Utrinek iz vsakdanjosti
Avtobus številka 2. Ura je pol treh. Zunaj neusmiljeno dežuje. Prenatrpana potujo-ča zelena karavana, podob-na ribji konzervi, se počasi pomika skozi semaforizira-na križišča in prometna zmešnjava počasi veča ne-strpnost potnikov in ubija duha vedrine prepotenega voznika. Dež divje razbija in trka na streho, okna so zapr-ta; omamljeni potniki željno hlastamo za zrakom in se po-mikamo proti vratom. Neka-teri izmed sopotnikov brez-brižno slonijo ob oknih in opazujejo mimoidoče, ki se besno ozirajo v zeleno po-šast, ki jih obliva z blatnim tušem. Sem ter tja se nam celo zazdi, da je vozniku škropljenje pešcev sila pri
srcu, saj se v odgovor na njih psovke večkrat gromko za-smeje in še pritisne na plin.
Utrujena se naslanjam na izmučeno množico, ki hiti iz službe, da bi čimprej zaviha-la rokave pri domačih opravkih in za trenutek ne-vede zaprem oči. Iz razmiš-ljanja me predrami krik so-potnice, ki ji je neprevidni voznik z vrati priprl roko.
Na naslednji postaji na Mestnem trgu vstopi gruča razposajenih mladeničev in nekaj premočenih potnikov; med njimi je tudi starejši možakar, ki se zariplega obraza, zasopel ozira po pro-stem sedežu v upanju, da bo kdo opazil njegovo zamav-
čeno nogo in mu, ob pogle-du na oguljeni leseni bergli, razumevajoče odstopil pro-stor. Seveda, množica nima časa za sočutje in možakar se sopihajoč nasloni na mojo sosedo, ki ga naglo odrinein ga ošine z jeznim pogledom, pri tem pa nekaj zamrmra o podpornem društvu in be-sno pobere svoj cekar ter iz-stopi na prvi postaji.
Razočarana nad brezčut-nimi, nerazumevajočimi in otopelimi sopotniki, se vlju-dno obrnem proti zajetni mlajši sopotnici, ki na sede-žu, namenjenem invalidom, vneto žuli svoj sendvič.
»Tovarišica, oprostite, tole je prostor za invalidel«
Debelo me pogleda, požre zalogaj in malomarno odvrne;
»Kdorprej pride, prej me-lje! Sicer pa, po osmih urah divjanja za tekočim trakom v Tobačni sem tudi jaz inva-lid...«
Možakar s poškodovano nogo se je medtem, kljub gneči, uspel prebiti do izho-da in izstopil na Zaloški, ne da bi prišel do sedeža, za ka-terim se je oziral več kot upravičeno. Tudi zajetna potnica iz spornega sedeža je kmalu zatem izstopila na eni izmed naslednjih postaj. Ob slovesu mije, morda celo nehote, z vso silo stopila na prste in sarkastično izjavila:
»Zdaj se pa le uSedite na moj sedež, če menite, da vam pripada...«
P. S.:
Tovarišica je imela pod pazduho Dogovore; v upa-nju, da bo prebrala tudi pri-čujoči članek in se nad njim malce zamislila, sem prijela za pero...
dr.Nadka Mazi