A. Wenig, Jožef Gruden Pravljica o sv. Treh kraljih #ila je noč pred praznikom sv. Treh kraljev. Mirno in mrzlo. Nebo je bilo globoko, modro, skoraj črno. Na obloku so se lesketali milijoni zvezd. Jasna noč je bila. Dolga siromašna ulica manjšega mesta je bila prazna. V vseh oknih je bila tema. Samo mala izba v pritličju stare zelene Lišice je zaspano odpirala rdečkaste oči v temo zapuščene ulice. V sobi pri svetiljki je sedel krojač Šibrava pa šival. Delal je novo oblačilo gospodu priorju v samostanu. Zjutraj ga je imel odnesti. Delo je šlo h koncu. Že od zorne mladosti jc živel krojač v tej hišici. Tudi njegov oče je že tukaj delal, in po njem je ostala nad vrati stara tablica: škarje iz železne pločevine, zgoraj pritrjene, a pod njimi na odrgnjenem ščitu je stalo napisano: Gašper Šibrava. Tako se je pisal oče, pa so še sina krstili na njegovo ime. Oče Šibrava je želel, da bi šel sinko v samostan. »Lehko boš še kdaj prior,« mu je rekel večkrat. Ali to prerokovanje se ni izpolnilo. Za šolo Gašperček ni bil in tako je naposled — kakor oče — vbadal iglo v starino. Pa s samostanom se vendar ni razstal. Po očetovem znanju je tam dobival delo. Novih oblek seveda ni mnogo naredil. Sukno je bilo ondaj močno, in redovnik je nosil en habit (redovniško obleko) do smrti, dasi se je sukno naposled že svetilo kakor pločevina. Največkrat so bila samo majhna popravila, ki so jih pošiljali menihi iz samostana v zeleno hišico. Ali, ko je Šibrava letos o Božiču voščil v samostanu vesele prar-nike, je izvlekel gospod prior kos sukna, ga razgrnil pred krojačem ter dejal, da bi rad imel novo oblačilo. Šibravi so oči kar zalesketale od veselja. Parkrat je pomežiknil, pomrdal z nosom, potem pa pridno iskal po žepih mero, da bi premeril pozemsko odelo gospoda priorja svetosti. In tako je zopet enkrat šival novino. Gospod prior je naročil, naj bi bila obleka do sv. Treh kraljev. narejena: zakaj ta dan pridejo gostje v samo-stan. Toda Gašper Šibrava je imel še druga dela, ki jih je dobil zadnji trenutek: gospodu organistu je bilo treba popraviti hlače, obrniti gospodu učitelju staro suknjo, ki jo je podedoval po stricu, da mu ne bo treba nositi v tem novcm letu stare, oguljene, zelenkaste suknje. Prišlo je še nekaj manjših naročil — zato se ni čuditi, da Gašper Šibrava ni imel v noči pred sv. Tremi kralji narejene priorjeve obleke. Do zjutraj pa mora biti narejena, naj velja, kar hoče! Mojster je vftadal, da se mu je razpalovala v roki igla. V samostanskem zvoniku je odbila štiri popoldne. »Hvala Bogu, do jutra bom že dodelal!« je dejal, vstal s stola in se dobro pretegnil. Padlo mu je v glavo, da bi slopil na ulico ter se osvežil z mrzlim vzduhom. Tako ga bo minil za-spanec. Šibrava je šel iz sobe in postal nekoliko na pragu. Ulica je bila prazna, pa precej snega je bilo in mrzlo ... Ko se je Šibrava vrnil v izbo, je uvidel, da mu mrzli vzduh ne koristi mnogo. V topli sobi so mu jcle skupaj lesti oči. »Pol ure,« je dejal, »potem pa to prihitim.« Stopil je k postelji, pa se zvalil nanjo, kakršen je bil, in je zaprl oči. Ali — kaj je to? Na ulici šo zarožljali kraguljci. Šibrava se je predramil, planil pokoncu, stekcl iz sobe in skozi odprta vrata na ulico. V tem trenutku so pridrvelc pred hišico sila lepe sani, čudovito izrezljane, vse poslikane in pozlačene. Vanje sta bila vprežena dva vranca, živa kot iskra. Para jima je puhala iz nozdrvi, pa s kopiti sta kopala v snegu, stresala grivo ter potresala s kraguljci. Le s težavo ju je držal mladi kočijaž — v čudni jutrovski noši. Na mehkih sedežih v saneh so pa scdeli trije gospodje. Šibrava ostrmi, ogleduje, pa si beli glavo, odkod bi bili ti prišli. Vsi bogato oblečeni, a tujci. Onile prvi z gladkim licem, dobrovoljnimi očmi, ima temno obleko, ki se ga lepo prijema, suknjo s kožuhovino obrobljeno, na glavi pa kučmo od sobolja in plašč na ramah iz dragega sukna. Drugi pa ima dolgo brado, vso belo. Sega mu do pasa. Ima pa bel suknen plašč, na glavi pa širok klobuk, z zlato vrvco okoli. Tretji pa, zlati moji, ta je šele čuden! Iz začrnelega obličja se mu svetijo bcli zobje, a oči kakor živo oglje upira v Šibravo. Ima pa progasto haljo, belo krilo okoli glave zvito v turban ter na njem zaponko iz leskečih se kamenov z belim •čopom. Čudni so vam bili ti gospodje — izvestno iz daljnih dežel. Oni prvi se je sklonil iz sani, pa je s prcjaznim glasom vprašal krojača: »Kaj me poznaš, Šibrava?« Kakor da je v starčka udarila strela! Ustrašil se je, ali v tem trenutku se je spomnil, odkod te gospode pozna. V samostanski cerkvi v stranskem oltarju Razglašenja Gospodovcga so klcčali pred Jezusčkom trije kralji, ki so bili takšni, kakršne je videl Šibrava tu v saneh. Oj, saj res, sveti Trije kralji so... »Ali me poznaš, Šibrava?« ga vnovič vpraša gospod v saneh. »I, kaj bi te ne poznal, moj sveti patron? Slava ti bodi in čast na vekov veke!« Tedaj se je Šibrava zopet osrčil. »Kam pa, kam, sveti Trije kralji, skozi naše mesto?« »V Betlehem,« odgovori kralj Gašper. »Poklomt se gremo Jezusčku, vladarju sveta. Nesemo mu darov.« »Kako pa, da ste se ustavili pri moji hišici?« »Poznamo te že dolgo, Šibrava. Iz nebes te gledamo. Pošten si, pobožen pa pravičen tudi. Zato sem naročil, da se danes ustavimo pri tcbi, morda si izprosiš pri mcni kakšno milost? No, česa si želiš?« Šibrava je stal iznenaden in v tistem hipu ni vedel, kaj bi. Naposled reče: »Sveti moj patron! Vsega imam za potrebo. Pošteno živim in brez T>ojazni pričakujem, kdaj me vzame Bog k sebi. Zato imam samo eno željo. Če mi hočeš izkazati milost, dovoli mi, da prisedem k vam v sani pa da jgrem v Betlehem in vidim Sinu božjega na svoje oči.« Kralj Gašper mu reče: »Zgodi se po tvoji volji!« Šibrava se je zgenil od veselja — ali v tem se je spomnil obleke .gospoda priorja. Ali naj jo pušti neizgotovljeno? Premišljeval je. " »Kaj se še obotavljaš, Gašper Šibrava?« ga vpraša sveti kralj. Šibrava mu dopove vse. »E, nič se ne boj!« mu reče kralj. »V pol ure, kakor vi štejetc, se vrnemo, zakaj naši konji so hitrejši od vetra. Sedi v sani!« In Šibrava je urao skočil domov, oblekel pražnjo suknjo, zaklenil •duri ter sedel v sani zraven kralja Baltazarja. Konja sta se zgenila, in že so bili skozi ulico zunaj na polju. V tem jc Šibrava začutil, da so se sani dvignile v zrak in da gredo kakor blisk. V glavi se mu je vrtelo. Pa je rajši zamižal, držal se sani pa tiho sedel. Lez nekaj časa je začutil, da brzina pojema, a trenutek kesneje so se sani ustavile na travnati ravni. Šibrava je odprl oči. Par korakov pred seboj je ugledal tetnno skalo, v skali pa jamo. Nad njenim vhodom je bila lesena strešica. To je tilo zapuščeno zavetje ovčjih pastirjev. Bila je lepa, globoka noč. Visoko na nebu so gorele zvezde svečano. Ttfajvečja in tudi najjasnejša zvezda pa je stala nad votlino ter žarela v