IV Svoj čas sem bil velik sovražnik nekrologov, danes pa ga pišem sam; globoko čutim to dolžnost. Štiri leta sva sedela na učiteljišču skupaj, poleg naju pa še oni veseli Makso Furlan, ki že leto dni počiva na srbskem bojišču. Službovala sva v bližini in tudi v šoli za rezervne častnike sva bila tovariša. Potem pa je odšel on ob Sočo, jaz pa v Karpate. Komaj par tednov pa je minilo, kar sva se zopet sešla na ljubljanskem učiteljišču in oba napravila usposobljenostni izpit. In danes? Mrtev leži tam nekje na Doberdobu in nikdar se več ne vrne med tovariše, k svojim učencem v Knežak. Globoko, nerazumljivo je vse to, pa zopet strašno enostavno. Človek se odpelje med smehom in solzami, vriskanjem in jokom, leži sedaj v tem strelskem jarku, jutri v drugem. Nad glavo rezko žvižga in bobni, pa krogle sprejema preziranje, šrapnele krepka smešnica, le težka granata časih najde rešpekt, in ta mu je tudi vzela mlado, upapolno živIjenje. Ej, koliko' lepih načrtov in veselja do dela je nosil v srcu, in vse njegovoi mislenje se je koncentriralo v stanu in njegovi organizaciji, katere zvest in značajen član je bil. Tako se počasi) redčijo naše vrste, in vedno večje je število učiteljev, >ki so> dali svoje življenje za cesarja in domovino. Koliko jih ostane? Kdaj pridemo na vrsto drugi? Vedno pogosteje se vriva to vprašanje in vedno temnejši je odgovor. Ali bo niogoče najti vsakemu junaku naslednika, ki bi stopil na njegovo me^to? Težko! A eno je gotovo: vaši grobovi, junaki, bodo glasno* klicali v preostale vrste: Dolžno&t vaša ie, da delate za dva, to ste dolžni nam, stanu in narodu! — To bo klica! tudi tvoj prerani grob — Srečko. GLobcko je pretresla ta žalostna vest nas, ki smo te poznali. Pa solze se bodo posušile, v naših srcih boš pa živel kot plemenit junak, vesten učitelj in dober, jako dober tovariš. Počivaj tnirno v domači zemIji, to je zadnja želja tvojih tovarišev! Fran Erjavec.