b)	Prijazna in pohlevna bodi tvoja beseda. Dobra beseda najde dobrega soseda, pravi pregovor; in sveto pismo poterduje: „Rahel odgovor jezo vstavi (vkroti)."
c)	Navadi se molčanja. Sv. Duh uči rekoč : „Kdor molčati zna, ovaruje se marsiktere zamerze." Toraj: „Glej in poslušaj veliko, govori pa malo." In sicer mo'či, kader naprej previdiš, da se bo kreg spočel in prepir vnel, če govoriš, ali že naprej veš, da tvoje govorjenje nobenega vspeha imelo ne bo. Molči, in se ne vtikaj v take reči, ktere ti kar nič niso mar. Pregovor pravi: ,,Kar te ne peče, tega ne gasi. Vsak pometaj pred lastnimi durmi." Molči, kader si zaničevan in zasramovan, kakor sv. Duh uči, in pravi: „Boljši je in modrejši, kako majhno krivico voljno prenašati, kakor mir zgubiti, ki je naj veča dobrota." O tem nam lep zgled daje kralj Savel. Ko ga je Samuel ljudstvu kot kralja oklical, so ga ne-kteri zmed zbrane množice zasramovali in zaničevali; Savel pa se je delal, kakor da bi ničesar slišal ne bil, da, bi se ljudstvo ne sperlo in bi ga še bolj ne čertili. O da bi se vsi ljudje po teh vodilih zaderžali, koliko krega in prepira bi se med zakonskimi, med brati, med sosedi in prijatli zabranilo.
d)	Odjenjaj in poterpi, kader si po nedolžnem žaljen in preganjan. Pregovor pravi: „Boljši je krivico terpeti, kot krivico storiti!" In Jezus uči: „Kdor te na lice udari, pomoli mu še uno; in kdor plajšč vzame, mu tudi suknje ne brani." O kako odjenljivi
in prizanesljivi so bili v takih rečeh Jezus in njegovi aposteljni, bili sveti marterniki in drugi svetniki, e) Odjenjaj in prizanesi tudi, kader s tim kako časno škodo terpiš, in poslušaj, kaj Jezus pravi: „Hitro se spravi s svojim zopernikom, dokler si ž njim na potu, da te kje zopernik ne izda sodniku." „In kdor ti plajšč vzame, mu tudi suknje ne brani." In sveti Pavel uči: „Ce se pravde vnemajo med vami, si naj niže iz soseske izberite v sodnike." — „ Zakaj rajši krivice ne poterpite? Zakaj rajši škode ne prenašate?" Svesti si bodite, bratje in sestre! kdor iz ljubezni do miru odjenja ia (prizanese) pregleda, bo od Boga dvojno plačilo prejel. O tem daje vam lep zgled miroljubni in prizanesljivi Abraham. Ko so se prepirali njegovi in Lotovi pastirji zavoljo bolje paše, prizadjal si je Abraham vse, spet mir narediti. Tedaj reče Lotu: Nikar ne pusti kakega prepira vstati med nama in med naju pastirji; brata sva. Ločiva se, in zvoli si kraj, kteregale koli hočeš. Se oberneŠ na levo grem jaz na desno; kreneš pa na desno, pojdern jaz na levo. Y plačilo tolike miroljubnosti dal je Bog Abrahamu lepo in bogato Kanaansko deželo. — O kako močno osramoti miroljubni Abraham tiste prepirljive ljudi, ki zavoljo sleherne stvarice že koj kreg in prepir začno; tiste pravdarje, ki zavoljo par krajcarjev ali ped zemlje deset in celo stokrat več zatožarijo, kot je vredna cela reč, zavoljo ktere se tožujejo in za ktero se poganjajo, in s čimur se ne ravno malokrat dolgoletno sovražtvo zpočne.
f) Bodi ponižen. Pregovor uči: „Ne boš dolgo v miru živel, če si ne prizadevaš, naj manjši biti." Kakor napuhnjenci, ki se naj bolj modre in zastopne imajo, naj več prepirov in sovražtva imajo; tako so tudi ponižni in oijenljm ljudje z vsemi dobri, z vsemi v lepem miru in lepi zastopnosti. Vsak se rad ž njimi peča. To naj si sosebno vsi predpostavljeni k sercu vzamejo in vsi možje. Dasi-ravno je, postavim, mož glava cele hiše, se le vendar zavoljo tega nobeden mož ne sme povzdigovati in le vse po svoji glavi ravnati, ampak posvetuje naj se tudi s svojo ženo in drugimi domačini v ozir tega in unega dela in opravila, in obljubim, da bo veliko manj needinosti, ker več oči več vidi, in več glav več ve.
Sklep.
Mir je tedaj tolikanj draga in potrebna reč, ker Bog in ljudje za ljubo imajo miroljubne ljudi, in ker Bog miroljubnim obeta časni blagor in večno srečo; zatoraj prizadevajmo si po nauku sv. Pavla zvesto ravnati, ter kolikor je v naši moči, mir imeti s slehernim človekom, in sv. Duha ubogati, ki nam prepoveduje, se s kom prepirati. Zatoraj vam zakličem, preden sklenem, še enkrat z Jezusovo besedo : „Mir vam dam, mir vam zapustim! Mir vam bodi!" Amen.
Pridiga za II. po velikonočno
V danešnjem sv. evangelju se Jezus imenuje dobrega pastirja. S tim, da se dobrega pastirja imenuje, hoče nam na znanje dati, koliko da je štor 1 in terpel iz ljubezni do nas, da bi spravo naredil med nami in med Bogom. — Priliko v to, da se je dobrega pastirja imenoval, so mu dali farizeji, kteri so med Judi bili duhovni pastirji. Ker so pa farizeji slabo opravljali svoje pastirske dolžnosti, in so le na to gledali, da so svoje plačilo dobivali; nikakor pa ne nato, ali njih podložni božje zapovedi spolnujejo ali jih ne spolnujejo, in so se skerbno ogibali vsake nevarnosti in vsake zamere : imenoval se je Jezus dobrega pastirja, in jim je pokazal, kaj da mora dober pastir storiti, da bo zares dober pastir, in kaj da morajo dobre ovčice storiti, da bodo zares dobre ovčice.
Sv. Janez evangelist nam vse to tako-le pripoveduje: „Tisti čas je Jezus rekel farizejem: J a z s e m d o b r i p a-stir." Sv. pismo včasih tudi kralje in druge oblastnike dobre pastirje imenuje, ker so svoje ljudstvo vladali in vodili, pred njim hodili, njegov blagor oskerbovali in sovražnika odganjali od njega. Pri vsem tem pa le vendar to častitljivo ime naj bolj pristoji' našemu Zveličarju; zakaj ime „dobri pastir" nam prav lepo pred oči postavlja Jezusovo neskončno ljubezen do nas in njegovo premilo skerb, da bi zveličal vse ljudi. Ravno zato je pa tudi le on sam po pravici smel reči: „Kdo zmed vas me bo greha prepričal?"
Dobrega pastirja pa se Jezus imenuje zavoljo treh uzrokov, in to 1. zato, ker daje svoje življenje za svoje ovce; 2. zato, ker varuje svojih ovčic; in 3. zato ker pozna svoje ovčice.
1. „Dobri pastir da svoje življenje za svoje ovce." S tim pač res pastir naj lepši kaže, da je zares dober pastir, ako svoje ovce ljubi tako močno, da celo svoje življenje za nje daruje. In Jezus je dragovoljno daroval za nas svoje življenje, in svojo kri prelil do zadnje kapljice v naše odrešenje in zveličanje.
(Homilijaj gov, L V,)
„Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje z;t svoje ovce "
Jan. 10, 11.
V v o d.
Razlaga.
2.	„N a j e m n i k p a , in kdor ni pastir, ki niso ovce njegove, vidi volka priti, in popusti ovce, in beži, in volk popade in r a z podi ovce. Najemnik pa beži, k e r j e najemnik, in mu ni s k e r b za ovce." S tim je hotel Jezus reči: Pastir, kteri ovce pase le za plačilo, nima prave skerbi za ovce, ki niso njegova lastina. Kakor hitro tedaj volka zagleda ali kako drugo derečo zveriao, proč zbeži, da bi se njemu kaj žalega ne zgodilo. Tak najeti pastir ovec ne varuje, ne brani, ampak jih volku prepusti, da jih kolje in terga. Pravi, dobri pastir pa svoje ovce varuje in brani, ako bi pri tem tudi svoje življenje v nevarnost postavil. Tak dober pastir je res Jezus bil, ki je na svet prišel, da bi nas ljudi iz žrela iztergal peklenskemu volku. Res je sicer pri tem svoje življenje daroval: ali ravno s tim nam je pokazal svojo neskončno ljubezeu do nas
3.	Jezus govori na dalje: „Jaz sem dobri pastir, in poznam svoje (ovce)", to je : Kakor dober pastir pozna vse svoje ovce, pridne in malopridne, in ima zaznamovane z lastnimi imeni; ravno tako tudi jaz poznam vse svoje služabnike, ne le po imenu, ampak poznam tudi njih serea. Vse pozuam, dobre in hudobne, in jim oskerbujem, česar potrebujejo. „In moje (ovce) poznajo mene": to je : vsi moji pravi in zvesti služabniki me poznajo, častijo in ljubijo kakor svojega ljubeznjivega Odrešenika in Zveličarja. „Kakor pozna mene Oče, ia jaz poznam Očeta, in dam svoje življenje za svoje ovce" ; to je: Moj nebeški Oče me spozna za svojega božjega Sina, in tudi jaz spoznam njega za svojega nebeškega Očeta, in po njegovi sveti volji rad umerjena za svoje ovčice.
Lepo priliko od pastirja in ovec sklene Jezus s temi le bese-sedami: „Imam še druge ovce, ktere niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati, iu bodo moj glas poslušale, in bo en hlev in en pastir." Druge ovce, ktere n;so iz tega hleva, so neverniki, kteri niso bili Judovske vere, ktera je bila tistihmalo prava vera. Tudi tistim je bila namenjena prava vera Jezusova, tudi oni so bili poklicani v Kristusov ovčnjak, ter v pravo cerkev božjo. To se je godilo po sv. aposteljnih Gospodovih, in se še dandenes godi in se bo godilo do konca sveta po oznauovavcih sv. vere Jezusove. Tudi neverniki poslušajo Jezusov glas, in sprejemljejo njegove zveličanske nauke, obravnavajo po njih svoje življenje, in si s tim služijo večno zveličanje. In malo po malem bo ves svet sprejel Jezusovo vero, da bo še pred koncem sveta en hlev in en pastir, ter ena vera, ena cerkev po vsem svetu.
Nauki. 1. Jezus se imenuje v danešnjem svetem evangelju dobrega pastirja; zakaj paje Jezus res dobri, da, naj boljši pastir?
Jezus je zares pravi dobri pastir zato: a) ker je drag o-voljno svoje življenje daroval za nas, svoje ovčice, da bi nas spravil iz pod oblasti peklenskega volka, ter hudega duha.
.Jezus je zares dobri pastir pa tudi še zato, ker nikdar ne jenja lepo za nas skerbeti s tim, da nas b) ž i v i i n r e d i v z a k r a-mentu sv. rešnje g a Telesa s svojim mesom in svojo kervjo; c) nam po svojih namestnikih nepre nebo m a oznanuje svoje zveličanske nauke; — d) ne jenja, nas tolažiti, razsvitljevati in v dob r e m pote rdovati; — e) vedno ozdravljainna pravi pot ravna v zakramentu svete pokore vse betežne in slabotne, vse grešnike in zmotence. — Daritev sv. maše, sv. zakramenti in vse naredbe in naprave svete cerkve Jezusove so zgolj zveličanski studenci, po kterih se vdeležujemo Jezusovega neskončnega zaslužeuja in si naravnavamo pot v večno zveličanje.
Nad Jezusom se morajo razgledovati vsi naprejpostavljeni. Nad Jezusom se moramo razgledovati vsi duhovni pastirji, pa tudi vi keršanski starši, keršanski gospodarji in vsi, ki imate podložne pod svojo oblastjo. Vsi od kraja si moramo na vso moč prizadevati, da lepo posnemamo nebeškega pastirja Jezusa, ter z Jezusovo gorečnostjo in Jezusovo ljubeznijo skerbimo za časno in večno srečo vseh, ki so nam na skerb in v varstvo dani.
Kdor pa za časni blagor in za večno srečo svojih podložnih nima serca; in mu je vse eno, ali pobožno žive ali hudobno; in si nič ne prizadeva, jih z besedo in djanjem od hudega odvračevati in k dobremu napeljevati; in se skrije, kader bi se irogel očitno pokazati: in molči, kader bi imel govoriti in svariti: ni dober pastir, temveč je le malopridni najemnik, ki si težki odgovor na glavo nakopava na dan sodbe, o kterem bo Bog duše njegovih podložnih tirjal iz njegovih rok!
Kako lepo so aposteljui posnemali Jezusa, svojega nebeškega učenika! Vsi skerbni za časno in večno srečo ljudi so se raztekli po vsem svetu, in so vsem ljudem oznanovali sv. evangelija zveličanske nauke. Ves trud in vse težave, ki so jih pri tem imeli, so radovoljno preterpeli, in so vsi veseli celo svoje življenje darovali v svoji sveti službi! — Tako so aposteljni posnemali svojega Gospoda, in nebeškega pastirja Jezusa; ravno tako ga posnemajmo tudi mi, ter bodimo dobri pastirji vs;, ki smo postavljeni čez druge. — Bodimo pa ob enem vsi od kraja tudi dobre ovčice Jezusove.
2. Kako in v čem pa se spozna dobra ovčica Kristusova?
Dobra ovčica Jezusova se spozna v tem, da
a) zvesto posluša glas svojega dobrega pastirja, ki se vsako nedeljo in vsak zapovedani praznik po cerkvah glasi v pridigah in keršanskih naukih, in da tudi zvesto spolnuje, kar mu veleva'dobrega pastirja nebeški glas. Zakaj Kristus sam ■ po svojih namestnikih v cerkvi oznanja božjo besedo. „Kdor vas posluša, mene posluša", je rekel svojim učencem in njih nasled-
nikom. Poslušati pa je tukaj to, kar vbogati. In na dalje je rekel Jezus: „Kdor vas zaničuje", mene zaničuje.'1 Toraj je rekel sveti Avguštin : „Kdor cerkve noče za mater imeti, tudi Boga ne more za očeta imeti", po besedah Zveličarjevih, ki pravi: „Kdor cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očiten grešnik."
Dobra ovčica Jezusova se spozna tudi v tem, da si
b) skerbno prizadeva, posnemati zgled svojega dobrega pastirja Jezusa, da si, postavim, prizadeva, posnemati Jezusovo gorečnost za božjo čast; — njegovo dobroserč-nost do vseh ljudi sploh, ^osebno pa do revežev in bolnikov; — njegovo zadovoljnost v revščini iu siroščini; —njegovo poterpež-ljivost v terpljeaju; — njegovo pohlevnost in krotkost pri preganjanju ; —- njegovo prizanesljivost do naj hujših sovražnikov : — njegovo pokorščino do duhovske in deželske gosposke, kteri se je podvergel ves ponižen ter sprejel ves vdan njeno sodbo, dasiravno vso krivično in se je dal umoriti kakor krotko jagnje, ktero ust ne odpre, kader se v mesnico pelje. Toraj pravi sv. Peter: „Kristus je za nas terpel, in vam je zgled zapustil, da ga posnemate." — Poglejte, ljubi kristjani! Jezus je v časti imel celo svojo krivično gosposko, kolikanj bolj morate vi še le svojo pošteno gosposko spoštovati in v časti imeti! Sosebno skerbni bodite, da se nad svojo duhovsko gosposko nikdar ne pregrešite ! V časti tedaj imejte svoje duhovne pastirje kar Kristusove namestnike; vsikdar lepo od njih govorite ; imejte zaupanje do njih , ker vam kažejo • pot v večno zveličanje; hvaležni jim bodite, zakaj naj veče dobrote vam Jezus po njih deli; — ne spodtikajte se, ako tudi tu ali tam kak duhoven ne živi po duhovsko, tudi rnsd dvanajstimi aposteljni je bil eden izdajavec, toda zavoljo Judeža izdajavca ne smemo zaničevati unih enajstih, ki so bili pošteni in pravični in sveti možje; — ne nastavljajte svojih ušes zauičevavcem in obrekovavcem duhovnih pastirjev; zvesta ovčica Jezusova nikdar ne obrekuje svojega duhovnega pastirja in tudi ne razglasuje njegovih pomot, ko bi se bil res kterikrat kaj pomotil.
Sklep.
Ljube duše! slišali ste zdaj, kako da se moramo vsi naprej postavljeni od Je/Aisa učiti, da bomo tudi mi dobri pastirji svojih ovčic, in svojih podložnih. Slišali ste pa tudi, da moramo zvesto poslušati glas svojega nebeškega pastirja Jezusovega in posnemati njegov zgled, ako hočemo biti dobre ovčice Jezusove. Skerbno si toraj prizadevajmo, da bomo dobri pastirji in dobre ovčice Jezusove. Taka dobra ovčica in dober pastir ob enem je bil svoje dni sveti Karol Boromej. Sv. Karol je imel pobožne stariše," kteri so mu že v otročjih letih skerbno redili v sercu ljubezen do Boga in so zvesto odvračali od njega vse, kar bi mu bilo vtegnilo njegovo čisto dušo
skaliti in z grehom omadeževati. Nikoli ga niso puščali v take tovaršije, v kterih bi bilo vtegnilo kako škodo terpeti njegovo nedolžno serce; vedno so ga imeli pred očmi, in so mu lepe zglede dajali v besedi in v djanju. Večkrat sta mu rekla oče in mati: „Moj otrok! ljubi Boga, svojega stvarnika in svojega naj večega dobrotnika iz vsega svojega serca in na vso moč, prav rad in prav dostikrat nanj obračaj tvoje misli; dragovoljno spolnuj njegovo sv. voljo; v vseh okoliščinah življenja zaupaj v vsegamogtčnega in neskončno dobrotljivega Boga!" Take in enake nauke sta mu pogo-stoma sadila v mlado serce, v kterem so kakor na rodovitni njivi obrodili obilen žlahten sad. Ljubezen do Boga mu je tako močno pregrela in prevzela serce, da na nobeno reč ni mislil tako rad, kakor na Boga, in to v tistih norčavih letih, v kterih človek po navadi misli le na igre in igrače. Kader se je zjutraj prebudil, bila je ta le njegova perva misel: „Bog me je dobrotljivo varoval nocojšnjo noč; jaz pa bom njemu daroval in posvetil vse svoje misli in želje, vse svoje djanje in nehanje." Ob zajuterku si je mislil: „Bog mi daje vsakdanji kruh, jaz pa bom daroval njemu svoje serce!" Preden se je v šoli učiti začel, mislil si je: „Božja volja je, da sem priden in delaven; ravno zato se bom pridno učil, da postanem enkrat pameten, moder in pravičen mož!" Pred kosilom si je mislil: „Vsak dober dar pride od zgoraj doli, od Očeta vseh ljudi; toraj bom hvaležno in trezno vžival božje dari, in bom tudi revežem rad kaj podelil, ker smo vsi otroci enega Očeta v nebesih!" Kader je zagledal rumeno solnce na jasnem nebu, mislil si je : „Bog mi je solnce na nebu prižgal, da vidim njegove vidne stvari; po Jezusu pa, svojem edinem Sinu, mi prižiga čeznatorno luč, po kteri spoznam njega samega in njegove nebeške dari. Toraj si bom prizadeval, njega in njegovo sveto voljo spoznavati zmerom bolj in bolj, da si zaslužim preobilno srečo, ga nekdaj v nebesih neprenehoma gledati in vživati!" Pri božji službi se " je obnašal tako spodobno in spodbudljivo, da so se vsi drugi nad njim razgledovali. V postelji je molil tako dolgo, dokler ni zaspal. — V svojih možkih letih je postal Karol skerbeu dušen pastir, postal oče ubogih, postal poterpežljiv prenašavec mnogih nadlog, postal moder škof in cerkven poglavar. Leta 1576, o kterem je kuga v Milanu pomorila kakih 17.000 ljudi, je Karol sam stregel bolnikom, jih pre-vidoval s svetimi zakramenti, in si na vso moč prizadeval za časni blagor in večno srečo svojih podložnih. — Bodimo tudi mi vsi dobri pastirji in dobre ovčice Jezusove, da nas bo Jezus enkrat na sodbi za svoje spoznal in peljal seboj v nebeški ovčnjak! Amen.
Slov. Prijatel.
9
Pridiga za III. povelikonodno nedeljo.
(Tukaj je vse kratko — tam vse večno; gov. L F.)
„Še malo iu me ne bote videli; in spet malo, in me bote videli, ker grem k Očetu " Jan. 16, 18.
V v od.
Kdor je zvesto poslušal danešnje sv. evangelje, vedel bo, da se je besedica „malo" večkrat brala in izrekala. Štel sem, kolikrat se bere ta besedica „malo" v danešnjem le kratkem evangelju in našel sem, da se izreka sedemkrat,; sedemkrat v danešnjem evangelju, kolikrat pa v našem življenji? Kdor to besedico in svoje življenje na tem svetu prav premišljuje, precej bo previdil, da je ta beseda za naše življenje na tem svetu zelo imenitna in pomenljiva. Kaj je naše življenje? Le malo časa, ki ga na tej zemlji preživimo. Kaj je naše veselje? naša sreča? Le malo ga je; le malo časa traja. In kaj je naše terpljenje, naj se nam dozdeva še tako dolgo, še tako hudo', le malo ga je v primeri s terpljenjem v večnosti. Poprašaj starčeka, ki je že 80 let dopolnil, ali se mu kaj dolgo zdi življenje? Eekel vam bo, zdi se mi le kratko, le za ped dolgo, kakor da bi bil le en sanj. Vprašaj človeka, kteremu morebiti vse zavida srečo, ali se mu kaj velika ali dolga zdi; rekel bo, le malo je je. Ta besedica „malo", to je vam pomenljiva, imenitna beseda! Danes še sedi cesar, kralj na tronu, vse se mu priklanja, oblast ima čez življenje in smert svojih podložnih; — čez noč pri-hruje vihar, verže cesarja ali kralja s svojega prestola, in sam mora položiti svojo glavo pod meč in še malo oblasti več nima. Prerok Jona je bežal pred Gospodom. Utrujen se vleže pod bučino zelje, široki listi so mu delali senco. V naj huji vročini pregloje červ terto; perje usahne in se pobesi. Jona nima sence; le malo časa jo je vžival. Kristus pove od človeka, ki je dodelal žitnico in je rekel: „Zdaj veseli se moja duša. Jezus pa reče: Neumnež, to noč bom tirjal tvojo dušo od tebe, čigavo bo vse to."
Tu vidite torej, kako pomenljiva je za nas ta besedica, gotovo za vsakega. Zato sem si namenil, v danešnji pridigi deržati se te besedice „še malo in spet malo", in pri tej priložnosti vam razlagati nauke, ki se vežejo na to besedico za vsakega človeka. Malo časaje naše življenje na tem svetu, malo je pravega veselj a, malo prave sreče, pa tudi malo je le ter p-1 j e n j e na tem svetu, dolgaje edino le večnost, ker je
brezkončna, kratko je vesel j e , dolga je le sreča v večnosti, pa tudi dolgo, neskončno je le terpljenje v večnosti.
Te dve resnici, ali prav za prav le edino resnico, najte da jo danes prav zvesto premišljujemo in si globoko v serce zapišemo, Le poslušajte!
Razlaga.
Le malo časa še , in spomlad bo preč, ktere smo se veselili dolgo, celo zimo. In spet malo časa in poteklo bo tudi poletje iu jesen se bo primikala; in še malo in jeseni bo tudi konec in zima bo spet nastopila, ktera, če se nam zdi še tako dolga, vendar je je le malo časa. Tako mine leto, minejo leta; nazadnje so nam še leta le kratke in celo življenje se nam zdi le malo Časa. Življenje biti, večnost se nam bliža, proti večnosti pa je življenje le kratek sanj.
Ljubi otročiči! ki vas tako priserčno ljubim, dokler vas vidim pobožne iu lepega zaderžanja, k vam se obernem najprej. Morebiti bode malokteri izmed vas mene zdaj zastopil; vendar hočem tudi k vam govoriti in kaj bi vam rad povedal? Poslušajte, kaj vam povem ! Vaše leta so naj srečnejše leta, pa kratke so; le malo časa in vaša sreča bo pri kraju; le malo časa imate še ljube starše, spoštujte jih in vbogajte jih; le malo časa bote še v hiši staršev, in potem bote morali vun po svetu, po širokem, nevarnem svetu, eden sem, drugi tje. Očetovo in materuo oko ne bo več gledalo na vas; očetove roke ne bodo več vam pridelovale kruha, materne roke ne bodo vas več oblačile ; jedli bote kruh, ki si ga bote sami pridelovali, in oblačili se bote v obleko, ki si jo bote kupili s težko pridelanim ali prisluženim denarjem. Zatorej vas prosim, otročiči! lepo imejte svoje starše, učite se od njih, dokler ste še pri njih. Strezite jim*, dokler jih še imate, le malo še morebiti, in potem bote stali na njih grobu, bote se jokali po njih; ali vaše solze jih ne bodo več prebudile. Le ta, otročiči! je nauk, ki ga vam danes dajem pri besedi „še malo".
Sedaj bi se rad obernil do tebe prirastajoča mladina, pa težko mi bo, to storiti. Dekleta vidim, da so na svojem mestu , pa fantov ne vidim. Imate gerdo navado, da se skrivate po kotih; na svojem mestu niste. To je pa žalostno znamenje; kdor v mladosti v cerkvi ni na svojem mestu, on bo težko v svojem življenji na pravem mestu, to je na tistem, kamur ga je Bog poklical. Tebi prirastajoča mladina, za tebe bi imel posebno priserčen nauk, ako bi hotla ti mene poslušati. — Kakor spomladni čas, tako tudi vaša mladost kmalu mine, le malo časa terpi. Poglejte zdaj vun na polja. Kamur pogledate, vidite ljudi pridno delati, orati, sejati, saditi, trebiti in kar je še drugih del. Vse dela, kar le more; zakaj pa ? Zato, ker je spomladi le malo. Zato, ker se poletu več ne seje.
Kar se spomladi zamudi, po letu se ne popravi. To je tako očitno, da ni več treba besedice pridjati. Kar se zdaj ne potrebi, ne more se več potrebiti, ker trava preraste. Njiva, ki je bila spomladi slabo popravljena, celo leto se bo na nji poznalo, naj več pa ob žetvi. Glej ljuba mladina! zdaj je za te spomladni čas in čas za spo-mladne dela. Zdaj se uči, — zdaj naj trebiti tvoje serca; oh veliko je trebiti v vaših sercih, zelo so nektere zaraščene s ternjem, zasute s kamnjem in blatom; kaj bo, če svojih sere ne bote dali iztrebiti? Kaj bo, če njivo svojih sere pustite puste, ali pa jih pustite posejati z ljuliko in gloto ? Ce pa morebiti mene ne zastopite ali nočete zastopiti, ako govorim v podobah, hočem vam še zastopnejše povedati. Mladostne leta vam hitro teko. Kteri ali ktera se nič pametnega ne uči, kaj bota znala. Ce v svojem sercu nimaš drugih misli, kakor puhlo prezvetijo, kje bo prostora za lepe čednosti? Ce ne znaš za pokorščino ne do staršev, ne do učenikov, boš si napravil hude dni. Ce ti ni mar za Boga in molitev, tudi Bogu ne bo mar za tebe. Ce se le grehu ponujaš, bode te pregreha v službo vzela in ti dala plačo pregrehe — to je časno sramoto in večno pogubo. Keršanska mladina! kako lep, kako srečen je tvoj čas! kako bogato žetev lehko narediš, če te kratke leta svoje mladosti, to malo časa dobro obračaš. Mladost zamujena, naj lepši čas zamujen, s potoci solz ne moreš več škode zamude popraviti. Učite se, trebite serca prevzetnosti, nesramnosti in drugim pregreham ne dajte prostora, — in za mali trud, in za mali čas bote imeli obilno žetev in veliko veselja.
Zdaj pa pridem do vas, ki ste stopili vun i? mladosti in stojite v tistih letih, ktere so podobne poldnevu ali poletju, ko se solnce na nebu še kviško pomika, ali pa sred poldneva stoji. Ali ta leta so naj bolj vroče in dela naj težeje. — Glejte to je pravi čas za delo. Zjutraj se k delu pripravljamo, zvečer se od dela vračamo , pred poldnevom in popoldne moramo naj bolj pridno delati. Kdor se pa hoče takrat v senco vleči in počivati, opravil bo malo ali nič. Težko se vam zdi, velike skerbi vas težijo pa zapomnite se — kratko je vse, le malo časa terpi. — Nosite svoje težave, storite svoje dolžnosti, opravljajte svoje dela, saj je den le kratek in za delo le malo časa ostane. Ko bi zamudili ta čas, imeli bote prazne roke; s praznimi rokami p» ni uikamur dobro hoditi, naj manj pa v večnost.
Vi zakonski možje in žene! tudi vi pomislite to besedico „malo". Morebiti le malo časa še bote skup ostali; potem bo prišla smert in ločila vas bo; zatoraj glejte, da ostanete v miru in ljubezni, da ne bo vas smert ločila za vselej. Ko bote pa ločeni po smerti, takrat bote še le vidili in spoznali, kako napčno ste ravnali , da ste si življenje grenili in napravljali težke serca, ki jih treba ne bi bilo.
In vi prijatli in sosedje, to vas prosim, pustite vse sovraštvo, imejte ljubezen med seboj. Kader bodite po pokopališču, spominjajte se, kako grob vse poravna. V teni grobu leži eden, zraven pa morebiti njegov sovražnik; v življenji sta si bila vselej navskriž, smert pa je med njima mir storila ; ali bota pa tudi unkraj groba vživala večnega miru? Miru ne bo imel, kdor na svetu miru ni dal. Vsem vernim želimo in voščimo večni mir in pokoj, to je naj boljše voščilo. Ali mar na tem svetu ni treba miru? Ali ni sv. apostelj Pavel tako goreče priporočal: „Imejte mir z vsemi ljudmi." Imejte mir, dajte mir, čez malo pride večnost in tam si želimo vsi večnega miru.
Se malo — ta beseda velja bogatim in tudi ubogim; še malo in tudi vi bote ubogi, ali vsaj tega bogastva in ne bote imeli, na kte-rega se zdaj zanašate; nič ne ponesete seboj. Se malo, in vi, ki ste ubogi, pa svoje uboštvo voljno nosite, bote obogateni, bote prejeli, kar vam je Kristus obljubil: „Vaše bo nebeško kraljestvo." Še malo — ta beseda je sladka bolniku, žalostnim, skušanim, in vsem, ki terpijo. Še malo časa, in minule bodo bolečine, konec bo žalosti in skušnjavam, kraj bo terpljenja. Kristus bo prišel in odvzel vam vse, kar vas žali, tlači, tare, — sprejel vas bo v tisti kraj, kjer nebo nima oblakov, leto nima zime, kjer ni solz, ne žalovanja, kjer ni terpljenja, ne smerti.
Tudi vam, preljubi starčki in starke imam eno prijazno besedo pregovoriti. Še malo — pomislite, kaj vam reče ta beseda: še malo časa imate za delo , dobro ga obračajte, morebiti imate še veliko poravnati, morebiti še iz mladih dni, morebiti iz poznejih dni, ker si zavoljo del in skerbi niste vzeli časa, skerbeti tudi za večnost. To vam je zadnji odlog, delajte, dokler je še den, po noči nihče ne more delati. — Še malo, in solnce se vam bo zakrilo; pripravljajte se za to uro in za ta trenutek; le en migljej božji, in vas ne bo več med živimi, ta trenutek pa bo razsodil čez celo večnost, kakoršno življenje, takošna smert; po slabem življenji nesrečna smert, po nesrečni smerti, še nesrečneja večnost. — Pa spet še malo — in znašli se bomo spet, po kterem ločenji bode smert nas spet pripeljala vkup, spet bo nas združila, ali kako, ali k večnemu veselju ali k večnemu terpljenju? Kakor bomo zaslužili. Spet predragi poslušavci, pomislite, kako imenitna, kako podučljiva je ta besedica; zdaj je žalostna, zdaj vesela, zdaj tolažljiva, zdaj raz-žalostivna, pa vselej je resna, vselej podučljiva. — Ona nas uči: V sreči se ne prevzemi, v nesreči ne obupaj, vse le malo časa terpi; ona opominja: svoj čas dobro obračaj; ne potrati časa, ne darov božjih, vsega, imaš le malo, pa od vsega boš imel dajati težek odgovor. — Vse naše življenje na svetu in vse, kar imamo, vsega je le malo — le kratko, — dolga je le večnost.
Kaj bo po smerti? Večnost se bo začela. Ali pa tudi veste, kaj je večnost ? To ni noben določen čas, ker je čas brez mej, brez
konca, brez kraja. Misli ven in ven, naprej in nazaj , misli kakor dolgo hočeš, večnosti ne prideš na konec ; za te pa se začne ta večnost s smertjo. Pa kaj ima ta večnost za nas strašljivega ? To je za nas strašno, da je večnost dvojna, ena vesela, ena strašna, mi pa zdaj ne vemo, ktere bomo deležni, ali srečne ali nesrečne, zato ker ne vemo, v ktero bomo zaslužili obsojeni biti.
Strašno je pa že to, kar je Jezus govoril in povedal o nesrečni večnosti. Rekel je : „Bo)jši je, da greš z eno roko, z eno nogo, z enim očesom v nebeško kraljestvo, kakor da si z obema veržen v večni ogenj",— in to kar je govoril od bogatega moža in ubogega Lazarja, — in kar bo govoril na sodni den zaverženim : „Poberite se preč v večni ogenj", — in potem, kar je še govoril, o červu, ki ne umerje, o ognji, ki ne ugasne." Koga pa bo vse to zadelo? Tega, ki bo obsojen k nesrečni večnosti, — če bomo zaslužili tudi nas. Takrat bodo vprašali ti nesrečni, kedaj bo konec našega terpljenja? kedaj bomo rešeni iz tega kraja ? in zadonel jim bo strašen odgovor: Nikoli ne bo konca. Ali pa: kako dolgo bomo še terpeli žejo, ali vročino, kako dolgo poslušali te peklenske pošasti ? in odgovorilo se bo: vselej in večno, iz tega kraja ni več rešenja. In vprašali bodo: ali ni upanja, še priti k Bogu, sprositi milosti in odpuščenja? in odgovor bodo dobili: ni ga upanja, ni za vas več odpuščenja. Večnim kaznim ste zapadli in večnosti ni konec. —
Tedaj ljubi kristjani! bomo spoznali, kaj je bil ta svet, in kaj je večnost, spoznali bomo, da je bilo življenje le malo časa, in naše delo le malo dela in še tega si nismo hotli storiti; spoznali bomo, da je veselje, kterega smo hotli vživati in zavoljo kterega smo zgubili nebesa, bilo le nevredno veselje in le malo ga je bilo, tam pa moramo zavoljo tega večno terpeti. Ja dobro premislimo, kaj pomenja ta beseda malo proti neskončni večnosti. O tem uči sveti l^avel: „On se bo maščeval nad tistimi, kteri ne spoznajo ne Boga in niso pokorni evangelju Gospoda našega Jezusa Kristusa, kteri bodo večne kazni terpeli v pogubljenji."
Ena večnost je tudi vesela in presrečna, tista, od ktere sv. apostelj Pavel uči: „Nobeuo oko ni vidilo", — tisto, ktero Jezus imenuje večno življenje, in spet sv. Pavel pravi, da tam ni lakote, in terpljenja, ampak večno, neminljivo veselje.
Kristjani! ali je treba izvoljenim se bati, da bi se zamerili Bogu, in padli iz nebes? ali pa da bi zgubili svojo srečo, ali da bo konec njih veselja in njih časti ? Nikoli, nikdar! Večne so tudi nebesa, kakor so večne peklenske kazni. Izvoljeni bodo večno Boga gledali, kakor bodo zaverženi večno oropani božjega pogleda; izvoljenih sreča, čast in veselje bodo večne, kakor bo večno zaver-ženih terpljenje. Za to malo časa, kar so bili na svetu, za to malo zasluženja, ki si so ga pridobili, bode njih plača večna, neminljiva, velika in nepopisljiva.
Sklep.
Vprašajmo se, česa smo se učili ? Ponovimo si to ? Vse, kar e časno, je kratko in minljivo, dolga je le večnost. Ali se pa tudi spominjamo te resnice ? Malokedaj ali nikoli. Koliko jih je, ki vse le za ta svet storijo, za večnost pa nič; koliko jih je, ki za svet tako nabirajo, kakor da bi vselej mogli na njem ostati; za večnost pa še ene stopinje ne naredijo. Eni že stoje na robu groba, le malo še, in černa zemlja jih bo sprejela in pokrivala, oni pa ne mislijo še na to. Toliko bi imeli še popraviti in le malo časa še imajo, pa še to malo časa ne obračajo pametno ! Spet drugi uživa veselje tako brezskerbno in živi v grehu in v zanikernosti, za herbtom pa mu stoji že smert, sodba, večnost; on je pa ne vidi. Spet drugi, ki živi v terpljenji, obupa in toži čez Boga in vendar je to terpljenje le kratko, le malo ga je, on pa misli, da bo večno. Tje v večnost poglejmo, preljubi! nikar le danes, vsaki dan to storimo, in pri vsakem delu.
V večnosti je vse večno, večne so kazni, večno je terpljenje, večno pa tudi nebeško veselje. Vse terpljenje tega sveta ni primeriti večnemu terpljenju, zatorej spominjajmo se ga, varujmo se ga! Vsa čast tega sveta se ne da primeriti'nebeškemu veličastvu ; zatoraj živimo tako, da si ga služimo in bomo ga vredni. Proti nebesom in večnosti poglejmo, da nas ne zmoti to, kar je časno in minljivo. Amen.
Postne pridige.
Za V. postno nedeljo.
(Jezus je pravi Bog, to spričuje njegovo življenje; gov. J. T,)
(Konec.)
Pokoren je bil pa tudi posvetni gosposki, podvergel se je nevernemu sodniku, ki ga je, krivično zatoženega, krivično obsodil. On je bil pokoren ne samo v prijetnih in veselih rečeh, bil je pokoren v revščini, v delu, v martrah in bolečinah, v naj težavniših in neprijetniših rečeh, pokoren še v smerti; on je bil pokoren, pa ne samo na videz, zunajno, pokoren je bil popolnoma, popolnoma je podvergel svojo voljo.
d)	Naj popolniši izgled je bil on za nas, kako se imamo obnašati do Boga.
Njegov namen, njegov cilj in konec, kar je pri vsaki reči iskal, je bila čast Očetova, Boga Očeta. „Zato je 011 na svet prišel, kakor pravi sam, da stori voljo Očetovo, ne svoje, da vedno le na to zgleda in se po tem ravna, kar stori Oče." Njegovo življenje je bilo zjedinjeno, na tesno združeno z Bogom; in to tiho zedinjenje z Bogom se je kazalo v vseh njegovih besedah in djanjih, v celem njegovem obnašanju. Ne en trenutek ga ni kaj posvetnega mikalo ali kaj zemeljskega preveč k sebi vleklo. On sam je zamogel reči: „Molite brez prenehanja", zakaj celo njegovo življenje je bilo vedna molitev.
On je molil pred vsakim imenitnim opravilom; preden je začel učiti, šel je v puščavo, tam se je postil in je molil. Preden si je izvolil -12 aposteljnov, premolil je celo noč; molil je pred svojim terpljenjem, v raznih časih po dne in po noči, v jutro in večer," pred jedjo in po jedi; celi dan je delal za čast božjo in zveličanje duš — po noči je pa počival v molitvi, ja vse noči je v molitvi prebedel; molil je na samem, kjer se je brez motenja in raztresenja popolnoma s svojim duhom povzdignil k svojemu Očetu; molil je pa tudi očitno, da nas je učil moliti. Še le od njega in po njem smo se učili prav moliti; njegova molitev, Gospodova molitev, je naj krasniši izgled vsake molitve, zakaj v Očenašu človek s kratkimi besedami izgovarja svoje spoštovanje do Gospoda nebes in zemlje, pa tudi svoje zaupljivo otroško vdanost v njegovo očetovo roko, spozna svojo grešnost, in prosi, kakor za telesni kruh, tako tudi za večno življenje.
Kristus je molil z neizrekljivo pobožnostjo, preden je kak čudež storil, tako tudi še na križu; friolil je-s popolno vdanostjo v voljo božjo : „Ne moja . . . ." — On moli za svoje učence, moli za vse kristjane, on moli za sovražnike svoje.
Samo čez nekaj se zavzamemo, nekaj nam da čutiti, da tukaj je več kakor človek. Kristus moli, pa nikdar v zavednosti greha, nikdar potert od spomina na svojo grešnost. On nas uči moliti, vsi molijo in vsi moramo moliti: „Odpusti natn naše dolge!" Samo on ne govori tako; on ne prosi odpuščanja, njemu ni treba odpuščanja, on ve, da je vedno v Očetu in Oče v njem. Kdo izmed človeštva je smel in sme tako govoriti? To je več kakor človeško, to je božje.
e)	On je bil brez greha, brez vsakega tudi naj manjšegamadeža.	t
„Ni mogoče biti brez pregreška", je rekel nek neversk modrijan (Epiktet), sauio mogoče si je prizadevati brez pregreška ostati. I11 sv. pismo pravi: „Poželjenje človeškega serca je hudobno od mladosti." In tako v resnici ni noben človek brez dolga, nikdo brez madeža. Brez greha biti je lastnost božja. Le Jezus Kristus je stopil pred tiste, ki so na prešestvu vjeto ženstvo k njemu v tempelj pri-
peljali in jo tožili; stopil je pred nje, in jim je povedal ojslro beseJo, ki je osramotila nje, pa tudi vsakemu človeku velja brez izjemka: „Kdor izmed vas je brez grelia, naj verže perri kamen na njo."
Tisti je to govoril, ki nas je vse učil moliti: „Odpusti nam naše dolge" ; tisti, ki je povsod z vso gorečnostjo se grehu zoper-stavljal, ga povsod .ta dan spravljal, povsod obsodil, kterega celo življenje je bilo le neprenehan boj zoper greh. „Ce rečemo, da nimamo greha, sami sebe goljufamo, in resnice ni v nas", pravi sv. apostelj Janez. Samo on ni vedel za greh. Le sam on ne prosi ud-puščenja, le on sam se ne poniža pred Bogom v grešni zavesti, le on sam ne prosi milosti za sebe, in vendar so naj veči svetniki se tresli zavoljo strahu pred sodbo, kajti spominjali so se, da so tudi oni ubogi grešniki. Njemu samemu kerst sv. Janeza ni bil kerst pokore; On, naj resničniši in naj ponižniši med ljudmi, v življenji kakor v smerti, on sam izgovori preimenitno besedo, ktere ne sme ni kdo drugi izgovoriti: „Kdo me zamore greha obdolžiti."
Jezus je bil tako svet, tako čist in nedolžen, da je sv. Janez, tisti sveti, ojstri, nedolžni prerok, kteremu se je celo ljudstvo s spoštovanjem vklanjalo, rekel, da ni vreden njemu jermenov od čevljev odvezati, to je, da ni vreden, naj nižo službo pri njem opravljati.
f) Njegova neskončna ponižnost, čudovita pokorščina in nebeška krotkost, ki mora vsakega osupniti, stresti in ganiti, vse to je bilo izhajalo iz njegove neizrekljive ljubezni, kije kakor mogočen potok tekla iz njegovega serca. Jezusova ljubezen je bila naj čistejša, naj serčniša, naj močnejša ljubezen, ljubezen, ki je obsegala vse, vse — celo človeštvo, take ljubezni še na svetu nikdar ni bilo.-Ljudstvo se mu smili, ki je bilo, kakor čreda brez pastirja; naj niži in poslednji mu je brat, ja vbogi so mu posebno pri sercu. Smilijo se mu tisti, kterih duh je v temi greha in nevednosti, kterih duha tlači grozni dolg pregrehe. Celo življenje je bilo le djanje ljubezni. Preserčno je ljubil svoje učence, kako milo jih je svaril, lepo učil, kako rad prenašal njihove napake; naj boljemu med njimi je dovolil, da je večer pred terpljenjeui v poslednji naj slo-vesniši uri njegovega življenja na njegovih persih slonel in počival. Preserčno je ljubil svoje prijatle in sebi vdane; jokal se je na grobu Lazarjevem. S kako nježno in milo serčnostjo je sprejemal nedolžne o ir o k e in jih blagoslovljal! Aposteljni so jih hotli odganjati , misleči, da mu je to sitno; Jezus jim pa reče: „Pustite male k meni priti, zakaj takih je nebeško kraljestvo."
On je ljubil svojo domovino, zatoraj je posebno judovsko ljudstvo učil, posebno njega je hotel povzdigniti iz dušnega spanja in ga z lučjo resnice razsvetiti.
Preserčno je ljubil on grešnike. Ja čisto njihov je bil, za nje je več delal, kakor za pravične, saj je sam rekel, da ni prišel
na svet zavoljo zdravih, ampak zavoljo bolnih, da je prišel iskat in zveličat, kar je bilo zgubljenega.
Ljubezen ga je peljala tje v hišo žalosti, kjer, so starši jokali pri smerti svoje hčere, ljubezen ga je peljala tje v Najm, kjer je vdova šla za trugo edinega svojega sina, da jej ga je nazaj dal živega in zdravega.
Zagleda cestninarja, ktere je ljudstvo zaničevalo in se jih kakor naj večih grešnikov zogibalo. Jezus pa mu ljubeznjivo reče: „Stopi dol z drevesa, danes se moram v tvoji hiši oglasiti." K prešestnici, ki so jo hotli že kamnjati, je rekel: „Pojdi in ne greši več." Neka povsod znana očitna grešnica se mu verže k nogam, vse se jej je zognilo. Jezus jej obljubi odpuščenje, ker je veliko ljubezen imela. In ko je s hriba dol gledal tje na Jeruzalemsko mesto, na svoje mesto, ki ga je zaverglo, ki mu je naj sramotnišo smert pripravljalo, se je v svoji ljubezni jokal: in med tem, ko so učenci iz nebes klicali maščevanje nad nehvaležno mesto, rekel je on usmiljeno : „ Jeruzalem, Jermalem, ki moriš preroke, in kamnjaš one, ki so k tebi poslani, kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor kokoš svoje piščeta pod varne perute, pa nisi hotlo." V neizrekljivih bolečinah pogleda aposteljna, ki ga je zatajil in onega, ki ga je izdal, pa to je bil pogled ljubezni, usmiljenja, v znamnje, da mu odpusti. In ko je od slabosti pregnan komaj še hodil in križ vlekel na goro, pozabil je na lastne rane in je tolažil Jeruzalemske žene, ki so ga objokovale; umirajoč še se spomni svoje matere in skerbi za njo, še umirajoč se usmili zgrevanega razbojnika in mu reši dušo. Ia njegov poslednji klic v smertnih bolečinah na križu, v sredi med peklenskim posmehovanjem in zaničevanjem sovražnikov, in tožba, ni naj manjše očitanje, ampak beseda ljubezni, prošnja za usmiljenje: „Oče, odpusti jim, ker ne vejo, kaj delajo."
Ni je lepše, žlahniše in više ljubezni, kakor materna. Ona je lepša, kakor prijateljska, žlahniša kakor ljubezen poželjenja, ki noče nič dati, nič darovati, ampak samo jemati. Materna ljubezen hoče le dati in vse dati. In na taki ljubezni spoznamo Stvarnika, zakaj tako zamore le Stvarnik svojo stvar ljubiti. In tako ljubezen je imel Jezus, tako veliko, močno in žlahno, kakoršna je ljubezen božja do stvari. Ni ga bolnika tako revnega, ki bi ga on ne bil ozdravil; ni revščine take strašne, da bi on ne bil pomagal; ni ga človeka tako zaverženega, da bi ga on ne bil ljubeznjivo in milo pogledal, ni ga hudodelstva tako grozovitnega, da bi ga ne bil odpustil. In s tem sercem, polnim naj čistejše, naj nježniše in žlahniše ljubezni, se je dal v smert; zakaj on je hotel do konca ljubiti, on je hotel svoje življenje dati za življenje sveta. Svet še prave Ijii-bezni ni poznal, Kristus je pervi pokazal, kako lepa in visoka je taka duša, ktera je polna ljubezni, ponižnosti in pohlevnosti. In le on je spet zamogel svojo ljubezen celemu svetu postaviti v
izgled iu v zapoved rekoč: „Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj, kakor sem jes vas ljubil."
g) Tolika ljubezen, in vendar njej nasproti toliko sovraštvo ; tolika poblevnost, in vendar njej nasproti tolika grozovitnost! Od kod je on, mladi mož 30 let, imel moč vedno in vedno toliko ne-zasluženega zaničevanja prenašati? Kaj je njegovo tako rablo in mehko serce ojačilo, da se je bojeval zoper tako sirovost in ne-hvaležnost, in da ga vendar nikdar ni ne za en trenutek njegova sveta in visoka ljubezen zapustila? To je storila njegova prečudna p o t er p e ž 1 j i v o s t. Že mnogi je prišel v roke svojim sovražnikom , ki so ga martrali in grozovitno umorili, on je prenašal bolečine, ker jih je moral, in je svojim sovražnikom na merz kakor rečemo, zatajil bolečino. Marsikteri drugi preuapetnež je tudi umeri za to, kar je terdil, je rajši umeri, kakor da bi odstopil od svoje termaste misli, in jo preklical; pa preden je umeri, je preklinjal, je žugal svojim sovražnikom, v kterih oblasti je bil. Pa nobeden ni tako terpel kakor Jezus; on je tiho terpel, molče prenašal in odpustil. On se ni storil neobčutljivega, kakor on, ki si ne more pomagati, pa mora terpeti; njegovo rahlo, milo in mehko serce je občutilo celo neizrekljivo bolest, kakor zamore le čisto serce naj žlahniše duše občutiti; on je izpil polni kozarec terpljenja, je izpil kaplico za kaplico do dna, vso britkost, jo je neizrekljivo občutil, pa jo je terpel, je odpustil, ja molil je za sovražnike ! Kdo je že kdaj to storil ?
Tudi pervi marternik sv. Štefan je terpel, tudi on je molil za svoje sovražnike, pa on je bil zamaknjen in je gledal nebesa od-perte in Jezusa v njegovem veličastvu, neka čudna radost ga je prevzela, on je pozabil na vse bolečine. — Na miljone marternikov je šlo za Jezusa v strašno terpljenje in smert; pa šli so navdušeni, s petjem in veseljem — in v martrab jih je krepčala neka nevidna moč; serce jim je bilo polno radosti, prešinjala jih je neka nebeška sladkost, da so radi terpeli. Kristusa vse drugače! On si je naj hujše terpljenje prihranil za sebe, naj bi bil „kralj in krona marternikov." Tresel se je groze in britkosti, ko je šel v terpljenje, tudi od Boga se je čutil zapuščenega na križu: „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil"; ne en žark luči ni prisejal v njegovo serce, ne ena kapljica tolažbe ni prišla do njega, človek lahko pogreša človeško tolažbo, ako ga Bog namreč tolaži skrivno, nevidno v sercu z nebeškim svetim veseljem in mirom. Pa hudo, neizrečeno hudo je brez človeške in brez božje tolažbe biti, od ljudi in od Boga zapuščen biti; tako postane vsaka bolečina sto in tisočkrat hujša. In to je terpel Jezus. Ja le on sam je zamogel reči: „0 vi vsi, ki greste po potu, poglejte, če je ktera bolečina tolika ko moja."
In on je premagal s svojo nebeško pokorščino, in njegovo serce, vtopljeno v grenkost, je do poslednjega trenutka ljubilo svoje sov^ ražnike. —•
D o p o 1 n j e n o j e ! je izklical na križu ; on je terpel kakor nikdo, ou je pa tudi zmagal, kakor že nobeden. O to je božje! Bog sam je bil on, zakaj le Bog zamore tako ljubiti.
To iu tak je bil Jezus v svojem življenju.
h) Tako ga nam popisujejo njegovi prijatelji, tako ga nam spričujejo pa tudi njegovi nasprotniki.
N e v e r n i k i, ki so vidili njega in njegovo obnašanje, rekli so, da je to svet mož; neverski cesar Hadrijan je dal njemu v čast tempelj zidati kakor malikovavskim bogovom; ja še Turki, ki so neverniki, pravijo, da Kristus je bil čudežen mož, in od Boga poslani veliki prerok.
Judje sami, še tisti, ki niso liotli verovati v njega, imeli so ga za Elija, ali za kterega drugega izmed prerokov in so klicali: „Hvaljen bodi, ki pride v imenu Gospodovem."
Judež izdajavec je vergel tistih kervavih 30 srebernikov pod noge farizejem, rekoč: „Grešil sem, ker sem nedolžno kri izdal." In se je obesil, in tako je on s svojo grešno smertjo ravno tako pričal za božjo natoro Jezusovo, kakor marterniki, ki so iz ljubezni življenje dali za njega.
Pilat, krivični sodnik, je ostermel, ko je videl nenavadno žlahtnost in visokost tistega, ki je v revni obleki, zvezan pred njim stal. Močno ga je presunilo, roke si je umil vpričo ljudstva in rekel, da ne najde nič hudega na njem. In farizeji in celi viši zbor judovski, ki so s sovražnim strupnim pogledom opazovali vsako njegovo djanje, vsako stopinjo, vsako besedo, da bi ga zamogli prijeti, ne sence kterega madeža niso našli na njem, ampak krive priče so inorali najeti, krive tožbe so si morali izmisliti, da so ga tožili.
Sodni hlapci, sirovi grozovitneži, so rekli pri njegovi smerti: „Resnično, ta je bil Sin božji."
Še hudi duhovi, ko jih je izganjal, so očitno govorili: „Mi vemo, da si ti sveti mož."
In v novejših časih je .živel na Francoskem nek mož, po imenu Bousseau, popolnoma ne/ernik, naj hujši sovražnik keršanstva, ki je Kristusovo vero iz dna svojega serca zaničeval in sovražil. On sam je tudi te besede pisal: „Ali je mogoče, da je tisti, od kterega evangelja govorijo, le človek ? Kolika pohlevnost, kolika čistost v njegovem življenju! Kako visoke so njegove misli, kako globoka modrost je v njegovih besedah in odgovorih ! Kje je človek, kje modrijan, ki bi tako živel, tako terpel in tako umeri, in se ne hvalil ?"
To je Jezus Kristus !
Prišel je na svet kakor človek, rojen od žene, pokoren postavam , vse, kar je človeškega, si je skusil, v vsem je nam enak postal, razun greha. Pa iz globoke ujegove nizkosti in iz teme njegovega terpljenja se sveti, se blišči svitloba neizrekljive visokosti, imenitnosti in veličastva; čudno je bilo, ja nebeško njegovo živ-
ljenje, še čudniša, še žlahtniša njegova smert. Celo njegovo življenje je bilo resnica, čista ko luč; svetost, lepa ko solnčui žark; pravica, ki sega noter do naj globokejših korenin človeškega serca; njegovo celo življenje je bilo ljubezen, naj žlahtniša, ki nič drugega ne želi, kakor povsod in vsem deliti le usmiljenje, milost, mir in blagor in zveličanje.
To je Bog. — In tak je bil Jezus Kristus. — Ja ko bi nič ne vedli od Boga; ko pogledamo življenje Jezusa, spoznamo in vidimo, kakošen je Bog.
Sklep.
Zdaj dragi moji, sem vam zadosti odgovoril na vprašanje : Kdo je tisti, ki visi na križu? To je Bog. To vam spričuje on sam, aposteljni in sv. cerkev tako uči; to spričujejo njegovi čudeži in prerokovanja, lepota, modrost in čudežna moč njegovega nauka; to spričuje, kakor smo slišali danes, nebeška lepota njegovega življenja na zemlji.
Bog je tedaj tisti, ki te uči. Derži se toraj njegovih naukov, zakaj tako dolgo se deržiš božje resnice, ne daj se nikdar hudobnim tovaršem zapeljati, da bi v tajil, da bi zasmehoval le eno čerko od tega, kar te Jezus uči. Ti si mu dolžen ponižno vero.
Bog je tisti, ki te je odrešil. O kako draga mora biti Bogu tvoja duša; da ni poslal angelja, ampak svojega lastnega Sina, da jo otme. — Varuj se kristjan, da ja ne boš prodal za nečimerno veselje enega trenutka. Svoji duši si zavoljo Jezusa dolžen skerb, da jo ohraniš za njega.
Bog je tisti, ki je za tebe ter pel; o zahvali se mu vsaki dan na kolenih za to neizrekljivo ljubezen, in tistemu, ki ti je daroval svoje življenje, daruj mu vsaj svoje serce, daruj mu svojo ljubezen. Ti si mu dolžen ljubezen in zahvalo.
Beg je tisti, ki te bo enkrat sodil, sodil po postavi, ki ti jo je dal, ki ti jo oznanuje po svojih namestnikih. Glej, da boš ob-slati zamogel in toraj spolnuj njegove zapovedi. Ti si mu dolžen pokorščino, tudi on je za tebe pokoren postal do smerti.
In zdaj kristjan, ne pozabi ne danes, ne jutre — nikdar, da Jezus je pravi Bog, ne pozabi nikdar, kar si mu ti dolžen! Amen.
Crovor v čast sv. Mohorii.*)
„Ta je ljubitelj bratov in naroda; ta je, ki veliko moli za ljudstvo in deželo."
II. Makab. 15, 14.
V vod.
Imenitno svečanost, ljubljeni kristjanje ! obhajamo. Sv. katoliška cerkev nam danes kakor vsako leto veli praznovati god sv. Mohora ali Hermagora, pervega aposteljna našega Slovenskega naroda in patrona ali varha naše preslavne družbe, ktera šteje še črez 26 tavžent družnikov in družnic. Tudi v naši fari šteje ta družba ali bratovščina — družnikov in družnic. Že je 25 let, kar ta družba dela in razpošilja vsako leto pet do šest lepih in koristnih bukev med ljube Slovence; 'torej se tudi spodobi, da ta 25. letni spomin praznično in veselo obhajamo in se bolj živo spominjamo sv. Mohora našega varha. —
Po Kristusovi smerti so se Jezusovi aposteljni kmalo po vesoljnem svetu razšli sveto vero oznanovat vsem narodom, kakor jim je bil nebeški Učenik naročil. Sv. Peter pride v Rim, pripelje seboj svojega tovarša sv. evangelista Marka, in v tem poglavitnem mestu tedajnega sveta postavi svojo apostoljsko stolico. Na povelje per-vaka aposteljnov sv. Marka kmalo iz Rima pripridiguje v Oglej na zglavji jadianskega morja, ondi se soznani s poštenim in modrim meščanom Herinagorom in ga, vernivši se v Rim, seboj vzame " in ondi sv. Petru priporoči. Knez aposteljnov spozna, da Mohor, kojega je že sv. Marka poprej kerstil in mu je bil naj zvestejši učenec, ima od Boga visok poklic, oznanovavec svete vere biti; zatoraj ga posveti v mašnika in pošlje za apostoljskega škofa Ogleju in vsem okrajnim deželam okoli sinjega morja, kjer so večidel Slovenci stanovali. To se je godilo okoli leta 63 po Kristusovem rojstvu.
Povejte mi, ljubljeni kristjanje! ali nimamo mi Slovenci pravičen vzrok serčno veseliti se, da že osemnajst sto let luč sv. katoliške vere našemu milemu narodu sveti ? ali ne pravim prav, da danešnji god svečavno obhajamo v čast sv. Mohorju, ker je bil pervi oznanovavec sv. Jezusovega nauka našim slovenskim pred-dedom, in je še vselej v nebesih naš goreč besednik in mogočen priporočnik vseh slovenskih dežel. „Ta je ljubitelj bratov in naroda,
*) Družba sv. Mohora že obstaja 25 let ali celo četert stoletja. Družbin odbor je povabil vse družnike, naj letos god sv. Mohora slovesno obhajajo. V ta namen podamo čč gg. naročnikom sledečo pridigo, ktero je 12. julija 1863 slavni pridigar J. F. Kafol imel v tominskih Pečinah. Le nekaj malega smo jej pridjali. Morebiti je kak pridigar volje, o letošnji svečanosti se te pridige poslužiti.
ta je, ki veliko moli za ljudstvo in deželo." To vam hočem danes razkazati in pravim :
1.	Sv. Mohorje resničen ljubitelj bratov in naroda slovenskega.
2.	Sv. Mohor v nebesih veliko moli za ljudstvo in dežele slovenske.
Nebeški Bog! ki si čudoviten v svojih svetnikih, in svojo očetovo milost ljudem na zemljo po njih obilno pošiljaš, ponižno te prosim, dodeli mi gnado vredno danes počastiti tvojega služabnika sv. Mohora, saj bo vse to poveličanje le poviševalo tvojo večno slavo! Začnem. —
Razlaga.
Da so Slovenci že pred Kristusovim rojstvom stanovali na rodovitnih obalah jadranskega morja, in se odtod širili dalječ na sever, zapad in izhod, veliko daljše kakor dan danes njih domovina sega, nam zgodovinarji jasno spričujejo. Živili so se večidel od živinoreje, poljedelstva in tergovstva.; posebno pa so na teržaškem morju gospodarili in v brodarstvu jako premedeni bili ; zatorej pravi prav naš pesnik: „Ko se je Latinec ladje še le tesat učil, je Slovenec že mogočeu na morju bil."
Kar pa se vere tiče, bili so naši Slovenci ajdje in polni ma-likovavskih zmot. Častili so mnogo bogov in razločevali jih v d o b r e-bele in hude-čer ne. Svoje žertve so jim v posvečenih logih, v senci košatih hrastov in lip prinašali; Čertomiru, ki so ga tudi černi Bog imenovali, so celo device in mladenče v dar klali, in še nebrojno druzih nesramnost v čast svojim vmazanim bogovom in boginjam uganjali. Oh, ta je bila žalostna zmota! — Pa še veča bila je nesreča hudobnega malikovanja: peklenski ■ duh, on dušne teme in hudobije gospodar je imel vboge neznaboge v svoji grozoviti oblasti. In v takih neznabogih zmotah pomagal je našim Slovencem sv. Mohor ter jih otel sužnosti peklenskega duhA; zatorej pravim :
]. da sv. Mohorje resnični ljubitelj bratov in naroda Slovenskega. — To bom bolj natanjko razjasnil.
Oglej je bil v začetku keršanskega veka tako slavno in imenitno mesto na naši strani jadranskega morja, da so rekli mu pervo za Rimom v zahodnih deželah. Gospodarji njegovi so bili ta čas sicer Rimljani, pa večino meščanov slobodno imenujemo našega slovenskega naroda, kakor nam spominji ondanjih starin še dandenes kažejo. Ko je Kristus, edinorojeni Sin živega Boga, na hribu Kalvarji za odrešenje človeštva britko smert storil, in s svojo rešivno kervjo resnico edino zveličavne vere zapečatil, naši slovenski bratje v Ogleju in v oglejskih okrajnih deželah od tega niso še nič kaj vedeli, marveč le svojih ajdovskih zmot se deržali.

Gospod Bog se pa rano usmili našili narodnih bratov, jim sklene zaklad svete nebeške vere podariti, in sv. Mohora, ki je bil berž ko ne rojen Slovenec, odloči za apostoljsko djanje. Ko Mohor sliši sv. Marka božje nauke oznanovati, se kmalo slepoti malikovanja odpove in ajdovske zmote zaverže. Kakor se je nekdaj sv. Pavel po svojem spreobernenju dal po Barnabu k Petru peljati in se je ž njim pogovarjal od božjih reči, tako je šel tudi sv. Mohor, potem ko se je pokristjanil, obiskovat sv. Petra v Rim, pred ko ne v tem blagem namenu, naj bi se od pervaka Jezusovih aposteljnov resnic sv. vere temeljito naučil in od njega, ki je skala katoljške cerkve, pooblaščen bil, svojim slovenskim bratom deliti nebeški kruh Jezusovega nauka. To se zgodi.
(Konec prihodnjič.)
Duhovske zadeve.
Kerška škofija. Preč. gosp. Serajnik Lovrenc je dobil Tinjsko proštijo. Oč. gg. sta postala župnika , W a u t i ž a r Luk. na Bistrici pri Žili in Centrih Fr. v št. Petru pri Vašinjah. 0. g. S 1 a d e č e k Korl pride za kaplana v Kaplo na Grobniškem polju in č. g. Wipfler Ign. za kaplana v Ecendorf. Umeri je č. g. župnik O s w a 1 d Ant. v Gorenčah. R. I. P.!
Goriška nadškofija. Čč. gg. so prestavljeni: Cerv Jan. za administratorja v Berginj, Ferfolja Andr. za kaplana v Komnu, Bodigoj Ant. za vikarja v Rutarsn, Ballaben Jožef v št. Petru ob Loči, M ari nič Št. v Podgori, Pavletič Jož. v Cero-vern, in G o d n i č Jož. v Solkanu.
Ljubljanska škofija. C. g. K1 u n Jan. pride za kaplana k št. Jakobu v Ljubljani. Umerla sta čč. gg. Maj ni k Jan. župnik v Žireh in T o m a z i n Jan. prov. v Dragatušu. R. I. P.!
Lavantinska škofija. Č. g. Masten Jož. je dobil faro Gornjo Poljskavo in č. g. Pola k Fr. je postal vojašk kaplan v Zagrebu. C. g. V a 1 e n č a k Jož. gre za kaplana v Terbovlje, č. g. K a r b a Mat. v Doberno in č. g. Ure k Andr. faro v Polzeji. Umeri je č. g. kaplan Ferlan Andr. R. I. P.!
Teržaška škofija, u. g. J. Mikuš, gre za duh. pomoč, v Prosek, č. g. Hrovat A. je prestavljen za provizorja v Pasjivasi, č. g. Narobe J. v Tomaju, č. g. Križ man Jož. pri sv. Ivanu blizo Tersta. Umerli so čč. gg.: Ukmar Ant., župnik, dekan in častni korar, v Tomaju, Fik Mat., župnik v Pasjivasi, Kutnar Jož. župn. v pok. v Ljubljanski škofiji, F a ven t o Ant. duh. pom. v pok. v Kopru, Freibauer J., duh. Goriške škofije in T um ar o Dom., kapi. v Srunjanu. R. I. P.!
Odgovorni izdajatelj in vrednik Andrej Einspieler.
Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.