I. Od kod perst? Kmet obdeljuje zemljo in živi od njenih pridelkov, komaj pa misli, od kod je prišla perst na njego njivo. Brezdvomno so bili časi, ko ni bilo persti; takrat je bila vsa zemlja golo skalovje, kakor še sedaj goli verhovi naših grintovcev. Tam gori so prostori, kjer ni pešice zemlje, na drugih se nareja, zopet drugod jo je že toliko, da rastejo rastline in žive živali. Tam vidimo, kako se počasih nareja perst pred nami, in kako se je narejala v starodavnih časih po vsem zemljinem poveršji. Skale videti nerazdorljive, lie morejo na dolgo ustavljati se zraku in vodi, zmerzlini in toploti. Z ostrim zobom glodajo velikanske skalnate skladove. Skale so sestavljene iz raznih rudain, nekatere se raje, druge neraje razkroje. — Perve najprej sperhnejo, narede se razpokline, kamor silita zrak in voda; le-ta kamen napoji, potem po razpokah zmerzne, in kakor s številnimi zagozdami kamen razžene. — Zmerzal je po visokih gorah vse leto, zmerzlina leze čedalje bolj v skalovje in odlomi od časa do časa cele plasti, ko je že poprej zerno za zernom spodjedla. Zmerzlino pa jako podpirata tudi kislogaz in ogelnjo gaz, ki se nahaja v zraku, v deževnici in znežnici. Ako tedaj zmerzlina, zrak in voda skalovje razdrobe, pa pravimo, kamen sperhne. Nekatero skalovje, posebno pa škerlovje, sperhnuje prav očividno, drugo je bolj terdovratno, pa se veudar le ne ubrani. Kaj pa je s sperhnjenim skalovjem v visokih gorah. — Nekaj ga tam gori spersteni, nekaj ga pa pride bolj ali manj razdrobljenega v doline. Ko pa skalovje razpada, že se naseli rastlinstvo naj nižje verste, — lišaji. Te rastlinice so zadovoljne z vodo, katera jih napaja, z zrakom, z gorkoto in s tanko plastjo skale, na kateri rastejo. Ko so pa lišaji se začeli, še pomagajo kamnje drobiti. Vodo dalj časa zaderžujejo, poslednjič odmerjo in strohne , iz njih pepela izrastejo novi večji lišaji, kateri zginejo enako pervim. Ko kamnje čedalje bolj razpada, nabira se čedalje več persti, in že raste po skalovji mah in trave. Kamnje se čedalje bolj razpokava, koreninice lezejo v špranje raed skalovje, in zaderžujejo ogelnokislino na kamnji. Rastline razpadejo, in ta razpadnina se meša s skalnatim prabom, iz katerega so vzrastle, veter prinaša seme večjih rastlin, germov ali nizkib dreves, in zeralja je že toliko pripravljena, da morejo rasti. Tako se nareja še dan danes v gorah in povsod redivna zemlja iz sperhnjenega kamna in trohnečih rastlin, k terai pridejo pa še ostanki večjih ali nianjših živali, in tako se je naredila od nekdaj vsa perst po golem skalovji, iz kateregaje postala celina. Ako je bila ravno zeraljina plast dolgo časa le tanka, množila se je vendar le neprestano, preživela ali ohranila čedalje večje rastline, kakor resje in praproti. Te odmerjo, stroline, na njih trohninini vzraste germovje in poslednjič celi gozdi. Nikar pa ne mislimo, da je vsa perst iz sperhnjenega kamnja, rastlinskih in živalskih ostankov tudi tam se naredila, kjer je sedaj. A to ne! Veliko persti, pa tudi peska, sipe in večjih ali manjših kladov, kateri so potem spersteneli, je prišlo iz visokih gora. In tako je še dan danes. Gore počasi razpadajo. Kar je razjedla voda in zrak, in zmerzlina odlušila, to vale deloma v dolino gromeči plazovi in razjarjeni hudourniki. Ob hudi nevihti, in posebno ko se spomladi sneg taja, curlja od vsih gorskib verhov čez skalovje, in voda odnaša perst, pesek in ga donaša v strugo gorskih potokov. Le-ti naraščajo, neso naprej perst iu pesek, valč kamna, spodkopavajo mehke in terde skale, na njibovem dolgem toku se te brusijo in dergnejo; iz tega postane pesek in glen, ob poplavih ga puščajo vode po nižavah, navadno pa ob bregovih in pri izlivu. Taki naplavi so čedalje večji, od začetka raste na glinu ali pesku le ločje ali verbičevje, sčasoma se pa naredi rodovitna zemJja. Ravno tako so v nekdanjih starodavnih časih razsajale vode po vsi zemlji, pokrivale so večino zemlje, drobile skalovje ia kamenje in ko so odtekale, pokrivale so doline in nižave s sipom, peskom in grezjo. Večidel zemlje, po kateri se sedaj orje, je naplav iz višav in nas spominja silnih prevratov, ki so se godili na zemljinem poveršji. Vsa savska dolina, sorško in ljubljansko polje, šenpetersko predmestje in Poljane noter do Podgrada so savski nanos iz gorenskih planin; kakor je pri nas, tako je tudi drugod! Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po svojem dnevniku Josip Levičnik, Ijudski učitelj. (Dalje.) Moje nafelo: Kar lepega vidis, hvalevrednega sliaiš, koristnega skusiš, sapiši! — Po tej poti otmeš marnikaj pozabljivosti, in postavljaš hkrati sam sebi stalni Bpominek po prislovici latinski : ,,r.itora scripta manat", ali po našem : ,,Z.api«ana čerka ostan«". 26. dan avgusta. (V delegaciji.) Da bi vidil in vedel, kje in kako obravnavajo poslanci obeh deržavnih strani, cis- in traaslajtanskih, svoja vzajemna deržavno-gospodarska opravila, podal sem se bil danes k dotični seji v dvorano deželne hiše, katera stoji v dovolj tesni ulici v notranjem mestu. Škoda, da ta lepa sgrada ne kaže svojega zalega lica na kakem bolj odpertem kraji. — V delegaciji prerešetovali so ravno vojaško-denarne zadeve. Vojni minister Kuhn, zal in kaj gibčen gospod, katerega sem pri tej priliki po licu spoznal, prednašal je, da zmankalo je k letnemu prevdarku za vojne potrebe precej grošev (blizo okol treh milijonov gl.); neki poslanec iz Poljske, Ziemialkowski *) pa, da govorim z besedam slovenske prislovice, je raetal njegovemu vozu kaj budomušno debela polena pod kolesa. Al baron Kuhn ni maral prijenjati, ampak zagovarjal je nekako pohlevno svojo reč tako dolgo, da je srečno dosegel svoj namen in je bil ^mankovec" odobren. — *) Mende ravno sedajni minister. Pisavec. Dvorana deželne hiše je sicer zelo ukusno ozališana; ne dela pa vender posebnega vtisa na obiskovalce, ker se njena dolgost z širjavo ne vjema dobro in pravilno. 27. dan avgusta. (Izlet v gozdnarsko višjo učilnico Maria Brunn.) Tega dneva sein se že zdavnaj naprej veselil in sicer toliko bolj, ker me je bil dotični docent gosp. Fr. Grossbauer posebno vnel s svojimi uki za umno gozdorejo. Ob določeni popoldanski uri snidili smo se bili učitelji na kolodvoru zapadne železnice, katera je imenovana po presvitli sedajni cesarici: Elizabetina železnica. Kakor sploh vsaka nova dunajska sgrada naznanja velik napredek v zidarstvu*), tako nam tudi to v bizantinskern zlogu zidano jako obširno poslopje kaže, da vtemelitelji njegovi hoteli so s taistein posebno poslaviti in stalno vterditi spomin naše preblage in visokoslavne sedajne cesarice Elizabete. Sprednje glavno lice je ozališano od zunaj verh strehe z raznimi kipi. Veža je razdelena v dva oddelka; — pervi ima okrog in okrog hodišče, in dobiva svitlobo od zgoraj; drugi oddelek pa je skoraj enak sprelepi kapeli, in je nakitjen z umetno zdolbljenim kipom presvitle Vladarice. Ko zasedemo vozove, oglasijo se v nekem vagonu zbrani odlični gg. učitelji-pevci v sprelepi in krepko doneči barmoniji neskončno prijetno, veličastno. Nisem bil z lepo kmal zavzet tako vnetih čutil. Zapustivši kolodvor pustili smo k levi prezali Schonbrunn, bili pa zdajci tudi že v Penzing-u, katera mična vas z postajo je tako rekoč vsajena med same verte. Po prijazni odperti dolini in memo plodnih poljan dalje vozivši se, bilo nam je mnogo vasi k desni in levi; zlasti zaniinival me je sv. Vid, kjer ima dunajski p. i. gosp. nadškof svojo navadno poletno stanovanje. Od naslednje postaje Hiitteldorf se nam je okolica nekoliko poožila; urno smo derdrali naprej, in kmal se nam je pokazal k levi tik železnice konec našega popotvanja, lepa vas Maria Brunn. Postaja Weidlingau, kjer smo izstopili, je bila precej dalječ gor naprej, toraj smo mogli iti od taiste po cesti prot Maria Brunn-u zopet nazaj. Skoz gosto zaraščeni drevored do kraja našega namena pridše, nas je pričakal pred vhodom obširnega poslopja g. ravnatelj, ter častno pozdravil nas. Zatim pristopi naš gozdnarski g. docent Grossbauer (ki se je vsaki dan vozil od tod zarad našega poduka na Dunaj), in nam je prijazno razodel, da hoče nam drage volje razkazati vse posebnosti dalječ sloveče šole. Jako veliko poslopje ima na svojem čelu nad vhodora napis: K. k. Forstakademie. Gegrundet 1813, Hochscbule seit 1867; kakor hitro pa smo prestopili vežni prag, spoznali smo zdajci tudi, da *) Opomnim naj vendar, da menini tu bolj le zunajnost; — jedro zidarij pa je pogosto kaj kilavo, sicer bi ne čuli zlasti poslednji čas tako pogosto o razrusenji čisto novih poslopij. Pisavec. nahajamo se v zidinah hekdajnega samostana. Na steni k levi roki na*haja se namreč zali Marijni kip, pod taistem pa je velika kamnita školjka, v katero se je, kakor je viditi, stekal nekdaj iz pod kipa vodeni curek; oboki po veži, po hodiščih in ttidi po raznih sobah pak so ozališani obilno z štukaturnimi kinčarijami. *) Gosp. profesor Grossbauer vodil nas je zdaj po raznih, prostorih obširnega poslopja. Obernili smo se najprej prot sobain na levo pri tleh. Perva stavila nam je na ogled orodja in sredstva za umetno sajenje, gleštanje in oskerbovanje gozda; — razne pritlikovce, ki se nahajajo po visokem gorovji na skrajnih mejah vegetacije; razrnere zaroda (Zmvachsverhaltoisse) raznih lesnih plemen itd, — V drugi sobi vidili smo razno oiodje, katerega se poslužujejo dervarji po gozdih, in sicer na Avstrijskem, Moravskem, Ceskem in Štajarskem; samotežne sani iz Tirolskega^ inštrumente za mero dreves po debelosti, visokosti itd. — V tretji sobi razpostavljeni so bili mnogoverstni modeli za plavljenje in pehanje lesa, razne priprave in poočitovanja ža ogljarije in mnogo enacega. — Četerta soba kazala nam je razne lesnine, ki se rabijo za napravo gospodarstvenega orodja. Zanimivalo me je viditi tu tudi plutni hrast (JKorkeiche) iz Španjskega. — V peti sobi vidili smo mašino za robkanje (auskorken.) mecesnovega semena, katera služi šoli' po besedah g. docenta verlo dobro že okol 30 let. Pri tej priliki nam je jako znajdeni g. profesor priporočal obilno sajenje mecesnov, ker oni posebno hitro rastejo. Dalje je stalo v tej sobi šestero velikih izglednih deblov černega borovca v poočitovanje, kako naj se pridobiva smola. Reklo se nam je, da še le, ko so drevesa dost stara (govoril je g. profesor o 80, celo o 100 letih; al tako starih deblov se mende naše dni redko kje še kaj najde), naj se rabijo v to. Pravil nam je g. docent, da v mnogih krajih dajejo sraolarijo v najem, ter dobivajo od debla po 17 do 18, v nekaterih krajih celo 20 do 30 soldev najemnine; dostavil pa tudi še zraven, da je les tacih dreves, ko se posekajo, za vsako rabo dober; ie za cevi pri vodnjakih ne velja. — Po šesti sobi razpostavljena Je bila mnogoverstna razklana (sodarska) lesnina; tudi mnogo take se ) Naj dostavim tu čisto na kratko nekatere zgodovinske eertice o Maria Bru^n-u, Ko je Maksimilijan I. po smerti Matija K.orvina šel s svojo vojsko prot ->unaji, da bi si prisvojil zopet to raesto, najdel je bil neki vojak v globokem vodnjaku že zdavnej poprej v tej okolici češeni, pa pred sovražnirai Ogri skriti lHarijni kip. Maksimilijan dal je blizo vodnjaka pozidati kapelico, in postavil ondi omenjeno Marijno podobo k javnemu češenju; od tod tudi ncmško ime ,,Maria Briinn". Ker se je ljudstvo z vedno večjo vnemo in veliko obilnostjo tu shajalo, izročil je 1. 1636 Passaveki škof nadvojvoda Leopold Wiljem kapelico 00. Avguštinom, ki so si pozidali samostan in tudi sedajno cerkev. Mnogo spominov se veže na oboje; omeniti hočem o poman-kanji čaea in prostora le dveh. 0 samOBtanu je pričel in doveršil svoj novicijat 1, 1709 vmerli 0. Abraliam a Sancta Klara, ki slovi kot eden naj izverstnejših nemških cer-kvenih govornikov svojega easa, in se njegove jako saljive, a zraven verlo osoljene pridige se dandanes prodajajo in rade bero. Pred Maria Brunn-sko eerkevjo pa se je tudi 1. 1782 dne 23. aprila poslovil ccsar Jožef II. od svojega visokoslavnega gosla, Njih Svetosti Pija VI., katerih je bil iz Dunaja do le-sem pospremil, ko so se vračali zopet na svoje don«f,vje v Rim. Pisavec. je ondi vidilo, ki se rabi za razno godbeno orodje, zlasti za odmev (Resonanzholz). Sedma soba je bila kemični laboratorij, uravnan za 40 učencev. Ondi se zlasti natančno preiskujejo razna zemljišča in persti (Bodenanalyse); koj zraven pa je ena učuih izb. Tu nam je g. profesor kazal skoz mikroskop poprečno odrezani kos smreke, ter kaj mikavno razkladal nam tako imenovane lčtine (Holzringe), kolikor namreč dovzemajo drevesa vsako leto. Opotnnil nas je k pozornemu opazovanju, kako zastoji vsaka letina iz dveh delčekov, od katerih je eden svitleji, eden tamneji. Po njegovem razlaganji vidili smo, da notranji del je tanjši, žlahtnejši, toraj svitlejši, ter se imenuje v tehničnem izrazu: Friihjahrholzbildung. Le-ta daje moč in življenje vejam in listju, oziroma šilovju. Drugi delček, zunajni, tehnično imenovan: Herbstholzbildung, je bolj tamne barve, pa dokaj močneji. Mikroskop je bil zelo velik, ter nam kazal lesne luknjice enako srebernemu satovju. Kaj zelo me je zanimivalo vse to, le škoda, da nas je bilo preveč gledavcev, in se toraj ni zaraogel nobeden dolgo pri opazovanji pomuditi. (Dalje prihodnjič.) 2. Različna perst. Vidili smo, da je perst iz sperhnjenega kamnja; pomešana je več ali manj s živalskimi in rastlinskimi ostanki (gnjilovino). Ker je pa kamenje zelo različno, ni drugače, da more perst biti tudi različna. Peščenec sperhne v drugačno perst kakor apnenec, ta zopet v drugačno kakor granit ali ilovnati skerlovec. Redko kje pa se nahaja sperhnjenina le enega samega kamenja sama na sebi, ampak starejši in mlajši naplavi so navalili perst na perst, ali so jo več ali manj med saboj pomesili. Natančno preiskovanje nam kaže različne dele vsaktere persti. Razločimo pa troje poglavitnib delov, ki prevagujejo: pesek, ilovico in apno, in po teh tudi imenujejo zemljo ali ilovnato, ali apneno ali peščeuo zemljo. Zmes je pa v ravno tej zemlji ali persti zopet različna. Poglavitni deli so zgol sami redko kje, pa bi bili tudi čisto nerodovitni, navadno so vsi trije, redkokrat le dva pomesena. (Dalje prihodnjič.)