Stajerske vesti. —š— Še dve kratki dogodbici iz Aškerčevega življenja. Pokojni pesnik je bil velik prijatelj prirode. Vedno ga je bilo videti na izprehodu po okolici, kjer je služboval. Sam je hodil, brez družbe, pač, priroda mu je delala druščino. Z njo se je pomenkoval, s cvetkami, z živaljicami. — Nekoč je dobil po naključju malo tniško v roke. Vsa je trepetala v njegovi roki. Kako jo je gladi!, kako pogovarjal: Kako si lepa, kako si lepa! — Vroč dan je bil. Mimo njegovega doma vijoča se reka ga je zvabila k sebi. Šel se je kopat. Žive duše ni bilo videti naokrog, a vendar je v daljavi nekdo opravljal svoje posle. Slišal je zamolkle glasove od reke. Šel je tja in videl Aškerca stati sredi reke, gladiti nje površje, pa slišal govoriti: Ej, kako je topla, topla! —š— Iz deželnega šoSskega sveta. Trajno sta vpokojeni definitivni učiteljici Helena Arko v Sevnici in Svetka Lapajne v Cirkovcih. Prestavljena sta nadučitelj Janez Sernec iz Vojnika v Pekre in Julij Ogrizek iz Peker v Brežice. Imenovana sta prov. učiteljica Justina Coretti v Framu za definitivno istotam in definit. učitelj v Šmartnu pod Vurberkom Anton Namestnik za učitelja in šolskega vodja pri Sv. Miklavžu na Dravskem polju. —š— Na šulferajnsko šplo mislijo nekateri zaslepljenci v Loki pri Žusmu. V popolnoma slovenskem kraju!