Dan veselja. 0mmj& Dolu so se pripravljali na veliko slavnost. Vsa vas je bila na LguJS& nogah, vsak je hotel biti bolj priden. Žcnske so čedile okrog ^^es^ hiš, posebno one, pri katerih je imela hiša obrnjeno pročelje na cesto. Vsaka najmanjša pajčevina je morala z zida; okna so okrasili s cve- ticami; nad vrata so privezali šopke cvetic, in prag še v svojem življenju . ni občutil tako trde metle kot danes. Po cesti je zdajpazdaj prihitela kopica otrok, obložena s svežim, deh-tečim smrečjem. Tam na sredi vasi pred župniščem in šolo je bil žc velik kup smrekovih vejic, a še vedno so jih nanašali otroci. Nihče se ni hotel utruditi pri tem delu. Nekatere so morali Še ustavljati, naj ne hitijo tako, kot bj jim gorela voda za petami. A kdo bi ne hitel in ne izkušal kaj pri-pomoči k slavnosti, ki se je bližala vaščanom. Bila je že sobota, in na ne-deljo je bila določena nova maša, ki jo bo daroval mladenič iz Dola, Smoletov gospod ... Že dolgo časa ni zadela vasi ta čast. Zato so bili vaščani tega dogodka še bolj veseli. lzkazati so se hoteli, da znajo tudi oni kaj narediti in da vedo spoštovati in siaviti svoje Ijudi, ki povišujejo uglcd cele vasi in župnije. Tako so si mislili vaščani in zato so tudi ponosni na svojega izvo-ljenca. Iz vsake hiše je kdo kaj pripomogel, da se je vas primerno okrasila. Ženske so skrbele, da je bilo doma, pred hišo in pred hlevotn, vse v redu; otroci so nanašali smrečja, a dekleta so pletla vence. Bogatejši gospodarji so pa dali vitkih smrek, da so jih fantje posekali, omajili in pripeljali v vas. Tam so maje lepo okrasili z zelenjem in jih postavili po dva in dva vštric ob cesti. Zvezali so pa mlaje s kitami iz smrečja, v katerih je bilo vple-tenih polno trakov in cvetja. Spodaj so pa naredili iz zelenja nekak okvir k deski, na kateri je bil napisan pozdrav novotnašniku. Seveda vse to ni bilo posebno spretno in umetno narejeno, a poznalo se je, da je imel >domači umctnik dobro voljo in da se je potrudil... Najlepša tnlaja so postavili fantje pred cerkev in prcd župnišče. Ko je bilo vse narejeno, so krepki fantje zavriskali, da se je razlegalo daleč naokrog. To res ni bilo posebno spodobno za tako svcčanost — toda kdo bo zameril mladeničem, če jim je vriskalo tudi srce samega veselja, da so naredili vse tako lepo in primerno dnevu, ki je stal pred pragom. Tisti čas je sedela v nizki koči kraj vasi trojica presrečnih ljudi. Bili so lo Smoletovi. Novomašnik, ki mu je prirejala vsa vas ta znamenja spo-šlovanja, njcgova presrečna, stara mati in sestra. Vsi so bili nenavadno veseli, kajti stali so tudi pred pragom sreče, po mnogih vročih dnevih boja in truda. Sin Ivan je pripovedoval materi in sestri o svojem dijaškem življenju, ki ga je imcl za sabo. O mnogih zadevah je vedela mati že prej iz pri- » ' — 123 — povedovanja svojega sina, a vedno je še rada poslušala o raznoterih do-življajih. Pripovedoval je o uboštvu, ki ga je trlo, in z nekakim veseljem se je spominjal onih časov, ker jih je srečno prestal, dasiravno so bili hudi in kruti... Maieri se je storilo milo, in oblile so jo solze. Vedela je sicer, da mu ni bilo nikdar dobro, a da je bilo šc hujše, kot je ona mislila, to jo je peklo ... Sin je obrnil pogovor drugam, ker ni hotel žalostiti matcre. Oovorili so po vrsti o vsem, kar se je dogodilo važnega za časa njegovih študij. Mnogo grenkega je bilo v teh spominifi, ki so si jih vzbujali. Spomnili so se tudi očeta in vsi so umolknili . . . Zazdelo se jim je, da je nekdo razgrnil nad njimi črn plašč. Vsem je bilo neizrečeno težko pri srcu . . . Imel je Ivan očeta, dobrcga in skrbnega, da si ni mogel misliti bolj-šega. Bil je krojač. Delal je cele noči zanj in za njegovo srečo. Rad je imel njega, dasiravno mu ni nikdar tega povedal ... lz oči mu je bral to ljubezen, kadar ga je posvaril, če je naredil kaj napačnega, ali če ga je obdaril, kadar je zaslužil. Tih je bil njegov oče; a kadar je kaj rekel, ga je tnoral poslušati vsakdo. Tak učinek so naredile njegove besede na sle-hemega. Tudi on si je zapisal vsako njegovo besedo globoko v srce in jih hranil kot bisere, ki ne izgube veljave nikdar in nikjer. .. Ko je hodil Ivan v mestne šole, ga je prišel oče večkrat obiskat in ga je skrbno izpraševal, kako se mu godi. Dogodilo se je, da mu je enkrat malo potožil zaradi hrane. Jedel je namreč samo dvakrat na dan, in oče je takoj doplačal še nekaj, da ni trpel sin pomanjkanja. A ko je on izvede), da dela oče zaradi njega noč in dan, je hotel na vsak način rajši malo potrpeti, kakor da bi se oče tako mučil. 'Ko je to očetu povedal, je rekel: BNe, Ivan! Dokler te roke gibljejo, boš itnel kolikor rabiš, ali vsaj kolikor ti bom tnogel dati!" — Samo to mu je rckel, in on je začutil, ko-liko ljubezni in požrtovalnosti ima to zlato očetovsko srce. Kmalu nato je dobil v mestu nekaj podpore, da je očetu olajšal naporno delo. Nekoč ga je peljal oče v tnesto. Bilo je v začetku Ieta, ko je stopil v sedmi razred gimnazije. V mestu sta imela precej opraviti. Zakasnila sta se tako, da se je oče vračal šele ponoči. Ko pride domov, hoče peljati konja nazaj h kmetu, ki mu ga je bil posodil. Mej potjo pa se je žival nečesa prestrašila, pa je začela divje tblči s kopiti. Smole je konja miril in miril, a uporna žival se naenkrat zasuče ih udari s kopitom — proti njetnu. Zadela ga je na koleno, da je siromak nezavesten obležal. Še tisto noč so peljali Smoleta v bolnišnico. Imel je zdrobljeno kost, in noga je začela otekati. Ivan je izvedel o nesreči takoj drugi dan. Prišli sta k njemu mati in sestra. Vsi trije so se napotili v bolnišnico. Stali so ob postelji predragega očeta in jokali. Bili so vsi obupani. Najmanjši žarek nadeje jim ni sladil groznih ur, ki so jih prečuli v strahu in trepetu, da bi jim ne umrl oče . . . Toda sklenjeno je bilo drugače. Prišla je smrt in jim je vzela dragcga očeta. — ; -.. '-- — 124 — = , ' .' - Žalostni dnevi so nastopili za ubogo družino. Tedaj je Ivan še brid-keje čutil, kaj mu je bil oče. Ni ga imel več, a imel je še nauke v srcu, ki mu jih je bil on podaril — in ti so ga vodili odslej po potih bednega, sirotnega življenja .. . * ¦ ¦ ¦ ¦ # - ¦ . • S pomočjo dobrih ljudi je mladenič vendarle dovršil šole in vstopil v semenišče. Danes pa se je poslavljal od dijaških let. Vendar se je ve-selil, da je dospel