KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino letnik 26 št. 2 leto 1978 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26. letnik Ljubljana 1978 2. zvezek Jaro Sasel: Slovenski prostor od Keltov do Slovanov — Stran 61 The Slovene Territory from Celts to Slavs Kristina Samperl: Grb mesta Ptuja — Stran 68 The Coat of Arms of the Town Ptuj Arduino Cremonesi: Potresi v zgodovini Furlanije — Stran 71 Earthquakes in the History of Friuli Ivan Simonie: Prispevek k zgodovini Spe- harske doline — Stran 33 A Contribution t'o the Valley of Spehar Andrej Vovko: Osnovna šola v Sodražici (1811—1941) — Stran 88 The Primary School at Sodražica (1811—1941) Franc Rozman: Stavkovno gibanje na Šta- jerskem v devetdesetih letih preteklega stoletja — Stran 95 The strike Movement in Styria in the Nineties of the Past Century Bogo Jakopič: Slušno in govorno prizade- ti in gledališče — Stran 100 Persons with Defects in Hearing and Speech, and the Theatre Janez Kopač: Uprava, obnova in preskrba na Jesenicah od osvoboditve do konca le- ta 1945 — Stran 103 Administration, Renovation and Supply at Je- senice until the End of the Year 1945 Iz starih fotografskih albumov — Stran 109 Photos from old albums Delo naših zavodov in društev — Stran 113 Notes on the activity of institutes and associa- tions Nove publikacije — Stran 116 New publications Na ovitku: Ant. Capellaris, Tabor pri Dornberku (1752), original v Pokrajinskem muzeju. Gorica Ureja uredniški odbor. Glavni urednik Olga Janša-Zorn. Odgovorni urednik dr. Jože Zontar Izdaja in zalaga Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za krajevno zgodovino Predstavnik Majda Kunaver — Tiska tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani Uredništvo in uprava v Ljubljani, Mestni trg 27/III Tekoči račun 50101-678-47483 — Letna naročnina 120 din, posamezna številka 40 din. SLOVENSKI PROSTOR OD KELTOV DO SLOVANOV JAROSLAV SASEL Kaciarkoli govorimo o Sloveniji bodisi z vidika politične bodisi gospodarske ali kul- turne zgodovine, nikoli ne moremo mimo znanega in tolikokrat poudarjenega dejstva, da leži na stičišču Balkanskega in Apenin- skega polotoka, da ima torej izrazito pre- hodni značaj in to na klimatsko mejnem pro- storu; mediteranski vplivi so zaznavni do Trojan in Višnje gore, naprej prevladujejo kontinentalni. Prometni križ čez njo sestav- ljata argonavtska pot, ki povezuje Podonav- je po Savi z Jadranom, ter perialpska jantar- ska cesta, ki povezuje Srednjo Evropo preko Dunaja in Ptuja z Jadranom. Rodovitna je zemlja zgolj po dolinah rek Drave, Save, Krke in Mure, po nekaterih vzhodnoalpskih kotlinah (Ljubljanski, Gosposvetski, Črno- maljski, Celjski) in v obrobnem panonskem prostoru; večinoma ja to planinsko-pastirsko področje. Rude leže predvsem v območju sav- ske antikUnale (Litija, Zagorje), za vaško ko- vaštvo so v starem in srednjem veku siste- matično nabirali površinsko ležeče limonitno železo, ki je danes skoraj že izčrpano. Pred prihodom Rimljanov so današnji slo- \ venski prostor v obdobju ca. 800—350 pred n. e. ekstenzivno posel j evali halštatskodobni, pretežno patriarhalno urejeni pastirski rodo- vi, ki so — posebej na Dolenjskem, a ne iz- ključno tam —¦ v prvem razcvetu metalur- ! gije ter s tem povezanih obrti in prekupče- : vanj a po vzhodnoalpskem področju ter pod močnim vplivom etruščansko-venetskega sveta kmalu izredno razvili civilizacij sko- kulturno izrazno in organizacijsko moč ter se jeli socialno močno diferencirati. Odtlej da- tira organizirano vzhodnoalpsko železarstvo, i Njihova naselja na hribih, med katerimi so i nekatera prava mesta, so bila utrjena gradi- I šča, kot jih označujemo (npr. Stična, Novo mesto, Vače, Libna itd., pa tudi Ptuj, Ljub- ljana, Celje), njihova trgovska pota so vodila med Bosno, Podonavjem in Padsko ravnino, enak radij je imel vpliv, ki so ga izvajali, oziroma so mu bili podvrženi. \ I\)ditično-ekonomsko in organizacijsko so : jih v nadaljnjem z navalom svojih rodov in - plemen obvladali Kelti (350—50 pred n. e.), ' 62 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 ki SO imeli bolj razvito trgovsko organizaci- jo, obvladali so kvalitetnejše metalurške pro- cese in imeli višjo poljedelsko tehniko (z vse- mi panogami). Velik del keltskih plemen na Slovenskem se je kmalu politično okretno in dobičkaželjno prilagodil rimskim zunanje- političnim in predvsem gospodarskim intere- som. Dedno je absorbiral, delno uničil po- prejšnja središčna naselja ter gradil nova, ne več na vzpetinah, temveč na točkah, ki so bile mnogo prikladnejše za promet in tr- govino (npr. Celeia — Celje, Formin, Nau- portus — Vrhnika). S tem, da so se vzhodno- alpski Kelti naslonili na Rim, ki je posebej po Hanibalovem zlomu (218—204) začel naglo širiti svojo oblast proti severu, so varovali svojo mlado politično tvorbo pred razkro- jem zaradi medsebojnega spodrivanja naglo bogatečih knezov in rodov na eni strani ter pred politično-gospodarskim nasiljem sosedov (npr. Svebov, Dačanov itd.)! na drugi. Njiho^ va mlada država, plemenska zveza pod vod- stvom Norikov — regnum Noricum (noriško kraljestvo) so jo imenovali Rimljani — je imela središče na Gosposvetskem polju, kjer se je razvijalo mestece Virunum. Ugled in prijateljstvo, ki ga je uživala pri Rimljanih, je bilo izbor j eno in zgrajeno izključno na ne- izčrpnem rudnem bogastvu iz koroškega ru- dogorja. Železo in jeklarski izdelki iz koro- škega rudogorja, v Italiji in Mediteranu vi- soko cenjeni in iskani, so biü vrhu tega tudi podlaga gospodarske moči in so ji omogočili visok civilizacijski razvoj. Njihovo upravno in trgovsko središče na Štalenskem vrhu (nem. Magdalensberg) nad Gosposvetami je bilo cvetoče mesto. Kovničarstvo, mitniška služba, raba latinskega pismenstva, že same v zadostni meri odražajo gospodarsko- upravni ustroj in socialni napon ljudstev po vzhodnoalpskem prostoru. Od današnje Slo- venije je pod to zvezo spadalo območje se- verno od Save (npr. Celje, Ptuj, Slovenj Gra- dec), prejkone tudi zgornja Kranjska ter Bo- hinj s Posočjem, kjer je živelo pileme Ambi- sonti. Furlanska ravnica, poseljena predvsem s Karni, in istrski polotok z raznimi plemeni Histrov sta tedaj že pripadala rimski provin- ci Gallia Cisalpina. Tu so po ustanovitvi Akvileje (181 pred n. e.) v nekaj generacijah vzcveteli gospodarstvo, predvsem obrt, plov- ba in trgovina. Zaradi bogatega noriskega zaledja, od koder so dotekali železni izdelki, je Aquileia takoj postala zgornje jadranski pristaniško-eksportni center. Poleg Akvileje so v Galiji Cisalpini cvetela mesta Opiter- guim-Oderzo, Ad Tricesium-Tricesimo, Fo- rum luIi-Čedad (it. Cividale) in druga. Območja južno od Save, današnja Dolenj- ska in Notranjska ter del peripanonskega prostora so bila v rokah rodovne in plemen- ske skupnosti Tavriskov, ki je z izrastki se- gala od Krasa čez Dolenjsko, kjer je imela težišče, do Prekmurja. Trgovsko-gospodar- sko, predvsem pa prometno-organizacijsko so Tavriski, ki so imeli v rokah transport čez Kras in plovbo po Ljubljanici—Savi od Vrh- nike (Nauportus) dalje, konkurirali noriški zvezi, vendar pa bih Rimu manj naklonjeni kot regnum Noricum. Rimu nenaklonjeni so bili tudi Japodi, ki so s področja Like čez Notranjski Kras ogro- žali Istro, Liburne in mesto Tergeste — Trst. V plenilnem pohodu leta 52 pred n. e. so Tergeste temeljito izropali, zaradi česar je moral Cezar, ki je večkrat uradno prihajal v Akvilejo, v bližini postaviti legij sko garni- zijo. Na pol keltizirani neodvisni Japodi so bili posestniki nekaterih zahodnobosanskih rudišč, vendar je imelo njihovo gospodarstvo predvsem pastirsko bazo in bogastvo so mno- žili s plenom. Medtem ko je Rim z noriško zvezo gospo- darsko sodeloval in politično paktiral, je iz varnostnih razlogov leta 177 najprej podvr- gel histrska plemena kot morebitno nevar- nost za miren razvoj Akvileje ter njenih sa- telitskih naselij in empori j ev (npr. Tergeste, Aegida —¦ Koper), verjetno že konec 2. sto- letja pa je prejkone sočasno z Libur ni j o za- sedel glavno vdorno pot z Balkana v Italijo, to je pot ora sedlo Okra (nekako Postojnska vrata) od Tergesta do mesta Emona — Ljub- ljana. Pot je bila kočljiva, ker je držala po ozemlju sovražno nastrojenih Tavriskov, ki so bili v politično kritičnih momentih (npr. ob poskusu vdora Kimbrov leta 113 in več- krat prej) nevarni sosedje. Prekupčevanje, posebej po vodnih poteh Dolenjske, vmes tudi kake rimske politično- vojaške akcije, naperjene v glavnem proti velikemu trgovskemu središču Siscia — Si- sak, so vse intenzivneje potekale čez Kras. V zvezi s tem je naglo pridobivala na pome- nu že v prazgodovini sloveča tovorna postaja Nauportus, ki so jo Rimljani močno izgradili. Takoj, ko so bile politične razmere v impe- riju urejene, devet let po Cezarjevi smrti (t 44), sta mladi Avgust in poznejši sovladar M. Vipsanius Agrippa z močno armado, raz- deljeno na več kolon, iz Akvileje, Divače in Nauporta po trdih bojih v letih 35—33 oku- pirala prostor južno od Drave do črte Poeto- vio—-Ptuj — Siscia — Burnum — Suplja crkva (Ivoševci)—Tilurium—Gardun na Cetini. Ob teh bojih je padel japodski Metulum (ne- kje v območju Like) in druga trdnjavsko- 63 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 lars plemenska pastirsko-hribovska središča po Loki (kot Arupium — Vital kod Prozora, Avendo — Crkvinje pri Otočcu), tedaj je bil podjarmljen in pobit velik del japodskih ro- dov ter močnega in upornega plemena Dal- matov. Teritorij noriškega kraljestva je bil zaradi starih prijateljskih odnosov brez pre- livanja krvi anektiran v okupacijskem pro- cesu, ki so ga Rimljani sprožili proti celot- nemu alpskemu prostoru od Genove do Trsta v letih 16. in 15. pred n. e. Kot je bila praizgodovinska politična podo- ba današnje Slovenije prilagojena njeni ne- enotni geografsko-klimatični in vegetativni strukturi, tako je bUa razdeljena tudi v rim- skem obdobju. Njena zahodna območja do Emone in postojanke Atrans — Trojane so bila za časa rimske uprave vključena v ad- ministrativno enoto Italije (sekcija: regio X, središče: Aquileia), enako kot Istra in Furla- nija; današnja Slovenija severno od Save v provinco Noricum (predvsem teritorij mesta Celeia). Središče province je bU Virunum, ki se je v času noriškega kraljestva — kot smo zgoraj omenili — razvil na Gosposvetskem polju. Vzhodna Slovenija je spadala v pro- vinco Panonijo, katere metropola je bila spr- va — posebej v vojaško-upravni fazi —¦ v Poetovioni, od druge polovice 1. stoletja po n. e. v mestu Carnuntum — Eteutsch Altenburg. Skrajni južni del današnje Slovenije (morda že Pokoilpje, južna Notranjska, Sapjane) je bil vključen v rimsko provinco Dalmacijo oziroma njen del Liburnijo. V drugi polovici 1. stoletja se je meja rimskega imperija usta- lila vzdolž Donave, zato je bilo vojaštvo iz zaledja (razen varnostne, kontrolne in admi- nistrativne službe) prestavljeno na mejo. Tako mlada rimska mesta, ki so zrastla na temeljih keltskih predhodnikov ali ob njih, kot tudi od njih odvisna naselja ter podežel- ske gospodarske enote meščanov (podeželski gospodarski dvorci = villae rusticae) so se pričele v sklopu imperija ekonomsko uspešno razvijati in centralna uprava je spodbujala in pospeševala njihovo samoupravo. Vendar razvoj ni bil enakomeren in ga je v precej- šnji meri na začetku pogojevala preteklost, pozneje pa rimske ekspanzijske težnje. Staroselci na prostoru nekdanjega noriške- ga kraljestva, zdaj v rimski provinci Nori- cum, so se naglo asimilirali. Stari vodilni sloj je prevzel vodilna mesta tudi v rimski muni- cipalni samoupravni službi, ki je bUa v No- riku zasnovana že za vladarja Klavdija (41 do 54). Domačini so bili duumviri iure dicun- do (sodniki), domačini edili (arhitekti — grad- beniki, načelniki komunalne službe), kvestor- ji (finančni vodje) in dekurioni (mestni svet). V sosednji Panoniji — ta je ekonomsko moč- no zaostajala, ker je imela redkeje naseljeno prebivalstvo, ki se je teže asimuiralo — pa se je domači živelj vključil v rimski upravni sistem šele dve do tri generacije kasneje. Prebivalstvo Norika je bilo zaradi starega političnega zavezništva že od začetka privi- legirano, medtem ko so Rimljani Panonijo zaradi bojevite upornosti spočetka trdo vla- dah. Vendar je pomen rodovitne in strateško v Karpatski kotlini močno eksponirane pro- vince Panonije zaradi izredne koncentracije vojaških sil v njej — z vsem, kar vojsko spremlja, prekupčevalci, družinami, plemi- škimi oficirji itd. — naglo naraščal in pro- vinca je kmalu po razvojno-poHtični važno- sti zasenčila sosednja področja in jih delno tudi gospodarsko prehitela. Življenje naselij in mest, ki so spadala v regio X, torej administrativno v Italijo, pa je do Dioklecijana (284—305) potekalo izrazito privilegirano, kar se je odražalo na vseh pod- ročjih, od zasebno organiziranega šolstva preko rekrutacije do vseh panog gospodar- stva. Šele po Dioklecijanu je bila Italija iz- enačena z drugimi pokrajinami v imperiju. Rimska, navadno na keltskih poselitvenih osnovah zgrajena, samoupravna mesta na slovenskem prostoru so bila le koloniji Emo- na —• Ljubljana in Poetovio — Ptuj (do Tra- jana [98—117] je bil v slednji legijski garni- zon) ter municipija Celeia — Oelje in Nevi- ódunum — Drnovo pri Krškem — na etnič- nem prostoru še Teurnia (Sv. Peter v Lesu, nem. St. Peter im Holz pri Milštatu), Viru- num, Salva (Wagna pri Lipnici), Salla (v ob- močju mesta Zalalövö), Tergeste, Forum luli. Mesta so bila komunalno popolnoma oprem- ljena. Imela so vodovod, kanalizacijo, uprav- Poselitev Slovenije v keltski dobi 64 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1973 no središče jorum, zimsko centralno kurjavo, rečni pristan, obzidje. Poskrbljeno je bilo za kulturo (ponekod gledališča, šoile, sakralne stavbe, umetnine) in tudi med seboj so bila povezana. Okrog so posedovali meščani svoja posestva, ki so bila katastrsko evidentirana, katastrska osnova je bila cestna mreža. Od mest so bili odvisni vici (vasi, npr. Colatio — Stari trg pri Slovenjem Gradcu, ali Šempeter v Savinjski dolini), poštne postaje (Upellae — Stara vas pri Velenju, Praetorium Lato- hicorum — Trebnje),pristaniška mesteca Pi- ranon — Piran, Nauportus —• Vrhnika), kam- noseška naiselja (Šmartno na Pohorju, Pod- peč), mitniške postaje (Ragando, nekje pri Cadramu, Ad Puhlicanos, nekje pri Morav- čah), brodarske postaje (Savus Fluvius, ver- jetno pri Zalogu, zaselek Sava pri Hrastni- ku), fužine (pri Tržišču, v Bohinju), termal- ne postaje (Rimske Toplice, Aquae lasae — Varaždinske Toplice), vojaške postaje nased- lih (Ad Pirum — Hrušica) itd. Rimska provincialna uprava je začela ta- koj po zasedbi načrtno izgrajevati ceste. Njen široki, nadregionalni, predvsem strateški kon- cept se je močno razlikoval od strogo lokal- no orientiranih komunikacij iz prazgodovin- ske dobe, vendar se to v Sloveniji ni močno poznalo, ker je vsaj v goratem predelu pri- roda sama diktirala osnovna pota. Prometno hrbtenico je tvorila magistrala vzhod—zahod (Rim ali Milano—Aquileia—Emona — odtod ali Siscia ali Poetovio), dopolnjevala jo je pe- ripanonska linija, usmerjena sever—jug (od mesta Vindohona — Dunaj oziroma Carnun- tum —¦ Deutsch Altenburg ali na Akvilejo ali Siscijo), obe s številnimi odcepi. V zvezi s tem so bui izgrajeni mositovi in brodo vi, urejena sistematična poštna služba ter mit- nice, skladišča, državne dajatve, davki, tlaka in postaje zasebnih tvrdk. Rim je — delno na prazgodovinskih osno- vah — izgradil tudi rečni transport, ki je bil v Sloveniji važen predvsem od Vrhnike do Ljubljane in po Savi, ter od Poetovione po Dravi. Po potrebi so bile za splavarjenje in brodarjenje uporabljene tudi vse druge vode kot najcenejša prometna možnost. Vodna po- ta so prav tako služila vojaškim namenom. Seveda je imela vojska na cestah in po rekah vselej prednost (obveščevalna in signalna služba, transporti, oskrbovalne postaje-^maga^ cini, rekruta.cijske pisarne, nočišča). Nered in nemiri zaradi političnih nesogla- sij in vojaške okrutnosti so današnji sloven- ski prostor kljub njegovemu prehodnemu značaju v prvi dobi rimske vlade razmeroma malo prizadeli. Ne dehnatsko-panonski upor proti rimski nadoblasti (6—9 po n. e.), ne upor vojakov armade v Iliriku, ko so zvedeli za smrt vladarja Avgusta (t 14 po n. e.), ni- sta hudo udarila prebivalstva. Niti v letu ,štirih vladarjev' (69), ko so se na sestanku v Poetovioni poveljniki v Iliriku stacionira- nüi legij odločili vojaško podpreti kot kandi- data za prestol uglednega generala, zmago- valca upornih Judejcev, T. Flavija Vespazija- na (69—79), dežela ni prehudo trpela. Seveda pa je vse to — kot pozneje tudi Domicijano- ve (85—^89) in Traj anove borbe z Dačani (101 do 106) — od daleč odmevalo, kolikor se del- no ni celo tu dogajalo. Drugače je bilo ob krvavem vdoru germanskih plemen pod vod- stvom Markomanov, ki so privihrali v Slove- nijo do Furlanije (verjetno leta 167), zlasti ker je hkrati izbruhnila kužna epidemija. Ti udarci so razredčili prebivalstvo, uničili go- spodarstvo in vladar Mark Avrelij (161—180) je moral tedaj sam prevzeti vrhovno povelj- stvo. Takrat je bila zgrajena legijska garni- zija v Ločici pri Šempetru v Savinjski do- hni. Po vojni je bilo treba velike predele do- besedno na novo poseliti. Vendar si je dežela za krajši čas še opomogla in pravo težko živ- ljenje s krizami, ki jim ni bilo videti konca, se je začelo šele malo kasneje z nesta;nostjo političnega, gospodarskega in socialnega živ- ljenja v 3. stoletju, ko je vrelo tako v Pano- niji kot v centralnem Balkanu. Posebej koč- ljivi so bili nemiri ter številni pohodi in vdo- ri v Padsko ravnino, npr. za vladarja Maksi- mina Tračana (236—238), za Galijena (253 do 268), za uzurpatorja Julijana (283) itd., ko se je vojaštvo tako rekoč neprestano premikalo po prostoru današnje Slovenije. Kljub napetostim, ki so jih v krizah obču- tili tukajšnji naseljenci, posebej v pozni an- tiki, ko je bil imperij razdeljen na vzhodno in zahodno polovico (meja: Zahodna Mora- va), ni bilo poselitveno-političnih preobratov. Razmerama ekstenzivno poseljena dežela gospodarsko ni bila vabljiva za nove naseljence, kot sta bili Panonska nižina ali Padska ravnina; pretiranega bogastva v mestih ni bilo nakopičenega, zakotne alpske doline in kotline niso nudile perspektivne gospodarske osnove. Tranzitnost je bila os- novna značilnost, ki je obHkcvala tukajšnje gospodarstvo, zato so cvetele vse obrti, ki so bile v zvezi z njo (kolarstvo in sedlarstvo, kovaštvo, prevozništvo in podobno); ne le ne poljedelstvo ne fužinarstvo pa niso nudile ve- likih možnosti za bogatenje. Kljub družbeni delitvi, ki je bila enaka po vsem rimskem imperiju — od sužnjev do se- natorske nobilitete — so gospodarske možno- sti tega prostora komajda dopuščale že pre- hod meščana v finančno plemstvo (equites). KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 65 vstop V senat pa sta si priborili, kolikor ve- mo, le dve družini. Od 3. stoletja dalje je prišlo v sestavi pre- bivalstva do velikih preobrazb, zlasti pc' me- stih in naseljih vzdolž prometnih arterij (Po- etovio, Celeia, Emona). Prebivalstvo po vsem rimskem imperiju je relativno močno fluk- tuiralo. Vzroki so bili različni: vojaška služ- ba s sistematično rekrutacijo, trgovina, beg iz revnih področij, močan priliv iz bližnjega vzhoda, posebej po t. i. markomanskih voj- nah za Marka Avrelija, ko so naselja na da- našnjem Slovenskem zaradi krvavega boje- vanja in hkrati kužne epidemije zelo trpela; in v teku vsega 3. stoletja, tedaj zaradi uzur- pacij na prestolu, zaradi ekonomske krize, ki jo je sprožila prevelika količina denarja v obtoku. Tudi prehajanje na ekstenzivno ve- leposestniško gospodarstvo, ko Bo mali po- sestniki izgubljali možnost obstanka in pro- dajali zemljo, in izčrpanost,starega' prebival- stva so prispevali k preobrazbi. Opažamo jo povsod, tako v arhitekturi kot umetnosti, po- sebej pa tudi v idejno-duhovnem svetu in v vzhodnih religijah, ki so v nasprotju s po- prejšnjimi lokalnimi kulti staroselcev, ki jih je absorbirala rimska drzawna religija, bile transcendentalne, moralno bojevite in mi- stične. Religioznih struj je bilo več, npr. Izi- din kult, mitraizem, Jupiter-Dolichenus itd. Končno je zmagalo krščanstvo, spočetka razklano v sebi, ki pa se je zaradi močnih idejnih vodij, kot so bili Origen, Athanazij, Avguštin, Ambrož in najmočnejši med njimi, Hijeronim (ki izvira prav iz panonsko-dal- matinskega območja, medtem ko je bil drugi ugledni cerkveni pisec, Viktorin škof v Poe- tovioni), konaolidiralo in prevzelo v mestih celo politično oblast, s tem pa — v teku ne^ kaj generacij —¦ odločilni vpliv na gospodar- stvo in družbo. Dogajanja in gibanja so moč- no čutila zgolj mesta in večja naselja vzdolž glavnih komunikacij. Razredčeni, pomešani in vedno hujšemu izkoriščanju podvrženi bednejši staroiselci so bili odrinjeni na robo- ve obdelanih in gospodarsko donosnih ob- močij, ukvarjiali so se torej s pašništvom in gozdarstvom, kolikor se niso vdinjali ali v mestih ali kot koloni na posestvih meščanov v politično neenakopravnem položaju. Ta ne- enakost skupaj s socialno-revOlucionarnimi pogledi, ki slo se širili iz Orienta, s prodorom krščanstva, ki je idejno jelo izenačevati tako barbare z Rimljani kot rimske socialne pla- sti med seboj in polagalo čedalje večjo težo na človeško etično moč in vero, dalje, števil- ne ekonomske stiske in prav katastrofe, kot kuge, vojne, lakota, so pripravljale tla za nove socialne, upravne in gospodarske refor- me. Te je v večji in koreniti meri izvedel iz dalmatinskega območja izvirajoči Diokleci- jan (284—305). Dioklecijan je s-trogo stal na rimskih državnih stališčih. Za vse državljane imperija, ne glede na etnične razlike, mora veljati rimisko pravo in disciplina in prav ta- ko tudi rimska religija in organizacija vsega javnega življenja. Njegove reforme je na- daljeval Konstantin Veliki (rojen ok. 274 v mestu Naissus — Niš, Vladal 306—337), ki pa je bil že krščansko usmerjen, in nasledniki. Reforme so skušale na juridično-moralni os- novi preobraziti človeka, podreti stare raz- redne bariere (z ustvarjanjem novih, admi- nistrativnih, ki se najprej niso videle), gos- podarsko ozdraviti imperij in ga učvrstiti kot politično silo. Ob katastrofalnem položaju v Evropi 4. in 5. stoletja konsolidacije rimskega imperija ni bilo moč doseči več zgoilj z lastnimi silami, ki so se nemalo uničevale tudi v državljan- skih vojnah. Naj omenim isamo krvave bitke med vzhodnim in zahodnim imperijem, tako med Konstancijem II. in Magnencijem, po- razno krvavo bitko pri mestu Mursa — Osi- jek 28. septembra 351; več bitk v julijsko- alpskem območju v drugi pdlovici 4. stoletja, posebej uničevalno in odločUno pri reki Fri- gidus (Vipava) 5. septembra 394, ki je imela tudi idejno-poiitični značaj, Teodozijeva ar- mada je namreč s svojo nepričakovano zma- go zaustavila zadnji oboroženi boj za obstoj starorimskega verstva. Ker je bil rimski im- perij skoraj na tleh, se je skušal postaviti krepkeje na noge s tujo pomočjo. Zato se je v pozni antiki pokazala tendenca, vojaško- politično sodelovati z barbari, kar naj bi na eni strani rešilo imperij pred naraščajočim pritiskom zunaj njega živečih germansko- hunskih ljudstev, na drugi pa le-tem občas^- no dajalo možnost, da se legalno naselijo na rimskih tleh, s tem da posamezni njihovi ro- dovi prevzamejo razne lokalno-obrambne dolžnoisti. Tako imamo poisebej v redko po- seljenih, strateško važnih in ogroženih ob- močjih ob arterijah Balkanskega polotoka (npr. Dolenjska, Posavina, Srem, Bolgarija) od 4. stoletja dalje po mestih in manjših trd- njavah stacionirane vojaško organizirane tu- je rodove kot t. i. foederatne enote. Vmes so seveda kljub temu barbari pogosto vdirali v imperij in plenili, in če so biLi ple- nilni vdori usmerjeni v Italijo, je pri tem tr- pel vzhodnoalpski prostor. Posebej hude so bue za prebivalstvo poilitično^izsujevalne tež- nje Zahodnih Gotov in njihova strateška gi- banja in kazenski pohodi med Solunom in 66 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 Anonimni geograf iz Rave- ne. Upravne enote Carneo- la, Liburnla Tarsaticensis, Histria, Venetiae ter v njegovem geografskem opisu omenjena naselja in reke. V enoti Carneola ni vrisanih 24 postojank, za katere manjkajo lokaliza- cljske opore. Potek (pik- často označenih) meja je približen Rimom pod Alarikom (398—410). Težišče teh pohodov je padlo prav na Istro, Norik in da- našnjo Slovenijo, pokrajine, iz katerih so Za- hodni Goti skušali zgraditi močno foederatno enoto. Slovenija, kot Balkan sploh, se je začela tedaj poselj evati s hunsko-germanskimi pa tudi orientalskimi elementi, ki so vnašali v ta prostor nov način gledanja, dojemanja in življenja. Ker so se omenjena plemena nase- ljevala na poprej redko poseljenem prostoru (Bela Krajina, Kozjansko, Notranjska, Go- renjska itd.), je prišlo do nove poselitvene podobe. V nasprotju s staro, ko je bMo pre- bivalstvo gosto naseljeno izključno okrog mest in so bila ta nanizana vzdolž glavnih komunikacij, se je od 4. stoletja dalje poka- zala težnja, razredčiti mestne aglomeracije, poseljeni so bili zgoraj omenjeni prostori, močno tudi z omenjenimi foederatno orga- niziranimi germansko-hunskimi rodovi, tako da je nastala nekaka, skoraj bi rekli, mreža miniaturnih mestnih utrjenih jeder (to so pozno antični kästelt), kot so Rifnik pri Šent- jurju ob Celju, Ajdovski gradeč nad Vra- njem pri Sevnici, Kučar pri Podzemlju, Pol- hograjska gora, Ajdna nad Potoki itd. Glav- ni stan za Balkan je zasnoval — kot odgovor. na številne plenilne vdore v Italijo — načrt- no zgrajeno obrambno linijo od Reke čez Vrhniko do Čedada (imenovano claustra Al- pium luliarum), pretkano s trdnjavami, stol- pi in zaporno kontrolnimi zidovi, ter tudi s tem prispeval k poselitvi nekaterih dotlej malone praznih področij današnje Slovenije. Vse navedeno je, posebej od 4. stoletja da- lje, tudi delno vplivalo na večkratno spremi- njanje upravne razdelitve današnjega slo- venskega prostora. Osnovna členitev, ki so jo Rimljani uvedli in učvrstili v dobi princi- pata (to je, prvih treh stoletij rimske zgodo- vine, od Avgusta do Dioklecijana), je bazi- rala na prirodnih mejah, ki jih je pri rodov- no-plemenski poselitvi upošteval že človek v prazgodovini. Rimska administracija je v prazgodovini ustaljene meje prevzela. Prvot- na meja med Italijo in provincami je tekla po Alpah, pri nas po Karavankah in Kam- niških Alpah do Črnivca, čez Trojane na Viš- njo goro, na Raso v Istri; vzhodno od nje in severno od Save je bila provinca Norik (do Ptuja), južno od Save Panonija. Rimska pro- vinca Dalmacija je segala v današnjo Slo- venijo le na jugu (morda do Kolpe v Beli krajini?). Kaj se je glede poteka administ- rativnih meja spreminjalo po Dioklecijanu,, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 67 je zaradi pomanjkanja virov težko rekonstru- irati. Kaže, da so Norik razširili na vzhod in mu (sčasioma ali v presledkih?) priključili vsa mesta na jantarski cesti (Scarhantia — Sopron, Savaria — Szombathely, Salla [v ob- močju mesta Zalalövö], Poetovio). Kaže, da so mesto Tarsatica ¦—¦ Rijeka ali inkorpori- rali v Italijo ali pa (pozneje?) ustvarili sa- mostojno regijo Liburnia Tarsaticensis. V pozni antiki opazimo težnjo, drobiti velike upravne enote. Zelo verjetno je, da je kraški in julijsko alpski prostor z Gorenjsko, čez katerega so tekla claustra Alpium luliarum, tvoril vojno-administrativno enoto, imenova- no Alpes luliana ali Carneola. Iz nje so iz- vzéli Emono in jo skupaj z Dolenjsko dode- lili provinci Savia (glavno mesto: Siscia). Vse to kaže prvič na velik pomen Save v pozni antiki kot meje na Slovenskem — dogaja- nja tečejo različno severno in južno od nje — in drugič, da so Trojane večna mejna toč- ka. Ne vemo pa, kaj je posebnost vzhodnogot- ske kraljevske uprave (488—536) in kaj se je dogajalo v času bizantinske (536—568) in naslednje langobardske (568 in dalje) vlade in koliko se je slednja vmešavala čez Kras v današnjo Slovenijo in kako dolgo. Ob popolnoma spremenjeni kasnoantični poselitveni sliki se je popolnoma spremenilo tudi gospodarstvo dežele in socialna struk- tura prebivalcev. Samoiniciativno gospodar- jenje na nivojih srednjih kmetij je zamiralo (plenjenje, negotovo življenje, pomanjkanje varnosti), držala se je le veleposest (z lastno varnostno službo in trdnjavsko grajenimi vi- lami rustikami), obrt je bila reducirana na življenjski minimum, intenziviralo pa se je pastirsko gospodarjenje kot najprikladnejša oblika za preživljanje v politično negotovih časih. Dežela je dobivala podobo velikega številia garnizijskih centrov, ki jih je siste- matično oskrbovala država, kjer je mogla, vojaške družine okrog njih so gojile za last- ne potrebe živino, ki so jo v sili lahko takoj odgnale. Branilci postojank so živeli v mi- gracijskem duhu, iz katerega so izšli, saj so to bili predvsem Huni, Gepidi, Goti, Heruli, Rugi, Svebi in drugi. Le malo je političnih dogajanj pozne an- tike, ki niso šla tudi preko današnje Slove- nije, od bojev s Huni in od Atile, ki je leta 452 vodil armado v Padsko ravnino, do Teode- rika Velikega, ki je vodil tja Gote z Balka- na (487). Kot posebnost je treba omeniti zad- njega rimskega vladarja, ker je povezan s Poetoviono. To je bil Romulus, sin Oresta s slavonsko^sremskega področja in njegove ne- imenovane žene iz Poetovione, ki je bila hči komesa Romula, tistega, ki je leta 449 vodil ravennsko politično poslanstvo zahodnega dvora k Atili na pogajanja. Dne 31. oktobra 475 je mladoletnega Romula oče v Ravenni posadil na prestol, 4. septembra 476 pa ga je Odoakar, germanskega rodu, odstavil, sam prevzel vlado in s tem prekinil nepretrgano rimsko linijo Vladarjev, ki je tedaj segala od legendarnega Romula do peotovionskega Ro- mula Augustula. Zadnja dogajanja organiziranega antične- ga državnega življenja so vezana na bizan- tinsko-gotsko vojno za Balkan in Italijo. Mnogo tegob je tedaj padlo na ramena nase- ljencev na današnjem slovenskem prostoru zaradi usodnega prehodnega značaja dežele, kajti čeznjo so vodila premnoga bojna pota (predvsem ko so leta 552 Franki tu zaprli prehod Belizarjeve armade z Balkana v Ita- lijo; ter leta 562 Narzesov poskus učvrstiti oblast po Furlanskem, Kranjskem in Koro- škem). Leta 568 so Furlanijo podjarmili Lan- gobardi, pri tem pa ostaja nejasno, koliko da- našnje Slovenije so sprva zadržali zase in kako dolgo. Cerkveni zbori v Gradežu in ne^ kateri drugi podatki kažejo, da je teklo mest- no življenje po vzhodnoalpskem prostoru vsaj rudimentarno organizirano malone do konca stoletja. Po obrobjih vsega Karpatskega bazena, a tudi v njem samem je bil od 5. stoletja dalje navzoč slovanski človek. V današnji Slove- niji sami so se že v prvi polovici 6. stoletja gibaHi številni oddelki Slovanov bodisi vklju- čeni v bizantinsko armado v času vojne z Goti bodisi kot udeleženci raznih roparskih po- hodov na Furlansko in v Padsko ravnino. Po današnjem gledanju so se poznoantične (lan- gobardske?) postojanke na današnjem Slo- venskem vdale postopnemu prodoru Slova- nov na jug in zahod v drugi polovici 6. sto- letja. Kdaj se je njihovo sporadično pronica- nje — sprva prejkone z moravsko-slovaške- ga prostora — začelo, kdaj zgostilo, še ni jas- no; da se je razlivalo po vsem Noriku z Go- renjsko, ni več dvoma. Njihova organizira- nost je bila na višini drugih germanskih ljudstev, kar je razvidno tako iz dejsitva, da so izbrali Gosposvetsko polje, torej že rimski center, za svoje središče, kot iz moči, ki jim je v 6. in 7. stoletju dovoljevala enakovreden boj z Langobardi in Bajuvari. Pri mestu Aguntum — Lienz na Tirolskem ob zgornji Dravi so se v zadnjem deceniju 6. stoletja na vzhodno noriških mejah s slednjimi spo- padali. Ob teh bojih niso bUi iztrebljeni vsi stari prebivalci — o keltskih in halštatskih staro- selcih tedaj ni več govora, gre za romanizi- rane in razredčene ostanke orientalsko-hun- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 sko-germanskega življa — nekateri so še ne-¦ kaj desetletij zdržali v enklavah, bili pa go- ; tovo v naslednjih 100 letih asimilirani. Slo- vanski živeilj v Istri, Slovenskem Primorju in i Furlaniji, ki je že tedaj, a še bolj in v večji meri kasneje pronical tja, pa je prišel v moč- • neje organizirano romansko-germansko ] osredje, s katerim se je jel spajati, vendar je delno, posebej na obrobjih, ohranil samobit- '• nost. GRB MESTA PTUJA KRISTINA SAMPERL V predlanskem letu (1976) seje pojavila na trgu značke (glej fotografijo 1) v obliki ščita z zelenim poljem, v katerega je vrisan pro- sto plavajoč rdeči križ, pod katerim je še- sterokraka rumena zvezda. V spodnjem delu je napis Ptuj. Ščit je obrobljen s pozlačenimi volutnimi in pravokotnimi okraski. Značka je bila prezentirana kot grb mesta Ptuja. Grb, predstavljen na znački, je bil dejan- sko v rabi od druge polovice 19. stol. do II. svetovne vojne, vendar je modifikacija že prej obstoječega grba. Torej gre za historičen grb in ne za grb mesta Ptuja nasploh. Do druge polovice 19. stol. in po II. svetovni voj- ni se je, oziroma se uporablja grb v obliki ščita s srebrnim (belim) poljem, z rdečim 1. značka 2. Pečat mesta Ptuja iz leta 1273 '" križem, ki se s kraki dotika stranic in brez i zvezde. Težko je direktno ugotoviti, zakaj je j do teh sprememb prišlo in zakaj ravno v ; drugi polovici 19. stol. Zdi se, kot da bi se' mesto, ki se bori za svojo avtonomijo, hotelo! postaviti z novim grbom. Do spremembe pri- : de ravno v času pospešenih zavestnih akcij i Nemcev in njim prijaznih Slovencev za pri-i dobitev Spodnje Štajerske. Nemška kultura > je neopazno prodirala pri raznih prireditvah, i v društvih in v številnih drugih oganizacijah. j Grb mesta Ptuja je proti koncu stoletja do- i bil »novo obleko« tudi na graški deželni hi-j ši.' Pri restavriranju zamenja srebrno polje i ščita zeleno. Kdaj in zakaj dobi grb rumeno i zvezdo, ni znano. i 69 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 3. Grb mesta Ptuja iz leta 1567, kakršen je v veljavi še danes Značka je bila med domačini sprejeta kot ¦ nemčurska, oziroma Ornikova. V bistvu gre ; za grb našega mesta ravno iz tega časa. Po- javljala so se vprašanja, kakšen je sploh grb mesta Ptuja, kdaj in kako je nastal. Posku-i šajmo najti zadovoljiv odgovor. Nismo prvi j v teh prizadevanjih, in upam, ne zadnji. Danes uveljavljen grb (ščit s srebrnim po- ljem in rdečim križem) po Sarievem^ mne- nju predstavlja ščit sv. Jurija, zavetnika me- sta in patrona farne cerkve, prvič upodoblje- nega na pečatu mesta Ptuja iz 1273'' (1283) (glej fotografijo 2). Widimsky" pa pravi, da je Ptuj dobil svoj grb (sv. Jurija na konju) že leta 1277. V letih 1370—1380" je neznan kipar upodobil sv. Jurija — pešca. Na prsih ima vrisan križ, prav tak, kot je v poznejšem grbu in še v mlajšem pečatu mesta Ptuja. Okoli leta 1400, ko so gotizirali proštijsko cerkev, je ptujski mestni grb v obliki ščita z rdečim križem dobil svoje mesto na sklep- niku glavne ladje med grbom salzburškega nadškofa in »Vojvodine Avstrije«. Ta grb je lahko tudi posledica restavracije iz 19. stol. Vprašanje je, ali je restavrator le obnovil narisani grb ali pa je upodobil tistega, ki je bil v rabi. Na pečatu dokumenta iz leta 1538* je upodobljen sv. Jurij. V pečatu mesta Ptuja se je sv. Jurij obdržal tja do 18. stol. Nad vrati vodnega stolpa je dobro viden grb v ob- liki ščita z vrisanim križem in letnico 1551. Grb mesta Ptuja je v tem času že imel usta- ljeno obliko, znano tudi iz Bartscheve' upo- dobitve v njegovi knjigi grbov iz 1.1567 (glej fotografijo 3). Na zastavici ptujske mestne garde iz leta 1769^ je na eni strani upodobljen sv. Jurij na konju, na drugi strani pa le ščit — belo polje in rdeč križ. Na spisu mestne občine iz leta 1815' je pečat, v katerem je sv. Jurija zamenjal dvoglavi orel z vrisanim križem. Grb mesta Ptuja pa ostaja isti. Leta 1848'» ga zasledimo na zastavi narodne gar- de in sicer je na srebrnem polju rdeč križ. Po tem letu se v grbu mesta Ptuja pojavlja ru- mena zvezda. Pečat mesta Ptuja postane po vsebini in obliki enak grbu le s to razliko, 4. Poselska knjižica iz leta 1883 70 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 da je okrogel in ima napis — npr. leto 1870'^ ima napis Amts-Siegel der Gemeinde Stadt Pettau. V poselski knjižici iz leta 1883'^ (glej fotografijo 4) sta predstavljena grb in pečat mestne občine, ki ustrezata grbu mesta Ptuja. Leta 1884'^ se je pri mestni občini po- zanimal glede grba A. Schroll, izdelovalec diplom z Dunaja. Zanima ga, če je sv. Jurij še vedno v grbu. Mestna občina pa odgovar- ja, da je zgodovina grba zavita v temo. Na^ sodniškem meču iz leta 1555 je sicer upodob- ljen sv. Jurij in bi tako Ptuj lahko imel v grbu sv. Jurija, vendar se danes uporablja naslednji grb: Ščit z zelenim poljem, rdečim križem in rumeno zvezdo. V tem času je to- rej grb že imel zeleno polje in ne več srebr- nega (belega). Leta 18931" Zahn in Siegenfeld razlagata nastanek grba iz ščita sv. Jurija in poudarjata, da zelena brva na sedanjem grbu ni originalna. Grb ohrani to obliko in vse- bino do II. svetovne vojne. Leta 1931'^ naj- demo v mestni občini Skrabarjevo razlago gr- ba, ki pravi, da je sedaj uveljavljen ščit ze- lene barve z rdečim križem in rumeno zvez- do. Vendar nadaljuje, da je po mnenju stro- kovnjakov nastal ta grb šele v 19. stol. Prist- ni grb pa je sv. Jurij, od katerega se je od 16. stol. naprej uporabljal le njegov ščit, torej grb v obhki ščita z beBm poljem in rde- čim križem. Isti grb je upodobljen tudi v Historično topografskem leksikonu K. Schmutza iz leta 1822. Skrabar pravi, da na vprašanje, zakaj se pojavi zelena barva na grbu, ni mogoče odgo- voriti. Leta 1902'' najdemo v glavi uradnih, dopisov župana Omika barvasti grb, in sicer je v dvoglavem orlu grb zelene barve, z rde- čim križem in rumeno zvezdo. Prav takega najdemo na ograji proštijske cerkve, zgraje- ni po prvi svetovni vojni — 1932. Po drugi svetovni vojni se spet uporablja grb izpred druge polovice 19. stol. Grb, kot je prikazan na znački je torej modifikacija že obstoječega grba v 19. stol.,- in je izdelan po Nemcih in Štajercih, ki so v grb vnesli zeleno barvo, barvo nerazdeljene Štajerske. Značka kot taka bi lahko izšla v seriji značk historičnih grbov, ne more pa iziti samostojno in kot taka predstavljati grba mesta Ptuja. Dejansko gre za prireditev grba iz 19. stoletja. , OPOMBE 1. B. Saria: Neue Chronik zur Geschichte und Volkskunde der innerösterreichischen Alpenlän- dei', Graz 1960, 12. Oktober, str. 2. — 2. Isti, str. 3. — 3. Zgodovinski arhiv Ptuj (ZAP), Fond fotokseroteke (FKT), škatla št. 19. — 4. R. Wi- dimsky: Städtewappen des österreichischen Kai- serstaates, Wien 1S64, str. 72. — 5. Hrani se v Pokrajinskem muzeju Ptuj (PMP). — 6. ZAP, FKT, šk. št. 19. — 7. Z. Bartsch : Steiermärkisches Wappenbuch, 1567, str. 154. Fotokopija se nahaja v ZAP, FKT, škatla številka 19. — 8. Hrani se v PMP. — 9, ZAP, FKT, šk. št. 19. — 10. Hrani se v PMP. — 11. ZAP, FKT, šk. št. 19. — 12. ZAP, fond mestne občine (MO), spis št. 1363, 1886. — 13. ZAP, fond mestne občine (MO), spis št. 2746, 1884. — 14. Steiermärkisches Wappen Buch von Zacharias Bartsch 1567. Fachsimdle-Ausgabe mit historischen und heraldischen Anmerkungen von dr. Josef von Zahn und Alfred Ritter Anthony von Siegenfeld, Graz und Leipzig 1893, Str. 83 in 167. — 15. ZAP, fond MO, spis št. 2236, 1931. — 16. ZAP, fond MO, spis št. 2572, 1902. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 71 POTRESI V ZGODOVINI FURLANIJE ARDUINO CREMONESI Rušilni potres, ki je 6. maja 1976 opustošil tako obsežno področje v Furlaniji, ni bil ne prvo ne zadnje zemeljsko premikanje v tej lepi deželi. Zanimanje za potresne pojave, ki se je porodilo med furlanskimi proučevalci šele po tej katastrofi, je odkrilo to, kar bi morali že zdavnaj vedeti, se pravi, da je Fur- lanija potresna dežela. Ce pomislimo, da je potresu z dne 6. maja 1976 sledilo še 365 sun- kov do konca leta, lahko zaključimo, da se je furlanska zemlja v zadnjem tisočletju tre- sla nekaj tisočkrat. Vendar pa nihče ne bo mo- gel ugotoviti niti približnega števila sunkov, saj do druge polovice XIX. stoletja nismo po- znali seizmografov. Zato pa poznamo le zelo majhen del potresov iz preteklosti, kar pa ne velja le za Furlanijo, temveč za vse dežele sveta. Poznavanje pa je še bolj vprašljivo, ker so nekdanji zgodovinopisci in kronisti le poredko in na kratko obravnavali dogodke in naravne nesreče, kot so potresi, poplave, viharji, roji kobilic, epidemije in draginje. Tako je znanih le 5 potresov v Furlaniji od XI. do začetka XIV. stoletja. Bilo pa jih je prav gotovo veliko več, le podatkov nimamo. Pa tudi verjeti ne moremo katerim koli ve- stem. Večkrat namreč naletimo na sporočila, kot je tole: »MCCCLIV. Indictione VII die XV mensis Februarii. Fuit terremotus circa mediam noctem (Leta 1354. V obdobju VII. indikcije, dne 15. februarja. Okoli polnoči se je zemlja tresla).' Ali pa tole: »Dne 28. novembra 1750 je bil ob 8. uri zvečer potres, ko je svetila luna.«^ V nobenem od obeh primerov ne vemo, ne kje je bil potres, ne kakšne so bile posledice in še manj, kako močan je bil. Takale pisa- nja največkrat anonimnih piscev nas nava- jajo na misel, da je kdaj pa kdaj šlo za ne- sporazume ali za osebne vtise. Možno je nam- reč, da je kateri od kronistov, ker se ni do- bro počutil ali pa ni bil docela zbujen, štel za potres morebiten močnejši šum v hiši ali zunaj nje. Zanimivo pa je vedeti, da so bili epicentri potresov, ki so prizadeli Furlanijo skoraj vedno na tehle treh področjih: 1. Kar- nijske Alpe in Predalpe, 2. beljaško področ- je, 3. ljubljansko področje. Le malokdaj so bili epicentri na področjih Belluna ali Vero- ne. Ta podatek nas siü k mišljenju, da ima Furiant j a skupno usodo s Kranjsko in Koro- ško ne samo v gospodarstvu in kulturi, tem- več tudi v geoloških dogajanjih. Pri nas v Furlaniji se navajajo kot neopo- rečna dejstva podatki o potresih v deželi, ki jih vsebujeta dva kataloga. Prvega z naslo- vom »I terremoti del Friuli dal 1116 al 1887«, je sestavil profesor Annibale Tommasi. Dru- gega z naslovom »Elenco dei terremoti avve- nuti in Italia dall'anno O all'anno 1963« pa seizmologa Feliziani in Marcelli. Obe publi- kaciji imata le delno vrednost in to iz dveh razlogov: sestavljavci niso stalno bivali v Fur- laniji in ker so pogosto zbirali splošne podat- ke, ne da bi preverjali njihovo točnost. Lah- ko se tudi vprašamo, kako sta seizmologa Feliziani in Marcelli določala moč (intenzite- to) različnih potresov na podlagi vesti, kot so v »Chroniconu Spilimbergense«, ki smo ga že navedli v opombi. Najverjetnejši lokalni viri, če se hočemo seznaniti s potresi v Furlaniji v srednjem veku, sta »Chronicon Glemonense« in »Juli- ani Chronicon Forojulense«. Prvo kroniko je napisal Sebastiano Mülione in zajema ob- dobje od leta 1300 do leta 1517, druga pa je delo čedadskega kanonika Giuliana in je vlo- žena v Appendix (dodatek, op. prev.) k ^ potresov, posebej Karnijo in področje Kar- j nijskih Predalp. Pred katastrofo z dne 6. maja predlanskega leta so v Furlaniji vsi ve- deli za potres v Karniji iz leta 1928, a nihče ni vedel za potres v SacUu iz leta 1936. Kas- neje bomo obrazložili, kje je tičal vzrok. Kot vemo, je bil prvi potres stoletja v '' Furlaniji 3. junija 1906. Imel je jakost 6. ' stopnje in je povzročil le manjšo škodo. Dve leti kasneje pa je ob zori 9. julija 1908 silo- vit potres jakosti 8. stopnje po Mercalliju prizadel Karnijo, čutili so ga vse do Sacila, občutno škodo je povzročil v epicentru, ki je bil v kraju Lovea di Ar ta, močno pa je po- škodoval tudi hiše v Reziji. i Pustimo ob strani manjše potrese in prei- dimo brez nadaljnjega na leto 1928. Dne 27. j marca ob 9,32 predpoldne je katastrof alni j sunek z epicentrom v gori Batai nad Verzeg- i nisom 20 sekund dolgo tresel področje Kar- | nije kjer so naselja Gavazzo Gamico, Canev-- va, Tolmezzo, Verzegnis in njihove številne frakcije. V ožjem epicentru (komaj štirih kvadratnih kilometrov) je dosegel jakost 10. ^ stopnje, 9. stopnje pa na področju, ki je bilo i k sreči redko naseljeno. Ta siloviti potres je j popolnoma porušil 42 hiš, hudo poškodoval nadaljnjih 155, povzročil kakih 100 zemelj- iskih usadov z okoliških hribov in smrt dese- tih ljudi. Bilo je okoli 200 ponovitev v tem letu. Karnijski znanstvenik Michele Gortani je izjavil, da škode ne moremo šteti kot »ve- likanske v absolutnem smislu« zaradi ome- j j enega obsega področij, kjer je učinkoval ru- šilno. Tudi žrtev je bilo razmeroma malo, ker büo prebivalstvo prizadetih krajev že dan ¦ pred tem opozorjeno z nekaj rahlimi sunki, ki so naznanjali katastrofo.-''' Potres iz leta 1928 je bilo čutiti tudi zunaj Furlanije, čeprav z manjšo jakostjo. Ne gle- de na to in kljub temu, kar je bilo povedano 81 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 o njegovih posledicah, je fašistična propa- ganda uporabila priložnost in potres napih- nila v nesrečo nacionalnega merila. Vse je prišlo prav, da bi še povečali vzdušje že raz- žarjenega patriotizma. Mussolini je razpisal vsedržavno akcijo za pomoč karnijskim pre- bivalcem, prizadetim po potresu, in sam prvi vpisal svoj delež pomoči. V Furlaniji izhaja- joči časniki so bili polni resolucij in visoko donečih proglasov fašističnih hierarhov. Vi- demska časopisa »La Patria del Friuli in »II Giornale del Friuli« sta prinašala pompozne in groteskne dopise. Zdelo se je, da se nihče ne boji potresa, pa čeprav se mu je zrušila streha nad glavo in da vsi delajo z velikim navdušenjem, da bi obnovili porušene kraje. Zdelo se je še, da ni nihče niti v najmanjši meri zaskrbljen zaradi osebnih nesreč, ne zaradi smrti družinskih članov in prijate- lj ev.^^ Po štirih dneh so prenehali zvoniti alarmni zvonci in opevanje zmage v furlan- skih časnikih, ki jih je vzdrževal režim; vrnil se je mir. Potres v Krajini je odstopil mesto drugim dogodkom, koristnim za propagiranje diktature. Mirne duše lahko izpustimo iz opisa neve- like potrese, ki so si sledili osem let po letu 1928. Zjutraj 18. oktobra 1936 pa se je zem- lja nepričakovano silno zatresla; jakost je büa odločno katastrofalna in je izredno hudo prizadela kraje Sacile, Polcenigo, Ganeva di SacUe s frakcijami Fiaschetti, Sarone in Ste- vena. V Polcenigu se je zrušilo več hiš, po- škodovanih je bilo 150 in ubiti sta bili dve osebi. V frakciji Fiaschetti se je več hiš zru- šilo, mnogo jih je bilo hudo poškodovanih, ubitih pa je bilo 16 ljudi. V Sacilu, »vrtu Se- renissime « ni bilo človeških žrtev, a resno je bilo poškodovanih več palač in javnih zgradb. Sesul se je stolp »Dei Mori«, zrušil se je del zvonika in hudo so bili poškodovani vsi oltarji, tako da jih je bilo treba pozneje obnoviti. Bolj ali manj so bile poškodovane vse palače na glavnem trgu. Težko je bila poškodovana stebrovna lopa občinske palače, ki so jo po treh letih obnovili »zaradi več- jega ugodja občanov in v okras mesta«, kot lahko razberemo iz latinskega napisa, vkle- sanega na ploščo, vzidano na dan, ko je bil objekt dokončan. Tragični potres iz leta 1936 je povzročil žrtve in škodo v Pinzanu, Gor- dignanu, Orsagu, Coneglianu in Vittoriu Ve- netu, čutiti pa ga je bilo celo v Trstu in Be- netkah. In vendar, ne glede na to, da je ta siloviti potres povzročil večjo škodo in večje število žrtev kot karnijski iz leta 1928 in če- prav je v primerjavi z omenjenim potresom ta prizadel širše področje, ga je brezobzirni fašistični režim zanemaril in prepusitU po- zabi. Mussolini ni razpisal akcije za pomoč potresenoem na področju Sacüa in fašistična propaganda ni udarjala na veliki boben raz- glašajoč njihovo nesrečo. Edini videmski dnevnik, »II popolo del Friuli«, je posvetil dogodku le tri petine istolpca in to samo enkrat.'^ Dejstvo je, da je tistega leta divjala v Španiji državljanska vojna in da je bilo ne- kaj mesecev prej proglašeno italijansko ce- sarstvo. Logično je, da je bilo fašističnemu režimu v korist, da je vso pozornost Italija- nov usmerjal na ta dva velika dogodka, pa je zato sacilski potres motil »ubranost« pro- pagandnega orkestra vlade in stranke. Zato so sklenili, da vesti ne bodo objavljali ali vsaj, da bodo vestem o potresu v Furlaniji posvečali minimalno pozornost. Zal je faši- stična diktatura v tem uspela tako dobro, da še danes ljudje ničesar ne vedo o tem pogu- bonosnem potresu. Zasilna bivališča ob potre- su leta 1928 (Verzegnis) 82 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 Potresna katastrofa z dne 6. maja 1976 je preblizu, da bi lahko pisali o podrobnostih. Od stotin ponovnih sunkov, ki so sledili prvemu, sta izredno silovita sunka dne 11. in 15. septembra 1976 dopolnila tragedijo fur- lanskega ljudstva. V primerjavi z onim iz leta 1348 je predlanskoletni potres žel manj žrtev in to zaradi pravočasne pomoči, a ško- da je bila mnogo večja. In res, medtem ko potresu leta 1348 ni uspelo razrušiti stolnice v Pušji vesi, pa je to popolnoma uspelo usod- ni ponovitvi potresa 15. septembra 1976. Ce pa primerjamo potres z dne 6. maja 1976 z onim iz leta 1511, lahko vidimo, da je ta po- vzročil manj žrtev in ruševin, a vendar je podobno kot starejši s svojimi suo vitimi po- novitvami dopolnil rušitve prvih sunkov. Po predlanskoletni katastrofi so mnoge države, med njimi tudi Jugoslavija, prisko- čile na pomoč Furlaniji. Vse to je tolažljivo in ganljivo, ker kaže da je Evropa doumela, da je furlansko ljudstvo pošteno, delavno in sposobno in zato upravičeno, da znova vstane. OPOMBE 1. Anonimni pisci, Chronicon Spilimbergense, Udine 1857. — 2. Dodatki h kroniki, ki jo je na- pisal Sebastiano Mantica. — 3. A. Goiran, n. d., I., str. 17. — 4. Francesco Palladio, Historie della Provincia del Friuli, Udine 1660, 1/150. — 5. Francesco di Manzano, Annali del Friuli, 11/99. — 6. Lodovico A. Muratori, Annali d'Italia, Mi- lano 1750, Anno 1117. — 7. Mario Baratta, I ter- remoti d'Italia, Torino 1901, str. 22. — 8. Paolo Lino Zovatto, Portogruaro, Concordia, Sesto al Reghena, str. 79. — 9. O tem morskem potresu sta pisala Dandolo v III. zv. Chronicona in Sa- muele Romanin v svoji «Storia documentata di Venezia« II., str. 23. — 10. Palladio, n. d., 1/220. — 11. Dne 13. septembra 1223 je Bertoid Me- ranski podelil Vidmu pravico do tedenskega sejma, kar je zelo ugodno vplivalo na demo- grafski in mestni razvoj kraja, ki je bil tedaj še navadna vas. — 12. Bernardo de Rubeds, Monumenta Ecclesiae Aquilejensis, Appendix IX, list 38. — 13. F. Palladio, n. d., 1/282. — 14. F. di Manzano, n. d., III/320-21. — J5. Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 236. — 16. Josip Gruden, n. d., str. 237. — 17. B. de Rubeis, n. d., Appendix, lista, 42 in 43, ».. .(teiTaemo- tus) Karinthiam tarnen supra modum percussit ita ut haec scriptura non solum inamds, se quo- que a crapulato stomacho processisse crederetur. nisi tot personarum testimonio probaretur. Nam ut narraverunt personae, quae fuerunt ibi prae- sentes, Villachum it commovit, ut etiam una do- mus integra non remaneset, nisi aliquia parvula de lignaminibus, quae fundamentum non habe- bant. Ecclesia quoque Major in qua erat multi- tudo virorum atque mulierum, ita impetuose ruit ut non potuerit etiam una persona evadere. — 18. Josip Gruden, n. d., str. 237. — 19. F. di Manzano, n. d., V/56. — 20. Giovanni Villani, Chroniche, XII, pogl. CXXIV. — 21. F. Palladio, n. d., 1/435. — 22. F. di Manzano, n. d., V/55—57. — 23. J. Gruden, n. d., str. 309. — 24. J. Gruden, n. d.. str. 310. — 25. Fratelli Ama- ssi, Diari Udinesi, Venezia 1884, 1. 1551. — 26. Note del notario Roberto di Latisana nel »Nota- riorum-« di V. Zoppi (Biblioteca Civica Udine). — 27. Anton Belloni, Diari (Biblioteca Ci- vica, Udine). — 28. Nicolo Monticoli, Cronica (Biblioteca Civca, Udine). — 29. Palladio, n. d., 11/108. — 30. Niccolo Monticoli, Cronica (Bib- lioteca Civia, Udine). — 31. Francesco di Man- zano, n. d., VII/111. — 32. Sebastiano Mulione, Chronicon Glemonense, Udine 1877, str. 13. — 53. Giovaimi Candido, Commentari dei fatti d'Aquileia, list 97. — 34. Mario Baratta, I terre- moti d'Italia, Torino 1901. — 35. Mario Baratta, prav tam. Gl. tudi G. B. Fagioli, Pagine Friulane, 1893, str. 103. — 36. Zupni arhiv v Bnemonzu. — 37. Giuseppe della Bona, Calendario dell' Agricoltura, str. 54. — 38. Mario Baratta, n. d., — 39. Cipolla, Memorie (Collezione Joppi, Bib- lioteca Civica, Udine). — 40. Agffiune di anoni- mo alla Cronaca di Sebastiano Mantieu. — 41. Memoriale inedito di Agostino Silverio di Paluz- za in Cronache di don Francesco del Negro di Sutrio. Verjetno je mišljen Giassico sev. zah. od Krmina. — 42. Francesco di Manzano, n. d., Vll/str. 259. — 43. Mario Baratta, n. d. — 44. Zupni arhiv Tramonti. — 45. Tako so v pretek- losti imenovali Furlanijo. — 46. Girolamo Vene- rio, Osservazioni meteorologiche in Udine dal 1803 al 1842. — 47. Mario Baratta, n. d. — 48. Mario Baratta, n. d.; »Giomale di Udine«, od 1. do 29. VII. 1873 — 49. Mario Baratta, n. d.; x Gior- nale di Udine«, 10. XI. 1880. — 50. Mario Barat- ta, n. d.; »La Patria del Friuli», od 16. do 18. VII. 1895. — Si. Michele Gortani, Il terremoto del 1928 in Camia, Bologna 1929. — 52. »La Pa- tria del Friuli« z dne 2i8.. 29., 30. in 31. III. 1928. — 53. »II Popolo del Friuli«, 20. X. 1936. Prevod Stanko Murovec KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 83 PRISPEVEK K ZGODOVINI ŠPEHARSKE DOLINE IVAN SIMONIC V okvir Špeharske doline se štejejo samo štiri naselja: Spehar j i, Breg, Hrib in Selce. Uradno sta samostojni vasi le Špeharji in Breg pri Sinjem vrhu, v katerega so vklju- čeni zaselki Breg, Hrib in Selce. Razporedi- tev in lega teh zaselkov predstavlja glede na Špeharje nekaj edinstvenega in nenormalne- ga. Saj obkroža vas Breg pri Sinjem vrhu s svojimi sestavnimi deli Špeharje od treh stra- ni, in sicer na jugozahodni strani z Bregom v kölpskem kanjonu, na precej vzpeti zahod- ni strani s Hribom in na severovzhodni stra- ni s Selcem na robu doline. Do takšnega sta- nja je prišlo z izvedbo nove numeracije hiš v letu 1953, ko so z odstranitvijo starih hišnih številk všteli v skupno vse tri omenjene za- selke, ki so dotlej že od svojega nastanka da- lje spadali k Spehar jem kot njihovi osred- nji vasi. Po vzpostavitvi dveh vasi z novim oštevilčenjem hiš je bila uradno odstranjena tabla ob cesti tik nad Špeharji z napisom Hrib in namesto nje postavljena nova seda- nja obcestna tabla z napisom Breg', s čimer se Hribljani, ki žive v največjem od teh treh zaselkov, niso nič kaj radi sprijaznili. Ker je vas Breg pri Sinjem vrhu preveč razmetana tvorba, ki se ne ozira na geografsko razno- ličnoBt, bi bilo umestno, da bi vsi trije se- stavni deli Brega postali samostojne vasi s svojim lastnim imenom. Saj se v isti črno- maljski občini na primer Miklarji celo z eno samo hišo uradno štejejo kot samostojna vas. O prihodu in na'SeUtvi ljudi v Špeharski dolini ni podatkov. Dolino so vsekakor že poznali Iliri, ki so si v starejši železni ali halstatski dobi zgradUi na razgledni Grašči- ni (561 m) nad Gorico gradišče^ in se naselili tudi niže pri Sinjem vrhu. V döHno so pri- hajali kot lovci, v Kolpi pa so ribarili in se po njej vozili s čolni navzdol proti Ziljam in navzgor proti Poljanski dolini ter po potrebi in možnosti še naprej v Kostel, kjer je bilo hal- statsko gradišče in več keltskih naselbin. K halstatskemu gradišču in ilirskim naseljem v Poljanah je domnevno držala gozdna pot čez Špeharsko dolino. Prometna zveza po kopnem se je tod izboljšala in okrepila v rimski dobi, ko se je število naselij povečalo tako v Poljanah kot okrog Vinice, kjer so si Rimljani zgradili 90 m dolgo in enako široko trdnjavo'. Slovenci so prišli v obkolpsko področje s hrvaške strani in so se v Spehar j ih ustalili že ob formiranju svojih prvih naselij v Ob- kolpju. Ker o tem ni hstinskih podatkov, da- je oporo za takšno presojo poljanski urbar, ki je bil spisan 23. decembra 1573 v Ribnici in potrjen s pečati 25. maja 1576 v Gradcu". Po tem urbarju je büo namreč v Špeharjih 9 celih kmetij, enako kot v Damlju in Sinjem vrhu, ki se je pozneje znatno povečal. Špe- harji so spadali takrat med večja naselja, saj so v vsem poljanskem gospostvu imeli po eno kmetijo več le Predgrad, Sodevci in Spodnji Log, Stari trg pa je imel poseben pomen a svojo trgovino. Ob formiranju fevdalnih gospostev je Ob- kolpje od Büpe do Damlja prišlo v poljan- sko gospodarstvo, ki je zajelo vso Poljansko goro ter preko Tanče gore in dela Doblič za- seglo tudi Jelševnik ter njegova poznejša za- selka Jergle in Sneči vrh. Po zgraditvi zelo utrjenega gradu Poljane, ki je že obstajal v 13. stol., je poljansko gospostvo poskrbelo za primerno vozno pot iz Poljan preko po- ložnega in vrtačastega gozdnatega pobočja ter Špeharske doline na Sinji vrh, kjer so morali zgraditi tlačani gospostva vinski hram in vanj oddajati desetinsko vino vse do leta 1848, ko je bil z revolucijo fevdalni red odpravljen. Pot tod skozi s prehodom čez Kolpo z brodom pod Vinico je postaila precej prometna z razvojem kmečke trgovine, po zgraditvi trdnjave Karlovac leta 1579 pa so jo zelo uporabljali Kočevarji, ki so morali sodelovati pri obrambi hrvatske Vojne kra- jine ter opravljati ročno in vprežno tlako s konji v Karlovcu do leta 1616\ Iz Poljan je posegla čez Špeharsko dolino in Sinji vrh do Damlja tudi dušnopastirska služba, ki je büa urejena tu prej kot drugod v Beli krajini. V Starem trgu je bila ustanov- ljena župnija že leta 1221. Iz te poljanske župnije se je odtegnil Sinji vrh s Špeharsko dolino in Damljam leta 1658 kot vikariat, ki se je osamosvojil kot župnija šele leta 18636. V 15. in 16. stol. so bui Špeharji izpostav- ljeni turškim napadom, ki so prihajali na- vadno od viniške strani. Na razgledni Straži (Cardaku) nad Daljnjimi njivami je z uvedbo ognjenega telefona vaška straža s Sinjega vrha skrbela za sprožitev treh strelov iz to- pičev in za zažig pripravljene grmade, brž ko se je pojavil kres na Zežlju ^334 m) nad Vi- nicx). Speharcem je dajal zavetje bližnji gozd, bržkone pa se je kdo zatekel v jamo Kobi- Ijačo, podobno, kot so se zatekli Dameljci v težko dostopno jamo Lapičgrad v steni nad Kolpo. 84 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 V poljanskem urbarju med naselji poljan- skega gospodstva niso navedene Daijnje nji- ve, medtem ko je že obstajala sedaj manjša Draga s štirimi celimi kmetijami in še manj- ša Gorica z dvema kmetijama. Vas je mo- rala biti ustanovljena proti koncu 16. ali pa vsaj v prvi polovici 17. stoletja. Zgradili so jo načrtno v lepi legi na obeh straneh ceste. Leta 1668 si je vas zgradila majhno cerkev sv. Marka, kot priča letnica na pročelju zvo- nika na preslico. Cerkev sv. Trojice z zvoni- kom na preslico in odprto lopo pod njim na pokopališču v Špeharjih je bila zgrajena sredi 17. stol in je bila sprva posvečena sv. Roku. Daijnje njive so dobile svoje ime po 2 km oddaljenih njivah od Sinjega vrha:'. V krajevnih repertorijih, v katastrskih mapah in v starih krajevnih abecednih imenikih so to vas beležili kot Sabetich po imenu osamel- ca, ki se dviga tik vhodno od nje. Speharji se v urbarju imenujejo s skrivnost- nim imenom Nesouitz, ki so ga pozneje v krajevnih imenikih, repertorijih, protokolih, mapah itd. spreminjali v Nešovas, Nešovac, Mešovas, Neža vas in Kneza vas, dokler ni končno zmagal in se ustalil krajevni naziv Speharji. V nemškoslovenskem Imeniku kra- jev Vojvodine Kranjske, vsebujočem ljudsko štetje z dne 31. decembra 1869, ki je izšel v Ljubljani 1874, je ta vas zabeležena kot Spe- harija. Z opustitvijo spreminjanja prvotnega imena te vasi so se oprijeli novega naziva Speharji po priimkih Spehar, ki so se tu kot avtohotni ohranili do danes. Leta 1573 so bi- vali v tej vasi dva Broza Spehar j a, dva Kle- menta Špeharja, Jakob Spehar in Tomaž Spehar — dva od teh priimkov sta zapisana z nemško pisavo Spehar in štirje Spechar — od drugih kmeitov pa Jarni Mukavec ter Juri in Antoni Lavrencer. Enako kot Spehar- ji so pozneje prevzeli po svojih prvotnih pri- imkih svoje sedanje krajevno ime Kralji v Poljanah, katerih naselje se je dolgo dobo imenovalo Vartač po zapisu v poljanskem urbarju. Ali je leta 1573 že obstajal kateri od zaselkov, ki so zdaj združeni v vas Breg pri Sinjem vrhu, ni v urbarju zabeleženo, prejkone pa je že miei mlin v Bregu, ker ima urbar naštetih 10 mlinov ob Kolpi brez na- vedbe, katerim vasem so pripadali. Speharski kmetje so morali dajati poljan- skemu gospostvu davek v naturalijah in denarju. Vsak kmet je bil dolžan oddati let- no graščaku en škaf (mernik) pšenice, 3 ška- se ovsa, 2 kokoši in 20 krajcarjev, en kmet, ki je posedoval dve kmetiji, pa od naštetega dvakrat toliko. Oves so po novem urbarskem predpisu merüi v škafu naraz, poprej pa so ga morali nameriti zvrhano s kupčkom. Vrh tega so morali dajati vsako leto desetino pri- delanega žita v snopih in desetino mladičev, in sicer kozličev ali jagenjčkov. Tistim kme- tom, ki niso vsako leto dosegli prireje 10 mladičev, so ugotovljeno število vsako leto sešteli in mladiče odvzeli v letu, ko je se- števek dosegel 10 glav. Dve tretjini žitne de- setine in mladičev sta pripadli poljanskemu graščaku, ena tretjina pa je šla župniku v Starem trgu. V primerih, ko bi kmet gojU čebele v več kot desetih panjih, bi se mu letno odvzel vsak deseti panj čebel. Speharci niso plačevali nobenih dajatev v vinu, medtem ko so morali vsi podložniki s Sinjega vrha, Drage in Gorice dajati gospostvu vino, če so imeli vinograd ali ne. Speharski podložniki so morali opravljati redno tlako dva dneva v letu. En dan so morali poljanskemu graščaku žeti in en dan grabiti seno. V teh primerih so bili opoldan postreženi s kosilom, zvečer pa je vsak dobil hlebček kruha. Na izredno tlako 90 morali priti, kadar je bila kaka gradnja na gradu ali na pristavi in tudi na kakšno drugo nujno delo, po potrebi tudi z orodjem ali vozom. Speharji so imeli vaško županstvo, ki je dajalo letno gospostvu prašičke. Zupanu je pripadala precejšnja župnica^ ki je prinašala kar 5 majhnih vozov sena. Nikjer v poljan- skem gospostvu ni imel župan tolikšne žup- nice. Ime Župnica se je do danes ohranilo za parcele pod severovzhodnim vznožjem Hri- beljskega Rta. Župan je bil važen organ zemljiškega gospoda. Skrbel je, da so pod- ložni kmetje pravočasno oddajali dajatve, jih od njih tudi sam pobiral in jim napovedoval tlako. Županska oblast in tudi župnica ni bila dedna, ampak je stalno prehajala na vsako- kratnega župana^. Gozdovi so bili last gospostva, vendar so smeli v ^ njih sekati gospostveni podložniki zase drva in stavbni les. Ves lov divjadi je bil pod nadzorstvom lastnika gospostva. Kmet, ki je ob polšjem lovu lovil polhe v polšjih jamah, je moral dati od lovišča last- niku gospostva pet polhov. Ribolov v Kolpi je bü svoboden in so se kmetje lahko ukvar- jali z njim, če jim je dopuščal čas, kolikor se jam je zl j ubilo. Takrat je bilo v gospostvih splošno ve- ljavno dedno pravo minorata. Kadar je umrl gospodar kmetije - podložni kmet, ni imel pra- vice nasledstva njegov najstarejši, temveč najmlajši sin, in če tega ni bilo, najmlajša hči. Če je bü najmlajši sin slaboumen, trajno bolan ali zaradi kake pohabe nesposoben za gospodarja, je imel nasledstveno pravico sta- rejši Slin, sicer najmlajša hči. V primeru ne- pOlnoletnosti otrok na kmetiji je moral zem- 85 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 Ijiški gospod postaviti varuha iz njihovega sorodstva aH prijateljev, ki jim je moral ob njihovi polnoletnosti v redu izročiti gospo- darstvo kmetije. Podedovano kmetijo je no- vi gospodar moral dati oceniti nepristranskim sosedom, da je spoznal, kolikšno odpravnino ja dolžan dati svojim bratom in sestram. Če je bil kateri izmed teh nesposoben za delo in svoje preživljanje, mu je moral zagotoviti vso oskrbo do smrti. Ob prevzemu kmetij- skega gospodarstva se je moral novi gospo- dar pobotati z zemljiškim gospodom za pri- merno darilo glede na velikost in kakovost kmetije V poljanskem gospostvu je moral plačati zemljiškemu gospodu od cele srednje dobre kmetije dva do tri tolarje, od najbolj- še pa celo pet do šest tolarjev. Podložniki so imeli svoja zemljišča v ded- nem zakupu s prodajno pravico. Prodaja kmetije je bila vezana na pismeno pogodbo in plačilo določene pristojbine zemljiškemu gospodu. Podložnik je mogel prodati svojo kmetijo le kakemu kmetu oz. dednemu pod- ložniku, ki še ni posedoval kmetije, ni je pa smel prodati takemu človeku, ki je ne bi ho- tel obdelovati sam s svojo družino. Kmetije ni sme'1 deliti in prodajati po posameznih parcelah niti zapustiti v oporoki posameznih parcel ženi ali otrokom za doto. Le v veliki stiski za denar je podložnik lahko zastavil del zemljišča za dve ali največ tri leta, po preteku tega roka pa ga je moral pridružiti nazaj h kmetiji. Določbo, da se kmetije ne smejo razkosavati, je zemljiškemu gospodu narekovala skrb za davščine, da se ne bi zmanjšale. Čeprav so urbarske določbe prepovedale delitve kmetij, nova krčenja gozdov in s tem v zvezi gradnje novih hiš, se jih niso dolgo držali. Prav tako niso vztrajali pri določbi, da sme dedovati po smrti kmečkega gospo- darja njegovo kmetijo samo en dedič. Sčaso- ma so ob naraščanju števila prebivalcev raz- delili cele kmetije na polovične, skrčili v bližini gozdove in zgradili toliko novih hiš, da je do leta 1816 naraslo števuo kmečkih gospodarstev na 27, od katerih je büo po pri- kazu v franciscejskih mapah in protokolih iz leta 1822 na Hribu 7, v Bregu 2, v Selcu 2 in s samih Špeharjih 16. Medtem ko sta leta 1573 gospodarila v Špeharjih le na eni kme- tiji dva Lavrencerja, se je do leta 1822 raz- VÜO več rodbinskih zadrug z dvema gospo- darjema na kmetiji. Na Hribu so leta 1822 posedovali hiše s staro hišno številko h. št. 1. Mihael in Matija Lavrenčič, h. št. 2. Janez Žalec, h. št. 3. Janez in Andej Mukavec, h. št. 4. Janez in Mihael Lavrenčič, h. št. 5. Nikolaj in Matija Lavrenčič, h. št. 6. Mihael Mukavec, h. št. 7. Nikolaj in Miahel Lavrenčič v vŠpe- harjih, h. št. 8. Martin Schneller, h. št. 9. Mihael Šute, h. št. 10. Janez in Matija Spehar, h. št. 11. Nikolaj Šute, h. št. 12. Matija Kobe (koobe), h. št. 13. Mihael Spehar, h. št. 14. Štefan Spehar, h. št. 15. Janez Spehar, h. št. 16. Nikolaj Kapš in Štefan Lavrenčič, h. št. 17. Mihael in Matija Spehar, h. št. 18. Jurij in Nikolaj Spehar, h. št. 19. Jurij Kump in Matija Spehar, h. št. 20. Mihael Spehar, h. št. 21. Janez Medved, h. št. 22. Mihael Rozman, v Bregu 2 hiši, h. št. 23. Janez in Mihael Schnelier, h. št. 24. Mihael SchneUer, v Selcu 2 hiši, h. št. 25. Nikolaj Schmied, h. št. 26. Mihael in Nikolaj Mukavec ter h. št. 27. Mihael Medved v Špeharjih. Posestniki hiš v Bregu so posedovali dve kmetiji, mlin pa so si delili tako, da sta imela Janez in Mihael Schnelier v njem tri kamne, Mihael Schneller pa si je v njem la- stil stope. Naziv Breg takrat še ni bil zabele- žen niti kot krajevno nit kot ledinsko ime, pač pa je zapisano v nemškem protokolu zgradb v oklepaju Selce (Seize) kot krajevno ime in Hrib (Pod Hribb) v mapi kot ledinsko ime. Špeharji, ki so imdli leta 1841 s svojimi tremi zaselki 30 hiš in 1860 31 hiš, so v ma- pah in protokolih še v drugi polovici 19. stol. zapisovali le kot Nešovac, Neševac, Nasevac, leta 1822 pa kot Neža vas, čeprav je bilo da- našnje krajevno ime te vasi znano in tudi že v rabi v prvi polovici 18. stoletja'. Leta 1822 so imele Daljnje njive enako kot Špeharji brez zaselkov 16 hiš s starimi hišnimi števil- kami od 28 do vključno 43". V nemško pisa- nem Protokolu delitvenega lista davčne ob- čine Sinji vrh v letu 1860, ki je bil napisan 5. januarja 1861, se naselje Hrib prvič nava- ja kot krajevno ime. V dobi francoske okupacije od 1809—1813 so bili Špeharci enako kot Vrhovci in Po- lj anci zelo ogorčeni na Napoleonove vojake, ki so s silo izterjavah previsoko naložene davke. Po Kroniki vasi Damelj in bližnje okolice, ki jo je napisal mlinar, kmet in sod- ni tolmač za ruski jezik v Črnomlju Jože Fortun (1891—1973) iz Damlja, so Vrhovci leta 1813, ko je skupina Francozov prenočila na Sinjem vrhu, poklicali Zapujce iz Zapud- 86 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 ja. Ti so prišli s puškami, Francoze razoro- žili, jih pod Daljnjimi njivami zvezane vrgli v Kolpo ter enega, ki je preplaval reko, ust- relili, ko so za njim streljali. V spomin na ta dogodek so vsekali v pečino nad Kolpo na Veliki Loki pod Daljnjimi njivami letnico 1813. Po še živem ustnem izročilu v Špehar- jih so ubili Špeharci ob jugozahodnem delu vasi enega Napoleonovega vojaka ob gradnji ceste skozi vas. Njegovo ime Kokoška so dali parceli, na kateri je padel. Po odpravi fevdalnega reda septembra le- ta 1848 kmetje niso dosegli pričakovanega olajšanja iz gospodarskih težav, ker so mo- rali kar 20 let odplačevati z davki odkupni- no od fevdalnih obveznosti. Špeharji so se skupaj z vrhovsko in damelj sko katastrsko občino rešili dolgotrajne gospodarskouprav- ne podrejenosti Poljanam. S formiranjem no- vih političnih in sodnih okrajev ter občin v kapitalističnem redu so po prenosu uradov iz gradu Krupa v Črnomelj prišli Špeharji s svojimi zaselki v politični in sodni okraj Črnomelj ter občino Sinji vrh, ki je obstaja- la do združitve z občino Vinico z uredbo o komasaciji ali spojitvi občin z dne 11. sep- tembra 1933. Od ukinitve viniške občine leta 1955 dalje spadajo Špeharji v črnomaljsko oSčino. Zaradi oddaljenosti Špeharjev tako od Sta- rega trga ob Kolpi, kjer je bila šola ustanov- ljena leta 1820, kakor tudi od Vinice, ki je dobila šolo 1822, jih ni vezala šoloobveznost vse do leta 1860, ko so dobili šolo na Sinjem vrhu." Za enorazredno šolo so zasilno po- pravili in uredili bivši, že razpadajoči Auers- pergov vinski hram, ki so ga temeljito pre- novili v šolsko poslopje šele leta 1889. Do leta 1966 je bila šola samostojna, nato je po- stala podružnična šola centralne osnovne šole v Vinici, kamor so bili prešolani višji razre- di. Po ukinitvi podružnične osnovne šole na Sinjem vrhu leta 1974 vozi vse šolarje v Vi- nico šolski avtobus, ki prihaja ponje skozi Sinji vrh v Daljnje njive ob četrt na osem in okrog poldan ter jih pripelje nazai ob dveh in po peti uri popoldan. Šolarji iz Špeharske doline morajo do Daljnjih njiv in nazaj pe- šačiti. Po letu 1880 se je odtod začelo veliko iz- seljevanje v Ameriko, ki se je nadaljevalo tudi po prvi svetovni vojni, po kateri se je usmerilo tudi v evropske države, v novejšem času največ v Nemčijo. Po končani šoloob- veznosti domala vsi otroci odhajajo v zapo- slitev v razna industrijska mesta, od koder več ali manj pogosto obiskujejo starše. Leta 1928 so v Špeharjih ustanovili po- družnico Gasilskega društva na Sinjem vrhu. Ze naslednje leto so se tukajšnji gasilci iz- kazali pri gašenju velikega požara, ki je za- jel vso vas. Leta 1959 so si gasilci zgradili na južnem robu vasi gasilski dom in ob njem betonsko plesišče, ki služi vsakoletni gasilski veselici v drugi polovici avgusta. V času NOB so se na ozemlju takratne vr- hovske občine hitro znašli in organizirali v OF, ki je pripravljala vse potrebno za boj. Ze 27. aktobra 1941 je po izdajstvu italijan- ska patrola dveh agentov javne varnosti, treh vojakov in petih karabinjerjev aretirala Franca Speharja iz Gorice, organizatorja NOB ter Miho Mukavca s Hriba, krajevnega šolskega odbornika, oba zaprla čez noč v klet župnišča na Sinjem vrhu in naslednjega dne ustrelila v Razvajah na ovinku ceste pod vasjo.'- Na tistem mestu je bila odkrita 28. X. 1952 spominska plošča z napisom: »Na tem mestu sta bila po italijanskem okupator- ju usreljena dne 28. X. 1941 Franc Špehar iz Gorice, kmečki voditelj in revolucionar Miha Mukavec s Hriba kot zavedna Slovenca, izdana po domačih izdajalcih. Duh njih je živeč.« Italijani se niso nastanili v samih Špeharjih, temveč so za svoji postojanki raje izbrali špeharska zaselka Hrib in Selce. Na Hribu v hiši Pavla Šnelerja je bila nastanje- na italijanska posadka financarjev in fašistov od maja 1941 do jeseni istega leta. V Selcu se je italijanska posadka zadrževala okoli pol leta v hiši Tineta Strausa. Aktivisti s Hri- ba so v sabotažnih akcijah leta 1942 večkrat prekopali cesto Stari trg—Vinica." V Špe- harjih je bil poveljnik vaške zaščite Ivan Lakner. Prvi trije partizani so prišli v vas zgodaj spomladi 1942. Špeharje so obiskova- li tudi hrvatski partizani, ki so zbirali hrano za Severin in jo vozili v Drežnico. V gozdu Lovniku onstran Kolpe je bila hrvatska par- tizanska bolnišnica, v kateri so se zdravili tudi slovenski partizanski ranjenci. Marija Lakner jeva je iz angleških padal, ki jih je dobivala od dr. Ravnikarja in njegove žene Vere, izdelovala perilo za partizane. Pri mli- nu v Bregu pod Špeharji je bil važen prehod čez Kolpo. Ob hajkah so se tu čez Kolpo več- krat zatekli na slovensko stran hrvatski par- tizani.** Med NOB so sestavljali Špeharji s svojimi zaselki lastno volilno enoto. Ob volitvah v KNOO 16. aprila 1944 je bil s tajno volitvijo z listki izvoljen za predsednika KNOO Stan- ko Štefančič in za tajnika Franc Mukavec. Za odposlanca v okrajno NO skupščino je bil od treh kandidatov izvoljen Ivan Švegelj s Selca.'' Ob kapitulaciji Italije so se tu kmet- je po lastni iniciativi zelo junaško izkazali. S svojim neustrašenim nastopom je vaška za- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 87 Ščita 20 neoboroženih' kmetov, ki jih je vodil Franc Ravnikar iz Daljnjih njiv, dosegla, da jim je italijanska posadka na Sinjem vrhu, ki je štela okrog 180 vojakov, izročila orož- je.'' 5. julija 1959 je krajevna organizacija ZB Sinji vrh odkrila na steni šolskega po- slopja spominsko ploščo 32 borcem in žrtvam, padlim v letih 1941—1945 v borbi proti oku- patorju in izdajalcem iz naselij bivše vrhov- ske občine, med katerimi jih je po 6 iz Dam- Ija in Sinjega vrha, 5 iz Kota, 4 iz Drage, 3 iz Daljnjih njiv ter po 2 iz Gorice, Hriba, Selca in Spehar j ev. OPOMBE 1. Na vaški tabli, viseči v Bregu ob Kolpi na steni hiše z bivšo hišno številko 24 in sedaj 2, je bii v dobi Avstro-Ogrske napis Zaselje Breg, vas Speharji, občina Vrh, okraj Črnomelj. Po- vedal Ivan Spehar, Breg 3. — 2. Arheološka naj- dišča Slovenije, Ljubljana 1975, str. 244, 392 in 394 in tam navedena literatura. Knjiga navaja Gradišče na Srednjem vrhu, bolj točna označba pa je Graščina. — 3. Jernej Pečnik, Prazgodo- vinska najdišča na Kranjskem, IMK XIV, 1904, str. 190. — 4. Poljanski urbar hrani Arhiv SR Slovenije v Ljubljani. — 5. Georg Widmer, Ur- kundliche Beiträge zur Geschichte des Gott- scheerlandchens. Quellen und Studien zur Kun- de des Grenz- und Auslanddeutschtums, Bd. VII, str. 98, 100, 103, 104, 108, 109. — 6. Cerkev na Slovenskem. Ljubljana 1971, str. 94, 96. — 7. Nekdamji Svinji vrh, po nemško Schweinberg, ki so ga domačini nazivali samo Vrh in sebe Vr- hovci, kakor se imenujejo tudi sedaj, je vrhov- skl župnik Alojzij Jerič med svojim službova- njem v tej vasi od 1910—1920 preimenoval z ob- lastnim dovoljenjem v Sinji vrh. Tu in v Špe- harjih so v preteklosti zelo redili prašiče, ki so jih za večjo pridobitev masti pasli v gozdovih, za kar so morali plačevati poljanskemu gospo- stvu pašnino. Speh imenujejo tu nagnjeno lego, pobočje. Naseljenec na špehu je Spehar. — 8. Josip Gruden, Slovenski župani v preteklosti. V Ljubljani 1916, str. 42. — 9. V atlasu velikega folio formata Ducatus Carnioliae Tabula Cho- rographica, lussu, Sumtique inclytorum Provin- ciae statuum geometrice exhibita per loannem Disman Floriantschitsch de Grienfeld, Paroch et Consist: Archid: Offici j Sitticieesis et per Abrahamum Kaltschmidt ari incisa Labaci 1744 je na tretji karti zabeležena vas Spechari. Tudi v atlasu Allgemeiner grosser Schramblischer Atlas, Wien 1800 je vas zabeležena z nazivom Spechari. V seznamu Alphabetisches Verzeichnis aller Ortschafts- und Schlösser-Namen des Her- zogthums Krain in deutsch und kraindscher Sprache, Laibach 1846 je na str. 70 zapisano Ne- shovas Shpehari in na str. 100 Shpehari. — 10. Pet hiš s številkami 31, 34, 39, 41 in 43 so po- sedovali Kobeti, tri hiše s številkami 29, 30 in 40 Prebiliči, ter hiše s številkami 28, 37 in 42 Speharji, po eno hišo s h. št. 34 Gerzetič, h. št. 35 Osterman, h. št. 36 Madrunič, hišno številko 38 Lakner ter hišno številko 32 skupaj Matija Medved in Janez Spehar. — 11. Ivan Simonie, 100 let šole na Sinjem vrhu. Dolenjski list 1Ö60, str. 44. — 12. Kronika osnovne šole Sinji vrh. Janko Jarc, Bela krajina v uporu. Kronika 1953, str. 171. Ivo Pirkovič, Zaupni dokumenti... Bo- rec 1956, str. 441. Rudi Vogrič, Boj Belokranj- cev. Ljubljana 1973, str. 63, 64. Radko Polič, Be- lokranjski odred. Ljubljana 1975, str. 58. Janez Vitkovič, Bela krajina skozi viharje k svobodi. V Lj. 1961, str. 60, 173. Dolenjski list 1951, št. 45. — 13. Gradivo za topografijo NOB, 1. sn.: Bela krajina 1958, str. 160. — 14. Gradivo za topogra- fijo NOB, 1. sn.: Bela krajina 1958, str. 153, str. 163, 164. — 15. AIZDG, f. 466/1. — 16. Citirano Gradivo, str. 162, 163. 88 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 OSNOVNA ŠOLA V SODRAŽICI (1811—1941) ANDREJ VOVKO Verjetno se danes vse premalo zavedamo velikega vpliva, ki ga je imela šola na po- litični, gospodarski, narodnostni in kulturni razvoj slovenskega naroda. Slovenski učitelj je bil ob slovenskem duhovniku dolgo časa skoraj izključni nosilec slovenske narodnost- ne zavesti. Med ljudstvom je širil omiko, po- speševal umno sadjarstvo, čebelarstvo in zdrave življenjske navade. Kakšen vpliv je imel, kažejo tudi nasprotni primeri, ko je bila šola orodje raznarodovanja. Na primeru razvoja osnovne šole v Sodra- žici je ta vpliv zavzetih in delovnih sloven- skih učiteljev dobro viden in to toliko bolj, ker je šlo za kraj, v katerem ni bilo kakega večjega raznarodovalnega pritiska in je moglo širjenje splošne omike priti bolj do izraza. Sodražica je slovela in še slovi kot eno iz- med središč »suhe robe« in trgovanja z njo, čeprav je v zadnjem času skoraj v celoti izginUo nekoč značilno »zdumanje«, kroš- njarjenje z izdelki te domače obrti. To kroš- nj ar j en je je imelo svoj vpliv tudi na bolj zavzdto obiskovanje šole pa tudi v določeni meri na željo naučiti se nemščine, ki so jo potrebovali pri tem poslu, saj so zahajali da- leč v nemško govoreče dežele. Kraj sam je nastal ob važni trgovski poti, ki je preko Zlebiča, sodraške doline in klan- ca Boncarja vezala Kočevje s Trstom.' Po- membna je bila predvsem zaradi izvoza lesa in to je prispevalo h gospodarskemu dvigu kraja. Sloveli so sodraški sejmi, na pomen kraja pa opozarja tudi dejstvo, da je postal s cesarskim sklepom z dne 16. oktobra 1865 trg. Z dograditvijo kočevske železnice leta 1893 je kraj nekoliko izgubil na pomenu, delno pa mu ga je spet pridobila leto dni kasneje zgrajena cesta Sodražica—^Loški po- tok. V cerkvenem pogledu je bila Sodražica sprva podružnica ribniške prafare. Leta 1753 je postala vikarija s stalnim duhovnikom, leta 1762 pa samostojna župnija.^ Z nastan- kom župnije so povezani začetki osnovne šole v kraju. Sodraški otroci so imeli sicer pra- vico obiskovati glavno šolo v Ribnici, vendar zaradi prevelike oddaljenosti tega niso po- čeli. Kljub temu so ribniški učitelji v Sodra- žici pobirali bero. Po nastanku vikarije so cerkovniki učili dečke streči pri maši, ver- jetno pa so biü otroci po letu 1804 deležni tudi neke vrste pouka v branju in pisanju. Takrat je namreč cerkev dobila nove velike orgle in cerkovniki, ki so orglali in vodili petje, so bui najbrž dovolj izobraženi za te oblike pouka. Do preloma pa pride leta 1811, ko je po- stal kaplan Matevž Kavčič, ki je bil kasneje od leta 1821 do 1850 tamkajšnji župnik.' Bil je zelo vnet za šolo in je istega leta ustanovO. redno nedeljsko šolo, v kateri sto se učili deč- ki latinskih molitev za strežbo pri maši pa tudi pisanja in branja. Ce sklepamo po .sta- nju iz nekoliko kasnejšega obdobja, deklice v ta pouk verjetno niso bile vključene razen mogoče kake izjeme. Uspehi pa so se kljub temu pokazali, tako da so v kraju začeli raz- mišljati, da bi ustanovili redno vsakodnev- no trivialno šolo, čeprav je bilo zanjo veliko ovir, posebno denarnih. Problem so skušali rešiti z združitvijo cerkovniške in učiteljske službe in povečanjem pripadajočih dohodkov. V duhu razmer tistega časa je bilo poučeva- nje stranska cerkovnikova dejavnost. Janez Pavčič, ki je leta 1814 nastopil služ- bo organista, cerkovnika in učitelja, je za vsakega otroka, ki je prihajal v šolo, dobil po deset krajcarjev na mesec. Otroci so mo- rali za kurjavo prinašati od doma po eno poleno na dan, druge manjše stroške pa so krui iz cerkvene blagajne. Učil je kar v svo- jem stanovanju v mežnariji. Pavčič je bil v Sodražici zelo priljubljen kot dober orglar in pevec, vendar je služboval v kraju le leto dni. Nadomestil ga je Anton Zernic, ki je bil sicer dober učitelj, vendar pa se je zamerU tako občini kot župnišču in je moral kraj kmalu zapustiti. Vzrok spora iz kronike ni razviden. Neke vrste prehodnega obdobja v razvoju sodraške šole je bilo konec, ko je dotedanje privatne učitelje 1817 zamenjal prvi javni »izprašani in potrjeni« učitelj Peter Bartol. Za to spremembo so se zavzemali najvidnejši predstavniki Sodražanov. Na leto je dobival 130 goldinarjev, od tega mu jih je dajal 72 deželni normalni sklad." Posebej je bU še pla- čan za cerkovniško in orglarsko službo. Pouk na novi sodraški trivialki je bU še vedno v učiteljevem oziroma cerkovnikovem stanovanju. Leta 1819 so mežnariji na vzhod- ni strani prizidali učilnico, torej je šlo za razširjeno obliko enorazredne šole, pri čemer je razred po takratnem pojmovanju pomenu učilnico. Bartol je bil leta 1821 prestavljen v Semič, na njegovo mesto pa je prišel Jože Novak, ki je v Sodražici učiteljeva! vse do svoje smrti leta 1847. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 89 Leta 1818 so začeli pridne učence vpisovati v zlato knjigo. S tem so nadaljevali vse do leta 1918, potem pa so 1919 začeli znova. Zla- te knjige so bile skupaj z mnogim drugim šolskim inventarjem, še zlasti bogatimi zbirkami, uničene med zadnjo vojno. Šolske razmere tega časa je urejal državni zakon iz leta 1805, tako imenovana »Politična šolska ustava«. Zagotavljal je zelo močan cerkveni vpliv na šolo. Formalno je sicer ve- ljala šestletna šolska obveznost, ki jo je uvedla že »Splošna šolska naredba« iz leta 1774, vendar pa so v praksi od nje zelo od- stopali in je bilo njeno uvajanje v veliki me- ri prepuščeno lokalnim dejavnikom. Solo so bili dolžni obiskovati le otroci, ki so stano- vali v določeni oddaljenosti od nje. V Sodra- žici je bilo takrat od 30 do 60 učencev, od tega le 2 do 3 deklice. Pouk je bil pet dni na teden po dve uri dopoldne in popoldne, ob nedeljah in praznikih pa po eno uro za tiste otroke, ki niso obiskovali vsakodnevne šole. Trajal je deset mesecev, poučevali so v nemščini, le verouk in razlaga sta bUa v slo- venščini. O pomenu nemščine v posebnih krajevnih razmerah smo že spregovoriU. Za vzdrževanje šol v tem obdobju so skr- beli zemljiški gospodje, šolski patroni ter ob- čine s svojimi šolskimi sveti. Podobno je bilo tudi ob gradnji novih šolskih stavb. Iz leta 1835 imamo podatek, da je ribniški graščak Jožef Rudež daroval šoli dve gozdni parceli (v Ajkendolu in Suhem dolu). Do tega je pri- šlo ob razdelitvi gozda med krajevne posest- nike. Iz teh dveh parcel so potem dobivali šolski upravitelji drva in listje za lastno uporabo. Da stanje učiteljev v tem obdobju ni bilo ravno rožnato, priča tudi spor za bero med ribniškim in sodraškim učiteljem. Kljub te- mu, da je imela Sodražica že lastno osnovno šolo, je ribniški učitelj vse do leta 1840 po sodraški občini pobiral bero. Tega leta je ribniški učitelj Janez Pust ponudil Jožefu Novaku to bero, ta pa naj bi mu v povračilo odstopil tistih 72 goldinarjev, ki jih je dobi- val od deželnega normalnega sklada. Novak na to zamenjavo ni pristal, čeprav bi s tem pridobil, saj je bila bera večja od deželnega prispevka. Pust je prošnjo za zamenjavo na- slovil na deželno vlado, ki je sodraškemu uči- telju odvzela teh 72 goldinarjev, prisodila pa mu je bero. Ribniški učitelj ni dobil ne bere, ne kake druge odškodnine. Maščeval se je tako, da je med svojim zadnjim pobiranjem bere v Sodražici nahujskal ljudi, naj je ne dajejo domačemu učitelju. V resnici je tako stanje trajalo štiri leta, potem pa so ljudi z vojaškimi eksekucijami k temu prisilili. Učitelja Novaka je vse to tako prizadelo, da je zbolel in leta 1847 umrl ter zapustU ženo in pet otrok. Gre nedvomno za značilen odlo- mek iz življenja tedanjih učiteljev, ki so v veliki večini živeli na robu revščine. Za vdovo so se stvari še kar srečno iztekle, saj je duhovščina pri oblasteh dosegla, da ji je ostala učiteljska služba in seveda njeni dohodki, vzdrževati pa je morala nadomest- nega učitelja, nekdanjega učenca svojega moža Lovrenca Arka. Leto 1848 je tudi v šolstvo vneslo nekatere spremembe. Z zemljiško odvezo so odpadla zemljiška gospostva kot eden izmed virov sredstev za vzdrževanje šol. V Sodražici je to leto pomenilo tudi začetek pouka v slo- venščini, nemščina pa je postala le učni predmet. Značilen je tudi velik dvig šolske- ga obiska, delno zaradi spremembe učnega jezika, delno pa zaradi večje prizadevnosti krajevnih dejavnikov. Zelo zavzet za to je bil župnik Jože Lesjak, ki je s prižnice po- zival starše, naj pošiljajo otroke v šolo. Ver- jetno pa so bile učinkovitejše od tega zapor- ne kazni in globe. Samo v letu 1852 so mo- rali starši s tega področja plačati 64 goldi- narjev glob. Število šolarjev se je povzpelo na 400 in učitelj, ki je bil še vedno tudi cer- kovnik in organist, ni več zmogel vsega pouka sam. V šolskem letu 1856/57 so nasta- vili še drugega učitelja Franca Pivka. Učen- ce sta poučevala v štirih oddelkih v edini učilnici, ki jo je premogla šola. Eden je pou- čeval dva oddelka dopoldne, drugi pa ostala dva popoldne. Leta 1858 so začeli na šoli na- mesto v nemščini uradovati v slovenščini. Kljub neugodnim razmeram pa je Lovrenc Arko »mož stare šole« kot dober učitelj do- segel učne uspehe. Njegovi učenci so se še posebej odlikovali po lepi pisavi. O tem pri- ča tudi ohranjeni zvezek lepopisnih vaj, tako imenovani »Probschriften« učencev 2. razreda šoLe, ki so 2. septembra 1857 opravljali za- ključni izpit. Vsak učenec je na eno stran zvezka napisal najprej slovenski, nato pa nemški tekst, slednjega v gotici. Teksti so bili za vse enaki. Spodaj so se učenci pod- pisali in navedli kraj, od koder so doma. Poleg teh imen, ki imajo nedvomen pomen še zlasti za prebivalce tega področja, pa mo- remo ugotoviti precej krajev, iz katerih so hodUi otroci v sodraško šolo: Zamostec, Li- povščica, Zapotok, Vinice, Globel, Žimarce, Ravni dol in Gornje Laze. Izmed vseh pa zbuja pozornost naravnost kaligrafska pi- sava Lucije Arko iz Sodražice.' Ker je postala prostorska stiska nevzdržna, so začeli v Sodražici razmišljati o razširitvi šole. Pri tem so bili še posebno prizadevni 90 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 1. Šolsko poslopje v Sodražici Župnik Lesjak, župan Janez Stupiea, ribni- ški okrajni glavar Wencovsky, šodski patron Jožef Rudež in učitelj Arko. Po nekaterih podatkih naj bi šoli leta 1856 dodali še eno učilnico in je tako postala dvorazrednica.* Končno so se 1860 odločili, da bodo zgradili novo šolsko stavbo. Najprej so za 2500 goldinarjev prodali sta- ro šolsko poslopje, potem so za 560 goldinar- jev kupili zemljišče ob župnijskem vrtu ter podrli leseno hišo, ki je stala na njem. Sol- ski patron Jožef Rudež je daroval 2500 gol- dinarjev in 20 jelovih dreves. Z zidavo so začeli 16. junija 1860, potem ko so sodnijsko določili mejo med vrtom župnišča in šolskim posestvom, ker se župnik in župan o tem ni- sta mogla zediniti. Do zime je bila šola že pod streho, spomladi pa so z gradnjo nada- ljevali in tako so mogle biti v njej 28. avgu- sta 1861 že javne preizkušnje znanja učen- cev, kot jih je določila takratna šolska za- konodaja. Končno je 12. novembra 1861 novo šolo blagoslovil in jo s tem odprl ribniški dekan Ignac Holzapfel. Stala ^e 8000, po dru- gih podatkih celo 10.000 goldinarjev. V sklo- pu šolskega zemljišča je bil tudi vrt, ki ga je užival šolski upravitelj. Ta je imel v šoli tudi stanovanje. Značilno za tedanje stanje je dejstvo, da je imel župnik vhod v šolo iz svojega vrta skozi učiteljevo stanovanje. Kasneje so ta vrata zazidali, verjetno po sprejetju novega šolskega zakona leta 1869, ki je zelo omejil vpliv katoliške cerkve na šolo. Leta 1861 so širili pokopališče in na pred- log župana Stupice odstopili zemljišče pred njim za šolski vrt. Načrt novega šolskega po- slopja so poslali leta 1862 na svetovno raz- stavo v London, torej je morala biti za svoj čas kar imenitna. Za vzdrževanje šole so se leta 1864 Sod- ražanje sporazumeli, da bo vsak hišni last- nik plačeval deset let po goldinar in osem krajcarjev v krajevni šolski sklad, vanj pa se bo stekal še dohodek od p>etnajstodstotne občinske doklade na trošarino za meso, vino in kuhanje žganja. Slo je torej za neko vrsto predhodnika samoprispevka.' Lovrenca Arka so premestili v Zagorje. Za njim so bui šolski upravitelji Janez Dolinar (1866—1870), Leopold Abram (1871), Ignac Božič (1871—1874), leta 1874 pa se je vrnil nazaj Arko, ki je upraviteljske posle oprav- ljal vse do svoje upokojitve leta 1888. 2e omenjeni avstrijski šolski zakon iz leta 1869 je uvedel osemletno šolsko obvez- nost, vendar so ga v praksi omejili na ta na- čin, da so po končanih sestih letih šole otro- ci imeli možnost obiskovati tako imenovano nadaljevalno šolo in to enkrat na teden, kdor pa je hotel (ali mogel), je hodil v šolo osem let. V Sodražici so bili to predvsem otroci tržanov, okoliški otroci pa so obiskovali na- daljevalno šolo. Leta 1877 so dodali še eno učilnico in jo tako iz dvorazrednice razširili v trirazred- nico, vendar pa je prostora še vedno pri- manjkovalo. Leta 1884 je okrajni glavar po- klical v Ribnico predstavnike sodraškega občinskega in krajevnega šolskega sveta in razpravljali so o razširitvi šole v štirirazred- nico. Med temi razpravami o razširitvi šole je nastopil službo novi šolski upravitelj Ivan KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 91 Mandeljc, ki je deloval v Sodražici vse do svoje smrti leta 1906. Leta 1889 je umrl Lov- renc Arko, ki svojega pokoja ni dolgo užival. Svoje knjige je zapustil sodraški učiteljski knjižnici. Zadeva z razširitvijo pa kar ni mogla steči, čeprav so imeli o tem vprašanju leta 1893 komisijsko obravnavo. Razmišljali so o viso- kopritličnem prizidku z dvema učilnicama in stanovanjem za učitelja. Potreben je bil šele energičen nastop deželnega šolskega nadzornika Franca Levca, da so leta 1904 za- čeli z gradnjo, naslednjega leta pa odprli na novo pozidan del. Teh slovestnosti se ni mo- gel udeležiti Ivan Mandeljc, ker je takrat zbolel, leta 1906 pa umrl. Šolska kronika ve o njem povedati, da je bil vesten učitelj, iz- redno natančen pa tudi rahločutne narave, zaradi česar je veliko trpel. Med njegovo boleznijo je bU začasni up- ravitelj Miha jI Vrbič, ki je v Sodražici uči- teljeval že od začetka leta 1886. Šolo je up- ravljal vse do leta 1926 in to še leto dni po svoji upokojitvi, ko je prepustil posle no- vemu upravitelju Stanku Vodopivcu. Ker je njegovo delo tipičen primer, kako so učitelji vplivali na svoje okolje, si bomo njegovo vse- stransko delovanje ogledali nekoliko kasne- je Ugotoviti pa moramo, da je izmed vseh učiteljev obravnavanega obdobja prav on pustil za seboj najgloblje sledove. Tu omeni- mo samo dejstvo, da mu je uspelo pregovo- riti očeta poznejšega literarnega zgodovinar- ja dr. Ivana Prijatelja, naj pošlje svojega si- na naprej v šole. Ivan Prijatelj je bil vpisan v zlato knjigo v letih 1884, 1886 in 1887, v šolskem letu 1886/87 pa je dobil zaključno spričevalo s sedmimi prav dobrimi ocenami ter dobrimi ocenami iz spisja, prirodopisa, zemljepisa, zgodovine, petja in telovadbe. Leta 1906 so na sodraški osnovni šoli na- bavili šolsko zastavo, ki je stala 244 kron. Denar zanjo so po vaseh sodraške občine zbrale učiteljice Marija Bernot, Erna Schrott in Adela Reven. Naj na tem mestu še ome- nimo, da je prva učiteljica na tej šolji Ivana Arko nastopila službo leta 1879. Navedimo še, da je bila šola v šolskem letu 1905/6 razširjena v štirirazrednico z eno pa- ralelko, leta 1910 pa v petrazrednico. Na za- četku šolskega leta 1911/12 je deželni šolski svet za Kranjsko dovolil paralelko (še en od- delek) k 1. razredu, končno pa so v letu 1914 šok) razširili v šestrazrednico, torej je imela šest učUnic* Mem I. svetovno vojno je tudi v Sodražici pouk trpel kot povsod drugje. Vpoklicali so večino učiteljev, padel je šolski obisk, ker so morali zlasti starejši otroci ostajati doma in pomagati pri delu. Trpela je tudi disciplina, ker ni bilo doma očetov. Zelo težke življenj- ske razmere so vplivale na duševni in telesni razvoj mladine in s tem tudi na učni uspeh. Za časa stare Jugoslavije se je v šolskem letu 1919/20 iz šole izselila občinska pisarna in tako je zdaj bilo na razpolago sedam učil- nic. Višji šolski svet je leta 1919 najprej do- volil vzporednico k 3. razredu, leta 1920 k 1., 1921 pa k drugemu.' Ko so z jugoslovanskim šolskim zakonom iz leta 1929 ukinili nadaljevalno šoto, je kra- jevni šolski svet sklenil, natj tisti učenci, ki so prej hodili v to šolo, zdaj sedmo in os- mo šolsko leto hodijo v sedmi razred, ven- dar pa je bil pouk nekoliko skrajšan, tako v šolskem letu 1930/31 od 13. oktobra do 30. aprila. Šlo je za učence iz okoliških vasi, učenci iz Sodražice teh olajšav niso imeli. Prebivalstvo je z zadovoljstvom sprejelo omenjeni sklep. Leta 1933 je postala šola sedemrazredna s tremi vzporednicami, leta 1936 pa popolna osemrazrednica. Ta osmi razred pa so leta 1938 ukinih in združili zadnja dva razreda osnovne šole, ki sta imela skupaj kar 56 učencev. Začetek vojne leta 1941 je sodraška osnovna šola dočakala kot sedemrazrednica z vzporednicami v 2., 3., 4. in 5. razredu. Zdaj pa si natančneje oglejmo življenije in delo Mihajla Vrbiča. Rodil se je 15. aprila 1865 v Sisku, obiskoval nižjo gimnazijo in učiteljišče v Ljubljani in ga končal leta 1885. Napravil je dodatne izpite za poučevanje gluhonemih in slepih otrok, za orglanje, obi- skoval dvomesečni sadjarski in poljedelski tečaj na Grmu pri Novem mestu ter enome- sečni rokodelski tečaj na Dunaju. Njegova prva služba v Škofji Loki je tra- jala le 23 dni, nato pa je 1. januarja 1886 nastopil službo v Sodražici. Kot smo že ome- nili, je postal leta 1906 šolski upravitelj, svoje delo pa je opravljal ne le do upoko- jitve 30. septembra 1925, ampak do 8. sep- tembra 1926. Umrl je 23. novembra 1928 po kratki bolezni. Bil je zelo strog in vesten učitelj in se je na pouk temeljito pripravljal. To moremo vi- deti iz nekaterih njegovih ohranjenih pri- prav na pouk. Slo je za ure v nadaljevalni šoli, kjer je na učence med drugim prenašal svoje veliko teoretično in praktično znanje ter jih vzgajal k poštenemu in skromnemu življenju, jih spodbujal, naj vztrajajo na do- mači zemlji in odvračal od iskanja zaslužka na tujem, kar je bilo še posebej značilno gle- de na krošnjarsko tradicijo kraja. Bil je vnet sadjar in čebelar, o čemer sta pričala vzorno urejena sadovnjak in čebel- 92 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1978 njak, ki ju je imel na šolskem vrtu za šolo. Šoili je oskrbel bogate zbirke učil: živali, rudnin, semenja, umetnih gnojil. Šlo je pred- vsem za darove nekdanjih učencev. Vse te dragocene zbirke skupaj s šolsko knjižnico, zbirko suhe robe, o kateri bo še govora, kot tudi samim šolskim poslopjem, je vzela voj- na. Vrbič je slovel kot dober svetovalec otro- kom in odraslim. Ustanovil je sodraško po- sojilnico, ki jo je vodil sporaj petdeset let. Za svoje zasluge na gospodarskem področju je dobil leta 1923 red sv. Save V. vrste in to kot prvi v kočevskem okrožju.'" Pomemben vpliv na prebivalstvo so imeli tudi drugi učitelji. Tako so začeli mladino učiti okraševanja suhe robe. France Ostanek je leta 1926 uvedel kot obliko telovadbe smu- čanje, ki ga do tedaj v tem kraju kljub bli- žini Blok, zibelke slovenskega smučanja, še niso poznali, poleg tega pa je istega leta ustanovil še strelsko družinO'." V šolskem letu 1926/27 so uvedli deška ročna dela in ustanovili podmladek Rdečega križa. Z njegovo pomočjo so leta 1928 odprli šolsko kuhinjo, kjer so se deklice višjih raz- 2. Naslovna in prva stran zvezka leposlovnih vaj trivialne šole v Sodražici redov osnovne šole izven rednega pouka učile gospodinjiti. Šolska kuhinja je bila po- sebej dobrodošla revnim in okoliškim otro- kom, ki v odmorih med dopoldanskim in po- poldanskim poukom niso mogli hoditi domov na kosilo, ker so stanovali predaleč od šole. Leta 1928 je začel z delom šolski oder, uči- telj Rupnik pa je za časa svojega delovanja v Sodražici (1925—29) vodil tudi pevski zbor. Podmladek Rdečega križa je vsako leto pri- rejal gospodinjske tečaje za deklice, ki jih je v glavnem vodila Olga Vodopivec. Šolski upravitelj Stanko Vodopivec, ki je opravljal to službo od leta 1926 pa do avgu- sta 1942, ko so ga Italijani odpeljali v inter- nacijo, kjer je umrl, je prirejal kmetijsko nadaljevalne tečaje in tečaje za učenje ple- tenja košar. Veliko pozornost so na šoli po- svečali risarskim izdelkom učencev in redno pripravljali ustrezne razstave. Zanemarjali niso tudi značilne obrti, se pravi izdelovanja suhe robe, o čemer priča med drugim poda- tek, da so v šolskem letu 1936/37 s prispevki glavnega odbora Rdečega križa in banske uprave nabavili aparate za žganje suhe robe za učence višjih razredov.'^ Izdelke suhe robe so pošiljali na razne razstave, med drugim na stalno razstavo Lige društev Rdečega kri- ža v Parizu. V šolskem letu 1936/37 so tja poslali voziček s suho robo, delo učencev 7. in 8. razreda. Kako velik pomen so pripiso- vali tradiciji izdelovanja suhe robe, priča tudi prizadevanje za zbiranje tovrstnih iz- delkov, iz katerih naj bi pripravili stalno razstavo. Do konca leta 1939 so zbrali že 253 teh predmetov. V šolskem letu 1932/33 so na šoli ustano- vili podmladek Jadranske straže, ki je med drugim pošiljal učence tudi na morje. Poseb- na značilnost sodraške šole iz tega časa pa je šolski list »Iz naše doline«, ki ga je začel v letu 1935 izdajati podmladek Rdečega križa. V njem je mogoče dobiti mnogo dra- gocenega gradiva tako za narodopisje, kot tudi za krajevno zgodovino. Vanj so pisali predvsem učitelji in učenci sodraške šole. List so med drugim poslali tudi na razstavo mladinskega tiska v Ljubljano v šolskem letu 1936/37 ter na razstavo slovenskega časnikar- stva. Pošiljali so ga tudi Ligi društev Rde- čega križa v Pariz. Med drugimi mu je leta 1936 izrekla priznanje banska uprava. Naj omenimo še, da je banska uprava s proračunskim letom 1937/38 prevzela večino šolskih izdatkov in tako razbremenila ob- čino. Prispevala je 38.430 din, krajevni šol- ski odbor pa 4000. Oglejmo si še šolski okoliš Sodražice. Vanj so bile všolane vasi Gloloel, Jalovec, Pod- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 93 klanec, Ziimarioe, Gornje Laze, Preska, Sino- vica, Vinice, Zapotok, Lipovščica, Ravni dol, Zamostec in Nova Štifta. Večina učencev je bEa iz Sodražice, vendar pa so imeli neka- teri do šole tudi do 6 km, tako tisti iz Pod- klanca ter Žimaric in Nove Štifte. Posvetimo še nekaj pozornosti staremu šol- skemu poslopju, ki je bilo med NOB uničeno. Bila je to enonadstropna stavba »masivna in solidno delana... s sedmimi učilnicama, pi- sarno, šoilsko kuhinjo, dvosobnim stanova- njem za upravitelja, hodniki, shrambami, ob- činsko postajo Rdečega križa, čebelnjakom in drvarnicama na vrtu«, kot poroča šolska kronika. Imela je 491,50 m^ površine. V dol- žino je merila 91, v širino pa po eni strani (proti župnišču) 12,50, po drugi pa 19,10 m. V pritličju so bile tri učilnice in dvosobno stanovanje šolskega upravitelja, v nadstrop- ju pa štiri učilnice in pisarna. Učilnice so merile od 50 do 70 m^ in v njih je bilo po- prečno po 40 učencev. Značilno je bUo veliko število oken, od katerih so jih nekaj kasneje zazidali, imela pa so dimenzije 183 X 90 cm. Za šolo je bilo dvorišče, iz katerega je bil vbod v poslopje, drvarnica, hlev, čebelnjak in šolski vrt, ki ga je uporabljal šolski upra- vitelj. Vse šolsko zeimljišče je bilo ograjeno z žično ograjo. Podobno so v šolskem letu 1933/34 ogradili šolski vrt ob pokopališču, na katerem je bila tudi drevesnica. V letu 1938 so začeli misliti na popravilo šolskega po^opja in zajeziti širjenje vlage. Stroške po- sega so cenili na preko 28.000 takratnih di- narjev. Navedimo za konec po kronološkem redu vse učitelje, ki so učili na sodraški osnovni šoU v obdobju 1811—1841. Matevž Kavčič, 1811—1814, Janez Pavčič, 1814—1815, Anton Zernic, 1815, Peter Bartol, 1817—1821, Jože Novak, 1821—1847, Lovrenc Arko, 1847—1856 in 1874—1888 Franc Pivk, 1856—1857 Janez Kaplenk, 1860—1861, Franc Sever, 1861—1863, Franc Jurman, 1863—1866, Anton Kratochvill, 1866—1870, Janez Dolinar, 1866—1870, Štefan Pirnat, 1868—1871, Leopold Abram, 1870—1871, Ignac Božič, 1871—1874, Štefan Tomšič, 1876—1881, Jožef Petrič, 1876—1879, Ivana Arko, 1879—1885, Franc Ivane, 1881—1885, Marija Arko, 1885—1892, Mihajl Vrbič, 1885—1926, Ivan Mandeljc, 1888—1906, Marija Bernot, 1892—1907, Matija Zitko, 1905—1923, Adela Reven, 1905—1906, Erna Schott, 1906—1911, Amalija Hinek, 1906—1923, Štefanija Tomšič, 1907—1908, Rajko Mežan, 1908—1914, Angela Kokalj, 1911—1914, Olga Vrbič-Vodopivčeva, 1911—1917 in 1926—1938, Marija Rus, 1912—1913, Leopold Ažman, 1914—1916, Berta Lapajne, 1915—1945, DanUjo Pečko, 1915—1917, Angela Ravnik, 1916—1919, Ivana Lovšin, 1917—1930, Cirila Zupanec, 1917—1918, Antonija Batic, 1918—1918, Gabrijela Jakše, 1919—1920, Viktor Kovač, 1919—1925, Anton Faganeli, 1919—1921, Jadviga Strel, 1920—1921, Frančiška Bartol, 1921—1922, Josipina Bauer, 1921—1922, Draga Podboj, 1921—1922, Alojzij Markič, 1921—1923, Cecilija Volk, 1922—1925, Angela Campa, 1922—1925, Janko Benedičič, 1923—1927, Rajko Rajer, 1923—1925, Pavla Kos, 1924—1945, Vaclav Požar, 1925—1925, Adela Weble, 1925—1926, Franc Ostanek, 1925—1929, Vinko Rupnik, 1925—1929, Marija Umnik, 1925—1938, Stanko Vodopivec, 1926—1942, Avgust Fleger, 1927—1929, Neža Turk por. Mikolič, 1929—1945 in dalje, Franc Kokalj, 1929—1929, Vekoslava Trtnik, 1929—1931, Lovro Kleindienst, 1929—1942 in od 1945 dalje, Štefan Keržin, 1930—1933, Tekla Vrbič, 1930—1943 in od 1945 dalje, Marija Uhlirž, 1930—1934, Doroteja Ivane, 1931—1945 in dalje, Rozalija Kastelic-Fajdiga, 1934—1944 in od 1945 dalje, Ana Kos-Šalehar, 1934—1943, Marija Ilc-Hočevar, 1934—1945 in dalje, Ernest Stanič, 1936—1938, Krisitina Pipp, 1938—1939, Ivana Škrabec-Novak, 1939—1942, Josip Grebene, 1940 ali 1941—1944, 94 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1973 Pred napadom na Jugoslavijo je sodraško šolo 31. marca 1941 zasedla jugoslovanska vojska in pouk so prekinili. Takrat so na šoli poučevali: v I. razredu Berta Lapajne, v II. a Dorotej Ivane, v II. b Stanko Vodopivec, v III. a Ivana Škrabec, v III. b Rozalija Faj- diga, v IV. a Pavla Kos, v IV. b Marija Ho- čevar, v V. a Ana Kos, v V. b Tekla Vrbič, v VI. Grebene Josip ter v VII. razredu Lovro Kleindienst. V šoli je bilo 215 dečkov in 220 deklic, učiteljska knjižnica je štela 905 knjig, šolarska pa 620. Nadaljnji razvoj šole je na- silno prekinila vojna. O dogodkih v tem času bomo spregovorili kdaj kasneje. Ce se še enkrat na kratko ozremo na i'go- dovino sodraške šole, ne bomo našli v njej nič izrazito posebnega. Njena zgodovina je podobna zgodovini mnogih slovenskih šol, ki so delovale v več ali manj ugodnih raz- merah, se ubadale s prostorskimi, denarnimi, kadrovskimi vprašanji in skušale po svojih močeh opraviti vzgojno in prosvetno dejav- nost. Zgodovina te šole je le kamenček v mozaiku celovite podobe slovenskega šolst- va, vendar pa je tudi izrez neke dobe, ki se nam vse bolj odmika, ki pa jo je vseeno ko- ristno poznati. V zgodovini ima vsak pojav korenine v prejšnjih obdobjih in sadovi, ki se kažejo danes, so mnogokrat v določeni meri posledica naporov ljudi, ki je že davno zbledel spomin nanje. Prav je, da si ta spo- min včasih vsaj malo osvežimo. OPOMBE 1. Stefan Tomšič in France Ivane: Kočevsko okrajno glavarstvo. Zemljepisno-zgodovinski opis. Ljubljana 1887, str. 51—58. — 2. Cerkev na Slovenskem, Ljubljana 1971, navaja na strani 95 napačno letnico ustanovitve župnije 1862. — 3. Šolska mapa za Sodražioo, ki jo hrani Slovenski šolski muzej v svoji dokumentacijski zbirki. — 4. O deželnem normalnem skladu glej: Vlado Schmidt: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, II., Ljubljana 1963, str. 14. — 5. Tako poročata Tomšič in Ivane v knjigi, ome- njeni pod opombo št. 1 na str. 57, šolska kro- nika pa o tem ne poroča. — 6. Razstavna zbirka Slovenskega šolskega muzeja št. 510 — 7. V. Schmidt: Zgodovina šolstva in pedagogike... III, str. 178. — 8. Ustrezni odloki deželnega šol- skega sveta za Kranjsko so št. 2433 z dne 29. V. 1910, 8535 (17. I. 1911) ter 26 (17. I. 1914). — 9. Odloki višjega šolskega sveta v Ljubljani, št. 13235 (9. IX. 1919), 8635 (17. IX. 1920), ter 79S5 (7. VII. 1921). — 10. »Iz naše do- lineatekalo čim bolj organizirano, zato so na seji 21. maja poleg drugih odsekov ustanovili tudi prehranjevalni odsek. Oblastnim organom je veliko težavo pov- zročala skrb za prehrano povratnikov, ki so bili izseljeni in internirani. Skrb zanje so po- verili odborom OF po kvartih. Pri razdeljevanju živil je prihajalo tudi do nepravilnosti. Na sestanku mestnega odbora OF 24. maja so opozorili, da mleka in kruha ne deUjo po vseh kvartih enako. Poudarili so, da morajo upravičencem povsod deliti enake količine mleka za otroke, bolnike in starčke. Prav tako se he sme več dogajati, da v enem delu Jesenic delijo za isto obdob- je po pol kilograma kruha, na drugem koncu mesta pa te po četrt kilograma. Kruh naj se po možnosti deli vsak dan. Pregled zapečatenih praznih stanovanj je pokazal, da je v njih tudi hrana. Da se ne bi pokvarila, je Narodna zaščita morala po- skrbeti, da so živila pobrali in jih razdeUli po trgovinah. Konec maja so prispele nove živilske na- kaznice za naslednja dva tedna. Ljudem so jih razdelili na sedežih odborov OF v kvartih. Trenutno so zaloge hrane za razdelitev na osnovi živilskih kart še zadostovale, niso pa imeli uskladiščenih živil za vnaprej. Posebna KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 107 i zahteva je bila, da se hrana deli le tako in toliko, kolikor je bilo označeno na nakazni- cah, »... z izjemo, da se zakuha ne da onim odraslim osebam, katere imajo na zalogi fižol in krompir ...«. Na seji 30. maja so ugotovili, da oskrba s hrano na Jesenicah ni urejena, za kar je bila kriva neredna dobava živil. Člani od- bora so zahtevali, da se priskrbi in uskladi- šči vsaj toliko hrane, da bo zaloga zadosto- vala za dva tedna vnaprej. Med prebivalstvom se je širilo nezadovolj- stvo, ker so iz časopisnih vesti ugotovili, da so pri prehrani precej velike razlike med Ljubljano in Gorenjsko. Zahtevali so, da se uredi preskrba povsod enotno. Pogoste so bile težave zaradi neredne in prekasne dostave živilskih nakaznic na Jese- nice. Tudi trgovine niso bile enako založe- ne, zato prebivalci posameznih kvartov niso mogli dobiti nekaterih živil. Zlasti je pri- manjkovalo maščob. Konec junija so začeli uvajati posebne karte za delavce, ki so opravljali težaška de- la. V začetku julija je bila hrana zanje že uskladiščena. Dodatne karte za živila so dobile tudi po- rodnice, vendar samo na osnovi zdravniške- ga potrdila. Za dodatne obroke hrane niso veljala potrdila babic. Junija je bilo čutiti pomanjkanje mesa in maščob. Na karte za meso je mestni odbor OF dovolil prodajati moko, ki so jo imeU nekaj na zalogi. Višji organi oblasti so pre- povedali klanje telet. Smeli so klati le eno leto staro živino. Mestni odbor OF je bil mnenja, »... da se s tem živinoreji dela več- ja škoda, kakor če bi dovolili klanje telet, ki za rejo niso primerna ...«. Na sestanku 26. junija se je razvila raz- prava o pomanjkanju mesa. Menili so, da Je- senice same ne bodo zmogle kriti p>otreb po mesu. Bolje kot mesto so bUi z mesom in maščobami preskrbljeni okoliški kraji, kjer so kmetje klali svojo živino. Člani mestnega odbora OF so ugotovili, da so v Ljubljani pomanjkanje svežega mesa nadomestili s konserviranim mesom. Postavili so vpraša- nje, »... zakaj se to ni zgodilo tudi na Jese- nicah, ki so industrijski kraj in bi moral biti posebno dobro oskrbovan z živilskimi potreb- ščinami ...«. Predstavnik Okrajnega odbora OF je pojasnil, da se bo prehrana v ljub- ljanskem okrožju izenačila in da bodo pri preskrbi z živili imeli prednost industrijski kraji Odborniki tudi niso mogli razumeti, da so v Ljubljani in še v nekaterih krajih povrat- niki iz nemških taborišč kot dodatek dobili nekaj kilogramov moke, na Jesenicah pa nič. Zaradi pomanjkanja mesa so kartne za meso in maščobo časovno zapadle. Ljudem je bilo treba pojasniti, da bodo zanje pozneje dobili mesne konserve in kašo. Slaba je bila tudi preskrba s sadjem in ze- lenjavo. Na seji mestnega odbora OF 3. jiüi- ja so pojasnili, da so se dogovorili z višjimi forumi, da bodo Jesenice redno tedensko oskrbovali z dvema kamionoma sadja in ze- lenjave iz Kopra. Dostava pa ni potekala redno. Z reorganizacijo občinske uprave 22. avgu- sta je bil za preskrbo prebivalstva postavljen referat za trgovino in preskrbo. Kljub priza- devanjem celotnega mestnega narodnoosvo- bodUnega odbora preskrba z živili še vedno ni dobro funkcionirala. Živilske nakaznice so na Jesenice še vedno prihajale z zamudo, skladišča niso biLa založena s krompirjem, neredna je bua preskrba z mlekom, še vedno se niso dobile meso in maščobe, prav tako pa tudi ni bila urejena preskrba s petrolejem. Vse to je povzročalo veliko kritike med pre- bivalstvom. Odborniki so menili, da je glav- ni vzrok za tako stanje neredna dobava iz Ljubljane. Sklenili so, da bo v primeru, če se stanje s preskrbo ne bo popravUo, moral predstavnik mestnega narodnoosvobodilnega odbora odpotovati v Ljubljano, da bo na se- dežu okrožja uredil dobavo živil. Oktobra se je preskrba s prehrano še po- slabšala. Poročilo referenta za trgovino in preskrbo na seji 22. oktobra pravi: »... Gle- de prehrane smo mnogo na slabšem, kot smo bili pred meseci...«. Težave so bile pri os- krbi z moko, fižolom, mlekom in krompir- jem. Poslabšala se je kvaliteta kruha, ker je na Jesenice prišla ržena moka mešana s sojo, medtem ko »... so trgovci v sosednji Radovljici, Bledu in okolici prejemali moko iz mlinov, ki meljejo žito ...«. Na zalogi pa so imeli približno 3000 kilo- gramov kondenziranega mleka, ki so ga laz- deliLi vrtcem, šoloobveznim otrokom in va- jenski šoli. Neko poročilo navaja, da obstaja nevar- nost, da bodo Jesenice preko zime ostale brez mleka. »... Mleka v mlekarnah ni, pač pa se dobi dosti mleka po kmetih, seveda za ceno, ki se plačuje na črni borzi...«. Konec leta so pri Okrajnem narodnoosvo- bodilnem odboru Jesenice ustanovili komi- sijo, ki je imela nalogo, da je skrbela, da so živila pravilno in pravočasno razpošiljali v posamezne kraje. Sklenili so, da bodo Jesenice poskušali os- krbeti z oljem, tako da bi na osebo prišlo 20 108' KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 2G 1978 dekagramov olja. Domenjeno je bilo, da bo- do na Jesenice poslali okoli 2000 kUogramov perutnine, ki se bo lahko kupovala v prosti prodajali po trgovinah in zadrugah. Oblastni organi so skrbeli tudi za preskrbo prebivalstva z obleko, obutvijo in kurjavo. O izdajanju nakaznic za obleko in obutev so razpravljali na seji 30. maja. Menili so, naj se z njihovo izdajo trenutno še počaka, ker so pričakovali, da bodo zahteve velike, zlasti še, »... za one, ki bodo prihajali po- polnoma brez vsega iz taborišč in zapo- rov ...«. Za oskrbo povratnikov je mestni odbor OF predlagal, naj bi prebivalstvo pro- stovoljno oddajalo obleko, perilo, odeje, po- sodo in druge potrebščine, ki se bodo posebeij uskladiščile na Jesenicah in Javorniku. Narodna zaščita je dobila nalogo, da zaple- ni obleko v praznih in zapečatenih stanova- njih, jo popiše in uskladišči. Nakaznice za oblačila so izdajali samo odbori OF, kajti za- radi pomanjkanja ni bilo mogoče mishti na prosto prodajo. Na seji 22. oktobra so poro- čali, da so prošnje za obleko in obutev zelo številne, zahteve pa tudi velike. Poročilo pravi: »... Naslednji ponedeljek je bil prav- cati naval, zato je predsednik odredil, da se bodo prošnje reševale na masovnih sestan- kih ...«. Dogajalo se je tudi, da so ljudje do- bljeno blago med seboj zamenjavali in celo preprodajah. Zaradi takšne situacije so od- borniki sklenili, da bodo začasno prenehali sprejemati prošnje za oblačila in obutev, ra- zen najnujnejše, da bi tako lahko rešili že dva ali več mesecev stare zahteve. Izdali so posebne nakaznice za obleko in obutev za šoloobvezne otroke. Konec avgusta so razpravljali o preskrbi prebivalstva z drvmi in premogom. Pri raz- deljevanju kurjave so upoštevali samo tiste proisilce, ki so bili zares upravičeni. Pri tem pa je bilo treba paziti, da potrošniki niso do- bivali kurjave na dveh krajih. To so uredili z nakaznicami, s katerimi je potrošnik izja- vil, na katerem mestu bo premog nabavil. Oskrba s premogom je potekala tako, da sta Kranjska industrijska družba in železni- ška uprava skrbeli za svoje delavce, za osta- lo prebivalstvo pa je premog nabavljal mest- ni odbor OF. Posebno so morali paziti, da so zagotovili zadosti kurjave za šole in urade Na sestanku mestnega narodnoosvobodil- nega odbora 12. septembra so ugotovili, da je na Jesenicah dovolj drv, primanjkovalo pa je gozdnih delavcev. Ti delavci so zahtevah dodatne karte za živila, ki jim jih je mestni narodnoosvobodilni odbor odobril, dodelil pa jim je tudi nakaznice za obleko in za čevlje. Vzporedno z jesenskim popisovanjem pre- bivalstva ;so izpolnjevali tiskovine, na ka- terih so prebivalci zapisali, za koliko časa so preskrbljeni s svojimi zalogami kurjave. Rezultate so uporabili pri nakazovanju drv in premoga. Pri izdajanju nakaznic je komi- sija vsakokrat ugotavljala, če stranka ku- rivo res nujno potrebuje. Podpis zalog ku- riva je pokazal, da večina prebivalstva nima zalog niti za mesec ali dva. Za drva so naj- več uporabljali neuporaben gradbeni lesen material podrtih hiš. Na seji 12. decembra so odborniki sprejeli sklep, da se mora premog prvenstveno raz- deliti družinam, šele nato samcem. »Vsak sa- mec pa, ki bi hotel biti udeležen pri delitvah kakor družina, naj prinese od kvartnega od- bora potrdilo, da ima sam sobo in da ne živi nikjer kot član družine...«. S tem ukrepom so poskušali preprečiti špekulacije pri oskr- bi s kurivom. Manjše količine premoga so dobili tudi ljudje, ki so imeli na zalogi ne- kaj drv, z namenom, da bi drva prihranili. VIRI Uporabljal sem izključno zapisnike mesitnega odbora OF Jesenice in mestnega narodnoosvobo- dilnega odbora Jesenice za leto 1945, ki jih hra- ni Zgodovinski arhiv Ljubljana v arhivskem skladišču na Jesenicah. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1973 109 i IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV UNIFORME BORCEV ZA SEVERNO SLOVENSKO MEJO 1918/1919 SERGEJ VRISER Zgodovinsko pisanje, posvečeno bojem za severno slovensko mejo 1918/1919, se doslej ni posebej ukvarjalo z vojaško nošo udele- žencev teh bojev. Temu se po svoje ni čuditi: v ospredju našega zanimanja za odločilni čas po zlomu avstroogrske monarhije sta pred- vsem požtrvovalnost in borbenost slovenskih enot, po večini prostovoljcev, in dosežki nji- hovih vojaških akcij, adjustiranje pa je ime- lo, razen kar zadeva osnovne razpoznavne označbe in distinkcije, prehodni in s tem ob- robni pomen. Na splošno je znano, da je bua slovenska vojska oblečena iz zapuščine avstro-ogrskega erarja, da je k avstrijskim uniformam nosila sprva samo slovenske in jugoslovanske nacionalne znake, pozneje tu- di srbske distinkcije in da se je ob zlitju z vojsko kraljevine SHS podredila odredbam o oblačenju te vojske. Vendar pa kaže uniformiranje slovenskih borcev v letih 1918/19 ob značilnostih avst- rijskega in približevanju skrbskemu adju- stiranju nekatere posebnosti, ki so bile značilno neavstrijske in nesrbske, nekatere tudi kar slovenske, in zaslužijo zato z gle- dišča razvoja uniforme večjo pozornost. Med uniformami avstro-ogrske in srbske vojske je bilo že v času pred prvo svetovno vojno nekaj sorodnosti, posebej opaznih npr. prii suknjičih. Vojaški suknjiči — bluze so imeli v obeh vojskah visoke ovratnike, po- krite gumbe in značilne, v lokih prirezane prsne in stranske žepe. Avstrijske suknjiče te vrste so slovenski borci zlahka predelali tako, da so bili podobni srbskim. Odstraniti je bilo treba samo našitke na ovratnikih in prišiti, kjer je bilo to potrebno, distinkcije na ramenih. Avstrijci so v času vojne poleg omenjenih nosili še novejši kroj bluze z mehkim, na- vzdol obrnjenim ovratnikom. Proti koncu vojne so si nekateri častniki pri teh bluzah proti predpisom omišljali gumbe in našite žepe. Fotografije nam pričajo, da so tovrstne avstrijske suknjiče nosüi tudi v slovenskih enotah v letih 1918/19. Teh suknjičev seveda ni bilo moč ustrezno predelati in približati srbski uniformi z visokim ovratnikom in brez gumbov. Podoba je, da so bili ti suknjiči med Slovenci posebej priblj ubi jeni in da so si dali nekateri celo starejše suknjiče predelati po tem modelu. Mnogo teh bluz zasledimo 1. General Rudolf Maister s častniki mariborske garni zlje in štajerskega obmejnega poveljstva leta 1919 j 110 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1973 2. Skupina podčastnikov — borcev za severno slovensko mejo leta 1918/19 npr. pri slovenskih letalcih in v bojih za slovensko Koroško. Borci so jih nosili na način, ki bi ga mogU označiti za nekakšno interimsko uniformo, na pol poti med avstrij- sko in srbsko. Značuno je namreč bilo, da so bUi na ovratnikih teh bluz in to celo na belih poletnih suličasti našivki rodu vojske, kakršne so nosili v srbski vojski samo na plaščih in kratkih povrhnjih suknjah — do- lamicah, nikoli pa na bluzah. Skupaj s čast- niškimi ali podčastniškimi distinkcijami je predstavljala tako opremljena bluza neko slovensko različico jugoslovanske uniforme, ki je ostala v rabi še tja do leta 1921. Po- zneje so bluze takšnega kroja nosili v jugo- slovanskem orožništvu in pri finančni straži, v vojski pa se niso uveljavile. Ce pomisli- mo, da so bile srbske uniforme z visokim ovratnikom ob koncu vojne že močno neso- dobne, bi mogli videti v »Slovenski« bluzi sodobnejše vojaško oblačilo, ki se je smisel- no ponujalo za adjustiranje nastajajoče ju- goslovanske vojske. Pričakovati bi bilo, da bo krenil oblačilni razvoj dejansko v smer večje smotrnosti in sodobnosti. Kakor znano, pa je vojska stare Jugoslavije vse do svojega zloma trdovratno vztrajala pri zasitarelih, vi- soko zapetih suknjičih in drugih srbskih ob- lačilnih tradicijah. Drugi in nemara še izrazitejši rekvizit z interimskim značajem je bila častniška in pod- častniška kapa borcev za severno mejo. Zlom monarhije so dočakali njeni vojaki v najraz- ličnejših pokrivalih. Prvi znak pripadništva slovenski narodni vojski je bila itribarvna kokarda ali preprosto trak, našit na vojaško kapo. Ob prvem nastopu narodne vojske 15. decembra 1918 v Mariboru so nastopile vse enote z avstrijskimi pokrivali in nasploh v bolj ali manj nespremenjeni avstrijski mon- duri. Proti koncu leta 1918 so prišle v rabo za vojake mehke šajkače, sešite po srbskem vzorcu, in za častnike in podčastnike že ome- njene kape — šapke. Šapke so nosili tudi v vojski Narodnega vijeca na Hrvatskem, to- rej splošno v jugoslovanskih, nesrbskih eno- tah. Kaže, da pojavu te kape na Slovenskem ni botroval poseben dekret. Med bivšimi pri- padniki avstro-ogrske armade jo je nareko- vad sam čas, v prvi vrsti želja, ustvariti ne- avstrijski videz, saj avstrijsko adjustiranje kap te vrste ni poznalo. Srbski častniki so nosili poleg trdih šajkač za parado tudi šap- ke, podobne ruskim. Vendar je malo verjet- no, da bi Hrvatje in Slovenci želeli posne- mati prav srbske paradne kape. Slovenske šapke so imele bodisi mehak bodisi z žico na- pet zgornji del, obšiv v barvi rodu vojske in na njem srbsko kokardo ter kratek senč- nik. Se najbolj so spominjale na nemške ali ruske kape tedanjega časa in kakor zatrjuje- Ill KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1 973 jo borci, so bile najverjetneje v resnici po- snete po Rusih. Kape so izdelovali doma, v Mariboru jih je npr. prodajala trgovina Granitz. Vprašajmo se, kako da so se borci najprej odločili za takšno pokrivalo in ne takoj za tipično srbsko častniško šajkačc, ko pa se je tudi pri ostalem uniformiranju uve- ljavljala vse večja naslonitev na Srbe? Ali so tudi pri tej noši sprva odločale samostoj- nejše, nesrbske, jugoslovanske in predvsem sodobnejše zamis:li? Že kmalu je slovensko šapko pričela spodrivati šajkača, ki je bila nedvomno najznačilnejši znak srbske vojske. Tudi če bi utegnili obstajati zoper to pokri- valo med Slovenci kakšni pomisleki, jih je büo treba pregnati in se postopoma prilaga- jati isrbskemu videzu. Sovražniki na avstrij- ski strani in anfanine sile, ki so imele pri vprašanjih razmejitve na Slovenskem cdlo- čilno besedo, so namreč upoštevali samo uni- formo regularne srbske vojske. Kratko po svojem zgodovinskem nastopu v meljski vo- jašnici v Mariboru si je srbsko uniformo omislil tudi general Rudolf Maister. Uniformo so mu sešili iz avstrijskega blaga, kazala je npr. pri kroju plašča, gumbih itd. še spomine na avstrijski model, v zasnovi, predvsem po generalski kapi in spletenih epoletah pa je bila značilno srbska in je ustrezala nalogam v odločilnih dneh. . 3. Uniforma častnilcov — borcev za severno slovensko mejo 1918/19 — levo: »slovenska« varianta s šapko in »interimskim« suknjičem, desno: s srbsko častnišico šajkačo in predelanim suknjičem Drugi bistveni znak pripadnosti sloven- skim oziroma jugoslovanskim enotam so bile poleg nacionalne kokarde častniške in pod- častniške epolete. Neavstrijsko je učinkovalo že dejstvo, da so se čini nosili odslej na ra- menih in ne več na ovratnikih. Nabavljanje srbskih častniških epolet je bilo v prvih me- secih precejšen problem in Slovenci so ga re- ševali na različne načine. Mnogo epolet so sešili iz avstro-ogrskih zlatih ovratnih in na- rokavnih našitkov za višje častnike in gene- rale. Zopet se tukaj srečujemo s posebnostjo, ki je bua izrazito nesrbska, morda kar slo- venska. Podčastniki v srbski vojski niso iméH epolet, marveč mehke naramnice z zvezdicami. V slovenskih enotah pa so pod- častniki nosili posebej pritrjene epolete, po- dobno kot častniki, s to razliko, da so bile iz blaga v barvi ovratnika, torej v barvi ro- du vojske. Na epoletah so bUe pritrjene zvez- dice, sprva šesterokrake avstrijske, pozneje štirioglate srbske, pripadniki avtomobilskega oddelka in letalci so nosili še znake svojih strok, prvi kolo z volanom, drugi balon, po- vzete iz avstrijske vojske. Podobno kot pri šapki se zdi, da so tudi tem barvitim epole- tam botrovali ruski vzori. V poznejši jugo- slovanski vojski so prišle epolete te vrste v rabo šele z uredbo leta 1919, ko so jih uvedli kot distinkcije za narednike — vodnike. Od drugih značilnosti velja omeniti, da so častniki nosili na sabljah avstrijske porte- péje s tem, da so cesarske znake prekrili s tribarvnico. Daljši čas so ostale v rabi avst- rijske častniške črne dolge hlače, ki so sodile k oblačilu zunaj ^užbe. Zal se nam je od opisanih slovenskih uni- form ohranilo samo nekaj prav skromnih spominov. Mariborski muzej hrani v zbirki uniform avstrijsko častniško kapo s sloven- sko tribarvnico v kokardi, ki jo je nosil ob svojem nastopu Rudolf Maister. V zbirki so tudi epolete, sešite iz avstrijskih generalskih našitkov, nadalje portepé s tribarvnico. Čast- niška šajkača in uniforma inženirskega stot- nika, sešiti iz ameriškega blaga, pripadata sicer tudi zgodnjemu obdobju jugoslovan- skega uniformiranja in sta bili last sloven- skih borcev za severno mejo, vendar sta na- stali že zunaj dobe, o kateri govorimo. Več nam o slovenskih enotah in njihovih uniformah povedo ohranjeni fotodokumenti npr. posnetki s prvega obhoda slovenske vojske 15. decembra 1918 v Mariboru, nada- lje fotografija generala Maistra v krogu čast- nikov štajerskega obmejnega poveljstva, prav tako številni posnetki enot iz bojev na Štajerskem in Koroškem, letalcev, avtomo- bilskega oddelka in seveda osebni posnetki 112 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1S78 4. Skupina častnikov tržaškega polka leta 1921 borcev. Za zgodnejši čas je posebej zgovorna fotografija mariborskih častnikov iz leta 1919, ki nam predstavi mnogovrstnost, ki je vladala v oblačenju in nas hkrati opozori na slovenska, obenem pa tudi že srbska, oziroma jugoslovanska prizadevanja za poenotenjem uniform. Druga pomembna fotogrtifija je iz leta 1921 in nam kaže skupino častnikov tržaškega bataljona, posneto v Ljubljani. Tudi na tej sliki zasledimo še raZhčne uni- forme, temno modre avstrijske suknjiče, iz avstrijske predelano »slovensko« interimsko varianto z našitimi žepi, srbske in že tudi ameriške bluze kaki barve z visokimi ovrat- niki in gumbi. Ameriške uniforme so bile od leta 1921 daljši čas v rabi v regularnih eno- tah jugoslovanske vojske. Ze pred tem so srbske čete nosile uniforme francoskega iz- vora. S Srbi, ki so se borili na slovenskem Koroškem, so se te uniforme pojavile tudi v naših krajih in jih zasledimo na nekaterih fotografijah, pomešane med avstrijskimi uni- formami slovenskih vojakov. Skromni donesek v uniformiranju borcev za slovensko severno mejo 1918/19 naj po- maga s svoje strani osvetliti velike dni pred 60 leti, ki jim tudi naš čas priznava odloči- len nacionalni in družbenozgodovinski po- men. VIRI IN LITERATURA 1. Arhivski podatki in fotografije iz Pokrajin- skega arhiva. Muzeja narodne osvoboditve in Pokrajinskega muzeja v Mariboru. — 2. Usitne izjave borcev za severno mejo. — 3. Adjustie- rungsvorschrift für das k. u. k. Heer, Wien 1911. — 4. Službeni vojni list, Beograd 1919. — 5. R. Knötel — H. Sieg, Handbuch der Uniform- kunde, Hamburg 1937. — 6. P. Vasic, Nošnja naroda Jugolavije kroz istoriju, Beograd 1957. — 7. P. Vasic, Odelo i oružje, Beograd 1974. — 8. L. Ude, Boj za severno slovensko mejo 1918/19, Maribor 1977. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1973 113 DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV 80-letnica Slovenskega šolskega muzeja V letošnja praznovanja se vključuj tudi Slovenski šolski muzej, ki se je prvič pred- stavil slovenski javnosti pred 30 leti ob II. kongresu komunistične partije Slovenije ok- tobra 1948. Takrat je muzej prikazal na razstavi boj slovenskega naroda v preteklosti za sloven- sko šolo na našem ozemlju, ki so jo leta 1941 okupatorji zatrli. Odpor, ki ga je komunistič- na partija hkrati z OF slovenskega naroda pričela z osvobodilnim bojem, je postavil v letu 1943 temelje novi šoli, ki se po osvobo- ditvi uspešno razvija. 8. kongres ZK Slovenije je v svojih smer- nicah dal vso podporo ohranitvi kulturne de- diščine slovenskega naroda in 25-letnica smrti velikega revolucionarja Borisa Kidri- ča nas spodbuja, da nadaljujemo boj za uresničenje idej, za katere je on živel in se zanje boril. Tako mislimo, da je jubilej muzeja ob 80- letnici od prve ustanovitve primeren čas, da ga ponovno predstavimo naši družbi in pri-. kažemo dosežene uspehe, ki so šele po osvo- boditvi dobili pravo veljavo. Začetki muzeja segajo v konec preteklega stoletja, ko je Zveza slovenskih učiteljskih društev sklenila, da ustanovi muzej, ki naj razstavlja ne le šolska učila, temveč prika- zuje tudi razvoj slovenske šole. Idejo o usta- novitvi muzeja je izpeljal Jakob Dimnik, ki je služboval kot učitelj na Ledini. Pripravil je pravila in statut muzeja. To je bil temelj današnjemu muzeju, čeprav so ga že po 13 letih ukinili. Vzrok temu je bila premajhna vztrajnost in prizadevnost muzejskega kura- torija, ki v slovenski javnosti in med takrat- nimi prosvetnimi delavci ni znal zbuditi do- volj zanimanja za ustanovo. Vladajoča Slo- venska ljudska stranka, ki je bila predstav- nica konservativnih nazorov tudi glede šol- stva, pa ni imela namena podpirati muzej, ki so ga ustanovili napredni učitelji. Do obnovitve muzeja je prišlo šele letia 1938, ko je bila v Ljubljani ustanovljena po- skusna šola in je njen pedagoški vodja prof. Rudolf Kobilica predlagal obnovitev muzeja, ki bi zbiral vso dokumentacijo o razvoju. 1. Publikacije Slovenskega šolskega muzeja 114; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 2. Podelitev Reda zasluge za narod s srebrno zvezdo, s Itaterim Je predsednilc Ti- to odlilioval Slovenski šol- ski muzej ob njegovi osem- desetletnici (1978) našega šolstva. Ta predlog je bil sporočen banski upravi, ki ga je osvojila in ustanovila Šolski muzej. Prvotno je muzej zbiral le gra- divo za osnovne šole in tik pred vojno še za srednje šole. Vojna je delovanje muzeja za- vrla. Po osvoboditvi je nadaljeval z delom in zbiral gradivo, ki so ga pošiljale šole na razpis ministrstva za prosveto. Temeljni na- črt iz leta 1938 je bil dopolnjen v letu 1951, ko je prevzel vodstvo muzeja France Osta- nek; ta je vodil muzej 25 let, ga reorganizi- ral in razdelil na tri oddelke: razstavno zbir- ko, knjižnico in arhiv z dokumentacijo. Ob njegovem nastopu je dobil muzej dokončno organizacijsko obliko, saj je zajel proučeva- nje vseh učnovzgojnih ustanov od vzgojno- varstvenih ustanov preko osnovnih, srednjih, višjih in visokih šol. Na temelju zbranega gradiva, ki ga muzej stalno dopoljnuje, je republiški sekretariat za kulturo in prosveto leta 1960 odobril predlog muzeja, da ima podnaslov Dokumentacijski center za zgodo- vino šolstva. Ta dokumentacija, ki jo muzej sistematično zbira, daje dober vpogled v raz- voj slovenskega šolstva v preteklosti in se- danjosti. Poleg zbiranja, urejanja in hranjenja je glavna naloga muzeja prirejati razstave, s katerimi ponazarja razvoj šolstva na temelju muzeoloških pravil in muzejske didaktike. Razstava je končni dosežek strokovnega in znanstvenega proučevanja gradiva in jih je muzej po letu 1948 pripravil 84. Ob razsta- vah je izšlo 25 katalogov, ki obsegajo nad 1200 strani tehtnih razprav. Muzej prireja tudi potujoče razstave, da se z njimi približa. šolam, kulturnim ustanovam in širokemu krogu občanov in jih tako seznanja z razvo- jem šolstva, ki je temelj kulturnega in go- spodarskega napredka vsakega naroda. Prostori so bili pereč problem ves čas nje- govega obstoja. Muzej že ob samem začetku ni imel stalnih prostorov in zato se je več- krat selil, pa tudi po njegovi obnovitvi ni blo preskrbljeno za primerne prostore. Šele leta 1953 je dobil sedanje prostore in še te le začasno. Gradivo v muzeju se iz leta v leto veča in že dolgo ne zadoščajo svojemu na- menu. Delavci muzeja kljub prostorski stiski pri- pravljajo srednjeročne in dolgoročne progra- me, pri katerih upoštevajo, da muzej ni usta- nova zaprtega tipa in da sodeluje s širokim krogom uporabnikov, političnimi, kulturnimi in raziskovalnimi skupnostmi, šolami ter gospodarskimi organizacijami. Prav tako tes- no sodelujejo s Pedagoškim muzejem v Beo- gradu in Hrvatskim šolskim muzejem v Zag- rebu na temelju skupne koncepcije za šolske muzeje v SFRJ in izdajajo Zbornik za zgo- dovino šolstva in prosvete, ki ima nalogo, da na temelju monografij zbira gradivo za pri- pravo bodoče Zgodovine šolstva narodov in narodnosti Jugoslavije. Dokumenti, zbrani v muzeju, pričajo, kak- šen je bil odnos do ljudskega izobraževanja, kako težak je bil boj za. uveljavitev napred- nih idej v šolstvu. Zbrano gradivo je doku- ment o kulturni rasti in izobraževalnem ho- tenju ljudstva, zato je nadaljnja naloga mu- zeja, da se razvija vzporedno z razvojem šolstva. Iskati mora vedno nove prijeme in kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978 115 1 rešitve pri postavitvi razstav in slediti zah- tevam sodobnega prikazovanja, da bi priteg- nil obiskovalce in budil narodno zavest ter utrjeval pripadnost naši socialistični samou- pravni skupnosti. Ob proslavi 80-letnice je bila pripravljena razstava, ki daje pregled muzejskih razstav. Poleg Slikovitih uvodnih plakatov je razstav- ljeno gradivo — bibliografija muzejskih de- lavcev, ki so pisali razprave in članke v stro- kovna glasila kakor tudi poročila o razstavah in dejavnosti muzeja. Prav tako je prikazano vodenje vseh treh oddelkov. Publikacija, ki je izšla ob jubileju na 164 straneh, prinaša uvodne misli predsednice pripravljalnega odbora Eie Ulrih-Aitene, predsednice repubUškega komiteja za vzgojo in izobraževanje, o pomenu in vlogi muzeja v današnji samoupravni družbi. Sledijo se- stavki strokovnih delavcev muzeja s prika- zom vseh treh oddelkov ter razstavna dejav- nost, ki potrjuje, da muzej vestno izpolnjuje kljub omejenim možnostim svoje osnovne poslanstvo: raziskovanje in znanstveno ob- delavo gradiva o razvoju in delovanju šol- stva ter predstavitvijo znanstvenih izsledkov z različno pedagoško zaključeno tematiko. Pubhkacija prinaša tudi razpravo o muzejski didaktiki ter bibliografijo o muzeju in mu- zejskih razsrtjavah. Ob jubileju 80-letnici, je Slovenski šolski muzej prejel visoko priznanje, odlikovanje RED ZASLUGE ZA NAROD S SREBRNO ZVEZDO, s katerim je predsednik republike Josip Broz-Tito odUkoval muzej. Visoko od- likovanje je priznanje za bogat in ustvarja- len prispevek k zbiranju, urejanju in ohra- njanju naše kulturne dediščine, priznanje za pomembno poslanstvo, ki ga Slovenski šol- ski muzej opravlja v slovenskem in jugoslo- vanskem kulturnem prostoru. Visokemu odhkovanju, ki pomeni prizna- nje delovni skupnosti za njeno pravilno pot v razvoju in ustvarjenem delu, predvsem pa je spodbuda za še intenzivnejše nadalje- nje delo, se je pridružilo tudi priznanje Pe- dagoške akademije v Ljubljani za plodno medsebojno sodelovanje. Slavica Pavlic 116 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 NOVE PUBLIKACIJE Krško skozi čas. Zbornik ob 500-letnici me- sta. Krško 1977. Izdala in založila Skupščina občine Krško. 873 str. Krško je za svojo petstoletnico mesta do- bilo izredno bogat in obsežen zbornik, ki ga je zasnoval in uredil Lado Smrekar. S tem zbornikom je krška občinska skupščina de- javno posegla na področje krajevne zgodo- vine in se tako pridružila nekaterim drugim slovenskim občinam, ki to počno že dlje časa. V zborniku sodeluje 43 avtorjev s 50 pri- spevki, v njem pa je objavljeno tudi 280 ilu- stracij in 53 slikovnih prilog, dodana pa so še kazala osebnih in krajevnih imen in stvarno kazalo. Zbornik preveva slavnostno razpoloženje, ki se zrcali tako v bogati op- remi, bogastvu slik pa tudi v nekaterih pri- spevkih. Prispevki so urejeni po časovni za- porednosti obravnavanega predmeta v okvi- ru bolj ali manj zaokroženih vsebinskih enot. Zbornik ni povsem opravičil svojega naslova Krško skozi čas, saj je to prikazano v str- njeni obliki le do 16. stoletja, naprej pa le fragmentarno in še to bolj skozi življenje in delo nekaterih znamenitih Krčanov, izjemno je zopet medvojni čas prikazan v popolnejši podobi. Tolikšno število vsebinsko pisanih pri- spevkov je na tem mestu težko prikazati; zato bomo s kratkimi opazkami omenili pred- vsem tiste prispevke, ki utegnejo zanimati zgodovinarje. Prvi tak prispevek je Spodnje Posavje v starem veku Jožeta Kastelica, ki z veščim slogom združuje v zaokroženo celoto rezultate arheoloških dognanj v širšem krškem zaledju. Sledi mu Jože Mlinaric s podatki polnim in skrbno pripravljenim pri- spevkom Krško in njegova gospoščina v srednjem veku. V njem obravnava menda kar vse znane navedbe Krškega, okoliških krajev in Krčanov od 895. do 1477. leta, pri- ključil pa je še objavi listin o zastavi krške- ga gradu 1189 in o povzdigi Krškega v mesto 1477. Jože Koropec v sestavku Krško v ob- dobju velikih slovenskih kmečkih vstaj vse preveč opisno piše o Krškem od 1515 do 1635. Uporablja vrsto izrazov, ki jih nismo vajeni, oz. ne uporablja že ustaljenih in si kuje nove, ne loči deželnega cd deželskega sodi- šča, slabo lokalizira kraje itd. Vire, ki jih uporablja, je slabo izkoristil; mogel bi z nji- mi končno le pokazati, kolikšen del podlož- nikovega dela si je zemljiški gospod prilaščal z dajatvami in tlako, koliko so bile te vredne npr. na krškem trgu, vendar je napravu tako kot doslej: preštet je mernike žita, pravdna jajca itd. ter izračunal nekakine poprečke. Alfonz Gspan je razčlenil pesem iz leta 1515 zoper slovenske kmečke upornike, v ka- tero so vpletene prve slovenske natiskane besede (Stara pravda in Le vkup, le vkup, uboga gmajna) in ugotavlja, da so jo natis- nili v tiskarni najimenitnejšega dunajskega tiskarja prve polovice 16. stoletja Johanna Singrienerja. Anton Slodnjak je prispeval dva prevoda svojih del, ki sta izšla pred leti pri Rudolfu Trofeniku v Münchnu. V prvem Jurij Dalmatin (1546—1589) odstira meglo z naiStanka prvega celovitega slovenskega svetopisemskega besedila in z osebnosti nje- govega prevajalca Dalmatina, v drugem pa govori o vplivu Bohoričeve slovnice Arcticae horulae na pisemstvo v slovenskih deželah 1584—1809. Martina Orožen se mu pridru- žuje s sestavkom Dialektizem v jeziku Jurija Dalmatina. Branko Reisp je napisal prispe- vek o Janezu Vajkardu Valvasorju, o njego- vem rodbinskem izvoru, polihistorskem delu, vse le na podlagi objavljenih del. Ivan Stopar s sestavkom Grad Brestanica in Emilij an Cevc s prispevkom Kulturni spo- meniki v Krškem in bližnji okolici obdelata starejše in mlajše spomenike. Pridružuje se jima Jože Curk z mestno podobo Krškega včeraj in danes. Metod Benedik riše Krško in okolico v cer- kvenopravnem pogledu do konca prejšnjega stoletja. Obsežen je del zbornika, ki govori o zna- menitih Krčanih. Matjaž Kmecl piše o pisa- telju Janezu Mencingerju kot meščanskem ideologu. Vincenc Žnidar je opisal Ivana La- pajneta in njegovo pedagoško delo. Fran Petre je podal kratek oris nekoliko zapoz- nelega dediča katoliške moderne Leopolda Turšiča in prikazal leposlovno delo Jarosla- va Štovička. Ivan Toličič je opisal pedagoško in raziskovalno delo dr. Mihajla Rostoharja na področju psihologije, Vasilij Melik pa ga je naslikal kot naprednega misleca in poli- tika. Jože Koruza je orisal dejavnost Alfon- za Gspana. Helga Glušič in Marija Smolič sta napisali sestavke o pisateljskem preva- jalskem delu Gitice Jakopin in pesniškem svetu Anke Saimič. Janez Mesesnel je na- pisal prispevek o kiparju in medaljerju Vla- dimiru Štovičku. Skico za portret akademika dr. Lada Vavpetiča je prispeval Rado Bor- don. Življenje in delo profesorja Franceta Vardjana je prikazal Jože Strgar. France Adamič je v spisu Delež Posavja v razvoju KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 117 naravoslovja, kmetijstva in tehnike podal življenjsko podobo, delo in dosežke devet- najstih prvakov iz naravoslovja, gozdarstva, kmetijstva in tehnike, ki so se rodili ali pa so delovali v Posavju. O galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, novi umetniški ustanovi na Sloven- skem, se je razpisal Andrej Smrekar, Marjan Dolgan pa je napisal članek Časnikarstvo v Krškem. Enoto zase pomenijo sestavki Ivana Krefta in Toneta Ferenca. Kreft je prispeval spo- minski zapis o slovenski ljudski fronti in nje- nih aktivnostih na Dolenjskem in v Posavju po letu 1934. Obsežen in tehten prispevek Toneta Feren- ca Tragedija Slovencev na izselitvenem ob- močju ob Savi in Sotli nam podaja na ne- katerih mestih podrobno, na drugih pa str- njeno tek tragedije, nam še zlasti znane iz njegove knjige Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941—1945. Drugi Ferenčev sestavek pa je kratek zgodovinski pregled z naslovom Narodnoosvobodilni boj na območju sedanje občine Krško, prvi tak poskus. Ferenčeva prispevka po tehtnosti in obsegu zavzemata v zborniku osrednje me- sto. Marija Makarovič je napisala sestavek Noša v Krškem, Medsebojna pomoč na vasi (na primeru Libne) in Delovni dnevnik kmetovalca Danijela Planinca z Libne, se- stavke, ki bodo zanimali predvsem etnografe. Zadnji del zbornika je posvečen obravnavam sodobnih gospodarskih in družbenih tokov krške občine. Stane Nučič je opisal kmetij- stvo v krški občini, Kristijan Pavhha tovar- no celuloze in papirja v Krškem, Nande Žu- žek pa gradnjo nuklearne elektrarne Krško in njen pomen. Rezi Pire je napisala Šolstvo in otroško varstvo ter družbena dejavnost z mladino v občini Krško po osvoboditvi. Mar- ko Ivanetič podaja izhodišča in možnosti tu- rističnega razvoja v občini Krško, Drago Ste- pišnik pa piše o športu in rekreaciji v Kr- škem. Zanimiv je tudi prispevek Lojzeta Ureka o načrtovanju razvoja in oblikovanju mesta Krškega. Prav je, da je svoje mesto v zborniku našel tudi spis Franceta Vardjana Ekološki problem Krškega: onesnaževanje zraka in vode. Na koncu naj omenimo še delo Albina Stritarja Tla in podobe krajin v spodnjesavskem predelu Slovenije in skup- no delo Vinka Šlibarja in Vide Stare o spre- membah rečnega korita v srednjem toku Krke. Janez Kos Slovensko morje in zaledje, Zbornik, za humanistične, družboslovne in naravoslovne raziskave, leto I, št. 1, Koper 1977, 225 str. Zbornik je plod prizadevanj pestre sku- pine znanstvenikov in poznavalcev najraz- hčnejših strok, ki jih druži skupna naveza- nost na naše morje. Sam naslov pa tudi spremna beseda soustanoviteljev pričata, da je namen zbornika prerasti pokrajinsko ome- jena znanstvena prizadevanja in s svojimi dognanji, ki izhajajo iz perspektive morja, obogatiti poznavanje vseh sonarodnjakov ter jih pritegniti k skupnemu reševanju proble- mov, ki se pojavljajo v zvezi s tem malim, a za nas tako dragocenim koščkom obale, ki ga Slovenci imamo. Prva številka zbornika, ki je izšel z uvod- nima besedama Aleša Beblerja in Livija Ja- komina, prinaša prispevke, ki posegajo na področje zgodovine, arheologije, umetnostne zgodovine, biologije, v zadnjem delu pa ob- javlja ocene in poročila o knjigah s sorodno tematiko. »Prispevek k poznavanju povezav Pirana s slovenskim zaledjem« (Oskrba Pirana z me- som v desetletjih okoli srede 15. stoletja) Ferda Gestrina je prvi članek v zborniku. Poleg opisa trgovinskih izmenjav in blaga, ki ga je Primorje nudilo zaledju, in tistega ki ga je dobivalo od tam, je pisec posebej prikazal način oskrbovanja Pirančanov z me- som iz zaledja. V Piranu so se oblikovale po- sebne trgovske družbe, katerih namen je bil oskrbovati piranske mesnice z živino oz. z mesom. Živino so kupovale na Notranjskem, v okohci Ljubljane in na Dolenjskem; pogo- sto je šlo tu tudi za živino iz hrvatskih in ogrskih dežel, ki so jo vodili v Italijo. Ob konkretnih primerih trgovskih družb je av- tor poudaril tveganje tovrstnega poslovanja, kakor tudi živahne trgovske zveze, ki so po- vezovale Primorje z notranjostjo. Obsežni prispevek Miroslava Pahorja »Senožeče, slovenska primorska postojanka na kopnem« je plod raziskav, ki so izhajale iz avtorjevega prepričanja v pravilnost iz- reka, da je treba dobre pomorščake iskati v zaledju. Zgodovinskemu pregledu o Senože- čah sledijo konkretni podatki o mornariških oficirjih in podoficirjih, ki so v preteklosti izvirali iz tega kraja, nato pa še o ladjedel- niških in pristaniških delavcih od tod v Pu- Iju in Trstu. Kooperacija Senožeč s pristani- šči in ladjedelnicami v Trstu, Kopru, ,Piranu, na Reki in v Benetkah je prihajala do izraza v trgovini s hrasti in ceri. Tudi lokalna trgo- vina je bila usmerjena v preskrbo primor- skega trga. Senožeče so biLe postojanka ob 118 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 cesti, ki je povezovala zaledje s Trstom. S tem v zvezi so se razvijale tudi razne obrti in gostinska dejavnost. Članek s področja arheologije »Staroslo- vanski grobovi v Predloki pri Črnem kalu in vprašanje kontinuitete naselja«, prispevek Elice Boltin-Tome, popisuje arheološka iz- kopavanja v Predloki, ki potekajo od leta 1972 in so razkrila antične in zgodnjesred- njeveške naselbinske ostanke ter dokaj ob- sežno srednjeveško grobišče. Skeletno grobi- šče z dobro dokumentiranimi staroslovanski- mi grobovi iz 9. in 10. stoletja velja za prvo tovrstno najdbo na področju slovenskega dela Istre. Umetnostnozgodovinski prispevek Vande Ekl »Dva srednjeveška istrska mojstra« ob- ravnava dva domača istrska kamnoseka iz 15. stoletja, Benka iz Sočerge in Paškvala Molča, ki sta delovala v slovenskem obalnem pasu in istrski notranjosti. »Ricmanjska afera 1899—1910« Petra Stresa obravnava nacionalni in politični problem silovenskih prebivalcev Ricmanj, ki je sprožil zahtevo po samostojni, od župnije v Dolini pri Trstu ločeni župniji, nato pa ce- lo začasen prestop prebivalcev v unijatstvo, ki naj bi omogočilo kulturno osamosvojitev Slovencev. Članek Lilijane Prijon-Trampuž »Jugoslo- vanska socialdemokratska stranka v Istri, Ustanovitev in njeno delovanje v letih 1907 do 1908«, opisuje razmere, v katerih je prišlo v Istri do ustanovitve jugoslovanske socialdemokratske stranke, do razmaha nje- nega delovanja ter do njenega postopnega uveljavljanja. Prispevek Salvator j a Zitka »Nekaj misli ob izidu knjige Francesca Semi j a Capris- lustinopolis-Capodistria« je v bistvu obsež- nejša ocena omenjenega dela, ki opozarja na italijanski aspekt prikazovanja nekaterih problemov ter na nekatere pomanjkljivosti in polemične trditve. Jože Stirn je v članku »Onesnaževanje na- šega obalnega morja in osnovne naloge var- stva njegovega okolja« nakazal povzročitelje in posledice onesnaževanja obalnega morja in omenil nekatere ukrepe, ki bi jih bilo treba izvesti za varstvo morskega okolja. »Stanje jadranskega ribolova s posebnim ozirom na naše ribiške probleme«, prispevek Miroslava Zeia, prikazuje z grafikoni in ta- belami stanje ribolova pri nas v primerjavi z drugimi mediteranskimi državami, ugotav- lja njegovo krizo, ki se odraža v stagnaciji ulova, in sugerira nekatere ukrepe, ki bi vo- dili k izboljšanju sedanjega stanja. Na področje naravoslovnih ved posega tudi zadnja razprava zbornika »Samoniklo naha- jališče lovora (Laurus nobilis L.) v Sloveniji« Toneta Wrabra. Opisuje vegetacijo na pod- ročju severozahodne Istre pri Ospu. Darja Mihelič Notranjski listi I. Posvečeno Loški dolini ob petstoletnici mesta Loža 1477—19-77. Izdal od- bor za praznovanje 500-letnice mesta Loža pri SZDL Loška dolina. Uredili Anton Avsec, Lojze Mlakar in Janez Sumrada. Glavni urednik Janez Sumrada. Stari trg pri Ložu 1977, str. 240 + 12 barvnih strani + zemlje- vid. Ze sam naslov zbornika Notranjski listi I. nam razodeva dve temeljni zamisli: na- menjen je Notranjski, enemu v vseh ozirih najmanj obdelanih področij na Slovenskem (razen geografskih značilnosti); označba I. kaže na to, da bodo zborniki še naprej izhaja- li in pri tem je še treba izraziti upanje, da ne bi začetna zagretost prekmalu uplahnUa, kot se je to večkrat zgodilo doslej. Oprema zbornika je zelo lična kljub sla- bim črno-belim fotografijam in bi bila lah.ko za zgled drugim. Zbornik je namenjen tako širokemu bralstvu kakor tudi znanstvenim krogom. To izpričujejo naslednji elementi: pestra obravnava problemov, zajetje proble- matike z različnih področij in obsežen, pone- kod bolj drugod manj dokumentacijski in znanstveni aparat. V celoti lahko prizadeva- nja avtorjev le pohvalimo, treba pa je opo- zoriti na to, da so članki pretežno namenjeni obdelavi Loža in okolice (kar je ob 500-let- nici Loža razumljivo) in ne Notranjski kot celoti. Kompleksnejše poglobljenejše in bolj analitično bi se morale raziskati gospo- darske in družbene razmere od začetka 19. stoletja pa do danes, ki so v veliki meri po- gojevali mišljenje, dejavnost in borbenost notranjskega človeka. Z zbornikom dobivamo konkretnejše razi- skave, ki se tičejo zgodovinske problematike na Notranjskem, saj so se doslej zgodovinarji pogosto pritoževali pri pisanju svojih raz- prav, da se ne morejo veliko opreti na sta- rejšo, še manj pa seveda na novejšo litera- turo. Opazimo tudi, da je glede na pomen in velikost Notranjske premalo zastopana le-ta v zgodovinskih monografijah o najrazličnej- ših vprašanjih. Vsebina zbornika je zelo pisana. V začetku je članek Petra Habiča Nekaj geografskih značilnosti Loške doline, v katerem prika- zuje prostor in njegovo prebivalstvo, o kate- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 119 : rem se pretežno govori v zborniku. Osrednji del zbornika je posvečen zgodovinski tema- tiki. Sledijo sestavki gospodarskega značaja (Kovinoplastika, Brest), šolska kronika Loške doline in pravilne oblike imen bloških, tro- jiških in vidovskih vasi. Literarna proble- matika je zajeta v sestavkih o Matevžu Ha- oetu in Jožetu Udoviču ter v Orisu sloven- skega narodnoosvobodilnega pesništva 1941 do 1945 na osrednjem Notranjskem. Zbornik se zaključuje s spisi o Lojzetu Perku in Ma- ksimu Gaspariju ter etnološkimi prispevki o mlinih in mlinarstvu ob Zerovniščici in Lip- senjščici na Cerkniškem polju, vasi Otok na Cerkniškem jezeru ter lovstvu in polharstvu v Loški dolini. Posebna pozornost je namenjena zgodovini mesta Loža in okolice ob 500-letnici ustano- vitve mesta. Zato predstavlja osrednji članek obsežna in natančna analiza privilegija me- sta Loža iz leta 1477 Janeza Kranjca. V uvo- du so podane splošne karakteristike privile- gijev, opis razmer v Srednji Evropi in na Kranjskem v času, ko je nastal privile- gij. Podrobno sta obdelani privilegij ski listini, od katerih je listina o povzdig- njenju »menda edina v originalu ohranjena ustanovitvena listina iz srednjega veka, ki jo imamo na Slovenskem«. Podčrtuje, da je mesto ustanovitvenega privilegija Loža v ko- stanjevniško-novomeški mestni rodbini. Sle- di analiza privilegija, na koncu je dodan pre- pis in prevod obeh privilegijskih listin mesta Loža iz leta 1477 in pisma cesarja Friderika III. svojemu oskrbniku v Ložu Hansu Hesi- berju. Z grbom in pečatom mesta Loža se ukvarja Božo Otorepec, ki razloži podelitev grba leta 1477 in opozarja na neskladje med ohranjeno podobo grba in pisanim opi- som grba v privilegiju mesta Loža. Nato v sestavku obravnava najstarejša znana pečata ter sv. Jurija, legendo in njegovo simboliko. S prazgodovino Loške doline in okolice nas seznani Mehtilda Urleb. Loška dolina z obrobnim gričevjem je bila močno obljudena že v predzgodovinskih časih, kar dokazujejo izkopavanja v Križni jami (ki je sve- tovno znana zaradi bogatih najdb kosti jamskega medveda). Na Križni gori so odkrili predzgodovinsko naselbino, antič- no utrdbo in srednjeveško pokopališče. Važno pa je še Gradišče pri Starem trgu (antična podeželska vila). Svoj pri- spevek zaključuje avtor z mnenjem, da je gotovo bila bogata poselitev v dobi preselje- vanja narodov (Slovenci), da pa o tem raz- meroma malo vemo. Treba je opozoriti na članek Janeza Sumrade »Nekaj iz srednje- veške zgodovine Loža in okolice«, ki osvet- ljuje doslej malo znano problematiko in do- daja obsežne opombe. Prikazuje prihod Slo- vencev in kraje nasehtve, opredeljuje po- men poti skozi Lož in trgovine v teh krajih, nazadnje pa podaja razvoj Loža in njegove fevdalne gosposke vse do padca loškega gradu v roke Habsburžanov leta 1460. Tabor v Cerknici na Notranjskem obrav- nava Peter Fister, ki v uvodu pravi, da je to eden največjih in obenem posebnih protitur- ških taborov na Slovenskem. Dodaja poskus rekonstrukcije tabora s številnimi risbami. Na podlagi katastrskega in cenilnega ope- rata, katerih sestavni deli 'so nastajali v letih 1823 do 1835, analizira Janez Kos podobo mesta Loža. Sledita članka Matj^aža Klemen- čiča o cerkniškem taboru leta 1870 in razvo- ju prebivalstva v sodobnih okrajih Lož in Cerknica v letih 1880 do 1910. O gospodarskih in poUtičnih razmerah v Loški dolini ob prelomu 19. in 20. stx>letja ter med obema vojnama pišete Branko Troha in Anton Avsec. Posebno omembo zasluži- ta prispevka Francija Strleta »Boljševizem v Loški dolini« in Lojzeta Mlakarja »Komuni- stična organizacija in volitve v Loški dolini 1920/21«. Pomemben je tudi članek Antona Avseca »Nekaj podatkov o NOB na Notranj- skem leta 1941 in partizanskem napadu na Lož. Navaja številne podatke o začetkih obo- rožnega upora, pritegne številne nove vire in na koncu še dodaja skico nastanka in razvoja partizanskih enot na Notranjskem od ja- nuarja 1942 do roške ofenzive. Na obdobje NOB se nanašata tudi prispevka Janeza Sumrade »Iz kronike snežniških bolnišnic« in Francija Strleta »Letališče na Nadleškem po- lju«. Franci Matičlč Aleksandar Stipčevič, Iliri — povijest, život, kultura, Skolska knjiga, Zagreb 1974. 246 str. Delo na poljuden in strnjen način podaja dognanja jugoslovanskih in drugih zgodovi- narjev, arheologov in jezikoslovcev o zgodo- vini Ilirov in njihovi družbeni in gospodar- ski ureditvi od pričetkov njihove etnogeneze pred 4000 leti, prvih ilirskih vojn z Rimljani v tretjem stoletju pred našim štetjem, ilir- skega upora Balonov od leta 6 do 9 našega štetja, romanizacije ilirskega prebivalstva pa vse do prihoda Slovanov na Balkanski pyolotok in sodelovanja še neromaniziranega dela ilirskega prebivalstva v etnogenezi ju- goslovanskih narodov. Delo je razdeljeno na 7 poglavij. V prvem poglavju je obdelan razvoj znanosti o Ili- rih od srede 19. stoletja do današnjih dni, v 120 : kronika Časopis za slovensko KP.AJEVIIO zgodovino 26 1978 drugem poglavju je podan pregled politične zgodovine Ilirov. V teh dveh poglavjih so navedeni tudi podatki o virih in literaturi za ilirsko zgodovino. Preostalih pet poglavij pa obravnava vprašanja iz vsakdanjega življe- nja Ilirov (gospodarsko življenje, načini vojskovanja ter kulturno življenje Ilirov). Delo pomeni pomemben prispevek k širje- nju poznavanja zgodovine Ilirov med najšir- še kroge, saj se lahko s pomočjo tega dela tudi nestrokovnjak seznani z najstarejšo zgo- dovino našega ozemlja v strnjeni, ne preob- širno pisani knjigi, za strokovnjaka pa .so pomembni podatki o virih in literaturi, ki mu lahko pomagajo pri nadaljnjem študiju. Matjaž Klcmenči'; | Benedetto Lonza, La dedizione di Trieste all' Austria. Trst, izdala Libreria nazionale »Ita- lo Svevo« V Trstu leta 1973, 98 strani. Benedetto Lonza ni bil zgodovinar po stro- ki, saj je diplomiral iz literature in pedago- gike, vendar je veliko časa posvetil preuče- vanju antične in srednjeveške zgodovine rodnega mesta Kopra, Trsta ter Istre. Pričujoče delo, ki je nastalo že leta 1934 in obravnava zgodovino Trsta v letih 1369 do 1382, je razdeljeno na dva dela. V prvem z naslovom »Konec tržaške samostojnosti« obravnava zgodovino Trsta od beneške za- sedbe do predaje mesta Habsburžancm.. V drugem delu je Lonza navedel bralcu različ- na mnenja avtorjev, ki so se ukvarjali z vprašanjem predaje Trsta Avstriji. V prvi polovici 14. stoletja so napetosti med oglejskim patriarhom in Habsburžani zaradi širjenja le-teh v Furlanijo privedle do oboroženega spopada. Vojna, ki se je začela leta 1361, je postavila tudi Trst pred alterna- tivo, ali se vključiti v vojno ali ne. Obstajala je namreč nevarnost, da bodo Benetke izko- ristile vojno in še bolj privezale nase Trst, saj so že od leta 1358 imeli v mestu svojega župana (podesta). Trst je 1361 odklonil bene- škega župana in se naslonil na Oglej, vendar so Benetke s trgovinsko blokado zopet pri- dobile vpliv v Trstu (1362). Šele leta 1368 je Trst prisegel zvestobo Be- netkam, ko pa bi morali v Trstu izobesiti prapor sv. Marka, so se prebivalci uprli in pregnali beneškega poslanca. Začela se je vojna. V poglavju z naslovom »Začetek oblega- nja« je Lonza opisal beneško obleganje Trsta. Benetke so hotele blokirati mesto, zato so v Istro poslali floto in vojsko, ki sta ju vodila Crescio Molin in Domenico Michiel. Oblega- nje se je začelo v decembru 1368, vendar sta zima in slabo vreme ovirala Benečane in ka- zalo je na pravo katastrofo, saj je bilo tabo- rišče zalito z vodo, vojaki, zlasti istrski na- jemniki, pa so bežali in tudi disciplina je po- puščala. Iz Benetk pa ni bilo nobene pomoči. Na drugi strani tudi Trstu ni nihče prisko- čil na pomoč. Zavezništvo med Gorico, De- vinom in Oglejem je bilo težko izvedljivo, zlasti ker Avstrija še ni pokazala svojih na- menov. Odprto je bilo tudi vprašanje, čigav bo Trst v primeru zmage nad Benetkami. Benečani so stalno oblegali mesto in ča- kali, da bi lakota opravila svoje. Trst se je obrnil na avstrijskega vojvodo, bil je namreč edini, ki bi bil lahko podpiral Trst z vojsko. Septembra 1369 so podpisali listino, s katero je Trst izgubil samostojnost in postal del habsburške posesti. Habsburško moč pa so precenjevali, saj je vojvoda Albert v boju z Benečani doživel velik neuspeh. Moral se je umakniti. Trst pa je padel v beneške roke. Po predaji je Trst ohranil notranjo avtono- mijo, ukinili so le Veliki svet, a nadomestil ga je podesta iz Benetk, ki je vodil civilno in vojaško oblast. V četrtem, zadnjem poglavju, ki je tudi naj obširnejše, je Lonza opisal prehod Trsta iz beneške oblasti k Avstriji. Ko so Benetke dosegle svoj cilj, so hotele mir, saj bi vojna le poslabšala njihov položaj. Mir so podpisali 30. oktobra 1370 in do začetka decembra sta ga avstrijski vojvoda in Benetke ratificirala. Benečani so hoteli čimbolj utrditi svoj po- ložaj v Trstu. To so opravljali na več nači- nov: odstranili so ljudi, ki so se Benečanom upirali, podpirali pa so maloštevilne privr- žence v mestu, razoroževali so prebivalstvo in nameravali zgraditi nove gradove, ki bi bolj kot drugi ukrepi zagotavljali oblast nad me- stom. Ze 1371 so utrjevali grad sv. Justa, v naslednjih letih so začeli zidati grad »Amari- na«, ki je s svojo lego zapiral pristanišče. V 70. letih 14. stol. je zopet izbruhnila vojna med Avstrijo in Benetkami, ki se je končala s premirjem leta 1376. V tem obdobju so tudi trenja med Benet- kami in Genovo prerasla v vojno, istočasno se je tudi avstrijski vojvoda vključil v vojno. Konec 1379 so se Benetke opomogle, zavzele so Chioggio, prihajala je na pomoč tudi flota, ki jo je vodil Carlo Zeno. Genova je napa- dala istrska mesta, ki so bUa brez obrambe. Njene galeje so junija 1380 začele oblegati Trst, s kopnega pa so jih podpirale enote oglejskega patriarha. Beneška posadka se je branila le nekaj dni in 26. junija so oblego- valci zasedli mesto. Oblast v Trstu je prevzel KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVKNSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 121] Oglejski patriarh, temu je nasprotoval Ludvik Ogrski, ki se je nato celo povezal z Bene- čani. Vojna se je končala s torinskim mi- rom 8. avgusta 1381, ki ni prinesla teritorial- nih sprememb. Oglej je obdržal Trst. V Furlaniji so se boji nadaljevali, okrepili so se po imenovanju Fihpa d'Alencona za patriarha. Proti njemu so bili zlasti Videm in druga furlanska mesta kot tudi Benetke in avstrijski vojvoda. Ob tem so tudi v Trstu nastala nasprotja. V notranjih bojih je uspela smer, ki je pri avstrijskem vojvodu iskala oporo; te drugod ne bi mogla dobiti. S po- močjo devinskega kapitana Mihaela iz Wedxensteina so 9. avgusta 1381 prisegli zve- stobo vojvodu Leopoldu. Do uradne izročitve Trsta Habsburžanom je prišlo šele nekaj me- secev kasneje. Trst je ohranil delno notranjo svobodo. Mesto je vodu kapitan, ki ga je imenoval vojvoda. Davki so se povečali le s privolje- njem meščanov, polovica dohodka od taks, kazni in davkov pa je pripadala vojvodu. Listina iz 1382 je dajala v Trstu premoč Ve- likemu svetu in plemstvu, kar je povzročalo trenja med njimi in ljudstvom. Habsburška oblast nad Trstom se je utr- dila v 15. stoletju po ukinitvi oglejskega pa- triarhata, ko se je Furlanija razdelila med Benetke in Habsburžane. V drugem delu z naslovom »Mnenja piscev o predaji« je Lonza poudaril, da so avtorji različno ocenjevali predajo Trsta Avstriji. Vsi so si edini glede zgodovinskega pomena tega koraka, ki ga vsi sprejemajo kot spon- tano predajo. Nihče pa se ni bolj posvetil preučevanju samega dokumenta, raje so iskali drugod vzroke in motive za predajo. Glede tega dajejo eni večji pomen gospodar- skemu trenju med Trstom in Benetkami, drugi izključujejo ta trenja, poudarjajo pa gospodarski pomen mesta. Tretji so izbrali srednjo pot. Naj omenim le nekatere. Med prve pisce, ki so obravnavali to tematiko, sodijo Man- zuoli, Scussa in Tommasini, vendar so se po večini omejevali le na prikazovanje dejstev. Ireneo della Croce je prvi, ki je zbral veliko materiala o tržaški preteklosti, imel je na razpolago celo nekaj virov, ki so danes iz- gubljeni, nekaterih pa še ni poznal. Zagrešil je precej napak, kot na primer, da je bil Trst pred predajo sovražen patriarhu. V vsem delu poveličuje svoje mesto, prebivalce in njihov pomen. Pietro Kandier je poudaril, da je Trst po- treboval zaščito, ker drugače ne bi mogel povečati trgovine, če ne bi bil v dobrih od- nosih »z donavskimi deželami«. Njegove teze izhajajo iz pomena, ki ga je Trst imel v 19. stoletju. Trdi tudi, da je bil Trst po torin- skem miru svoboden. Paolo Tedeschi pravi, da je Trst iskal za- ščitnika, »ki bi bil dovolj močan, da bi ga va- roval in hkrati dovolj daleč da ne bi izgubil notranje svobode«. Podreditev Habsburža- nom je posledica okoliščin, ki so nastale kot potrebe tedanjega časa. Giovanni Cesca je poznal vire v beneškem arhivu in je prvi, ki daje velik pomen geo- grafski legi mesta; ta je omogočala trgovino z zaledjem. Attiho Tamaro je mnenja, da ne gre za pro- stovoljno predajo, ampak da so v dolgotraj- nih trenjih po smrti oglejskega patriarha Marquarda Habsburžani mesto uzurpirali. Trdi tudi, da so Benečani gradova zgradili zaradi obrambe pred zunanjim sovražnikom, ne pa zaradi brzdanja mesta samega. Lonza zaključuje s stavkom, da mora me- sto dvigniti glavo, saj je po petih stoletjih tuje oblasti ohranUo italijanski značaj. Kljub nekoliko tendencioznemu zaključku je delo pisano strokovno, saj se je Lonza opiral predvsem na vire. Vsako poglavje je opremljeno z opombami in v dodatku na koncu knjige je priobčenih nekaj najpo- membnejših dokumentov v latinščini za ob- dobje od 1182 do 1382, vključno s tekstom celotnega dokumenta o predaji Trsta, kot tudi Kandlerjeva interpretacija le-tega. Knjiga je opremljena tudi s skicami gradu Amarina in Trsta v 14. stoletju. Zorica Golobic Milica Kacin-Wohinz: Narodnoohrambno gi- banje primorskih Slovencev 1921—1928, Za- ložba Lipa, Založništvo tržaškega tiska, 1977. 561 str. Nova knjiga priznane slovenske zgodovi- narke pomeni nadaljevanje njenega dela »Primorski Slovenci pod italijansko zased- bo«, Maribor 1972, in nadaljevanje avtoriči- nih raziskav zgodovine primorskih Slovencev med obema vojnama v sklopu dolgoročnega raziskovalnega načrta zgodovine Slovencev od 1918 do 1941. Pred nami je tako skrben pregled razvoja dogodkov na Primorskem v letih 1921—1928, ki temelji predvsem na italijanskem in jugo- slovanskem arhivskem gradivu, med katerim je mnogo takega, ki v slovenskem zgodovi- nopisju še ni büo obravnavano. Že samo ta podatek daje temu delu veliko težo. , 122 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1978 Delo kronološko prikazuje dogodke od aneksije Primorske po Italiji pa do leta 1928, ko je fašistični teror zatrl zadnje legalne or- ganizacije primorskih Slovencev in Hrvatov. Natančno oriše delovanje političnega društ- va »Edinost«, spore med Trstom in Gorico, njihov odmev v Istri in znova naglasa ža- lostno tradicijo Slovencev, ki niti v najtežjih obdobjih svoje zgodovine niso znali najti skupnega jezika. Skrbno prikaže italijanske parlamentarne volitve v letih 1921 in 1924, prav tako pa tudi delovanje slovenskih in hrvatskih poslancev v tem težkem obdobju legalizacije že prej ži- vega fašističnega terorja, ki je v Julijski krajini zaživel že zelo zgodaj in je dosegel svoje viške prav v času volitev. Opozoriti ve- lja na skrben oris parlamentarnega delovanja Josipa Vilfana (takrat Wilfana), Virgila Sčeka ter Engelberta Besednjaka pri njihovi taktiki legalnega delovanja v okviru italijan- ske države, ki pa zadeva ob čeri vedno bolj naraščajočega fašističnega raznarodovalnega nasilja. Pomemben element v tej dejavnosti slovenskih in hrvaških poslancev iz Julijske krajine pomenijo vprašanja slovenskih in hrvaških šol, nad katere se kmalu zgrne na- silje Gentilejevega šolskega sistema. V okviru teh ukrepov je zanimiv problem jugoslovansko-italijanskih odnosov, za katere avtorica prikaže, da so vsaj v majhni meri vplivali na potek ukrepov proti manjšinam. Oriše italijansko taktiko, da ob času priprav- ljanja kakega sporazuma z Jugoslavijo faši- stične oblasti izdajo več raznarodovalnih ukrepov, potem pa začasno zadržijo izvaja- nje manj pomembnega. Po letu 1928, ko se odnosi med državama poslabšajo, pa se ita- lijanskim oblastem ne zdi vredno nadalje- vati niti s te vrste burkami, pri čemer pa ka- žejo jugoslovanske oblasti kaj malo zanima- nja za Slovence in Hrvate v Julijski krajini in obsojajo protütalijanske demonstracije v Ljubljani, Zagrebu in drugje. Med Slovenci in Hrvati Julijske krajine je imela velik vpliv najprej socialistična stranka, po razcepu v Livornu 1921 pa tudi komunistična partija Italije. Avtorica zelo skrbno sledi razvoju KPI ter njenim stali- ščem glede vprašanj manjšin v Julijski kra- jini, posebno še od takrat, ko se znotraj ICPI po zaslugi mladih slovenskih komunistov za- čne pojavljati večje razumevanje za prob- leme Slovencev in Hrvatov v Italiji. Omeniti velja še stike slovenskih poslan- cev iz Julijske krajine, še zlasti Josipa Vil- fana, z Mussolini jem in njihove napore za obrambo Slovencev in Hrvatov, ki kot vemo, niso dali kakih posebnih rezultatov. Posle- dica politike lojalnosti je bila le ta, da so nekatere slovenske in hrvaške organizacije v Julijski krajini živele nekaj let dalj od drugih italijanskih nefašisitičnih organizacij in strank. Delo Milice Kacin-Wohinčeve zaradi na- tančnosti prikaza, uporabe novih virov in važnosti vprašanja, ki ga obravnava, zasluži vso pozornost in priznanje. Ko se bo doseda- njima knjigama pridružil še pregled dogod- kov na Primorskem do 1941, bo pred nami dragocen prikaz, ki bi si ga želeli za vse slo- venske pokrajine. Andrej Vovko Dol skozi hoj do svobode. Izdalo prosvetno društvo »Kras«, Dol-Poljane, 1977, 235 sir. V Trstu deluje od osvoboditve dalje Narod- na in študijska knjižnica. Ta institucija, ki združuje vse Slovence v Italiji, v tržaški, goriški in videmski pokrajini na kulturnem in znanstvenem področju, ima tudi podod- bore, to je odseke, usmerjene v preučevanje preteklosti primorskih Slovencev. Eden iz- med teh odsekov je odsek za zgodovino, ki že eno desetletje opravlja funkcijo zbiranja in katalogiziranja materialov ter vodi evi- denco medvojne in povojne zgodovine trža- ških Slovencev. Čeprav se odsek za zgodo- vino pri iNarodni in študijski knjižnici sre- čuje s celo vrsto težav, je delo njegovih sode- lavcev vseskozi prisotno tako pri publicistič- nih, kot drugih kulturnih manifestacijah slo- venske narodne skupnosti v zamejstvu. To- krat je prišla do izraza dolgoletna želja so- delavcev odseka za zgodovino, to je, da bi podali zgodovinski izsek neke primorske va- si od srednjega veka pa do konca druge sve- tovne vojne. Odločili so se torej, da upora- bijo metodo kronike nekega kraja, ki bi kot model služil za tovrstno krajevno raziskavo, brez ambicij znanstvenega dela pa le dala ljudem občutek lastne pripadnosti, preteklosti svoje vasi, pomembnih trenutkov, katerim je bil kraj priča ipd. Opozoriti je treba še na mo- bilizacijski moment, ki ga taka poljudna ra- ziskava vedno zbudi, saj z delom ponavadi sodeluje vsa vas, ljudje spoznavajo svojo pre- preteklost in se tako tudi vključijo v neko konstruktivno delo. Med taka prizadevanja Narodne in študij- ske knjižnice sodi v zadnjih letih tudi akcija za odkrivanje spomenikov padlim v boju proti nacifašizmu v vaseh okoli Trsta in Go- rice. Z odkritjem spomenika je vedno pove- zana izdaja brušure, ki podaja zgodovinski razvoj kraja. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 26 1973 123 ; Septembra 1977 so odkrili spomenik padlim v Dolu pri Doberdobu in ob tej priložnosti je prosvetno društvo »Kras« izdalo knjigo, ki je zanimiv prikaz življenja Dola in zaselkov okoli njega od 15. stol. do konca 2. svetovne vojne. V uvodu je zapisano, da si je pripravljalni odbor zamtiBilil brošuro, ki bi se omejila pred- vsem na dogajanja v letih 1941—1945 v Dolu in bližnji okolici. Zbranega gradiva pa se je nabralo toliko, da so prvotni načrt razširili. Delo, ki obsega 235 strani, predstavlja kroniko osmih zaselkov, ki spadajo v širše območje, znano pod imenom Dol. Prvo poglavje knjige »Sprehod skozi čas« zajema obdobje od poznega srednjega veka, ko se začne ime Dol pojavljati v pisanih vi- rih pa do konca 19. stoletja. V tem poglavju zasledimo vrsto zanimivih podatkov o ta- kratnih lastniško podložniških odnosih, stati- stičnih podatkov o donosnosti kmetijstva ter popisa prebivalstva. Od »Avstro-ogrske do fašizma« obsega čas od 1900—1940. Avtor sestavka Milan Pahor je dal poudarek na leta 1915—1917, podrob- neje pa je opisal tudi prva lota italijanske zasedbe ter prosvetno dejavncst v Dolu v tem času. Največji del knjige je namenjen obdobju narodnoosvobodilne borbe. Iz teksta izvemo, da so prebivalci Dola prišli v stik z OF že leta 1941. Vpliv osvobodilnega gibanja se je v Dol prenesel iz Opatjega sela, kjer se je osnovala organizacija OF ob koncu leta 1941. V začetku aprila 1942 pa se je tudi v Dolu začelo organizirano zbiranje materiala za partizane, razvila se je organizacija za obve- ščevalno delo, mladinska organizacija, AFŽ, nekaj mesecev pa je delovalo tudi partizan- sko okrevališče. Obdobje prve svobode, kakor imenujejo čas po kapitulaciji Italije, je obdelano v po- glavju »September 1943«. Ljudstvo je takoj začelo pod vodstvom odborov OF ter okrož- nih in rajonskih komitejev KPS odstranje- vati organe fašistične oblasti ter razorože- vati italijansko vojsko. Dol je postal v sep- tembru središče OF za predele Dola, Dober- doba, Vrha, Jamelj in Opaitjega sela. Zelo podrobno za vsak dan posebej so opisani do- godki, ki so se zvrstiU v Dolu in okolici sep- tembra 1943. Poglavje »Boj je postal vse hujši« opisuje stanje pod nemško okupacijo. Delo na terenu se je moralo prilagoditi novim pogojem. Zo- pet so aktivisti vzpostavih stike med seboj, ustanovili so se tudi vaški odbori SKOJ, ob- novili so slovensko šolo. Skrbeli so za spreje- manje novincev v partizansko vojsko ter j zbirali hrano in material vse do osvoboditve. Na koncu je objavljen seznam padlih, ki je opremljen s slikami in kratkimi življenje- pisi, seznam borcev in deportirancev ter kra- tek italijianski prevod. Brušuro je treba pohvaliti, saj je resno za- snovana in ima nedvomno zgodovinsko vred- nost kot primer obdelave NOB v slovenskih krajih v zamejstvu. Metka Gombač France Filipič, Spomenik Pohorskemu bata- ljonu. Ob 35-letnici poslednjega boja Pohor- skega bataljona. Spomeniki delavskega re- volucionarnega boja v Sloveniji, 2. zvezek. Ljubljana 1978, 36 str. Po prvem zvezku »Spomenikov delavske- ga revolucionarnega gibanja Slovenije in na- rodnoosvobodilnega boja v Sloveniji«, ki je obravnaval ustanovni kongres Komunistič- ne partije Slovenije na Cebinah, je pred nami že drugi zvezek »Spomenikov«, ki ob- ravnava nastanek, zgodovinsko pot in po- slednji boj partizanske enote, ki je v zavesti slovenskega človeka ostala živa predvsem za- radi svojega poslednjega boja in herojske smrti svojih borcev na Osankarici »Pri treh žebljiih« 8. januarja 1943. Osrednjemu pog- lavju tega dela »Pohorski bataljon od usta- novitve do zadnjega boja« je avtor France Fuipič dodal še poglavje o Spomeniku in Domu Pohorskega bataljona na Osankarici. Knjižnica vsebuje tudi seznam borcev Po- horskega bataljona in seznam znanstvene li- terature o Pohorskem bataljonu. Da bi bralcu omogočil stik s časom, je avtor dodal še faksimile poročila državnega vodja SS H. Himmlerja A. Hitlerju o uničenju Pohor- skega bataljona. 2. zvezek »Spomenikov« pomeni pomem- ben prispevek k širjenju poznavanja zgodo- vinske epopeje Pohorskega bataljona med širši krog ljudi. Matjaž Klemenčič Osimski sporazumi. Koper 1977. 515 str. j Kot je znano, sta Jugoslavija in Italija leta 1975 podpisali tako imenovane osimske spo- razume (po kraju Osimu blizu Ancone), na- ; menjene končni ureditvi tržaškega in še i nekaterih vprašanj, med njimi dokončni do-! ločitvi medsebojne meje na tržaškem pod- i ročju, gradnji posebne industrijske cone na ! 124 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO L6 1978 obeh straneh meje na delu tržaškega Krasa ali pa zunaj tega območja, zgraditvi cestne povezave Brd preko italijanskega državnega ozemlja z Novo Gorico. Sporazumi odpirajo tudi novo poglavje v jugoslovansko-italijan- rkih državnih in tudi siceršnjih odnosih na manjšinskem, političnem in gospodarskem področju. Kot je znano, so bili sporazumi ra- tificirani leta 1977. Ni odveč podčrtati, da so sporazumi ne le dokument mednarodne veljave, ampak tudi poučen vir za študij povojnih jugoslovansko- italijanskih odnosov (še zlasti v luči tržaške- ga vprašanja). Z njimi se namreč končuje določena faza odnosov obeh jadranskih siosed ter se pričenja nova. Nemajhen prispevek k razumevanju teh procesov pa pomeni knjiga, o kateri poročamo. Zanjo je značilna izključ- na dokumentarnost, saj je ne spremljajo mo- rebitne obrobne pripombe ali pa zadeven kri- tični aparat (izjema je le uvodna beseda Mit- je Ribičiča) Tako govorijo dokumenti sami zase. V celoti gre tu za naslednje dokumen- te: poleg celotnega besedila sporazumov (v slovenski in francoski verziji) najdemo urad- na poročila o jugoslovansko-italijanskih po- gajanjih, ekspozeje ter govore o sporazumih ter njihovem značaju v italijanskem parla- mentu ter v jugoslovanski in slovenski skup- ščini, zakone ob ratifikaciji sprejetih spora- zumov skupaj s spremljajočimi resolucijami, stališča predstavnikov obeh prizadetili manj- šin, slovenske in italijanske, k sprejetim spo- razumom ter, končno, uradno poročilo in iz- jave, dane ob izmenjavi ratifikacij skih list. V obrambo tako zastavljene objave osim- ske dokumentacije lahko omenimo- dejstvo, da najde bralec v objavljenem gradivu vrsto opozoril o dosedanjih jugoslovansko-italijan- skih odnosih ter še zlasti o tržaškem vpraša- nju. Tako se mu v samih dokumentih kažejo stališča obeh strani do povojne usode Trsta in njegovega območja pa tudi stališča obeh strani do osimskih sporazumov. S tem pa se tudi že odpira ozadje tistega procesa, ki je pripeljal do dokončne ureditve medsebojnih odprtih vprašanj. Iz objavljenega gradiva naj na tem mestu povzamemo opozorilo, ki kaže, kje je (med drugim) treba iskati vzrok, da Svobodno tržaško ozemlje po podpisu mirov- ne pogodbe z Italijo leta 1947 ni zaživelo ta- ko, kot bi moralo. Gre namreč za pojasnilo zdajšnjega italijanskega zunanjega mini- stra A. Forlanija, dano ob predlogu za- kona, namenjenega ratifikaciji osimskih sporazumov. V njem beremo, da je v >novi povojni mednarodni situaciji uspelo Italiji de facto blokirati ustanovitev Svobodnega ' tržaškega ozemlja« ter zagotovil, da kolikor i bi »Združeni narodi v resnici imenovali gu- \ vernerja in bi okupacijske sile zapustile to ozemlje, kakor predvideva dokončni statut, bi to povzročilo ločitev Trsta od Italije«. Tono Zorn Sämtlich Slowenen. Klagenfurt/Celovec, 1978, 85 str. Izdal Slovenski informacijski center, Celovec. Med publikacijami, ki so jih v zadnjem ča- su izdali koroški Slovenci, gre nedvomno po- sebno mesto knjižici, posvečeni spominu trinajstega aprila 1943 na smrt obsojenih koroških Slovencev. Vsebinsko se knjižica dotika enega največjih zločinov nemškega nacizma nad slovensko manjšino ter kot taka predstavlja ne le prispevek k dosedanji lite- raturi o NOB na avstrijskem Koroškem, am- pak po svoji aktualnosti posega tudi v da- našnji čas. O tem zgovorno priča govor av- strijskega predsednika R. Kirchschläger j a na spominski slovesnosti ob petnajsti obletnici Šolskega zločina, da bo ta »spominska slo- vestnost izpolnila svojo nalogo tedaj, če bo prispevala k temu, da bodo tudi žrtve naših slovensko govorečih sodržavljanov prodrle v široko zavest vsega našega ljudstva kot žrtve za obnovo svobodne in demokratične Avstri- je; in če nam bo pomagala premišljevati o tem, kako naj preprečimo za vso bodočnost strašne dogodke, kot so bili tisti leta 1943 za slovenske občine na Koroškem« (Slovenski vestnik, Celovec, 28. april 1978, 17). Značil- no je, da je osrednja protimanjšinska orga- nizacija na Koroškem, znani Kärntner Hei- matdienst nastopil proti izjavi avstrijskega predsednika (faksimile zadevnega letaka je objavil tednik 7 dni, Maribor, 18. maja 1978). Knjižnica, o kateri poročamo, je izšla v nemškem jeziku ter je tako namenjena tudi sodržavljanom nemškega jezika. Poleg spo- minskega zapisa T(oneta) J(elena), priče do- gajanja v celovških zapornih spomladi 1943, najdemo v knjižnici še zlasti odlomek obtož- nic in sodbe udeležencev selškega procesa. Gre za dokumenta, ki pomenita dragoceno pričevanje o NOB onkraj Karavank, poleg tega pa sta tudi poučen pogled na nacizem ter na njegovo justico. Dalje naj omenimo, da je celovški list Naš tednik 18. maja 1977 prinesel več poročil o selškem procesu ter o usodi vrste Selanov med drugo svetovno vojno. Tone Zorn UDK 929.6(497.12 Ptuj) Samperl Kristina, arhivist, Zgodovinski arhiv v Ptuju 62250 Ptuj, Muzejski trg 1, Yu Grb mesta Ptuja Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 26, št. 2, september 1978, str. 68—70, cit. lit. 16 Na podlagi že obstoječih ugotovitev v lituraturi in na podlagi materialnih preostankov je predstavljen grb mesta Ptuja — srebrni ščit z rdečim kri- žem. Na tržišču se je pojavila značka, ki predstavlja grb mesta Ptuja — zeleno ščltasto polje, rumena šesterokraka zvezda in rdeči križ. Ta grb je nastal v 19. stol., v času poostrenih političnih in nacionalnih bojev med Nemci in Slovenci. Nemškutarski grb ne more biti danes izdan kot grb na- šega mesta, izdan bi lahko bil le v seriji historičnih grbov. UDK 949.712 Speharska dolina Simonič Ivan, profesor zgodovine in geografije 61000 Ljubljana, Runkova 16, Yu Prispevek k zgodovini Speharske doline Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 26, št. 2, september 1978, str. 83—87 cit. lit. 16 Avtor se dotakne vprašanja naselitve Speharske doline, več prostora po- sveti obdobju fevdalizma ter ugotavlja položaj kmeta na podlagi ohranjenih urbarjev. Zanimivi so podatki o začetkih šolstva na tem območju, o izse- ljevanju v Ameriko po letu 1880 ipd. Na kratko je opisan tudi prispevek Speharske doline narodnoosvobodilni borbi in povojna upravna ureditev tega ozemlja. UDK 939.85/.06 Sasel Jaro, znanstveni svetnik, Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani 61000 Ljubljana, Novi Trg 3, Yu Slovenski prostor od Keltov do Slovanov Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 26, št. 2, september 1978, str. 61—68 Zgoščen pregled poselitve ter ekonomskega, političnega, socialnega razvoja prebivalcev na Slovenskem v obdobju od priselitve keltskih plemen (v 4. in 3. stoletju pred n. e.) do prvega pronicanja in naselitve Slovanov (v 5., 6. in 7. stoletju) s posebnim ozirom na živelj in njega preobrazbe v teku lOOO let. Avtor ugotavlja, da je za študij zgodnjega srednjega veka potrebno razločiti in analizirati vse silnice, ki so oblikovale življenje, delo in orga- nizacijo vzhodnoalpskega in severnoitalskega človeka v pozni antiki. UDK 550.34(453.18)(091) Cremonesi Arduino, ravnatelj v pokoju 33100 Udine, Via P. di Brazza 15, Italia Potresi v zgodovini Furlanije Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 26, št. 2, september 1978, str. 71—82 cit. lit. 53 Avtor se je lotil zahtevane naloge, pokazati potrese v Furlaniji od okrog leta 1000 pa do 1976. leta. Pri tem ugotavlja nesporno dejstvo, da je Furlanija potresno področje, čeprav je zabeleženih In opisanih le nekaj potresov. Vzrok za to, da je teh opisov sorazmerno malo išče avtor med drugim tudi , v tem, ker do druge polovice 19. stoletja nismo poznali seizmografov. Pisoc se pri svojem delu naslanla na poročila sodobnikov, na kronike ipd. s pri- dom pa je uporabil tudi starejšo in novejšo literaturo. UDC 949.712 Speharska dolina Simonič Ivan, Professor of History and Geography 61000 LjubUana, Runkova 16, Yu A Contribution to the History of the Valley of Spehar Kronika, a review for Slovene local history, 26, No. 2, September 1978, pp. 83—87, notes 16 The author mentions the question of settlement of the valley of Spehar, and pays more atention to the period of feudalism, stating the position of the peasant on the basis of the preserved land-registers. An interesting part are the data about the beginning of schooling in the valley, and about the emigration to America after the year 1880. A short description is given about the contribution of the valley of Spehar in the National Liberation Struggle, as well as the post-war administrative regulation of this region. UDC 929.6(497.12 Ptuj) Samperl Kristina, Archivist, Historical Archives at Ptuj 62250 Ptuj, Muzejski trg 1, Yu The Coat of Arms of the Town of Ptuj Kronika, a review for Slovene local history, 26, No. 2, September 1978, pp. 68—70, notes 16 According to statements already existing in literature and on the basis of the remains the coat of arms of the town of Ptuj is presented — a silver shield with a red cross. A badge has appeared on the market representing the coat of arms of Ptuj — green shield-like field, a yellow six-point star and a red cross. The latter appeared in the 19th century, at the time of aggravated political and national conflicts between the Germans and the Slovenes. Nowa-days a German-like coat of arms possibly be issued to re- present the coat of arms of our town, it could only appear in a series of historical coats of arms. UDC 550.34(453.18)(091) Cremonesi Arduino, Director (Retired) 33100 Udine, Via P. di Brazzä 15, Italia Earthquakes in the History of Friuli Kronika, a review for Slovene local history, 26, No. 2, September 1978, pp. 71—82, notes 53 The author undertook a difficult task to present earthquakes in Friuli from about the year 1000 until the year 1976, stating an incontestable fact that Friuli is a seismic area although only few earthquakes have been noted and described. The author tries to find the reason for a relatively small number of descriptions in the fact that seismographs were not known until the second half of the 19th century. The author's work is based on the re- poits of contemporaires and annals, etc.; older and new literature has proved useful as well. UDC 939.85/.85 Sasel Jaro, Scientific Counsellor, Slovene Academy of Science and Art In Ljubljana 610O0 Ljubljana, Novi Trg 3, Yu The Slovene Territory from Celts to Slavs Kronika, a review for Slovene local history, 26, No. 2, September 1978, pp. 61—68 The article is an abridged survey of the settlement of inhabitants of Slove- nia and their economic, political and social development within the period from the settlement of the first Celtic tribes (in the 4th and 3rd centuries B. C.) until the first penetrating of the Slavs and their settlement (in the 5th, 6th and 7th centuries) with special regard to people and their trans- formation in the course of 1000 years. The author states that in order to study the early Middle Ages it is necessary to distinguish and to analyse all components that formed life, work and organization of the east alpine and the North Italic man in late antiquity. UDK 331.892(497.12—17)"1890/1899" Rozman Franc, znanstveni sodelavec, Inštitut za zgodovino delavskega giba- nja v Ljubljani (ilOOO Ljubljana, Trg osvoboditve 1, Yu Stavkovno gibanje na Štajerskem v devetdesetih letih preteklega stoletja Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 26, št. 2, september 1978, str. 95—99 Clt. lit. 50 V članku je na podlagi časopisnih poročil opisano mezdno in stavkovno gi- banje na slovenskem Štajerskem v desetletju 1980 do 1900. To je čas, ko se po ustanovitvi socialnodemokratske stranke delavsko gibanje močno raz- mahne in ta razvoj se odraža tudi v mezdnem in stavkovnem gibanju, ki od spontanih gibanj vedno bolj prerašča v organizirane akcije, delavstvo pa je čedalje bolje strokovno organizirano. UDK 352(497.12 Jesenlce)»1945« Kopač Janez, arhivist, Zgodovinski arhiv Ljubljana 64000 Kranj, Trg revolucije 1, Yu Uprava, obnova in preskrba na Jesenicah od osvoboditve do konca leta 1915 Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 26, št. 2, september 1978, str. 103—108 Ljudska oblast se je začela razvijati že v času NOB z ustanavljanjem dn delovanjem odborov OF in voljenih NOO. MO OF Jesenice, ki je 10. maja 1945 prevzel posle in pisarno predvojne občine, se je takoj na začetku srečal s hudimi problemi. Mesto je bilo porušeno od bombnih napadov. Z udarniškim obnovitvenim delom so Jeseničani uspeli do konca leta 1945 za silo popraviti vodovod, kanalizacijo, električno instalacijo in urediti nekaj hudourniških voda. Prav tako pereč problem je predstavljala preskrba mesta z živili, obleko, obutvijo, kurivom in stanovanji. UDK 373.3(497.12 Sodražica) "1811/1941" Vovko Andrej, kustos-arhivist. Slovenski šolski muzej v Ljubljani 61000 Ljubljana, Poljanska c. 28, Yu Osnovna šola v Sodražici (Uli—1941) Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 26, št. 2, september 1978, str. 88—94, clt. lit. 13 Slovenski učitelji so bili dolga desetletja naše zgodovine poleg duhovnikov edini izobraženci, ki so neposredno vplivali na široke množice, jih prosvet- Ijevali, med njimi širili in utrjevali narodnostno zavest. Na primeru razvoja osnovne šole v Sodražici je to dobro vidno. Prav tako je nakazano, kako so se posamezne stopnje v razvoju šolstva pri nas odražale na osnovno šolo v tem kraju, posebej pa je naglašeno tudi delovanje učiteljev te šole, prikazana je tudi njihova izvenšolska dejavnost. Pozornosti je deležna tudi gradnja šolskega poslopja, ki je bilo porušeno med NOB. UDK 792-056.263(497.12)"1936/1940' ' Jakopič Bogo, profesor. Center za rehabilitacijo sluha in govora v Ljubljani 61000 Ljubljana, Vojkova 74, Yu Slušno in govorno prizadeti in gledališče Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 26, št. 2, september 1978, str. 100—103, clt. lit. 6 Društvo gluhih za Slovenijo ustanovljeno leta 1931, je pričelo z intenzivnim kulturnoprosvetnim delom svojih članov po približno petih letih obstoja. Delo je posebno zaživelo pod mentorjem Vinkom Rupnikom (1904—1975). Septembra 1936. leta se je po večjem zboru gluhonemih v Ljubljani spro- žilo tudi vprašanje borbe gluhih za njihove pravice. Z nastopi so skušali, opozoriti nase in na svoj nezavidljiv položaj v tedanji družbi. Da so te pri-' reditve uspele, lahko preberemo v številnih časopisih tiste dobe, ki so pohvali gluhonemih za nastope dodali tudi misel, da je treba gluhim vse- stransko pomagati. Tako so igre gluhih edinstven primer v zgodovini na- šega gledališča tudi v tej smeri. UDC 352(497.12 Jesenice) "1945" Kopač Janez, Archivist, Historical Archives Ljubljana 64000 Kranj, Trg revolucije 1, Yu Administration, Kenovation and Supply at Jesenice until the End of the Year 1945 Kronika, a review for Slovene local history, 26, No. 2, September 1978, pp. 103—108 People's rule began to develop already at the time of the National Libe- ration struggle with the formation and the activity of The Liberatioi! Front committees and the elected National Liberation Committees. The City Committee of The Liberation Front of Jesenice which on the 10th of May 1945 took over the business and the office of the pre-war community met with great problems at the very beginning. The town was destroyed by bomb attacks. By the end of the year 1945 the inhabitants of Jesenice ma- naged, by means of voluntary work to provisionally repair waterworks, canalization, electric installation as well as to regulate some torrents. Ano- ther burning question was the supply of food, clothes, footwear, fuel, and lodgings for the town. UDC 331.892(497.12—17)"1890/1899' ' Rozman Franc, Scientific Collaborator, Institute for the History of the Workers' Movement in Ljubljana 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1, Yu The Strike Movement in Styria in the Nineties of the Past Century Kronika, a review for Slovene local history, 26, No. 2, September 1978, pp. 95—99, notes 50 The article describes, on the basis of newspaper reports, the wages and strike movement in the Slovene part of Styria in the decade 1890—1900. This is the time when, after the fundation of the Social Democratic Party, the workers' movement becomes widely spread. This development is also reflected in wages and strike movement which, surpassing spontaneous movements, grows into organized actions, with the working class becoming better and better professionally organized. UDC 792—056.263(497.12)"1936/1940" Jakopič Bogo, Professor, Center for the Rehabilitaion of Hearing and Speech 61000 Ljubljana, Vojkova 74, Yu Persons with Defects in Hearing and Speech, and the Theatre Kronika, a review for Slovene local history, 26, No. 2, September 1973, pp. 100—103, notes 6 The members of the Society of the Deaf, which was for Slovenia founded in the year 1931, began their cultural and educational work approximately after five years of the existence of the Society. The work was especially livened up by the mentor Vinko Rupnik (1904—1975). In September 1936, after a rather big meeting of the deaf-and-dumb in Ljubljana a question was arisen about the struggle of the deaf for their rights. They tried to attract attention to their unpleasant situation in the society by making appearances. That these performances were a succes can be read in numerous newspapers of that time. The newspapers praised the deaf's performances adding that the deaf should be helped in every possible way. Thus the performances of the deaf represent a unique case in the history of our theatre also in this direction. UDC 373.3(497.12 Sodražica)"1811/1941" Vovko Andrej, Custos-Archivist, Slovene School Museum of Ljubljana 61000 Ljubljana, Poljanska c. 28, Yu The Primary School at Sodražica (1811—1941) Kronika, a review for Slovene local history, 26, No. 2, September 1978, pp. 88—94, notes 13 For several decades in our history Slovene teachers were besides clergymen the only educated persons who had a direct influence on the masses, and who could in this way enlighten them as well as spread and reinforce their national conscience. This can well be seen in the example of the development of the primary school at Sodražica. This example indicates also liow particular stages in the development of education in Slovenia affected the prinaary school at this place; special emphasis is laid on the activity of the teachers in this school, with the description of their activiti- es other than those at school. Attention is paid also to the construction of the school building which was destroyed in the National Liberation Struggle. Ant. Capellaris, Gradišče nad Prvačino (1752). original v PokrajinsKem muzeju, Gorica