LJUBLJANSKI ČASNIK.
M 72.
F petih fmvutinn
/SVJO.
»ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se za celo leto pri založniku Jožefu Blatniku C gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani sc odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese T gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold, 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, in ako se na pismo zapiše, de so naročivni denarji (Pranumera-tionsgelder) v njem, ni treba nič poštnine plačati.
Vrailne naznanila*
Njegovo veličanstvo je po nasvetu ministerstva kupčijstva z n. v. sklepam od 13. Kimovca t. 1. S. Morris-a Waln-a za ne-plačevaniga, c. k. generalkonsulatu v Novim Jorku podredjeniga vice-konsula v Filadelfii s pravico, redovne konsularnine prejemati, pre-milostivo postaviti blagovolilo.
C. K. kranjsko deželne poglavarstvo.
V Ljubljani 15. Listopada 1850.
27. Listopada 1850 je bil izdan in razposlan XXX. del deželniga zakonika in vladniga lista za krajnsko kronovino, ki zapopade:
Naznanjenje zapopada postav in ukazov v delih CXXXVII—CXL1II občniga deržavniga zakonika in vladniga lista. — Ukaz krajnskiga poglavarstva od 9. Listopada 1850. Rekru-tiranje na Krajnskim brez odloga.
Politiške naznanila*
Omika in izobraženje Slovcncov.
Vsim Avstrijancem je treba omike in izo-braženja, da se bojo vsi pravic in svobod ustavnih deržavljanov spolnovati zamogli. Treba je toraj več in boljših šol, treba je dobrih šolskih knjig.
Pa vse to je še premalo; treba je še: „bolj-ših učiteljev — dobri učitelji — dobre šole".
Prevdarimo dones: „Ivako bomo za naše slovenske šole dobre učitelje dobili?"
Se z lastnimi očmi prepričati in spoznati, kako so sloveče šole po Nemškem in Švajcar-skem vravnane, kako se tam učitelji izobražujejo , in kako se oni pri nauku v šolah obnašajo: so se trije slavni gospodi iz Tersta, med njimi slavnoznani Slovenec in šolski vodja Ši-manRudmaš, v tiste dežele podali. Neki gospod , ki jc bil mnogo let predsednik šolskega svetovavstva je v Šent-Galu k njim rekel: „Avstrija naj prej za živež (dostojno plačo) in za izobraženje učiteljev skerbi, in potem še le se bo smelo in moglo od šol boljši sadje pričakovali". V tih besedah je vse zapopa-deno, kar ima Avstrija storiti, da dobi boljše šole, omikane in izobražene dcržavljane. Avstrijanska vlada naj poskerbi:
1. Da se reven in žalosten stan učiteljev zboljša.
Res je, da ima sedaj učitelj za živeli premalo , in za umreti preveč: „učitelj — muči-telj". Lepo in resnično od te reči piše Jadranski Slavjan š. 132: „Sedajno skopo plačilo , ki je skoraj vsim učiteljam po deželi, in tudi dosti mestnim v obziru nestanovitnih pri-služkov primerjeno, in domenjeno, ni zadostno, de bi od njega živeti mogli; pa tudi za stare dni se jim ničesar nad jati ni. To v priliki pokazati , sledi, kar se je K.... primerilo. K.... je bil učitelj v B.... in ko so neki učenci perve tri rede poglavitne šole dobro izognali, so njih starši ga za svet vprašat prišli, v ktero šolo bi jih zanaprej dali, de bi sc tako izučili, de
bi pošteno živeti mogli: in za kteri stan bi jih po njih dušnih močeh pripravljati mogli.
Neki učene je naravnost rekel, de bi rad učitelj bil; učene namreč, ki seje zavolj svoje pridnosti in dobre glave tako dobro ponašal, de jc učitelju slabe učence učiti pomagal. K.... je tedaj svet dal: Dajte ga v 4. red ; naj ga dobro izdela, če je treba tudi troje let; zraven pa naj se orglati in peti uči, pa naj gre v delovodski tečaj. Pa veste, kaj so mu odgovorili? Česa bi mu se pa neki pri šolah nadjati bilo? Če bi tudi tu ali tam na deželi 200 gold. do 300 gold. dobil; kaj bi pa v starosti imel? — Če pa, so nasproti rekli, izdela samo gimnazium, bo šel, če bo treba v te ali uni grad pisat dokler se izuri; res de ne bo nekaj časa nobeniga plačila imel; pa bo vsaj kaj obrajlan, in sčasama mu 400, 500 do 600 gold. ne bo manjkalo in bo dobro živel. — Če se bo pa naprej učil, zna biti duhoven, ali čc bomo zamogli, ga bomo dali, de se bo postav učil, in tako zna biti pisar, sodnik, komisar in morde svetovavec; če pa tudi ne, mu 700—800 gold. nikoli mankalo ne bo; in toliko je že dosti, da se lahkoživi. In tako ni svet siromaka L.... uikol nič veljal. Še čevljar, kterega sin je K.... prosil, de naj bi njegovega očeta naganjal, de bi mu, izurili se za učitelja in organista, orglati se učiti dal, mu je odvernil: Čc bo moj sin priden čevljar, bo ložej živci, kakor dc bi učitelj bil. Koliko se tedaj učiteljski stan obrajta!
Ni človeka, ki bi potrebnega živeža si pri dobiti ali zlajšati ne iskal; zatorej si tudi med učitelji neki, če ravno jih ni dosti, s pisare-njem, z nespodobnimi kupčijami in še clo odertijami pomagali iščejo, in šolo vnemar puščajo, brez de bi pomislili, kaj bo iz tega za njih in za šolo zraslo! Izrasejo paneslož-nosli, prilke, prepiri in tožbe med učitelji in duhovni, med soseskami in oblastmi; to učiteljam in šolani slabo ime prinese; pristojno čast zmanjša in jih večkrat clo ob njo pripravi. Če se temu do dna gre, se najde, de vsega tega je krivo, ker si je učitelj kaj malega pridobiti prizadeval.
Veliko učiteljev na deželi bi si radi pošteno kaj pridobili; pa nimajo priložnosti; nekteri bi radi detovodske knige ali bukve, se bolj izu riti, brali, pa jih nimajo, in si jih kupiti ne morejo ; nekteri si kolikor le more krajcarjev prihrani, de si kakšne detovodske bukvice kupi, pa koliko mu to pomaga, ker se skoraj vsake lake male bukvico na veči naslanjajo, ki si jih pa zavolj draginje kupili ne more
Učitelji v mestih si kaj pridobe, ko po šol z nekoliko učencami nauk ponavljajo. Če ta kili učencov veliko imajo , si precej dobro za živež pridobe. Ni li pa žalostna, ko mora učitelj, ki v šoli od dne do dne po 6 ur uči po posamesnih hišah učiti in se moriti, de si živež pridobi ? Še tukaj ni skoraj nobeniga učitelja v nižjih redili, dc bi zavolj velike draginje živeža in zavolj zmirain večje dra ginjeslaniš se tako moriti ne moral. Lani so govorili, de so stanišča podražalc zastran papirnih dnarjev, letaš pa se zgovarjajo , dc jc
hišna dača po 3,/a od sto poskočila in terjajo po 10—25 gold. od sto več od stanišč; tako de stanišča, ki so se pred 8 let za 180 gld. dobile, zdaj že okolj 275 do 300 gold. s. d. stojijo. Kdor tedaj zavolj stanišča noč in dan učili mora, kdaj se hoče kaj izuriti?
Še slabši se godi učiteljam po deželi: Njih živež obstoji sploh v temu, kar jim kmet od svojih pridelkov da in v učbarini. Pa koliko grenkih mora učitelj večkrat slišati in požreti, ko pride v hišo, ki je bila po okrajni oblasti prisilena mu učbarino pretečenega leta plačati, in ki jo je posiliti moral, ker ni od česa živeti imel.
Iz tega se tedaj očitno vidi, de — dobre učitelje šolam pridobiti, je treba napraviti, de jodo od česar živeti imeli, in de, ko bodo pridno učili, se jim ne bo bati, kaj bo ž njimi, ;adar ne bodo več učiti mogli".
Minister notrajnih oprav, gospod dr. Dach, je v svojem občno pohvaljenem pismu na vse deželne poglavarje rekel: „Zadobljene zasluge in vterjena skušenost se vselej čislajo in svoje ilačilo dobijo; vselej se bom jaz tudi za to potegoval, da bi zvesti in zasluženi uradniki zastran stanovitne službe in zastran dostojnega penziona postavno oskerbljeni bili, in da bojo moži, ki deržavi z udanostjo in zvesto služijo, brez skerbi zastran svoje prihodnosti". Ove ministrove besede se pri vsih verstah der-žavnih služabnikov lepo in veselo spolnujejo: le samo na borne učitelje se celo pozabi, le samo učitelji ostanejo stare sirote; vse se veseli in raduje novih časov in ustavnih naprav, kaj bi le imeli sam. učitelji žalovati? Latinci pravijo: Plenus venter non studet libenter, poln trebuh se nikdar rad ne uči; — jaz pa pravim: prazen trebuh se čisto nič ne uči; gladoven trebuh nema ušes, ne sliši; gladoven trebuh se ne da z lepimi besedami spokojiti. Kdor hoče svoje dolžnosti spolnovati, mora se prej najesti; kdor hoče rad in iskreno delati , mora se do sitosti najesti: pod praznim trebuhom opadajo noge, in glava nad njim kima. Dajte toraj učiteljem dostojno plačo, tako morete lirjati dostojno delo; dajte učiteljem dostojni živež, in pobožni, modri in pridni mladenči bojo učiteljski stan nastopili.
Da se žalosten in reven stan učiteljev zboljša, je pa treba:
a)	Da se njih letna plača poviša; ne bo gotovo preveč, ako bojo učitelji po deželi 300 -400, v tergili 500—600, po mestih 700 rajn. sr. na leto dobivali.
b)	Oa učitelji svojo plačo iz kake denarnice potegnejo; gerdo in nedostojno je, ako mora učitelj v sabolah od svojih učencev groše pobirati, z mavho od hiše do hiše beračiti, po plesiščih gosti itd.
c)	Da sc , kar so skoraj vsi učiteljski zbori prosili in tirjali, mežnarija od šole odloči, alj pa saj učiteljem toljko doda, da bojo v stanu? kakega hlapca deržati, ki bo zvonil, obhajat hodil, cerkev čedil, uro navijal, sveče pri-žagal ild. Ako se učiteljem mežnarija od-
vzeme, ne bojo preveč zgubili, ker jim pevska služba (Chor- und Organisten-Dienst) še ostane.
Marsikteri bravec bo pri temn mislil: Vse prav in lepo, ali odkod denarje? Jaz pa odgovorim: Kar je drugod mogoče; zakaj bi ne imelo pri nas mogoče biti? Kar smo zgoraj za učitelje prosili in nasvetovali, to učitelji v drugih deželah že imajo. Avstrija mogočna in krasna, Avstrija bogata in od Boga s vsimi darmi blagoslovljena bi svojih naj potrebniših služabnikov dostojno in pravično plačati in rediti ne mogla! To naj veruje in zapopade, kdor hoče in more, — jaz ne.
Kako pa se mora zato naša deržava vladati , kako naše denarstvo uravnati, kje potrebni pripomočki pojiskati: to naj tisti pre-vdarijo , kteri so za to poklicani, in kteri oblast v rokah imajo.
Avstrijanska vlada, če hoče boljši učitelje zadobiti, naj dalej skerbi:
2. Da se učitelji za svoj visoki in imenitni stan dovoljno pripravijo in izobrazijo.
Da je kdo učitelj na deželi poslal, ni blo treba veliko znati; kdor je 3 alj 4 klase nemških šol, in potem trimesečni detovodski poduk (Praparandenkurs) objiskal, je mogel šolsko službo dobiti. Zato je pa tudi učiteljev na deželi, ki komaj brati, pisati, alj računiti znajo, ki ne vedo kaki listič pravilno sostaviti.
Tako žalostno je blo za šole na nemških krajih; kaj se boš čudil, da po slovenskih pokrajinah mnogo učiteljev naletiš, ki ne vedo, kako se „Buchstab", „SeIbstlaut", ,,'MitIaut" itd. po slovensko pravi, ki slovensko brati in pisati ne znajo , ja takih boš mnogo našel, ki slovenskih pismen ne poznajo; in ti bi imeli slovensko mladino učiti: kar nemaš, nemoreš dati! Zato slišiš v takih slovenskih šolah od „buhštabov", „selbst!avtarjov", od „siIbov" in „grund\vortov", od „beiwortov" in „zeitwor-tov" — od „einheitov" in „cehnarjov", od „adi-renja" in „abciehenja", od „postnov" in „sum" itd. itd. Človek ne ve, alj bi se smejal alj jokal! To se pravi zlati čas mladosti moriti, in bistroumno mladino pačiti in kvariti. — Kakšen bode enkrat odgovor? — Kdor je pa hotel v kako mestno šolo za učitelja priti, je moral šestmesični detovodski poduk poslušati; pa večidel tudi ta ni bil piškovega oreha vreden. —
Po pravici se sme reči, da so učileljisevečidel za svoj stan le slabo pripravljali.
Zato hvala in slava visokemu ministerstvu, da je tej velikej in škodljivej napaki v okom prišlo. Ukaz vis. ministerstva javnega uka od 17. sept. 1848 št. 6111 zapove, da morajo šolski pripravniki cele dve leti detovodski poduk obiskovati, in v mnogo predmetih — blizo 20 — se učiti in uriti, in zlasti tudi v svojem maternem jeziku; ravno te ukaz tudi učitelje opominja, pri detovodskemu poduku se iskreno udeležiti, in zraven tudi sredstva za zobra-ženje učiteljev nasvetovati. Vsaki prijatel šol in omike mora to napravo ministerstva pohvaliti, in sme sčasoma boljših šol pričakovati; pa vender se mi resnično zdi in k sercu gre, kar Jadranski Slavjan št. 133 piše:
Po novi napravi se detovodstvo sedaj po dve leti in veliko ur vsak tjedan uči; pa le so ne sme nadjati, de se bodo prihodni učitelji tako izurili, kakor bi treba bilo, de bi se v blagor ljudstev izurili: Pervič se jih malo detovodstva učiti loti, drugič nimajo prave priložnosti, izuriti se v vsih rečeh, ki so potrebne, de bi ljudstvo zdramiti, v živi veri in dobrim za-deržanju podučiti, in vse njegove opravila prav vravnati mogli. Do leta 1848 so tudi latinskošolci in marsikteri, ki je želel učitelj biti, se detovodstva, ki se je pol leta in le po ur ona dan učilo, lahko učili. To je scer učen-cam, ki so se posamesne učiti postavili, zatorej svoj uk tje več, tje manj v nemar puščali, večkrat pa clo šole popustili, veliko
škodilo ; šole so pa le več takih za učitelje dobile; večini so sedajni učitelji taki.
Zanaprej ni več šoli se ne po ti poti učiteljev nadjati. Učenci latinskih šol pa sedaj v po-samesnih hišah več ko kedaj učivarijo. Kaz-loček je ta. Poprej je bilo jim treba z deto-vodsko spričbose skazati, zdaj pa, ko se svo-boduost poduka prav ne razume, zdaj se že učenci nižjih latinskih redov učivariti preder-znejo.
Noben pameten človek ne bo rekel, de ni ljudstva omikati treba; vsak si želi omikan biti; — treba je tedaj skerbeti, de se ves narod, vse ljudstvo omika. Narod omikati pa se ne pravi , posamesne verste ljudi čez druge povzdigovati; ampak vsakega človeka po svojih opravilih v stan postaviti, de moči in dari, ki mu jih je Bog dal, spodobno obračati in vpo-trebovati razume in zamore. Zatorej so ne-kdajne ljudstva, ki so se prave omike razveseljevale, kmetovavstvo visoko in več ko vsak, kteri si koli bodi slan, obrajtale in cenile. Le trinogi in bojevavne in latinske ljudstva so kmetovanje v nemar puščale. Ljudstva dobro omikane, Egipčani, Izraelci in Ilimljani so spoznali, de poljodelstvo je pripravno glavo razveseliti in serce požlahlniti. In res, kjer koli ljudje zemljo razumno, radovoljno in serčno obdelujejo, so dobri, zdravi in čversli na duši in na telesu. Ljubezen do poljodelstva je tedaj treba probuditi! Kjer je ljubezen do dela doma, ni postopanja, izvira vsih nespo-dob. Poljodelstvo podpira dalje mnogoverstno dobro zaderžanje. Kdor zemljo umno obdeluje, ne more biti brez vere. Kdor pametno po svetu hodi, Boga povsod pred očmi najde; čudeži vsigamogočnosti, modrosti in dobrote božje mu vedno serce k nebesam povzdigujejo, in veselje, hvaležnost in čast, ki jo v sercu proti Bogu čuti, pobožne pesmi peti na-ganja.
Sedajni napravi, priliodne učitelje izuriti, pa ne bo dano, tega lepega namena doseči; zakaj pervič nimajo prihodni učitelji priložnosti se kmetovavstva tako naučiti, de bi ljudstva, kakor bi treba v njem podučiti mogli; drugič nima sama, kakor nimajo šole, potrebnih pripomočkov, kmetovavstva se primiti, ne ga učiti.
Koliko more pomagati, če se tudi kmetovavstvo vsak tjedan neke ure uči, posebno v mestih , kjer ni kmetije blizo šol; kjer je daleč iti treba, prej ko se va-njo pride, kakor tukaj pri nas; kjer se kmetovavstva skoraj v djanje obračati učiti ni moči; zraven pa se sem ter tje hode toliko časa zapravi.
Tudi poduk v petju ne bo sadu, ki se čaka, pernesel, če se bo le 1 ali 2 uri na tjedan učilo, kako se ima peti, ali pa če se bodo le nektere pesmi peti učile.
Orglati se navaditi ni en sam glasovir več prihodnim učiteljam dovolj , zakaj kdor se orglati navaditi hoče, mora se veliko vaditi. Koliko je pa brez orgel se navaditi moči, naj sodi, kdor tega razume; orglati znati pa je učitelju, ki hoče ljudi v cerkvi pobožno ganiti , prav potrebno.
Kar pa druge predmete uka tiče, se jih prihodni učitelji, posebno ti, ki od doma nobene pomoči nimajo, zavolj tega ne bodo dobro navaditi mogli, ker si veliko prizadevati in druge učiti morajo, de si potrebni živež pridobe, posebno ker se jim vstanovnice (sti-pendji), če jih tudi imajo, še le med letam podarijo. Obložijo se tedaj preveč z zasebnim učenjem; ž njim nar lepši čas, ko bi se uriti mogli zapravljajo, po starim uče, in se tako vodstvu, ki se ga uče, vkljub, krivih vodb privadijo. Tako ne bo tedaj moči starega kopita odpraviti.
(Koncc sledi.)
Avstrijansko cesarstvo.
Ljubljana. Tukajšno občinsko svetovav-stvo je ministru kupčije zahvalo predložilo, de se bo železnica čez močvirje naredila. Minister kupčije je občinskimu svetovavstvu na to sledeče odgovorili.
Slavnimu občinskimu svetovavstvu ljubljanskiga mesta.
Prikupljivi dopis, s kterim me je slavno občinsko svetovavstvo glede napredka južne deržavne železnice čez ljubljansko močvirje in Kras 13. t. m. počastilo, mi je veliko veselje napravil.
Akoravno mora deržavljan, kteriga je zaupanje najmilostljivšiga vladarja za vodja ka-kiga oskerbniškiga dela poklicalo, poroštvo za mero in namen svojiga prizadetja najpopred v čutu svoje dolžnosti in v dobrem in vestnem prevdarku vsih razmer iskati: je njemu vendar veliko plačilo, de se njegovi dobri nameni spoznajo, in de jim zvedeni, domoljubni možje prav dajo.
Toraj me je z velikim veseljem navdalo, v Vašim dopisu mnogo vzrokov, ki za peljanje železnice čez te kraje govore, tako natanjko brati, in tudi me zagotoviti, de je to mnenje omikanih prebivavcov kronovine.
Lepi dokaz zaupanja in spoznanja, kteriga je slavno mestno svetovavstvo koj iz začetka svoje delavnosti dalo, mi bo vedno nepozabljiv, in le po svojem nagonu ravnam, ako slavno občinsko svetovavstvo prosim, mojo serčno hvalo sprejeti.
Dunaj 29. novembra 1850.
od Bruck, s. r.
Austrijanska. Priprave za nove zakonske postave prav dobro napredujejo. Minister bogočastja je to opravilo zročil Beidtelnu, ne-kdajnimu svetovavcu vikši sodnije, ki je že od popred kot katolšk pisavec dobro znan; in zdaj je gotovo, de posvetni (civilni) zakon veljave ne bo dobil.	(Danica.)
*	Ministersk razpis vsim vradnikam ukaže, de naj svoje imena pod vradne naznanila razločno podpišejo.
#	„Wiener Ztg." prinese sledeče:
Gospod minister bogačastja in uka je privatnimi! učeniku dr. Galba-u z sledečim na dunajsko vseučilišč poslanim razpisani pravico na tem učilišu učiti, odtegnil:
Privatni učenik dr. Galba, ki je že v po-prejšnem polletju s pričkanjem čez evropejsko pomembo raznih avstrijanskih narodov pohujšanje dal, seje spet v svojem prednašanju čez nationalno politiko, kteriga niso le učenci, ampak tudi drugi ljudje hodili poslušati, javno pregrešil, kar me je primoralo, ga k odgovornosti poklicali. Iz njegovih lastnih nasna-nil čez zapopadek njegoviga prednašanja sim zvedel, de je v zadeve in reči zašel, ki niso v zvezi z njegovim učenim preiskovanjem, in de se je lahkomiselno vtikal vanje kakor n. pr. v ženitbe knezov z bližnjo žlahto, kar zamore spoštovanje v mladih sercih za tre ti, de je pri vprašanjih, kakor izrekih n. pr. „0d božje milosti" „ljudska samovladnost" na tako vižo govoril, de temu govorjenju zamorejo le pičlo učeni prav dati, in iskal je tudi vedno s utikanjem v dnevno politiko, število svojih poslušavcov pomnožiti; ko mu je bilo naznanjeno, de ni prav se s takimi rečmi pečati, svojim poslušavcam naznanil, de ne bo zanaprej nobeniga učeniga prepira več pripustil, ker so časne okoljšine bolj ostro ravnanje policije vpeljale.
Ker se iz tega vidi, de učenje dr. Galba-a ni v ta namen, učenost podperati, marveč poslušavcam le lahkomiselno in poveršno kaj naznaniti in z utikanjem v dnevno politiko jih od
učenja odtegovati, de dr. Galba nima potrebne piidagogiške previdnosti, de ne razume svo-
bodniga uka dobro porabiti, ki sam zamore omiko pospešiti in ki se z dostojanstvam vse-učiliša zedine, ker se mu je večkrat pa zastonj njegovo vedenje očitalo: se mu tedaj pravica na tem učelišu dalej učiti, odtegne.
Akademiški senat naj mu to naglo naznani in nobeniga prcduašanja več ne dopusti, in na černo tablo nabije, de je njegovo predna-šanje končano. Učencam, ki so bili vpisani pri njem , se izjemno dopusti, de se v 8 dnel) v kako drugo učiliše vpišejo.
Češka. 28. novembra je bila v seji odbornikov za češko glediše osnova odgovora na predlog deželniga odbora z veliko večino sprejeta. Gledišni odbor naznani, de bo sam vso gledišno stavbo z notrajno napravo izpeljal, k čemur bo deželni odbor i4,OOO gold dal. Češko glediše se bo, koj ko bo stalo za narodno napravo razglasilo.
Tuje dežele.
Bosna. V „Agrainer Ztg." se piše 27. novembra iz bosniške meje: Po bitvi, v ktero se je paša iz Tuzle zoper Omer pašata pri Vranduku, Doboju in Zebču spustil, je Omer paša glavni stan v Dervent preložil in svoje vojake v več razdelkov vredil, tako, de se njegovi vojaki do Sarajeviga stegnejo
Ko paša iz Tuzle Krajnske Turke opomina, de naj se boja vdeležijo, so oni enoglasno naznanili, de hočejo to storiti in naglo Ale Ke-diču v Bužim in Dizdaru v Vranogračo poslance poslali, ktera so opominjali, de naj bo sta njih vodja. Do danes še nista Ale Kedič in Dizdar nič naznanila, kaj de mislita storiti Turki se vedno v Cazinu in Bužimu zbirajo in jutro, t. j. 28. t. m. so namenili odriniti, zdaj se bo zvedilo, če se bosta Ale Kedič in Dizdar vdeležila ali ne. Število vstajnikov v Krajni se še ne mora povedati, ker se vsak dan naraša, ker je bilo naznanjeno, de se
bodo hiše tistih Turkov zapalile in jim premakljivo blago vzelo, ki se ne bodo zoper Omer pašata dvignili.
Razun tega se je od vstajnikov novica raznesla, de je caru zavdano bilo in de se Omer paša vendar ne umakne.
Kristjani imajo naj hujše pričakovati, ker ako vstajniki zmagajo, se bo z njimi trinožno ravnalo.
# „Osservatore Dalm." piše: Zadeve vMo-staru so še vedno pri starem. Vezir Ali paša je poslal razglas v Mostar, de bi bil prebi-vavce opominjal, de naj se udajo. Do 20. se to še ni zgodilo in on zastonj odgovora pričakuje. Blizo Boree so trije polki pod povelj stvam Arab pašata, ki je pred nekimi dnevi druhal vstajnikov popolnama potolkel. Baz-nesla se je novica, de je bil v tej bitvi vstaj-nik Kavas paša ranjen, kar pa ni res. On j v Konjiči, de bi turškim vojakam vhod ubra nil. Za gotovo se sme naznaniti, de je vezir pripravljen, Mostar z naskokam vzeli. Vsi tudi v naj daljših krajih stanuvajoči kristjani so bili v ta namen skupej poklicani. Vendar sili se nobeden ne. Baja v okolici je dobil povelje, se naglo vBuno podati, ko bodo slišali strel. Prebivavci Mostara čujejo ostro nad vezirjevimi ljudmi. Po noči 14. novembra pošle vezir, ki je naznanilo dobil* de hočejo prebivavci Mostara Serail, v kterega se je njegov vnuk Bustan Beg zaperl, naskočiti, 60 naj bolj pogumnih svojih ljudi v ta uterjen kraj. BustanBeg je z topovi dobro preskerbljen, pa ne z živežem, kteriga so mu vstajniki vzeli. Oboroženi so neopazen! v Serail prišli. Ko pa drugi dan prebivavci to zvedili, so v
aperl, ker se boji napada vstajnikov. 19. so prišli vojaki v Stolač, ki so stanovanje za turške vojake, ki so po parobrodu prišli, prijavili. Ta oddelk se bo skoz Trebinje Omer jašatu v pomoč podal.
Rusovska. Buska vlada je sklenila velik telegraf napraviti iz Petrograda v dveh velikih vejah skoz Varšavo, kjer se bo razdelil in na eni strani skoz Poznansko do Berolina in na drugi strani do Dunaju raztegnil. Potrebno se je v ta namen že storilo.
Nemška. Poruski kralj je že sklepe,ki sta jih v Oluinucu ministra knez Schvvarzenberg in Manteuffel storila, poterdil, sliši se tudi, de so se v Berolinu že pervi ukazi dali, te sklepe v djanju izveršiti. Tudi porusko ljudstvo ne sili več tako po vojski. Velika večina želi miru. Stranka, ki na vsako vižo vojsko loče, se vedno manjša.
,,Deutsche Reform" pravi, de se bodo vse nemške vlade v Drazdanah pogovorile še do conca t. 1., kaj de hočejo v Schleswig-Hol-steinu in Kurhesnu storiti. Medtem bodoavstri-janski in poruski komisarji v Schleswig-HoI-steinu in Hesnu si prizadevali, zmedi in prepire poravnati. Glede schlesvvig-holsteinske zadeve bo zjedinjenimu prizadevanju Avstrije in Porusie mogoče zveznimu sklepu od 17. septembra 1846 primerno stanje vstanoviti.
Poruski zbornici, ki ste bile iz začetka silno za vojsko unete, ste se že tudi bolj miru udale.
Turška. Tudi v aziatiški Turčii je začelo vreti, posebno v provincii Suleimania v Bagdadu. Veliko vojakov je bilo v Aleksandrio poslanih, ki se imajo od tam v Aleppo ali pa v Damask, kjer bi jih bilo potreba, podati Tudi je šel berzotek v Harput, ki je nese poveljniku anatolske armade povelje, de naj se z vojaki v Suleimanio napoti. Dvomljivo deržanje pašata v Aleppo je vlado zlo raz-kačilo, ker je pustil, de so vstajniki počenjali, kar se jim je poljubilo. On je toraj odstavljen in Mehemed paša na njegovo mesto po stavljen.
Mnogo vojakov se je po morju v Aleppo napotilo; cela dežela bo v obsedni stan djana in preiskovavna komisija bo vse dogodbe in osebe preiskala. Kazen bo zlo huda v svarivni iz gled drugim krajem.
Iz Smirne se vedno sliši, kako se tolovajske druhali ondi množe. Clo v mestih požigajo in ropajo.
Angleška. V Liverpolu so se Anglikani in katolčani hudo sperli in kervavo bili,tako, de so morali vojaki mir storiti.
čeli. S krepkimi besedami je g. Ferčnik zbrane ude nagovoril, ter jim potrebo popolnega znanja materinskega jezika razložil. Čez 50 bo-goslovcev je k družtvu pristopilo. Njihova njižnica šteje že čez 500 knjig. Slava jim j
(Bčela.)
— Uradniki se bodo tudi slovenske slovnice loprijeli. 12 se je jih že oglasilo, ki bi se radi slovensko učili. Bodemo g. Dr. Burgerja, vodja latinskih šol, naprosili; da nam za te nauk kako sobo u gimnaziju odloči. Ko so na večer vse prazne, ni dvomiti, da bode to dovoljeno. Kaže se, da bode prišlo veliko po-slušavcov. Da bi le Navratilova slovnica skoraj na svitlo prišla!	(Bčela.)
~ Avstrijanske kronovine imajo sedaj sledečo velikost in množico ljudi:
štirjaških milj. Prebivavcov.
Avstrija nad Anižo	444	1500000
Avstrija pod Anižo	333	900000
Štajarska	390	1000000
Ivrajnska in Koroška	354	800000
Primorje	139	500000
Tirolska	500	900000
Češka	903	4500000
Moravska in Silezka	476	2300000
Galicia (z Bukovino in		
Krakovo	1581	5300000
Dalmacia	222	405000
Lombardia	375	2700000
Beneško	414	2300000
Ogersko	3970	12000000
Vojaška meja	609	1100000
Horvaško	172	900000
Sedmograško	1055	2400000
»
2 8 5 5
26/io l2/io
so
zlobi Serail zagrabili in pri napadu jih je mnogo padlo, brez de bi bili svoj namen dosegli.
Vezir je ponočne straže v Kaplini na Narenti
Razne naznanila.
—	Zaria Jovanovič, narodni polkovnik Serbov, ki se je zoper Madjare tako hrabro bojeval, je v štirdesetem letu svoje starosti umeri.
—	„Novice" naznanijo, de v Božiču spet g. Schmidl v Planino pride, ondi podzemeljne jame preiskovat. Gospod Freyer pa gre še pred tje.
—	„ŽivinozdraviIstvo" se bo še le z začet-kam prihodnjiga leta začelo izdajati, ker se še zdaj ni dovolj naročnikov oglasilo.
—	Tote dni je bil šolski svctovavec i gim-nazialni inšpektar iz Gradca, g. Dr. Klemann pri nas u Celovcu, da se pripriča, kako se na tukajšnem gimnaziju po novih postavali uči. Čudom seje čudil slišati, da slovenski jezik za rodjenc Slovence ni obligatni predmet; na mestu je rekel, da to mora biti. (Bčela.)
—	Od dne do dne se bolj razširja med našimi bogoslovci i dijaci pravi domorodni duh.
I Vlili J V |'VIIVVIIV UMIIUV '	|MIIM »v. «■***» »■" " -..........o	I/	t	........ -----
in tudi v Pozitelju razpostavil in mestne vrata |siovezno so pervi spet letos njih družtvo za
Med prebivavci celiga cesarstva je:
Slovanov 17 miljonov in sicer: Čehov, Moravcov,Silezov, Slovakov 74/10 milj.
Businov in Busnjakov.....3yi0
Poljcov..........2710
Horvatov.........l3/xo
Slovencov.........la/io
Serbov, Slavoncov, Dalmatincov,
Istrijancov, Bulgarov . . .
Nemcov .........
Madjarov........
Talijanov........
Bomanov ........
Druge narodnosti.....
kakor 750000 Judov, 9700 Ciganov, 18000 Ar-meneov, 10000 Gerkov, 2000 Albanezov.
Prebivavcov je:
Katolčanov........27 milj.
Gerkov..........68/,5 »
Protestantov........33/16 »
—	Jelačičev zaklad za ranjene vojake znese že 144,150 gold. in 16. krajcarjev.
—	Kmetijska družba v Gradcu je imela včeraj in predvčerajšnim velki zbor. Pogovarjalo se bo med drugim tudi glede postav za posle, prenaredbo družbenih postav in prošnjo mini-sterstvu kupčije poslati, de bi Štajarsko v milno zvezo z Nemčijo stopilo.
—	V temeškem Banatu, vKrosoškem vladnem okrožju se je do zdaj v 64 soseskah goveja kuga prikazala, kjer je od 29,162 goved 6905 njih zbolelo; 1524 se spet ozdravilo, 5240 pa cerknilo in 141 goved je še bolnih.
—	„Times" pravi, de je iz Kalifornije v Evropo do zdaj za 3,300,000 funtov sterlin-gov zlata prišlo, v zvezne amerikanske deržave za 6,200,000 funtov sterlingov do konca septembra, in pozneje še za pol miljona. Potem ga je mnogo na Kitajsko, v Manillo, Avstralijo, Oregon, v španske posestva v Ameriki prišlo, skupej za 90—100 miljonov tolarjev. Vradne naznanila pravijo, de se je štir petinke tega zlata v poslednjem letu sko-
— 288 —
UTMlMirMU Mi®,
I. del za učene.
(Dalje in konec.)
Radovedec se noče to pot več s tako težavnimi rečmi, kakor je bilo sledenje Sloven-cov, glavo beliti, ampak se poprime bolj gotovih reči in vzame tedaj nar popred „Krem-peljnovo dogodivšino" v roke. Ko je prebere, je za to knjigo tako nadušen, de sklene berž iskren razglas Slovencam pisati, de naj slav-nimu pisatelju krasen spominek napravijo. Razglas je spisan in iz višave na zemljo veržen, pa veter ga je na planine zanesel, kjer so z njim krajnski in koroški pastirji, kterim je tudi precej Štajercov pomagalo, podkurili. Ker je Radovedec sklenil, več na peti klopici brati kot pisati, vzame k zadnji mu še „Cvetje jugoslavjansko" v roke. Vzel ga je sabo, ker je v nekim sostavku, ki ga opravljivi jeziki spisatelju samimu pripisujejo, veliko od učenosti tega dela bral. Zlo se tedaj začudi, de mu „Cvetje jugoslavjansko" ko ga prebere, tak malo dopade. Če bi bil Radovedec nas prašal, bi mu bili že to reč raznasnili. „Cvetje jugoslavjansko" je vkljub svoji „učenosti", kakor spisatelj sam pravi, „učečoj mladeži" namenjeno, ne pa „učeni odrašenosti." Ker je bil tedaj Radovedec nekoliko bolj že izurjen in prileten, kot navadna učeča mladež, je bilo po naših mislih zlo nespametno, si o tem delu kaj upanja delati.
Leto prejde in Radovedec verže peto sker-hano sekiro in peti par sterganih čevljev na zemljo. Ko pa pervi dan šestiga leta pride, se poda zopet na pot in res pride že čez trideset dni, tedaj čez en mesec v svoje neiz-ročeno veselje na šesto klopico.
0(1 zgodovine je le ena stopina h politiki. To se je pri Radovedcu jasno pokazalo. Silne misli ga obhajajo, kako de bi se politiška važnost Slovanov povikšala in do solnčniga bleska povzdignila. Štir pota se odprejo pred bistrimi očmi njegove duše, po kterih bi se brez posebnih težav tudi telesno zjedinjenje Slovanov doveršiti dalo. Edino delo pri tem je bilo, graje vzdigniti, ki so štir pota gradile. Tisti— mu, ki bi to delo srečno dognal, je pa za to tudi Radovedec prestol vseslavjanskiga kraljestva namenil. On tedaj spiše dolg sostavk zastran vsih naklepov, potreb in naprav svojiga slavniga mogočniga, novo vstrojeniga kraljestva. Pa ker je ta sostavk preobširen, povzamemo le nekoliko iz njega.
„Perva in gotova pot k vseslavenski zvezi pravi omenjeni spis, bi bila, časomer napraviti, pri kterim bi se živo srebro časa, za 1100 let nazaj pomakniti dalo. Potem bi kakih 100,000 Slovanov s 500 topi reko Labo in drugih 100,000 s 500 topi karpate zasedlo in tako brez dvombe tak Nemce kakor Madžare brez truda odgnalo. Od Urala do Labe bi bile tedaj vse dežele slovanska last brez vsilnikov in naseljencov, brez tujih prestolov in kraljev.
Druga in ravno tako gotova pot bi bila, po postavah magnetizma slovanski duh v spanju tudi v Madžare in Nemce razliti. Tako bi oni, ko bi se zjutraj prebudili svoje Golhete in Kyse med tujo robo šteli, se pa sladko pri imenih Palacki, Prešern in Puškin smejali in tedaj z dušo in telesam poslavenjeni gotovo v slovansko zvezo roko podali.
Tretja, tudi gotova pot bi bila, našo Savo v madžarske in nemške dežele napeljati. Zakaj ta voda ima, kakor iz verjetniga vira, namreč iz „izverstnih" bukev venie, imenitno lastnost, de vsaciga, ki jo pije, žig in žar slavjanskiga duha prešine. Tako bi tedaj Nemci in Madžari, ko bi Savo pili, naši bratje in gotovo tudi veliki podporniki vseslavjanskiga zjedmjenja postali.
Še ena pot je, ki je sicer tudi gotova, pa med vsemi šterimi naj bolj težka , namreč SIo-vanam devetnajst misel vdihniti, zakaj abota bi bila, misliti, de bodo Slovani tak berž ene misli. Te lastnosti se še niso nikdar njih nasprotniki preveč bali. Pa vender nekoliko lože bi bilo, Slovane vskonca v devetnajst misli razdeliti, al prav za pravo v devetnajst misli zjediniti, zakaj pomanjšanja kakih deset jezer misli na devetnajst se sme po vsi pravici zjedinjenje imenovati. Iz teh devetnajst mnenj bi se sčasama že eno izvarilo, kar bo sledeči izgled nekoliko razjasnil. Na prosti poljani
stoji, postavim, devetnajst modrijanov. Naenkrat pravi eden: Pametni sinovi nebeške pameti, govorimo danes o barvi, ki jo nebesa imajo. Jez rečem, pravim in terdim: Nebesa so višnjeve. Pa njegov tovarš je inodreji in mu pobije izrek z besedami: Motiš se ne dosti še učeni brate, nebesa niso višnjeve, ampak černe, zakaj nebes ne vidiš, kjer se ne vidi, kraljuje tema; tema je černa, tedaj so tudi nebesa černo obarvane. Pa njegov tovarš je modreji in mu pobije izrek z besedami : Ne dosti še učeni brate ti govoriš krivo kakor ajdje govore. Nebesa niso černe. Vedna pomlad je gori, govori pismo; in pomlad je zelena; tedaj je zelena tudi barva nebes. Pa njegov tovarš je modreji in mu pobije izrek z besedami: Ne dosti še učeni brate, ti zvijaš besede pisma. Večna svetloba je gori, govori pismo in poglavna barva svetlobe je vender če ravno je skupna barva bela, v večni kovačnici narave rumeno izkovana. Jez rečem, pravim in terdim: Po včerašnjih, danšnih in jutrišnih postavah narave so nebesa rumene. Pa njegov tovarš je modreji in mu pobije izrek z besedami: Ne dosti še učeni brate, ti nisi še cele resnice razodel. Nebesa so rumene je res, pa nebesa so černe, je tudi res. Zakaj ondi vladajo modre postave in barva modrih postav je černo-rumena. Pa njegov tovarš jc modreji in mu izrek pobije. Pa enako je tudi ta premagan, pa ima veselje, de tudi zmagovavec osodi ne odide. Tako se osemnajst misel oglasi, pa ena pobije drugo in že za naprej se ve, de bo samo devetnajsta obveljala. Zadnji modrijan se vstopi med to-varše in razloči prepir z besedami: Preveč učeni bratje, zmota slepi perviga kot osem-najstiga. Jez pravim rečem in terdim: Reč, o kteri se govori, naj se pozna. Neznane pa so nam nebeške livade in o neznanih rečeh je naša naloga-molčanje.
Modrijan je razsodil, zakaj nobeniga mo-drejšiga ni bilo za njim in vsi so njegove besede poterdili. Tako bi se na zadnje tudi devetnajst slovanskih misel v eno koristno raztopilo."
Kar nas zadene, moramo reči, de smo s tem sostavkam popolnama edini, le o tretji omenjeni poti nekoliko dvomimo. Vidili smo namreč človeka majhne postave ki ga po novo vpeljani šegi in prestavi Rebernicki imenujemo, željno iz Save serkati. Pa to ga ni s slaven-skim duham navdalo, ampak mu jc le krepost podelilo, de je hitreje v Ljubljano prišel, kjer je še tisto uro zoper Slovence v „Gracarco" pisal.
Leto prejde in Radovedec verže šesto sker-hano sekiro in šesti par sterganih čevljev na zemljo. Ko pa pervi dan sedmiga leta pride, se poda zopet na pot in se poli, peha in trudi. Čez trideset dni, tedaj čez en mesec pride že tudi na konec svojiga popotovanja verh hruševiga drevesa, k čudotvorni hruški, na sedmo klopico.
Vsak, mislim, lahko ugane, kaj je zdaj Radovedec po tolkšnim trudu počel. Več ni on pisal in bral, vec ne mislil in delal, ampak vlegel se je na počivališe in je naglo , terdno, in sladko zaspal. Nebeško spanje! kdo bi mogel tebi tako nehvaležen biti, de bi te za nar boljšiga prijatla ne spoznal. Ti pelješ revniga in trudniga kmeta na tihi, pokojni prostor, kjer leže rumene zlate prešteva in grunte kupuje. Ti vzdigneš lačniga pesnika in ga ne neseš več nad prazne oblake, ampak k polnim mizam, kjer se rebula cedi in na obširnih krožčikih pečenka smeja,
Ti raztopiš terdo in pusto resnico v lahke prijetne domišlije in zopet domišljevavcu gole grintovce življenja kažeš. Tudi Radovedca si v srečen kraj pripeljalo in ga z veseljem obdalo. Na sladek smeh se mu usta in na ber-zen ples noge dcrže. On gleda po deklici in tamkej v kotu vgleda izvoljeno, lepo kot pomladni cvet in lahko, kakor sapica mlacniga juga. On ji podaja roko in ona se smehlja in dene svojo roko v njegovo. Urno se zasučeta zdaj po gladkim prostoru in gotova bi bila kot veter okrog letela, če bi bil le prostor nekoliko veči. Pa počivališe na hruški je bilo ožeji kot plesi še na šišmiških podeli. Plesavcu in plesavki tedaj kraja zmanjka in Radovedec in deklica padeta iz hruševiga verha v bližnje nebesa.
Ker je gotovo velika krivica, človeka v sreči nadlegovali, se ločimo tudi mi zdaj od slav-
niga šišmiševca in ga pustimo za nekoliko tednov al mescov se v nebesih radovati, slasti ker je zdaj pervi del te pripovedke, ki je bil nekoliko bolj učenim bravcam namenjen, končan.
Zdaj pa pridi, nebeško spanje! tudi na nas. Misli so kalne, oko mračno in roka vtrudena. Že je odbila deveta ura in mehka postelja je odgernjena in vabi v svoje naročje. ZBogam!
Jan. T..d..a.
Žcnitba Slavenov in posebno Rusov.
(Dalje.)
Zaročena sta pervo noč spala v prazni in po zimi nezakurjeni izbi. V postlji ni bilo druzega kakor slama z platnom zakrita. Eden od žlahte ali znancov je celo noč krog spav-nice zaročenih z nagim mečem dirjal, kterega so družka imenovali, ker je ženin svojega naj boljšega prijatla v ti namen zvolil. Po pervej noči so zaročena v kopvo peljali in ju potem v postlji z ajdovo kašo pogostili. Ko iz kopve stopita, so hmelj ali denarje vanju metali, kar se je tudi po poroki, in ko sta cerkev zapustila, zgodila. V izbi je ležal na mizi Kara vaj, okrogel, visok hleb z raznimi vpodobvami v sredi majhinih hlebčikov, malih kruhkov in drugih sladkarij. Mize so bile iz hrastovine, posode lesene, z medico napolnjene. Zaročena sta naj popred Ivaravaj po-kusila, ki je bil podoba zakonske zveze, potem so ju posadili v kak kot pod podobe svetnikov na žitno klasje in jima dali medice in ola piti.
Pokrivanje Kobošnika in Kikia (glavni kinč žensk) in peče in slovesnosti pri tej navadi so še iz starodavnih časov ostale. Nevesto spremljajo lovaršice in žlahtnice k poroki, las nima spletenih, ampak razčesani ji čez pleča mahaja. Po poroko peljejo nevesto pod cerkveno lopo, tam ji deviški kinč raz glave v-zamejo in iz razdeljenih las ji dve kiti sple-tejo, kterih poslednjo ji krog glave zavežejo in kobočnik vanjo vtaknejo. Potem jo zager-nejo in ženinu peljejo, ki jo pred oltarjem čaka. Drugi dan so kito slovesno odstrigli, in pri tem seje mlada nevesta, se ve de, grenko jokala. Stara cerkev je zaznamovala ženina z zlatim in nevesto z srebernim perstanom, ktera sta tudi zamenila v znamnje zaročenja sonca z luno, ktera poslednja je pervemu podložna. Pri poroki so jima krone na glavo postavili. Spremljevavci ženina so se boj ari imenovali, in spremljevavke neveste bojarinje. Kneza so tudi svati spremljevali. Ti so mu nevesto poiskali in se zavolj dote pogovorili. Od naj starših ženitvanj velkih vojvodov vemo, daje poljski kralj Kazimir v letu 1046 velkemu knezu Jaroslavu, kteremu je hčer v zakon dal, 800 mož za doto poslal. Ko se je Kazimir sam z Mario, sestro velkega kneza oženil, je dobil za doto mnogo srebernih in zlatih posod in drag kinč.
Navada je bila, de sta se nektere dni pred poroko ženin in nevesta postila, spovedala in sveto obhajilo prejela. Potem sta bila zaročena, na to sta šla k poroki z pričami, sta imela na glavi kroni, sta zamenjala perstana in v roci prižgani sveči deržala. Duhoven je molil, ženina in nevesto so krog oltarja peljali in jima iz kupe vina ali medice dali piti. Ženske so hmelj in laneno seme v cerkev metale govoreče: „0! vi sveti patroni! odver-nite od poročenih vsako zlo in oblite ju z vsim dobrim!" Babjoverni ljudje so na vsako stopnjo poročenih pazili in so iz tega na nju pri— hodno srečo ali nesrečo sklepali. Preden sta se v cerkev podala, so na vsako stopnjo gledali, ravno tako tudi na poti v cerkev. Ako jima je zaje ali stara žena nasproti prišla, ali če je ženin ali nevesta z levo nogo popred kakor z desno na cerkveni prag stopila, je to nesrečo pomenilo.
Natanjko niso ženitvanske navade Rusov iz prejšnjih stoletij popisane. Iz šestnajstega stoletja so le ženitvanja velkih knezov znane. Poročil jih je večidel sam metropolit. Ko je velki knez Jovan III. svojo ljubo naj mlajšo hčer Teodozio v letu 1500 knezu Cholinske-mu v zakon dal, je spremljalo kneza čez sto knezov in neizrečeno bojarov. Na obeh straneh sani velkih kneginj so peš šli višji vradniki. Viši dvornik Afanasjev je dirjal, obdan od petnajst mladih bojarov, iia žrebcu po noči krog spavnice ženina in neveste.
(^Daljc sledi.")