PREČRKOVANJE ČEŠKIH LASTNIH IMEN*
Načrt pravil za novi slovenski pravopis posveča problematiki prečrkovanja tujih pisav v slovenski knjižni jezik obsežno poglavje, ki odpira vprašanja v različne smeri.
V svojem prispevku bi se dotaknila nekaterih.
1. Pri branju besedila ne moremo mimo vtisa, da so v osnutku premalo poudarjena pravila, ki upoštevajo našo dosedanjo pravopisno tradicijo. Kar zadeva zapisovanje tujih lastnih imen, sta si češki in slovenski pravopis v svojih temeljnih načelih zelo bhzu.
Naj povzamem pravila iz češkega pravopisa:
a) Tuja lastna imena - osebna in zemljepisna - pišemo načeloma v prvotnem (izvirnem) pravopisu, če so iz jezikov, ki uporabljajo latinično pisavo;
b) pri jezikih z drugačno abecedo, npr. ruščina, se lastna imena prečrkujejo po določenih pravilih, ki jih v tabelarnih preglednicah navajajo vse izdaje češkega pravopisa, akademske in pravopisi za šole,
c) pisave povsem drugačnega upa (japonščina, kitajščina) se v češčino prečrkujejo tako, da češke črke prestrežejo vsaj pribUžno njihovo glasovno podobo.
V osnutku pravil za novi pravopis je problematika osvetljena drugače, v besedilu so našteti različni načini prevzemanja slovenskih poimenovanj v slovenski knjižni jezik, na str. 32 pa je le mimogrede
' Prispevek je bil prebran na strokovnem zborovanju, ki ga je aprila 1982 v okviru javne razprave o Načrtu pravil za novi slovenski pravopis organiziral Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani
53
izrečena misel, ki kaže na dejstvo, da avtorji načrta za novi pravopis načeloma niso spreminjali pravil, veljavnih v našem dosedanjem izročilu. Naj citiram misel iz oklepaja na strani 32, ki bi morala biti pravzaprav v izhodišču poglavja o zapisovanju tujih imen: ».. .črkam in črkovju pustimo vse posebnosti, ki jih imajo v tujih pisavah.« Na okrogh mizi (18. 12. 1982), ki jo je o novem pravopisu organiziralo Slavistično društvo Ljubljana, je bila kritična pripomba te vrste prvič izrečena. Ker se v osnutku novega pravopisa obsežno razpravlja o prevajanju, domačenju in tipografskem poenostavljanju ter se pri tem našteva preglednice tujih pisav, je temeljno pravilo, ki je za to poglavje zelo pomembno, povsem zbledelo, razpravljalci februarske okrogle mize, npr. geografi, so izrekli ugovore, ki so zadevali fonetično zapisovanje tujih lastnih imen in so torej razumeh pravila novega pravopisa kot drugačna, ki niso v skladu z dosedanjo pravopisno normo. Kot zelo vprašljive primere, s katerimi se ne bi mogli strinjati, bi navedli zapise čeških lastnih imen, npr. PšemisI, Bžezina.
2. Pri kodifikaciji slovenskega pravopisa ne kaže v toliki meri spreminjati dosedanjih načel Pravopisne norme so od vseh najbolj trdožive in odvisne od naših dogovorov. Pri spreminjanju pravopisnih načel je treba temeljito pretehtati dejstvo, da je v današnji komunikaciji zelo povečana aktivnost oziroma učinkovitost grafičnega sistema. Glede na kontekst našega pravopisnega izročila utegnejo nastati svojevrstni stilistični učinki med pravopisno podomačenimi češkimi imeni in njihovo izvirno češko podobo.
Prva skupina takih dvojnic se nanaša na pomenske distinkcije tipa Dvorak, Holy, Vbzny (češki zapis) - DvoTŽak, Holy, Vozny (poslovenjene oblike). Slovenski zapis češkega priimka kaže na stopnjo po-domačenosti v slovenskem okolju, kjer so češki priseljenci svoj priimek zapisali v skladu z našimi tipografskimi možnostmi.
Druga skupina upošteva dvojnice, ki bodo hočeš nočeš nastajale in bodo stilistično zaznamovane. Postavlja se vprašanje, v katerih zvrstnih besedilih bo prihajalo do tipografskih zamenjav. Praksa kaže, da prihaja do tega pojava v publicistiki, v dnevnem časopisju, medtem ko v znanstvenih besedilih (enciklopedije, strokovne revije) zapisujejo imena v izvirni češki pisavi. Če pogledamo prevode češke leposlovne literature, je opaziti pri posameznih prevajalcih različno stopnjo slovenjenja, kar je odvisno od jezikovnega znanja pa tudi od prevajalske poetike slovenskih avtorjev.
3. V končni redakciji novega slovenskega pravopisa bo treba poleg stilističnih vidikov upoštevati tudi druge, ne nevažne okohščine, npr.:
a) Splošno rabo, ki dobiva značunosti norme, primeri poslovenjenih čeških lastnih imen so v slovenskem časopisju prikazani drugače, kot jih najdemo v načrtu za novi pravopis: Katefina, Pfernysl, Hu-sak, Chiioupek (češki zapis) - Katerina, Premysl, Husak, Chnoupek (iz časopisa Delo). Navedki kažejo, da se v slovenskem tiskanem besedilu črtajo češka diakritična znamenja, tj. strešica in znak za dolžino samoglasnika
b) Vidne učinke jezikovnega znaka in v zvezi s tem obvesülnost znaka: pri upoštevanju tega vidika se ne bi moglo v slovenski pisavi zamenjati črk, ki so za češki grafični sistem razločevalne, npr. ch -h, 1 - y (Chrudim, Hradcany, Spytice, Litomysl).Naštete znake imamo v naših tiskarnah in na pisalnih strojih, torej bi pravila o tipografskih zamenjavah ne uvajaU povsod in za vsako ceno.
V dosedanji pravopisni tradiciji se je v slovenski pisavi tudi v znanstveni literaturi opuščal znak za češke palatale I, đ, n, in sicer v položaju pred soglasnikom in na koncu besede (Uhošl, Plzen - Uhošt, Plzen), v položaju med soglasniki pa se ga je razvezovalo v    dj, nj (Kaia, Tdna, - Katja, Tanja).
Pravopisno problematiko o presajanju čeških lastnih imen v slovenščino bo treba obdelati tudi po besedotvorni in gramatični strani (prim.: namesto ustrezne sklonske obUke Chnoupka beremo v časopisih Chnoupeka). Kar zadeva ponazarjalno gradivo v preglednicah, bi ga kazalo urediti jasno, ob upoštevanju pravopisne in pravorečne oblike obeh jezikov. (Morda bi bil res že čas, da bi izšU dve knjigi - pravopis in pravorečje).
Tudi uvodni del v pravopis bi bilo treba skrajšati in metodično predelati, s tem bi se povečala njegova uporabnost
A I b i n C a   Lipovec FUozofska fakulteta v Ljubljani
541