430
Aleksander III — Nikolaj II.
Minoli četrtek popcidan je v Livadiji umrl ruski car Aleksander III. po dolgi in hudi bolezni, v svojih najboljših letih. Rojen je bil dne 10. marca 1845. leta kot drugi sin carjeviča Aleksandra Nikolajeviča, pozneje carja Aleksandra II. Ker ni bil namenjen za vladarja, so ga precej jednostranski, samo vojaški vzgojili. Ta jedno-stranska vzgoja se je pri njem opazovala vse življenje.
Dne 24. aprila 1865. 1. mu je umrl starši brat Nikolaj in on je postal prestolonaslednik. Prihodnje leto se je oženil z dansko princezinjo Dagmar, s katero je imel tri sinove in dve hčeri.
Carjevič Aleksander je kazal, da se ne vjema z liberalnimi reformami svojega očeta. Kazal je pa tudi nekako mržnjo do nemščine, kar je pa najbrž nekoliko vpliv njegove soproge, ki kot Danjka po dogodkih 1864. leta ni mogla trpeti Nemcev.
Kot carjevič se je pokojnik udeležil vojske proti Turčiji in je bil poveljnik  jednega dela dunavske vojne.
Ko je bil dne 13 marca 1881. umorjen njegov ože od nihilistov, ki so mu vrgli bombo pod voz, je zašel on ruski prestol. V svojem manifestu je naznanil, da se bode strogo držal samodržavja, kar je držal do smrti. Svoboda pod njegovo vlado ni cvetela v Rusiji. Odpravile ali pa omejile so se prejšnje svobodnostne naprave. Zemstvom so se znatno omejile pravice, ravno tako tudi naestnim zastopom.
Car Aleksander II. je ravno hotel uvesti ustavo, ko ga je doletela smrt. Izdelal je bil ta načrt slavni ruski general in državnik Melikov, mož naudušen za napredek in omiko. Prvi korak Aleksandra III. je bil, da je odstranil tega moža. Tudi več druzih ministrov se je moralo umakniti.
Ves čas svojega vladanja imel se je car Aleksander boriti z nihilisti. Že 1. 1881. v maji je nihilistični tajni odbor izdal neki manifest proti novemu carju in dne 18. junija sledil mu je neki ultimatum, kateremu pa vendar ni sledil noben atentat. Dne 3. oktobra zasledili so zaroto mej vojaškimi gojenci. Dvor se je na to preselil v Gačino, kjer so carja dobro zastražili, da nihilisti niso mogli do njegi. Sedaj je bil nekaj časa mir. V januvarji 1883. leta. so nihilisti izdali neko spomenico na carja. V aprilu tega leta je bila velika nihilistovska pravda, v kateri jih je bilo pet obsojenih na smrt, 12 pa v pregnanstvo v Sibirijo Prihodnje leto je bil umorjen žendarme-rijski polkovnik, ki je imel stražiti carja, potem je bilo pomorjenih že več druzih policijstov, kateri so imeli varovati carja. Leta 1887. so peterburški dijaki čakali s bombami carske sani na Nevskem prospektu. Nekdo jih je pa bil ovadil in več sto so jih zaprli. V maji t. 1. so zopet 15 nihilistov obsodili na smrt, od katerih jih je car pomilostil sedem v večletno prognanstvo v Sibirijo. Leta 1888. se je pripetila velika nesreča na železnici pri Borki, kar je bilo tudi delo nihilistov. Car se je bil le nekoliko poškodoval. Nad 20 Ijudij je bilo mrtvih, več pa težko ranjenih.
Leta 1890. so zaprli zopet 32 častnikov sumljivih nihilizma in v aprilu so pa pri Harkovu zopet bili odtrgali šine pred carjevim vlakom. Ker se je začasno izvedelo, se nesreča ni prigodila. Ves dogodek je nejasen ostal. Govorilo se je, da so vojaki s silo odganjali kmete z železnice in 42 pobili. So li kmetje nameravali carja ubiti, ali ga kaj prositi, še pozneje ni prišlo v javnost.
Lani se je zopet nameraval napad na carja, ali se je za časa zvedelo. Zaprli so bili zopet mnogo dijakov, častnikov in uradnikov. Manjših nihilističnih napadov se je pa izvršilo brez števila.
Car Aleksander je zmatral za svojo glavno nalogo razširjati ruski jezik in pravoslavje. Pod njem se je obnovil neki star zakon, po katerem se prepoveduje rabo poljščine na vseh javnih mestih.
Da bi narod zase pridobil, se mu je car večkrat skušal zbližati. Zanimal se je jako za razmere prebivalstva. Vse prošnje je sam reševal. Jako je omejil sijajnost pri dvoru.    V Gačini je imel  zase le tri sobe, slovesne
431
pojedine in slavnosti so bile silno redke. Navadno je obedoval vkupe s svojo rodbino, katero je jako ljubil. Njegovo življenje pa ni bilo prijetno, ker je bil v vednem strahu. Nekdo je dobro označil razmere v Rusiji: „Narod se boji carja, car pa naroda".
V vnanji politiki se je pokojni car nekoliko oddalil od Nemčije in približal Franciji. Kot dober Slovan je britko čutil, da je baš Nemčija največ pripravila Rusijo ob sadove zmag rusRoturške vojske 1877. in 1878. leta., ko se je za slovanstvo preteklo toliko krvi. To mu je bilo tem težji, ker se je sam udeležil te vojne, prenašal vse težave in napore z vojaki.
Bil je pa v vsakem oziru neupogljiv. To se je videlo v njegovi politiki proti Bolgariji. Neizmerno se je čutil žaljenega, da so se Bolgari zjedinili, ne da bi ga bili vprašali za dovoljenje. Tega do zadnjega ni pozabil, in pod njegovo vlado ni bilo misliti na kako sporazum-Ijenje mej Rusijo in Bolgarijo, ako se razmere ne uravnajo v zmislu berolinske pogodbe, to je, ako se Bolgarija zopet ne razdeli.
Ob svojem času so se bali, da Rusija začne vojsko zaradi Bolgarije. Neizmerno vojakov se je navalilo na zapadno mejo. Generali so tudi že silili, da se vojska začne. Car je pa spoznal, da ne kaže, ker nasproti stoji trodržavna zveza in treba poleg tega še računati z nihi-listi. Rekel je baje nekoč: „Če začnem vojsko, utegnem postati car vseh Slovanov, ali pa tudi zopet le veliki knez moskovski". Sicer pa tudi sploh ni želel vojne slave, ker vojska bi prehudo zadela narod. Zaradi tega je pa želel oslaviti svoje ime z mirnimi deli. Mnogo je storil zlasti za kmetski stan. Pospeševal je trgovino in obrtnijo. Pod njegovo vlado se je začela graditi velika sibirska železnica, ki je svetovnega pomena. Pred vsem mu je bilo na tem, da v gospodarskem oziru naredi Rusijo neza-visno od zapadne Evrope. Zato, kar je storil v tem oziru, mu bode Rusija vedno hvaležna.
Sedaj je pa prišel na prestol starši sin Nikolaj II., ki je bil rojen dne 18. maja 1868. 1. Hvalijo ga, da je močno izobražen in zlasti govori več jezikov, mej drugim tudi poljščino. Kakšnega političnega mišljenja je, ni znano^ ker se s politiko ni dosti pečal. Iz njegovega manifesta in pa iz nekaterih druzih izjav bi se dalo sklepati, da bode hodil po potih svojega očeta, samo da najbrž ne bode celo tako oster. Glede Bolgarije pa kažejo nekatera znamenja, da se vsaj nekoliko zboljšajo razmere. Bolgarski knez in pa vlada sta izrekla sožalje povodom smrti carja Aleksandra III. in dobila iz Peterburga prijazna odgovora, kar bi o prejšnjem času ne bilo pričakovati.
Mi želimo, da se ruskemu narodu pod novim carjem razširi svoboda. Mi ne spadamo mej tiste, ki mislijo, da Rusija mora napredovati le pod samodrštvom. Taka državna oblika je nasprotna slovanskemu duhu, in se je zanesla od drugod v Rusijo. Zato so se pa že Rusi večkrat skušali, da bi se jo otresli. Prejšnje slovanske državice na zemlji  sedanje Rusije so  bile ustavne.    Da bi
se le kmalu tudi v tem oztu  slovanski  duh zmagal tu^ jega v Rusiji.