Učiteljeva veselost v službi. Odgoja je potrebno in imenitno opravilo, to vč vsakdo. Brez odgoje se človek povzdiguje le malo od živali, da, še celo prekosi jo v grozovitosti in divjosti. Odgoja pa ni le potrebno in imenitno, temuč tudi prav težavno delo, in sploh to ni tako obče znano. Sveto pismo nam to naznani dovolj jasno v besedah : ,,Neumnost je globoko vsajena v otroške serce; le šiba strahovalka je izpodi" s čim iina vsak gojitelj opraviti namreč z neumnostjo, svojeglavnostjo, hudobijoinz napačnostimi vsake verste, katere se derže človeške natore vsled izvirnega greha. Te iztrebiti je v resnici veliko težavnejše delo, kakor njivo očististi plevela ali zravnati mlado drevesce. Služba učiteljeva pa ni težavna le samo za to, ker je odgaja sama na sebi težavna stvar, ampak tudi po svojem stanu staršem nasproti. Ako namreč v šoli resno in strogo postopa, sovražijo ga nekateri nespametni starši zavoljo ostrosti; ako pa hoče le vse v ljubezni poravnati, tožijo radi predniki, da ni ga reda v šoli. KaJ še le hočein rečio nekaterih prikazkih v novejših časih, ko se nevrednim dečakom prav daje in vsa krivica vali na terpinčenega učitelja! — Tako stoji učitelj v sredi med starši in oblastnijatni, nobenemu se ne sme zaraeriti in otrokom vcepiti v neubogljive butice kolikor mogoče velike učenosti in izrediti, iz njih prave kristjane. Spolnovaje tu svoj imenitni in težavni poklic naleti naj bolj sposoben učitelj na zapreke in ima se boriti s skerbmi, britkostjo in s sitnosti vsake verste. In vender ne sme učitelj veselosti v službi izgubiti, ako hoče da doseže kaj prida s svojim deloro, -— Ni dobro za šolo, ako učitelj le z zdihovanjem v šoli dela; delati inora z ljubeznijo in z veseljem, le potem more odgoja in poduk pogaati krepke korenine in lepe rasti! Kaj pa more učitelj storiti, da si ohrani veselost v službi? Vsak učitelj mora p-ed vsem nauke, v katerih podučuje, do dobrega razumeti. Dalje more vedeti način podučevanja (metodo), kako bode namreč to otrokoin dopovedal, in poslednjič uiora biti spreten v podučevanji kolikor le mogoče. Vsega tega naj sicer nauči se v pripravničnici; vendar to še ni zadosti. Podučevanje je tako težavna stvar, in nihče ne postane sposoben, kdor se ni veliko, veliko v tem vadil. Marljivo učenjf, nadaljevabo izobraževanje poduk in skerbna priprava za posaraesne šolske ure se srae po pravici tirjati od vsakega učitelja. In ravno napredovanje je poglavitno sredstvo, da učitelj ohrani v svoji službi, ker marljivi učitelj je krcali tudi verli učitelj, in sam sebi sme reči: Znam, kar za službo potrebujem. Tukaj gre posebno priporočevati učiteljske shode; vselej se pri njih duh zbuja in izobražuje ; priporočevati so posebno mlajšim učiteljem. Učitelju, ki odgoja, priporočamonadaljevalnoizobraževanje; učitelju, ki podučuje, priporočamo, naj bode terden v veri, da si ohrani veselost v službi. Kaj je odgoja, ako ss ne naslanja na veroV Le na podlagi vere, katero je Kristus učil in svoji cerkvi izročil, ponaša se prava odgoja, brez vere je tudi naj več;e prizadevanje pravo Sisifovo delo. Ta vera ima pa tudi toliko močf, da gojitelja, ki se v svojem težkem poklicu bojuje s trudom in skerbjo, ohrani stanovitnega. Vera mu pove, da so mali, katere odgoja, Ijubljenci božji, vera mu kaže božjega zveliCarja naj večjega prijatelja otrok; vera mu kaže, da je pot truda , težav in terpljenja kraljeva pot in mu obljubi, ako se je stanovitno derži, venec večnega zveličauega življenja. Čemu pač besede, saj nihče ne dvomi, da vera, katera je podelila brez števila veliko ljudera poguma in moči, da so preterpeli naj večje bolečine ia še celo smert, ohranuje gojitelja tudi v naj žalostniših okoliščinab. Z vero naj pa združujo učitelj tudi resnično in stanovitno voljo. Potem postane ljubezen delavna; delavna vera pa dela z ljubeznijo in od nje je zapisano: »Močna kakor smertje ljubezen, in ljubezen je poterpežljiva in krotka, se ne huduje, vse preterpi, vse prestaja". Ni tedaj mogoče, da upade serce gojitelju, kateri ima pravo ljubezen. Naj ga butara njegove službe še tako teži, naj se vzdiguje vse zemsko terpljenje kakor morski valovi nanj; vse premaga in premore z ljubeznijo. Kerščanski učitelj naj poslednjič tudi rad moli, kajti molitev je poglavitni pripomoček, da si ohrani veselost. Molitev ,je skušeno orožje zoper vsako skušnjavo, varen škit v vsakteri dušni in telesni nevarnosti in poterjeno zdravilo v vsakem terpljenji zemskega življenja. Sveto pismo nas na veliko krajih opominja k molitvi. Zveličar nas je tega učil z besedo, z djanjem invsinjegovi zvesti služabniki, katerira pravimo svetniki božji, so ga posnemali. Pa saj to ni čudo. Molitev je povzdigovanje duha k Bogu; molitev združuje stvarnika s stvarjo in tisti, kateri nas je Ijubil, preden je svet bil, nam je pripravljen vse dati, ako ga prosimo z zaupanjem. Veliko premore molitev pravičnega, in v molitvi je skrivnovrstna moč. Ali je tedaj ktero sredstvo bolj pripravno, ohraniti učitelja veselega v težavnem deiu? To bi bila poglavitna sredstva; so pa tudi druga, katera seozirajo navnanje življenje. V pervi versti se tukaj šteje inirno domače življenje, kolikor mogoče brez skerbi. Ni dosti, da je le učitelj miroljuben, vsi njegovi domači morajo taki biti. Gorje učitelju, ako je žena hudobna, prepirljiva baba, katera zareži nad učiteljem, ko se po dokončanem delu poverne domu; gorjemu, če je lepa punčka, katera se rada lišpa! Učiteljeva žena mora biti pametna, domača gospodinja, taka, kateri se prilegajo besede pesnika Schillerja : »Žene spoštujte! Sade nam umetno Cvetice rajske v živetje posvetno, Sladke ljubezni napletajo vez : Pod zagrinjali navade ljubljive Krasnega čutljeja plamene žive Skerbno redijo z ročico nebes«. Ko se povrača, sprejema ga taka žena s prijaznim glasom; on pozabi vse sitnosti, katere je irnel čez dan. Mladim, neoženjeuim učiteljem je treba pri volitvi žene previdnim biti, sicer so nesrečni dostikrat za vse svoje življenje. Kateri pa spolnujejo Gospodovo besedo: nKdor more razumeti, naj razume," tem se ni bati nevarnosti od te strani. Učitelj mora imeti naj manj toliko prihodkov, da more pošteno shajati. Ponianjkanje in revščina naj se nikdar ne bliža njegovi biši, kajti kjer revščina v hišo pokuka, pa mir pri oknu posmuka. Naj več prepira vstane v družinah zared pomanjkanja. Temu se ni čuditi. Sej pravi pregovor: nPod slamnato streho ugasne naj bolj vroča bolezen". Z hvaležuim priznanjem tedaj pozdravljamo prizadevanje nekaterih občin, katere sam^ po sebi učiteljem zboljšujejo njih stanje; prihodnjim rodovera prinaša to prizadetje blagoslov. Recimo pa, da tudi godba zvišuje veselost pri učitelju. Pesnistvo, samostalna umetnost govorf čutilom in jih upokoji; godba tudi najprej vnema vnanje čute in jih veselo utolaži. Kdo ne pozna moči ubranih glasov? Godba se tedaj učitelju posebno priporoea po končanih 7* šolskih urah. Gladko ubrani glasovi gotovo lepo odmevajo sercu, katero Je bilo po dnevu tolikrat razburjeno. Omenjamo še poslednjič sredstva, katero veliko pripomore k zdravju in veselosti, in to je, gibanje v prostem zraku. Prav posebno se priporočajo lahka dela n. pr. sadjereja, svilarstvo, čebelarstvo i dr.; včasih to tudi kaj nese; na vsak iiačin se pa taka dela priporočajo, ker se gode v prostem zraku. Pnštevati se sme tudi tukaj sem prijateljsko obiskovanje, tudi na drugi strani to zelo koristi. Obernimo vse, kar smo govorili na učitelja, iraamo potem človeka pred sabo, kateri je vedrega dub.a, marljiv in priden v svojem poslovanji, terden v veri; v neprijetnih razmerah odgaja z veseljem in ljubeznijo otroke za nebesa; v svojih Htiskah se obrača v molitvi k Bogu in povernivši se od truda polnega dela svoje sreče išče na domačem ognjišču. In tak je kerščanski učitelj! Ako svet tudi nanj pozabi, dobro seme, katerega je sejal v sercu svojih gojencev, bo rastlo tudi, ko bodo njegove kosti v zemlji trohnele, in Gospod Bog zvest plaČDik vsega dobrega, ga bode postavil čez veliko, ako niu je bil zvest v majhnem.