Stev. 37. V Ljubljani, v sredo 12. septembra 1917. Leto IV. Sovražnik je vedno Iznova naskakoval skalnati hrib sv. Gabrijela, ki je padel opetovano v njegove roke, a naša slave polna pehota ga je zavzela nazaj. Boj se je vršil z največjo besnostjo in živahnostjo. Humoreske in satire. vil. Vladimir Azov: Iz pravljice dobrega Strička. Otroci so obstopili Dobrega Strička in ga začeli nadlegovati: „Striček, povej nam pravljico!" „Kakšno pravljico hočete?" — je rekel končno striček, ko je videl, da se brez pravljice otrok ne iznebi. »Simbolično! — je zaklical del otrok. »Politično!" — je vikal drug del otrok. »Dobro," — je proglasil Dobri Striček, — »povem vam simbolično in politično pravljico o prebrisanem popu in ubogem mužiku. Bilo, ni bilo. Živel je na svetu mužik, ubog, zelo ubog, in otrok je imel cel kup. In vsi so živeli v eni sami sobici. V njej je bilo tesno, težko — niti oddihniti se nisi mogel. Mučil se je mužik, mučil, ubijal se je mužik, se prebijal. Končno je šel k — popu. »Tako torej," — je dejal in si gladil dolgo brado, — »praviš torej, da ti je tesno?" »Res, batjuška, tesno, že tako tesno, da se ne morem niti obrniti. To ni izba — to je stražnica. Naravnost povedano. Bog mi odpusti, to je pasja koliba!" Tako, tako!" je rekel pop. — »R kako, kure imaš, ljubi sinko?" »Imam, za dve gnezdi," — je dejal mužik. — »Rmpak kakšne so te kure: toliko, da je še možno imenovati jih kure." »Tako torej," — je prekinil mužika pop, — »ljubi sinko, pusti jih v izbo, naj žive tam!" Tako je rekel pop in odšel k svoji popadji. Praskal se je mužik za ušesi, praskal — ničesar ni razumel. Bo li v izbi zrak lažji, če spusti kure vanjo? — Toda kaj bi razmišljal — pop že ve, kar pove. Spustil je torej kure v sobico. In tako je bilo v izbi še huje, še tesneje. Tako težek zrak je bil, da je naravnost grabil za grlo — kakor bi te kdo davil. Odločil se je mužik in šel iznova k popu. »Nu, kako pa kaj, mili sinko? Se ti li lažje živi, odkar si spustil kure v izbo?" »Kakopak, batjuška, lažje! Bilo je že prej nad moje sile, a zdaj je naravnost neznosno — človek bi najrajši kar legel in umrl." „ln kako pa, prašiča imaš?" — je vprašal pop. ,,Prašička imam," -r- je rekel mužik. ,,ftmpak kakšen prašič je neki to, ki se jedva imenuje prase. Kosti in koža !" „Tako, tako," — je dejal pop in si gladil brado. — ,,Pa spusti torej še prase v izbo." Tako je dejal in šel po svojih opravkih. ,,Kaj pomeni to? ftli me ima menda pop za norca?" — je razmišljal mužik. Toda neumestno je soditi. Pop ve, kaj govori — spustil je torej še prase v izbo. In v izbi je bilo odtlej kakor v kasni jami. Ne le, da se ni bilo možno obrniti, niti leči ni bilo več nikamor. In kar se tiče zraka, o tem bolje nič govoriti. Prišel je k mužiku v neki zadevi starosta in — omedlel. Kar tako za noge so ga potegnili iz izbe na sveži zrak. Šel je mužik tretjič k popu. „No, kako pa kaj, ljubi sinko?" — je vprašal pop. ,,Se ti li živi lažje, odkar si spustil pujska v sobico ?" »I, kako lažje, prečastiti!" — je za-ječal mužik. — »Naravnost povedano, v hlevu je lažje. Tako mi je že težko, tako težko, da . . . Otroci vekajo, žena tuli. To je Sodoma, Bog mi grehe odpusti, a ne izba." »Tako, tako," — je dejal pop. — »In kaj pa, kravo imaš, ljubi sinko, kravo imaš?" »Imam," — je rekel mužik. — »Saj smo le od krave živi! Toda kakšna je ta krava! Drugje ovca več potegne. Le toliko, da se krava še lahko imenuje." »Tak torej spusti tudi kravo v izbo!" — je dejal pop. »Prevzvišenost! ..." je zajavkal mužik. Toda popu že ni bilo sledu več. Prišel je mužik domov in razmišljal pol dne. Saj mi krava morda še otroke poleži! — Toda nespodobno je bilo dolgo razmiljati. Pop ve, kaj govori! In mužik je spustil v izbo še kravico. Kričale so ženske, kričali otroki, da bi se skoro raztrgali. Mužik se je krotil, krotil — naposled pa je začel kričati tudi mužik. Takole živeti je naravnost nemogoče. To je že bolje vreči vrv okoli klina in — — Mužik je stekel k popu. »Prevzvišenost! Batjuška! obesim se! Ne morem več ..." »Tako, tako," je rekel pop. »Tako težko, praviš, se ti že živi?" »Tako težko že, batjuška, tako obupno, batjuška — —" »Dobro!" — je rekel pop. — »Tak torej spusti kure iz izbe!" Mužik je spustil kure na dvorišče. In takoj kakor bi mu bilo majčkeno lažje. Čisto majčkeno. In šel je zopet k popu. »No, kako pa, mili sinko," — je vprašal pop, — »ti je li odleglo, ker si spustil kure na dvorišče?" »Majčkeno je že odleglo," — je rekel mužik. »Nu, torej pa spusti še prase!" In mužik je spustil prase na dvorišče. In takoj je postalo v izbi prostorneje in dihalo se je svobodneje. Razveselile so se ženske, oživeli so otroci, sam mužik je postal boljše volje. Z lehkim srcem je šel k popu. „Nu, mili sinko," je vprašal pop, — »bolje ti je, kaj ne, odkar si spustil prase na dvorišče?" stran 430 TEDENSKE SLIKE štev. 37 Iz Mezopotamije: Trdnjavski stolpi arabskega mesta Mosula, ki so ga vzeli Angleži. S sinajske fronte: Vojna turška železnica pri Gazi, Ki spaja važne strategične točke. „Mikake primere," — je odgovoril rnužik. „Takole je mogoče vsaj živeti. Človek more vsaj svoje noge iztegniti. Da, tudi zrak je že dosti boljši." „Nu, pa poženi torej še kravo iz izbe!" — je rekel pop. Mužik je izgnal kravo in izba je bila kakor dvakrat tako velika. Človek se ima kje razkoračiti, in vzduh v sobici je lehak. To že ni več ona stara, tesna izba, nego naravnost prostoren dom. Mužik je naložil poln košek jajec, nasul četrtko piče in šel k popu. „rSu, kaj pa, dragec moj," — je rekel pop in spreje darove, — „ti je li zopet lažje, odkar si izgnal kravo na dvorišče?" „Qospod!" je vzkliknil mužik navdušeno, — „tako lepo je zdaj v izbi, tako prostorno! In vzduh je tako lehak — kakor v kupčevem domu. Vse svoje življenje ne pozabim tvoje milosti, batjuška ..." Dobri striček je dovršil. „Razumemo! je klical del otrok. — „To pomeni, da ni treba nobenih reforem." „Tudi mi razumemo!" — je izjavljal drugi del otrok. — „To pomenja, da namesto reforem zadošča zmanjšati pritisk." Na dvorih treh vladarjev. " Kraljevska visokost infantka Marija Evlalija, princesa burbonska, soproga princa Antona Orleanskega, rojena 1. 1864., je napisala obširno knjigo svojih spominov. Listi so prinesli nekaj odlomkov iz te knjige. Naj navedemo še mi tri točke iz teh zanimivih, čeprav morda osebnih in zato ne čisto zanesljivih spominov. Bila sem silno radovedna, seznaniti se s cesarjem Viljemom. Niti poprej niti kasneje nisem poznala vladarja, ki bi napravil name toli močnega vtiska kakor nemški cesar. Ko sem se sešla ž njim prvič, sem občutila takoj njegovo izredno močno osebnost, veliko energijo, najostrejšo inteligenco in prikupno ljubeznivost. Ko sem prišla prvič v berlinsko rezidenco, sem bila presenečena od čisto v oči bodečega reda in resnosti, ki obvladuje grad. Pravili so mi, da se cesar briga za vse in da se mu mora poročati tudi o najmanjši ničnosti..." „Car Nikolaj je ljubezniv in skromen ter stopa v avdijenčno dvorano z istim otroškim nasmeiiom in z isto neprisiljenostjo, s katero prihaja v sobo svojih otrok. V njegovih očeh žari vsa njegova čista duša... Ne mara vladarskega pompa, niti uniforem in razkazovanja vladarske moči. Posveča se docela rodbini, in lep prizor je, kadar se igra s svojimi otroki, pozabljaje na vse, ko se bavi ž njimi kakor vsak ljubeč papaček iz meščanskih krogov ter se zanima za vsak njih napredek v učenju in vedenju. Po zaslugi jih hvali ali graja. Večkrat se trdi, da car in carica večno trepetata za svoje življenje. Tega, naravnost povedano, ne morem verjeti. Imela sem vtisk, da živita pač kakor vojaka, navajena vedne nevarnosti, a mirno, brez razburjanja in skrbi." „Kakor sin edine hčeri Ludovika Filipa francoskega, je kralj Ferdinand bolgarski moj bratranec. Poznala sem ga, še predno je bil pozvan na bolgarski prestol in sicer jako dobro, Vedno sva se izborno razumela. Napravil je iz svoje države kar je danes, se bavil temeljito z odpravo nedostatkov, za razširjenje trgovine je storil vse, kar je bilo Bolgariji na korist. Smatram ga za enega najbolj duševno prebujenih monarhov v Evropi . . . Ima jasen pogled, pronicav razum in ve vselej povsem bistro, kaj se ima storiti in česa ne. Ta mož ni le kralj po imenu, nego tudi po dejanjih in je poln zanimanja. Uloga, ki jo bo še igral v zgodovini Evrope bode zelo pomembna . Princesa je napisala te spomine seveda že pred vojno. Dogodki zadnjih let kažejo, da je vse tri dobro študirala in vobče prav sodila. Papir. (Glej slike str. 434 in 435.) Kakor v vsem, je prinesel vojni vihar tudi nedostatek papirja, tega dokumenta ljudske kulture in napredka. Brez papirja bi bila nemogoča splošna omika, čitanje in pisanje bi postalo redka umetnost, dopisovanje nemogoče. Ne moremo si misliti uradov brez papirja, sveta brez tiskaren. In vendar je živelo človeštvo tisočletja brez papirja ter je vendarle imelo brez papirja že krasno literaturo in visoko kulturo. Seveda je bila ta literatura pristopna le redkim srečnim znalcem čitanja in je bila zato kultura le dragocen privilegij najvišjih in najbogatejših slojev. Že v starih egipčanskih piramidah sa našli preparirane liste rastline papyros, ki štev. 37 TEDENSKE SLIKE Stran 431 Iz Bangkoka, glavnega mesta siamskega: Tri pagode — svetišča budhistične vere, spodaj na desni plavajoče hišice in luka čolnov. (Glej članek str. 432) SO bile poslikane s figurami, predstavlja-jočimi pismenke in cele besede. Pravi izumitelji papirja so bili Kitajci, ki so imeli okoli leta 123. pred Kristusom že svoj časopis „Ši". Izdajal ga je kitajski minister Tsaihin in je bil papir narejen iz vlaken drevesa „brGUSSonelia papyri-fera" in bambusove tvarine. Okoli 1. 151. po Kristusu so Samarkandci začeli delati papir iz prediva, leta 784. je nastala papirnica v Bagdadu, kjer je bilo središče takratne azijske kulture, ki je mogočno cvetela do 15 veka. Tudi Damask je imel v 10. veku veliko papirnico. V Evropo so zanesli papir šele Mauri, ki so se razširili najprej po^ vsem nabrežju severne Afrike in tudi v Španijo okoli 1. 1154. Tudi Arabci so izdelovali papir in sicer iz cunj, ki so jih zbirali, sortirali, jih pustili namakati se in jiii kuhali, trgali, mleli in cufali s posebnimi mlinskimi kamni, ki so jih gnali z vodno silo. Nastalo maso so precejali in pustili teči m^d valjarji. Iz stisnjene in posušene mase je nastal papir. Ta način izdelovanja se je v svojem bistvu ohranil do danes. Okoli leta 1200 je bilo v Fezu okoli 200 papirnih mlinov. Papir je bil že v raznih barvah in tudi že škrobljen. Iznajdbo So po evropskih samostanih po-polnili, z napredkom tehnike se je seveda finost papirja dvigala. Danes je produkcija papirja po vsem svetu ogromna, ker papir potrebujemo pri vsakem koraku. 70 odstotkov papirja na svetu se porabi za tiskovine, 10 odstotkov za dopisovanje, ostanek za zavijanje in druge svrhe. Po statistiki pripada na glavo vsakega Američana po 8 kg papirja na leto, v Angliji po 6 kg, v Nemčiji po 5 kg, v Italiji po 1"5 kg, v Avstro-Ogrski 4 kg in v Franciji po 3 kg na glavo na leto. Največ papirnic je v Nemčiji, ki papir seveda izvaža; nato slede glede števila papirnic Sev. Amerika, Francija, Anglija, Av-stro-Ogrska, Italija, Španija, Rusija, Švedska, Belgija in Nizozemska. Nemčija pa izdeluje sama četrt vsega papirja na svetu. Zakaj je torej toliko pomanjkanje papirja? Ker je dobivala Evropa surovine za papir (cunje, slamo i. dr.) v velikih masah iz tujine, ki nam je zdaj zaprta, ker je mnogo papirnic uničenih, ogromno delavcev mobiliziranih in pa ker se zaradi vojne uporabi vsak dan izredne mase papirja za razne izkaznice (krušne, mesne i. dr.) legitimacije i. dr. V zadnji vasi porabljajo danes papir za razne krušnice, močnice i. dr. Zato je cena papirja vedno višja. Razni listi izhajajo še vedno po nepotrebnem vsak dan v velikem in debelem obsegu, tako da za druge liste ne ostaja dovolj papirja. S koncem vojne nastane pač tudi v papirni obrti zopet olajšava in pocenitev. Siam — najnovejši sovražnik. (Glej slike na str. 431, 432 in 433.) Kraljestvo Siam se zove po siamski »Muang Thai", t. j. država svobodnih. Kraljestvo v vzhodnojužni Aziji meji na francosko Indokino in na angleško Vzhodnjo Indijo ter sega proti jugu do polotoka Ma-laga. Meri okoli 634.000 km^. Anglija in Francija imata na Siam velik vpliv, zato sta ga tudi prisilila k udeležbi pri vojni proti Nemčiji. Siam pa more podpirati ^ antanto le z materijalom in z živili. Vlado vodi ministrstvo do desetih članov. Državni zbor zastopa državni svet 55 članov za posvetovanje o zakonih. Toda kraljestvo je pravzaprav absolutistično ter vlada sedanja dinastija že od leta 1782. Siam razpada v 41 provinc z gubernatorji. Uvedena je splošna vojna dolžnost, toda v mirni dobi imajo le milico in v času mobilizacije 15.000 mož ter okoli ; 000 mornarjev. Prebivalcev šteje Siam okoli 6 500.000 oseb, med temi le dva milijona pravih Siamcev, blizu 2 milijona Kitajcev, ostali so Birmanci, Malajci, Kambočani, Anamiti, Japonci, Nemci in drugi. Siamci so mongolskega plemena; majhni so, rjavopolti, krepki, zelo inteligentni, a nedelavni. Težka dela opravljajo večinoma kitajski kuliji. Kraljestvo je zelo bogato zlata, bakra, svinca, železa, cina, premoga, lesa, raznih smol, zlasti pa riža, popra, cukra, cimeta, tobaka, kave, bombaža, in drugega. Gozdovi so ogromni in premogovniki sila izdatni. Tudi živinoreja je ugodna. Bogataši in velikaši imajo po več žen; reveži pa le po eno. V rodbini je žena spoštovana. Radi se zabavajo z godbo, borbami petelinov, z dirkami psov in z raznimi igrami. Tudi gledišče zelo ljubijo. Po veri so budhisti. Njihovi templji so krasni, umetniški, njih kipi pokriti z zlatom in biseri. Cerkve so zelo bogate. Glavno mesto je Bangkok, ki šteje nad 500.000 prebiva'cev, leži na obeh bregovih reke Menam ter je prepreženo s kanali, torej je slično Benetkam. Kraljevska palača, javna poslopja, pagode (svetišča) s svojimi „pračedi", šilastimi, krasno pozlačenimi slolpi, poslopja tujih konzulov in trgovcev so zidana; vse ostale hiše so postavljene na kolih ali plavajo na plavih iz bambusa. Mesto Rahang na reki Meping, je trgovsko prav živahno. Siamski kralj ima naslov »gospod belega slona". Siamci cenijo bele slone kakor nekdaj Egipčani bika Apisa. Toda sloni niso beli, nego bledo rdečkasto-rujavi. Državni prapor je rdeč z belim slonom. Japonci so Siamcem zelo sebični prijatelji, zato jih »ščitijo" pred nemškim vplivom, ki se je zadnja leta zlasti raztezal na trgovino z rudninami in živili. Dr. Ivan L.: Stepka in Dore. Dopis sestre Seltne: Prečitala sem vašo knjigo o „Doretu"* in se z radostjo spomnila vseh onih dni, ki sem jih preživela s tem dobrim dečkom. Sedaj gre že druga pomlad preko onega malega groba. Na grobu rastejo rože tako hrepeneče, tako nadepolne. Njih duh je opojen in po vročih pomladnih dneh so tam skrivnosti polni večeri. Ob vznožju je zrasla bela lilija in njen čisti kelih dehti proti nebeškim žarkom. Vse sanja tam, kakor ona dolenjska bajka — tako žalostna, tako lepa in tako resnična. Kakor iz rožnega grma rastejo nove in nove rože, tako je bilo s tem mladim življenjem. Obdajalo ga je toliko resnih povesti, da bi bila bajka * Izdal in založil A. Pesek v Ljubljani 1917. Lično vezana, krasno ilustrirana knjiga stane 2-50 K ter se dobiva po knjigarnati in v našem upravništvu. Opomba ured. stran 432 TEDENSKE SLIKE štev. 37 Siamski prestolonaslednik v prekrasni z biseri obšiti obleki. Iz Siama: Tipičen razgledni stolp v Bangkoku, vzor siamske stavbene umetnosti. Na dvorišču kraljevske palače v Bangkoku. med njimi izgi ila, ako bi jih bili obenem ž njo pripovedovali. Zato se nisem čudila, da ste izpustili »povest o Stepki"-- In vendar je ta povest morebiti najlepša med onimi, ki so se tisti čas do-ga ale v naši bolnici. Zapomnila sem si nekaj teh povesti; toda povest o Stepki je v tako ozki zvezi z Doretom, da se mi je zdela, kakor izpuščeno poglavje; zato jo vam pošiljam. Kdor je čital „Do-reta" jo bo razumel.--" Prejel sem to pismo v Grubiešovu, ko se je že bližalo vroče poletje. Povest o Stepki mi je tako ugajala, da sem naprosil sestro Selmo, naj načrta še druge povesti iz onega časa. Toda ta povest je bila pisana z ljubeznijo — zato je morebiti lepša od drugih. Podajam jo takOi kakor sem jo prejel. Povest o Stepki. V zgodnjih pomladanskih dneh je prišel v bolnico slep vojak: rekli so mu Stepka. Bil je dolg, suh človek, slabotnega telesa in nenavadno molčeč. Toda kadar je izpregovoril, je padla njegova beseda kakor od nekod daleč iz globo-čin, da so vsi drugi umolknili in pomislili. Spočetka je bilo vsem težko gledati njegovo bledo, oslepelo obličje: dve globoki, črni, mrtvi jami sta ležali pod čelom, kjer so nekoč sijale jasne modre oči. Zdajpazdaj je zatrepetalo v njih, kakor da se bodo trepalnice odprle in bo slepec iz-pregledal. Toda to se je samo zdelo za trenutek, ko se je pojavila misel na slepče-vem obrazu. Počasi smo se privadili njegovemu licu: ni bilo več lepo: sledovi bolečin so se kazali povsod; trpke poteze sio se zarezale globoko v kožo in so ostale skoraj neiz-premenijive. Le včasih se je zdelo, da se nekje za temi potezami pojavlja čuden smeh: kadar se je slepec posmejal, je bilo, kakor da se je oglasil od nekod bolesten vzklik. Vojaki so slepca zelo ljubili in so se radi pogovarjali ž njim. Toda on ni ljubil vseh vojakov: sovražil je lahkomiselne ljudi in kadar je čul neumne besede, je mahnil s palico po zraku. Poznal je ljudi po glasu in zdelo se je, da po glasu prečenja njih duševno vrednost. Posedal je o toplih dneh na vrtu in je imel obraz obrnjen proti solncu, tako da so njegovi žarki padali naravnost v njegove temne slepe kotline. Toda vrt mu je bil premajhen, hotel je ven na polje, posebno, ko je začutili da sije zunaj zidovja široka nova pomlad. Dore je živel takrat v kuhinji in se je malo zanimal za slepca, skoraj se ga je bal. Toda slepec je kmalu začutil, da je otrok v bolnici in je klical Doreta k sebi. Dore se mu je približal, in Stepka ga je božal po glavi, govoril je ž njim o očetu in se mu je s časom tako prikupil, da sta postala najboljša prijatelja. Nam je bilo težko zaradi Stepke, kajti čutili smo vsi, kako si želi ven na polje — a nikogar ni bilo, ki bi šel ž njim. Zgodilo se je, da je obšlo slepca tako hrepenenje po solnčni luči, da je popolnoma premagalo njegovo mirnost: postal je nestrpen, pestil je roke, obraz se mu je krčil v bolestnem izrazu in iz onih groznih slepih kotlin so lile solze. „Solnca hočem, solnca! Pe-Ijite me na solnce! Jaz hočem ven, moram, moram, srce mi poči . , ." Taki trenotki so se v pomladnih dneh bolj in bolj ponavljali, zato nam je bilo prijetno, da si je Stepka pridobil Doretovo zaupanje, kajti tako je Dore postal Stepkov vodnik. Otroško udano je podal Stepka Doretu palico, ki se je zanjo držal. Tako sta odšla po ulicah počasi naprej proti predmestju in od tam na polje. Ljudje so se ozirali za njima, toda Doreta to ni motilo: opozarjal je Stepko na vse, kar se je godilo na ulici. Zato sta večkrat obstala: Dore je gledal in razlagal Stepki, kaj pomeni ta ali oni ropot, ki je slepca opozarjal na dogodke. Zato sta rabila včasih celo popoldne za sprehod in sta se vračala šele zvečer. Stepka je bil Doretu zelo hvaležen: iskal je pogosto besedi, s katerimi bi se mu zahvalil. Toda navadno je obmolknil, predno je povedal to, kar je hotel. Dore je vse to dobro razumel, zato li hotel od Stepke sprejeti nikakega daru, niti zahvale, sam bi bil rad vse storil za Stepko, samo da bi ga bil razveselil. Slepcu je bilo najbolj žal, da ne vidi Doreta. „Rad bi te videl, rad bi poznal, da bi vedel, kakšen si," mu je govoril; „ampak če te popišem, boš videl, da sem skoraj popolnoma uganil." In je začel popisovati Doreta tako, da se je Dore čudil, kako more slepec vse tako dobro vedeti; v slepčevih besedah je videl samega sebe, kakor da bi se v zrcalo pogledal. ,3og ti bo dal srečo, Dore," je govoril Stepka s tresočim glasom, „Bog povrne vse, česar ljudje ne morejo poplačati. O, da bi še mnogo lepega videl v življenju 1 Življenje, Dore, je čudovito lepo, a ljudje ga ne vidijo. Dore, ljudje so slepci z odprtimi očmi. Koliko je na svetu lepega, pravega in resničnega, — in ljudje ne vidijo. A mogoče, Bog mi greh odpusti — ne vidijo zaradi tega, ker imajo oči, kajti tudi meni se zdi, da vidim vse to šele sedaj, ko sem slep." Tako je govoril Stepka Doretu, ko sta stopala iz predmestja po cesti proti polju. Dore je premišljal Stepkove besede in jih ni mogel razumeti. Naenkrat je Stepka stegnil roke in obrnil obraz proti solncu. „Solnce, Dore, solnce!" je vzkliknil in je obstal. Dore je spustil slepčevo roko in je pogledal proti solncu. Čudil se je, zakaj je Stepka naenkrat začutil solnce. „Vidiš solnce, Dore, vidiš?" je spraševal Stepka. „Vidim," je odgovoril Dore, „ampak v solnce ne morem gledati.' (Konec prih.) štev. 37 TEDENSKE SLIKE Stran 433 Kralj siamski Varjiravudth v svoji (evropski) uniformi. Siamska princesa na prestolu, posuta z biseri. Usmilite se vdov in sirot padlih junakov! Kraljica siamska v toaleti po evropskem vzoru in z redovi na prsih. Sladkovodni akvarij. (Konec.) Mi smo, i»" » E< 2.2.3 < » 3 n n o = Za maske = nove in stare, kupi vsako množino tvrdka Ljubljanska industrija probkovih zamaškov JELAČIN & KO. LJUBLJANA Odlikovan na razstavi v Radovljici leta 1904 s častno diplomo in svetinjo I. vrste. BRIN3EVEC. HRUŠEVEC — In SLIVOVKO najfinejše vrste, posebno priporočljivo proti kužnim boleznim, se dobi pri Gabrijelu Eržen, Zapuže pošta Begunje pri Lescah, Kranjsko. Cene zmerne. Za pristnost se jamči. Suhe sobe, črno in rdečo deteljo, icumno, janež repno, liorenjevo, razna trava in druga domača semena, prazne vreče Icaltor tudi vse vrste pridelkov kupuje SEVER & URBANČIČ, - Ljubljana. Wolfova ulica 12. - Potrdila istovetnosti izvršene po najnovejšem predpisu dobe občine v tiskarni Dras- Hribarja v Ljubljani, Dunajska c. 9 Šampanjske zamašite, rabljene, ne strte, plačam 70 Vinarjev kos. Rabljene za-maške steklenic 6 kron za kilo. Te vrste prevzamem po povzetju in ni treba poprej povprašati. Kupim nove zamaške po vzorcih za najvišje cene. KASZiRER EMIL, Budapest, VII., Alpar-utsalO. neben Garay-t6r. IVAN DAX in SIN Ljubljana, Dunajska cesta 17 prlporoia svolo bogato zalogo Šivalnih strojev, koles, pisalnih strojev in :: strojev za pletenje (Strickmaschinen) :: Brezplačen ep ^ Zahtevajte pouk v ve- ^^/\ ABSfTTSte. cenik, ki ga zenju ,/^SS^ dobite brezplačno in poštnine Tovarna v Lincu usta-novlj. 1867. prosto. Zalosa pohištva VIDO BRATOVŽ Stari trs 5 UUBUANA Kmetska posojilnica a i r. z. z n. z. obrestuje hranilne vlose po Hranilnih vlog triindvajset milijonov. Popolnoma varno 4 Ljubljanske okolice _ v LJubljani : O brez vsakršnega odbitka. naložen denar. Rezervni zaklad : Milijon kron. stran 440 TEDENSKE SLIKE štev. 37 \ SANATORIUM • EMONA /i Ji ZA-NOTRANJE -IN-KIRURGICNE -BOLEZNI. I -PORODrsDSNnCA. i7LtJUBLtJANA-KOMENgKEGA-ULicA-4 |/ sef-zc