DR. DRAGAN ŠANDA: Obrisreforme sloveuskih srednjih in meščanskih šol Ni je Slovencem važnejše naloge nego čuvati svojo kulturo; zakaj bodočnobt Slovencev je kulturna, ali je po človeškem preudarku sploh ni. Ta pa je pri danih nam predpogojih lahko tako sijajna, da bo kakor meteor žarela vsemu jugoslovanskemu ozemlju in še daleč naokolo slovan-skim bratom in sosedom. Stvarne fundamentalne p^edpogoje je priroda, drugim skopa, nam Slovencem vrgla v naročje: prirojene talente in domovino na križišču kultur, sredi toka življenja; druge pa, kulturno samoodiočbo in zanjo potrebno politiško avtonomijo, ki še in vedno varuje temelje skupne jugoslovanske države, s: muramo zagotoviti, sicer zamremo, bratom, namftnu in sebi v nepovratno škodo; zakaj umrli kot tiarod nikoli ne bomo, tako uči zgodovina in psihologija. Pri dani kulturni samoodločbi pa je najsilnejši vir kulture za nas tem namenom primerno šolstvo; in rekel bi, da trenutno, razen politiških, vsa druga vprašanja stoje v ozadju, ker šolstvo je, ki napaja vse studence kulturnega življenja. Ako hočemo z reformo šolstva doseči ta svoj narodni namen, se moramo pri preastroju nujno držati sledečih vodilnih iu, čel: 1.) Postaviti se nam je na absolutno izvennemško stališče, kakor da sploh nismo nikoli poznali nemških in avstrijskih šolskih tipov, ki so bili prikrojeni tujemu duhu in tujim kulturnim smotrom. — Tega ni mogoče dovolj naglasiti: avstrijski modeli vseh vrst morajo povsem izginiti iz naših predstav, ko snujemo lastno šolstvo, sicer nam ne vzraste iz slovenske narodne ideje, ampak bo podtaknjeno dete. — Šele ko so temelji zgradbe dani, ne bomo prezrli nemških izkušenj pri _ podrobnem dograjevanju, ako se nam baš zazdijo koristne. S tem v zvezi je 2.) drugo načelo: Naše šolstvo naj vzide iz specifično slovenske duševnosti, t. j. bodi primerno slovenskemu narodnemu značaju, slovenskim zmožnostim, slovenskim potrebam, tradicijam in narodnim idealom, ki pa se ne krijejo s hrvatskimi in srbskimi. Naše šolstvo mora zasledovati povsem druge smernice nego ono na bratskem srbskem in deloma hrvatskem ozemlju, ker je celotni značaj narodov različen. 3.) Šolstvo mora postati o r g a n i čna enota od ljudskih šol do vseučiliških, t. j. posamezne stopnje naj bodo udje enega telesa, ki se dopolnjujejo, katerih ni eden ni odveč, še manj da bi si nasprotovali. To zadeva ne le učne snovi, nego tudi osobje. Nepotrebne rozge odpadejo, orjaški duh novega časa zahteva nove snovi in smeri in ne dopušča tratiti dragocenega življenja z zastarelostmi. Na drugi strani mora država imeti možnost, da premeri duševne sile svojih državljanov: to pa je le mogoče, ako so ti čimbolj po enotni poti in na enak višek izobraženi, ako se čimbolj omejuje raz- cepljevanje, kolikor ga imperativno nc zahtevajo razmere, in čimbolj pregledno usmerjeno teko kulturni tokovi. 4.) Uspešna zgradba šolstva je mogoča le na podlagi p r e g 1 e d a smernic in pridobitev svetovnega šolstva. Anglija, Francija, Amerika, Skandinavske države, celo Madžarska nudijo izkušnje zanimivih pedagoških poizkusov, in dokler ne bomo preučevali v svetovnih državah samih na licu mesta njih šolstva, bo naše preustrojevanje brez svetovnega merila, ki je kakor za našo literaturo in umetnost tako za upravo edLni kažipot resničnih vrednot. Iz takih premišljevanj in namenov sem dospel do sledečih zaključnih predlogov za preustroj nestrokovnega srednjega šolstva, ki jih najprej podajam v celoti z njih učnimi redi — ti slednji so zanje po možnostih, ki jih dajejo, najboljši preizkusni kamen — in hočem nato oboje podrobneje utemeljiti v splošnih načelih in posameznostih. Ti predlogi so: 1.) Naše zdajšnje srednje šole, gimnazije in realke itd. naj se z opustitvijo grščine, prelijejo venoenotnosredn j o š o 1 o, ki izenači enostranosti obeh tipov in omogoča v ravni vrsti nerazcepljen organičen razvoj od ljudskega šolstva do vseučilišča. 2.) Ta enotno preustrojena srednja šola naj obstaja iz organično nadaljujočih se 3 stopenj, in sicer najprej a) iz 3 razredne s p o d nj e stopnje realnega značaja s francoščino brez latinščine (n o r m a 1 k e imenovane), ki oi s 4. razredom ljudskih šol, poučevanim v primernem obsegu doslejšnjega 1. razreda realk (glej predlog 4), odgovarjala po večjem spodnji realki; b) nadalje iz 3 razredne sredn j e stopnje humanističnega značaja z latinščino in francoščino (ki jo lahko imenujemo po klasičnem vzoru Aristotelovih šol 1 i c e j e); c) slednjič iz 2 r a z r. v i š j e g i mn a z i j e z angleščino, ki se d e 1 i n a istem zavodu fakultativno na h um a n i s t i č n o stran z nadaljevanjem lalinščine ali na r e a 1 n o stran z opisno geometrijo brez latinščine. Ta višja stopnja pripravlja na vseučilišče in tehniko. . 3.) Meščanske š o 1 e naj se preosnujejo v piej imenovane (predlog 2a) normalke, t. j. 3 razredne spodnje g i m n a z i j e realnega značaja. Ustanovijo naj se p o vseh lažjedostopnih centralnih trgih ali večjih krajih in naj dajejo p r a v i c o s sprejemnim izpitom s t o p i t i v omenjeni 3 r a zredni licej, t. j. srednje gimnaz i j e. Poučujejo na njih posebne učne osebe z visokošolsko izobrazbo manjšega obsega (licencijat), kakor doslej pri spodnjih srednjih šolah. Predmeti teh normalk so realnega značaja, brez latinščine in seveda grščine, pouk je bolj znanstvenega značaja; po potrebi in krajevnih razmerah se jim priklopijo fakultativni kurzi obrtnega ali kmeiljskega značaia za učence, ki študij ne nadaljuiejo. 4. Cetrti razred ljudskih šol se razširi glede pouka tako, da služi kot enoletna pripravnica in kot predpogoj vstopa brez sprejemnega izpita v omenjene normalke, t. j. spodnje srednje šole in odKovarja v učni snovi 1. razredu sedanjih realk, tvoreč tako organičen prehod iz ljudskega v srednje šolstvo. 5. Namesto učiteljišč naj služijo omenjeni Hceii (predlog 2b), t. ]. 3razredna srednja gimnazija, katerim se za one dijake, ki se hočejo po absolviranem liceju posvetiti ljudskošolskemu učit. poklicu, priklopi, obvezno in ločeno, 1—21etni pedagoško - strokovni kurz za pridobjtev pedagoškega in ostalega znaja, ki je za UlKlskošolski pouk potrebno. 6. Tako ljudskošolsko učiteljstvo z srednješolsko znanstveno izobrazbo je zmožno in naj vodi po vseh večjih krajih stalno urejene in od države vzdrževane večerne nadaljevalne in Doljudno-znanstvene kurze in tvori tako hrbtišče najširše ljudske izobrazbe in to na znanstvenl podlagi. 7. Ljudskošolsko učiteljstvo naj se s srednješolskimi in vseučiliškimi učitelji spoji v enotno organizacijo v svrho skupnega enotnega nastopa v vseh kulturnih vprašanjih. Taka zveza vsega slovenskega učiteljstva bi postala v našem kulturnem razvoju silna obrambna moč in v zvezi s pisateljstvom merodajen velefaktor naše kulturne bodočnosti. Opomba uredništva: Priobčujemo razpravo g. dr. Šanda, ne da bi se z njegovimi izvajanji popolnoma strinjali. Posebno opozarjamo na 2. vočilno načelo ter na predlog 2., 3., 4. in 5., ki utegnejo provzročiti odpor, ker so nasprotni nazorom večine in ne odgovarjajo .ušim za~ htevam po enotni srednji šoli in po vseučiliški izobrazbi učiteljstva. Prav pa je, da čujemo glede reforme šolstva različna mnenja, saj ne presnavljamo šolstva za danes in jutri, nego za dolgo Dodočo dobo.