Dva zaslužna organizatorja slovenskega šolstva. Kdor bode sestavljal zgodovino o razs voju slovenskega šolstva ob prevratni in povojni dobi, ne bode mogel prezreti dveh imen: dr. K. Verstovška in dr. L. Poljanca. Zakaj oba, dasi tako razlicna po svojem znaačju in naziranju, sta si vendar vsak na svoj način pridobila velikih zaslug, da je danes naše šolstvo tako, kakršno je, t. j. da se je vzdržalo kljub raznim oviram na preds vojnem nivoju in je celo v ma*sičem napre* dovalo. V mislih imam predvsem osnovno šolstvo, dasi imata oba moža zasluge za re* organizacijo in ustroj vsega našega šolstva. Pokojni dr. Verstovšek je pripadal po svojem svetovnem in političnem naziranju stranki, ki se jo je in se jo še često ozna= čuje kot nazadnjaško. Ali je ta očitek upra« vičen ali ne, je tu postranska stvar. Glavno je, da je bil, vsaj kar se tiče ustroja šolstva, jako širokogrudnega in liberalnega naziranja v najboljšem pomenu besede, kar je dokazal z dejanji. In bila je prava sreča, da smo imeli v silno vzrahljani pre= vratni dobi na čelu našega šolstva tako ve« likopoteznega moža. On je dobesedno ustvaritelj in oče našega obmejnega šolstva. Vsak poznavalec razmer mora priznati, da je bil prevzem in preustroj naših obmejnih šol jako težka in obenem delikatna naloga. In izvršil se je ugodno in brez vsakih pre* tresljajev. Zakaj? Dr. Verstovšku je bil § mrtva kljuka, pač pa mu je bilo nad vse življenje, nje* gove razmere ter zahteve. Zato ni bil v teni pogledu nikoli ozkosrčen ter je pustil svo* bodo krajevnim činiteljem in učiteljstvu. »Prave ljudi na prava mesta,« to mu je bilo načelo, katero je izvajal dosledno in brez vsake politično strankarske primesi vsaj na meji in najbrž tudi drugod. Ob prevratu in tudi še nekaj časa po-zneje niso bile naše strankarske razmere še tako ostre in razdrapane, kakor so po« stale pozneje in kakršne so še danes. Osvo« bojenje je na vse vplivalo, da smo bili gluhi in slepi za težkoče, ki naravno morajo priti v takem slučaju. Vse — in učiteljstvo ne v zadnji vrsti — je prešinjala samo ena mu sel: delati za srečo naroda in veličino novo ustvarjene države. Takrat nismo potrčbo* vali nobenega pogona v podobi paragrafov. Pogon je bil v nas samih, v naših dušah. Vsak je storil, kar je mogel po svoji zmož* nosti in vesti. In kadar se dela na ta način, takrat ne more izostati uspeh, in sicer tako velik uspeh, kakršnega ne dosežejo še tako stroge naredbe in paragrafi. Ej, ni bila lah* ka tista doba, a bila je v marsičem zanimiva in tudi — lepa ... In g. dr. Poljanec? On je docela nasproten tip dr. Verstovška. Njemu je avtoriteta osebe in zlasti pa oblasti vse. Avtoriteta oblasti pa se javlja v zakonih in naredbah, ki imajo svoje para* grafe, kateri so pa često v nasprotju z živ» ljenjem in razmerami. Črka in paragraf sta mrtva in šele oseba je, ki njima da življe* njc. Zakoni in avtoriteta oblasti pa sta vse* kakor potrebni v urejeni državi. In ko je avtoriteta osebna in oblastna padla že glo* boko pod normalni nivo v povojni dobi, ta* krat ji je on, g. dr. Poljanec, sam napram sebi ravno tako trd in neizprosen, kakor napram drugim, zopet v odlični meri pripos mogel do veljave. Njemu je bil zakon s svojimi paragrafi vse; življenje in razmere bi se morale razvijati samo v tem pravcu in ne kreniti niti za pičico na stranpota. Vsi pa vemo, da je to često nemogoče in da js pogosto v prid stvari sami, da je tako. Za* kaj marsikaj se da spraviti v sklad z duhom zakona in §, ne pa z njegovo mrtvo črko in kljuko. In ravno v tem oziru, da on vidi samo mrtev §, nc pa celotnega zmisla zakona in zahteve življenja, se mu je po* gosto očitalo. On je šel v spoštovanju ob= lastne avtoritete celo tako daleč, da je bil često izvršitelj ukazov, o katerih je bil kot vsestransko objektivcn in pravičen človek osebno prepričan, da niso v dobrobit šol« stvu in so pomenjali za posameznike celo morda očitno krivico. Pa ukaz je bil tu, in g. dr. Poljanec se ni vpraševal, iz katerih motivov izvira, za njega je bil nedotakljiv. Zakonu in § se je moralo zadostiti, pa če bi prav nastala stvarna ali pa osebna škoda. To je tista neizprosna disciplina, ki je če* sto naravnost potrebna in tudi dobra, ki pa ima tudi svoje gotove meje ter mora imeti tudi svoje ozire. — Zato je v površni in ne* poučeni javnosti neopravičeno padel na njega odij, da ni vedno pravičen in ščiti celo očitno krivico. (Slučaj Lešnik, Ribarič itd.). A on je bil tudi tu kakor povsod le izvršilec ukaza, katerega so povzročili dru« gi. Avtoriteta oblasti, zakona! Marsikdo ni mogel pri takih slučajih spraviti osebnost g. dr. Poljanca s stvarjo samo v sklad. Saj je bii vendar ugleden in priznana osebnost kot šolnik in uradnik. Zakaj se ni uprl ta» kim ukazom? To bi bilo morda za marsi* kofti možato in odločno, a gotovo bi to ne bil več dr. Poljanec. Zakaj avtoriteta obla* sti ni smela trpeti po nikomur, najmanj pa po njem samem. Brez dvoma ima g. dr. Poljanec tudi še posebne zaslugc za organizacijo prosvetne uprave v mariborski oblasti. Ni bilo lahko to delo v tedanjih razmerah. A on ga je izvrši! s svojo železno voljo in vztrajno neumornostjo docela dobro in v razmeroma prav kratkem času. G. dr. Poljanec jc užival na spodai prav gotovo občudovanje in tudi spoštova* nje. Ni pa užival — ljubezni. Na vzgoraj je pa veljal kot vzoren uradnik, kakršnih bi potrebovala naša država v vsaki panogi uprave na višjih mestih vsaj en ducat. Zato ne moremo odobravati, da se je tega vsekakor zaslužncga moža izločilo iz javne službc. Tudi način ni bil baš prikla? den. Z odhodom g. dr. Poljanca iz javne službe je izgubilo naše šolstvo trdno oporo, učiteljstvo sicer nekoliko trdega, a vendar pravičnega in objektivnega predstojnika, država pa narvnost vzornega uradnika. Hren.