Ivan Langerholz
Šola lepega vedenja
7. P o s 1 a v 1 j a n ] e.1
»r ojdi prej, nego ti bodo vrata pokazali!« Tako so nas učili doma in s tem hoteli povedati, naj bo obisk redno k r a t e k. Predcn pa odideš, se moraš vselej in povsod lepo posloviti. Povsod, pravimo; tudi v hiši, kjer si čisto domač. In lepo posloviti. Tudi v hiši, kjer si večkrat na obisku, ne smeš prodajati ob slovesu nikakih budalosti. Do-mači navadno nič ne rečejo, če je kdo ob slovesu neslam, a mislijo si svoje; sodijo te, pa ta sodba ni zate ugodna. Ko bi ti jo povedali, bi te moralo biti zelo sram.
Ljudje imajo navado, da radi gostu branijo, čc hoče oditi: »Nikar še ne hodi! Saj se ti še nič ne mudi.« Tako govore pač iz vljudnosti. Ti pa nikar ne odgovarjaj kakor Tone z Ostrega vrha: »Kaj pa vi veste? Mudi se mi, mudi. Pa še kako!« Lepo mirno povej: »Ne zamerite (ali: oprostite!), doma so rckli, naj se kmalu vrncm.« Nato dej lepo prijazno: »Z Bogom!« ali »Lahko noč!« pa pojdi. Tudi roko smeš podati v slovo (samo snažna naj bo!). Ko boš pa odšel, bodo domači rekli: »Ubogati zna in vlju-den je!«
Kak otrok pride v tujo hišo, opravi svoje naro-čilo, potem pa — oh, kako neroden! Klobuk vrti med prsti, gleda po sobi, molči, nazadnjc pa že ne ve, kaj naj počne.   Tak je Miha Muha... Ko opraviš svoje
1 Glej letnik 19231
—     3 . b
naročilo, se zlasti pri imenitnejših ljudeh primerno prikloni — da le nekoliko upogneš glavo in gornji del života, pa bo dosti — in reci: »Z Bogom!« Lahko tudi pristaviš: »Z Bogom gospa, gospodična, gospod župnik, gospod učitelj, gospod zdravnik! — Z Bogom, gospod načelnik!« ali kar je že tisti, od kogar se po-slavljaš. In vsi bomo tvojo čast »na glas trobili«, kakor bi bil dejal rajnki pesnik Prešeren.
Silno mučno je, če morajo kdaj tuji ljudje iz otroka vleči: »No, kaj bi pa še rad?« in podobno. Nazadnje bi mu morali pa še povedati: »Zdaj pa pojdi!« Ne, ne tako! Opravi, kar moraš opraviti, pa idi!
Slab omikanec se izkaže, kdor jo iz tuje hiše kar pobere, ne da bi komurkoli povedal, da grc. Ponckod pravijo: »Po francosko se je poslovil.« Za-kaj tako pravijo, morajo že vedeti; lepo pa gotovo ni, ampak nerodno, mučno. Kaj, čc bi bilo v tisti hiši takrat pokradeno, če bi se bila razbila kaka dragocena reč? Vsi bodo na tihem tcbe dolžili, če si prav nedolžen. In če bi tudi ne, tako slovo ne sme priti nikomur v navado.
Kadar se pa posloviš zunaj na cesti, pa ne po-zabi na klobuk! Odkrij se lepo, prikloni se in vošči, kakor smo žc omenili: »Z Bogom!« ali »Lahko ooč!« Marsikdo tudi reče: »Na svidenje!« — »Zdravi osta-nite!« ali podobno. Stori tako, pa boš zapustil po-vsod dober vtis.
In mirno pojdi od človeka, ki si sc od njega poslovil. Mirno! Otrokom treba to šc posebno po-udariti. Samo življenje vas je. Najrajši bi naredili vse skokoma. Toda, bodi živahen v igri, a miren, dostojen v družbi!
4    —
'           Lepo je, čc stc veseli in zdravi. Bog vam ohrani
ljubo zdravje! A vse, kar je prav. Tudi živahnost mora imeti svojc meje. Torej, da sc lepo poslovimo! Vsem in vsakemu posebe zakličem: »Z Bogom, pri-jateljčki dragi!   Zdravi ostanite in pridni boditc!«
»Z Bogom, gospod učitelj lcpega vedenjaU pra-vite.                                                                              ^M
Vidite, tako je pravl                                            ^M