LJUBLJANSKI URARJl V 19. IN ZAČETKU 20. STOLETJA VESNA BUČIĆ Ko so v Ljubljani leta 1718 zgradili nov rotovž, nad katerim seje dvigoval peterostrani stolpič, je mladi ljubljanski urar Baltazar Hof- man dobil naročilo, da na njem izdela veliko javno uro, ki bo poleg ur in minut kazala tudi lunine mene. Baltazar Hofman je bil po pore- klu iz Scherdinga na Bavarskem in ko je leta 1715 dokončal svojo učno dobo v Gradcu, ga je pot zanesla v Ljubljano. Že isto leto je dobil meščanstvo: z njim se začenja skoraj dvesto let dolgo obdobje te zelo cenjene in dobro vo- dene obrti z delavnico in hišo v Florijanski ulici oz. na Starem trgu. Nestorju te ugledne urarske družine je v 50. letih 18. stoletja sledil sin Ignacij, ki se nam je z ohranjenimi urami predstavil kot urar z visoko stopnjo obrtniške- ga znanja.' Iz njegove oporoke leta 1804 je razvidno, da je imel pet otrok in čeprav sam nepismen, so njegovi štirje sinovi postali ugledni ljubljanski meščani. Med njimi je naj- starejši sin BALTAZAR HOFMAN (Hof- mann) prevzel očetovo delavnico in bil leta 1797 izvoljen za ljubljanskega meščana.2 Naj- brž se je tega leta začela tudi njegova samo- stojna dejavnost; ker je bila pridobitev mojstr- Stoječa ura ljubljanskega urarja Baltazarja Hofma- na, okrog 1810 (Narodni muzej Ljubljana) stva tesno povezana z izvolitvijo za meščana, je bil verjetno Baltazar vse do tega časa po- močnik v delavnici svojega očeta Ignacija Hofmana. Od 1820 pa do svoje smrti 1837. (umrl je star 76 let) je bil pri mestni ustanovi za uboge (Armen Instituts Commission in Laibach) določen za skrbnika ubogih [Armen Väter).^ Bil je neporočen. V oporoki je za svo- jega univerzalnega dediča določil nečaka Kar- la Hofmana, ki je tačas živel na Hrvaškem.4 Med ljubljanskimi obrtniki je bil, kot bomo pozneje videli, zelo ugledna osebnost, njegove ohranjene ure pa zgovorno pričajo, da je bil dobro izurjen urar s širokim krogom odjemal- cev. Poleg Ignacija Hofmana in njegovega sina Baltazarja, ki sta bila oba specializirana urarja za izdelavo malih mehanizmov, sta v zadnjih desetletjih 18. stoletja ta poklic opravljala še urarja ANDREJ ZLPANČIČ (Andreas Sup- pantschitsch) iz Krope, ki seje izučil v Ignaci- jevi delavnici in urar JOHANN MARTIN MOSER, priseljenec iz Friedberga na Bavar- skem.5 Zupančič je leta 1776 v svoji prošnji za pridobitev obrtnega dovoljenja izrazito po- udarjal, da »tukajšnji urarji nimajo ceha ... in da bi mu kot spretnemu urarskemu pomočni- ku lahko podelili urarske pravice... ali pa naj ga vzamejo za leto dni na preiskus, da bi lažje spoznali njegove sposobnosti«.6 Naslednji do- godki med ljubljanskimi urarji kažejo, da je Zupančiču »kot sinu kranjske dežele (Landes- kind)«, kakor se je sam imenoval v svoji pro- šnji, uspelo pridobiti obrtno dovoljenje ad personam, ki je bilo samo dosmrtno in se ni prenašalo na dediče. Zaradi tega je skušal na vse načine priti do dednega dovoljenja, oz. pravice do realne obrti, ker bi ta v slučaju nje- gove smrti zagotovila njegovi ženi varno preživetje.7 Ko je leta 1791 vdova po urarju Antonu Hartlu hotela prodati svoje dedne pravice Ju- riju Gradinu (Georg Gradin), urarju iz Nove- ga mesta, sta si Hofman in Moser zelo priza- devala, da bi to dedno dovoljenje dobil Andrej Zupančič.** S tem se namreč število urarjev ne bi povečalo in bi trije mojstri lahko popolno- ma zadovoljevali potrebe meščanov, četrti urar GAŠPER JANČ (Caspar Jannoch) pa se je itak ukvarjal z izdelovanjem velikih meha- nizmov. Kmalu po izvolitvi za ljubljanskega meščana leta 1793 je Janč umrl^ in njegova vdova Ana Marija je moževo obrt nadaljevala z enim pomočnikom.'O Medtem je magistrat Juriju Gradinu prošnjo za pridobitev dovolje- nja dokončno zavrnil, glavarstvo pa je Terezi- jo Hartlin s citatom odredbe iz leta 1770 pre- 114 pričalo, »da se število mojstrov ne sme pove- čati in da se na izpraznjeno mesto po kakem umrlem mojstru ne sme izdati dovoljenja no- benemu novemu prosilcu«.' ' Ob prihodu novega urarja ANTONA RE- GALIJA (Regaly), je prišlo med njim in dru- gimi ljubljanskimi urarji do velikega spora. Prav to medsebojno prepiranje in dokazova- nje mojstrske spretnosti nam nudi pogled v ta- kratne razmere in dogajanja med mladimi in starimi urarji. Treba je namreč upoštevati, da urarji zaradi specifičnosti svoje, sicer zelo ce- njene obrti in relativno visokih cen svojih proizvodov, niso imeli veliko naročil in da ta obrt nikakor ni bila donosna. Poleg tega šte- vilna pisna dokumentacija, ohranjena v obliki prošenj, pritožb, ponudb ali časopisnih ogla- sov, dokazuje, da so ljubljanski urarji v prvih desetletjih 19. stoletja, kljub številnim uvože- nim uram, še vedno sami izdelovali svoje iz- delke. Šele proti sredi stoletja, ko je dobila Ljubljana železniško zvezo z Dunajem (1849) in Trstom (1857), seje tudi pritok tovarniške- ga blaga iz drugih dežel naglo povečal. S tem se je tudi povečal uvoz strojno izdelanih ur, na katere so urarji začeli izpisovati svoja ime- na. S tem so ustvarjali reklamo za svoje pro- Tabernakljasta ura ljubljanskega urarja Antona Re- galyja, začetek 19. stoletja (Mestni muzej Ljublja- na) dajalne in obenem nudili garancijo za točnost ure in jamstvo za dobro kvaliteto. Že proti koncu 18. stoletja sta z Dunaja v Ljubljano prispela spisek švicarskih tovarn ur in seznam iz neke ženevske tovarne, ki nudita »po nizki ceni precizno izdelane posamezne dele mehanizmov«. Obvestila so bila name- njena ljubljanskim »trgovcem in urarjem, da si pri gotovih dunajskih tovarnarjih naročijo in prevzamejo dele ur«.'2 Na to obvestilo je Deželno glavarstvo poslalo urarjem okrožnico »da se z odlokom od 23. januarja 1793 zviša uvozna carina na spiralna in gonilna peresa uvožena iz tujine, da bi se tako pospeševala domača obrt«. 13 Poleg določenih delov mehanizmov so urarji uvažali tudi okrasne dele ohišij, ki so jih kot serijsko robo izdelovale že dobro razvite manufakture. Ta uvoz se je okrepil predvsem na začetku 19. stoletja, ko bila je v obdobju empirà na pohištvu nakopičena množica po- zlačenega kovinskega okrasja. Pri urah je to veljalo predvsem za pozlačene reliefne aplike, gijoširane obroče okrog številčnic in nihala. Ko je torej^leta 1801 ANTON REGALI (Regally) iz Črnega potoka, posesti barona Lichtemberga, kot pomočnik pri Andreju Zu- pančiču zaprosil za dovoljenje, da bi smel sa- mostojno opravljati urarsko obrt, je prišlo do nesporazuma okrog datumov na potrdilu o njegovi učni dobi.i^ Kot je iz zapiskov spora razvidno, mu je to potrdilo napisal predstoj- nik ceha obdelovalcev kovin, ki, kot sam pra- vi, »ni imel ključev od cehovske skrinjice, da bi v cehovski knjigi preveril datume o vpisu in zaključku Regalijeve učne dobe«. Iz Rega- lijevih prošenj in ugovorov je razvidno, da je leta 1796 »kot mlad livriran sluga odšel z mladim plemičem baronom Lichtembergom na Dunaj in se pri tamkajšnjem urarju Abra- hamu Frischardu v štirih letih izučil urarske obrti«.'5 Več kot leto dni je Regali zasipal magistrat s svojimi prošnjami, da bi mu vsaj za toliko časa dovolili samostojno opravljati urarsko obrt, dokler se mu ne bi ponudila pri- lika za nakup realnega ali osebnega obrtnega dovoljenja. Med drugim je prepričeval okrož- no glavarstvo, da se ima njegov ostareli delo- dajalec mojster Zupančič samo njemu zahva- liti, da je pridobil toliko novih uglednih strank, ki so prej pošiljale ure v popravilo na Dunaj.'6 v svojih prošnjah seje Regali sklice- val na »svobodo urarske obrti, ki naj bi se do- volila vsakomur, ki jo zna opravljati«. Kot dokaz, da obvlada svoj poklic, je ponujal ma- gistratu na ogled svoje izdelke in kot višek svoje spretnosti omenjal uro z nihalom, ki jo lahko predloži kot mojstrski vzorec. Zatrjeval je tudi, da bi tako uro moral imeti vsak urar za reguliranje drugih ur, ki mu jih stranke pri- našajo v popravilo.''' Ker so ljubljanski urarji dvomili v resničnost njegovih izjav, je bil Re- gali pripravljen tako uro napraviti »za zaprti- 115 Empirska ura ljubljanskega urarja Antona Regaly- ja, začetek 19. stoletja (Narodni muzej Ljubljana) mi vrati, ne bi je pa znala narediti ne Moser, še manj pa Zupančič«. Priznaval je sposob- nost izdelovanja dobrih ur samo Baltazarju Hofmann, ki »edini zasluži ime dobrega urar- ja, toda on sam je premalo za vso Ljubljano in njemu končno niti ni treba da bi živel od te obrti«. ' 8 Okrožno glavarstvo je zaporedoma zavrača- lo Regalijeve prošnje in sicer z motivacijo »da bi s povečanjem števila urarskih mojstrov sta- ri urarji ostali brez kruha ter da si nihče od treh ljubljanskih urarjev ne more privoščiti pomočnika, ker oni sami nimajo dovolj dela«. 19 Urarji so se na Regalijeve ugovore in pritož- be branili s pojasnjevanjem, daje »v času voj- ne prišlo v naše kraje toliko tujih ur, da so zgubili vsako upanje, da bi svoje nove izdelke lahko prodali; za preživetje jim torej ostajajo le popravila starih ur, ta pa prinašajo zelo majhen dohodek«.20 Iz številnih dopisov, ki so v zvezi s tem pri- hajali na okrožni urad, se da razbrati, da v Ljubljani ni bilo urarskega ceha. Zato je Gas- par Janč kot izdelovalec velikih ur pripadal ključavničarskemu cehu, Andrej Zupančič pa je bil v cehu obdelovalcev kovin in nekaj časa tudi njegov predstojnik. Martin Moser in Bal- tazar Hofman sta opravljala obrt le kot mešča- na in zato tudi nista imela nikaršne pravice, da bi Regaliju odvzemala možnosti za prido- bitev obrtnega dovoljenja.21 Končno je proti koncu leta 1802 okrožno glavarstvo le ugodilo Regalijevim tožbam in izdalo nalog, da se mu dodelijo meščanske pravice. Ceh (verjetno obdelovalcev kovin) mu je dodelil naslov mojstra, od deželnega glavarstva izdano dovoljenje cul personam pa mu je zadostovalo za opravljanje samostojne urarske obrti, ki ji v vinh lahko sledimo do leta 1840.22 Regali se je seveda še naprej potegoval, da bi poleg osebne, tj. dosmrtne obrtne pravice, pridobil še dedno, ki mu jo je urar Zupančič obljubil kot spretnemu pomočniku, da bi ga na ta način za dalj časa obdržal pri sebi.2-^ Zu- pančič je namreč imel dve obrtni dovoljenji, eno ad personam, kupljeno od glavarstva in polovico kupljene dedne pravice od vdove Terezije Hartlin.24 Pogosto seje namreč doga- jalo, da so obrtno dovoljenje po umrlem moj- stru odkupili kar sami obrtniki oziroma nji- hov ceh in tako s tem preprečili priliv novih mojstrov. Na ta način so ljubljanski urarji dedno dovoljenje Hartlinove vdove odkupili za 108 goldinarjev, potem pa polovico istega dovoljenja za ceno 54 gld. odstopili mojstru Zupančiču, seveda s pridržkom, da ga ne sme prodajati naprej. Naslednji dogodki kažejo, da Zupančič tega dogovora ni upošteval in je leta 1806 sklenil kupčijo z urarskim pomočnikom Leonahar- dom Heichelejem, od katerega je zahteval 550 gld. In spet so vmes posegli ljubljanski urarji (podpisana sta Moser in Hofman) v želji, da bi obrtno dovoljenje dobil Regali, ker je »sin kranjske dežele in se tako število urarjev spet ne bi povečalo«. Za LEONHARDA HEICHELEJA, ki je v Ljubljano prišel od drugod (zaradi nejasnosti podatkov ni razvidno ali iz Zagreba ali z Re- ke), so menili, da je še zelo mlad (bilo mu je komaj 25 let) in da je njegovo spričevalo o urarski spretnosti po vsej verjetnosti pretira- no. Napisal mu ga je namreč njegov brat, pri katerem seje izučil obrti, potrdilo o uku pa bi po vseh predpisih moral podpisati predstojnik ceha.25 Ker pa je medtem Regali ponudil lju- bljanskim urarjem za odkup polovico dednega dovoljenja 320 gld., so ti sklenili, dajo proda- jo njemu, odtegnejo sebi 108 gld., kolikor so za njo plačali, Zupančiču vrnejo njegovih 54 gld., presežek pa izročijo »ubogi vdovi Har- tlin, da ji s tem pomagajo, saj je pomoči tako zelo potrebna«.26 Regaliju so svetovali, naj vrne obrtno pravico ad personam in naj za pridobitev dednega dovoljenja »izdela običaj- ni vzorec ure«.2'7 Na dopisu sta bila podpisa- na Baltazar Hofman in Leonard Heichele, ki je medtem (I. 1805) kupil obrtno dovoljenje od urarja Moserja, ljubljanski ceh (verjetno obdelovalcev kovin) pa je od Heicheleja za- hteval, naj napravi »predpisani vzorec iz do- mačega materiala«.28 Isto leto so ljubljanski urarji odgovorili Mo- 116 serjevemu sinu, da ga ne morejo sprejeti med mestne urarje, ker, kot pravijo, »se tudi njegov oče ni ozira! nanj, ko je prodal mojstrsko pra- vico tujemu človeku in je za vse to kriva nje- gova prezgodnja ženitev«. Na uradnem aktu so podpisani štirje mestni urarji: Zupančič, Regali, Hofman in Heicliele s pripisom, da za tukajšnje potrebe to število popolnoma zado- stuje, omenjajo pa še petega urarja, izdeloval- ca velikih ur, vendar ne poimensko.-'"-' Iz po- znejših virov je videti, da je bil to SIMON LECNIK (Latscheunig. Letschnnig), kije kot pomočnik nadaljeval delo Gašparja Janča pri njegovi vdovi Ani Mariji vse do njene smrti 1. 1820,3" potem pa samostojno vodil delavnico do leta 1848.31 Iz opusa Baltazarja Hofmana poznamo za sedaj štiri hišne ure; trije primerki so v obliki tabernaklja (prizmatično oblikovano ohišje z zastekljenimi vratci in ročajem na vrhu), četr- ta ura s stebriči pa je v obliki portala (Porialiilìrj.^- Tabernakljasti primerki kažejo v svoji zasnovi še zadnje odmeve baročnega oblikovanja, ki so se mu urarji. čeprav so de- lovali že v obdobju zrelega klasicizma, težko odrekali. Seveda so ta. po obliki zastarela ohi- šja, vsebovala že klasicistično pojmovano de- koracijo, in prav zaradi tega je nemogoče na- tančneje določiti čas njihovega nastanka. Umetnostno zanimivejša in v svoji oblikov- ni zasnovi naprednejša je Baltazarjeva ura z ohišjem iz pozlačene lipovine in s štukiranim frizom. Na podstavku ure je med belimi ste- briči pozlačen kipec Herkula, za njim pa re- liefna mavčna ploščica, pod katero je bil ob restavriranju ure najden listek, ki dokumenti- ra njeno popravilo. Datiran je z letnico 1846 in med drugim navaja tudi ime pozlatarja Alojza Suška.33 če upoštevamo predpostav- ko, da je moralo preteči vsaj 30 let do njene prve obnove ali samo retuširanja pozlate, bi lahko čas njenega nastanka postavili okrog leta 1810, kar bi se brez kakršnekoli časovne retardacije ujemalo s slogovnimi prvinami du- najskega empirà. Ura ima tudi tipični dunaj- ski rcpetirni mehanizem, ki poleg ur in minut kaže še datume v mesecu. Na njeni številčnici iz belega emajla je izpisana signatura Baltha- sar Hoffman in Layhach. Ker se do potanko- sti enako izpisane signature in popolnoma identične arabske šte\ilke ponovijo na ostalih Baltazarje\ ih urah. je c\identno, da gre za ša- blone, s katerimi je mojster opremljal svoje iz- delj