Gospodarstvo.
Tobačno sajenje v ptujskem okraju.
V letu 1921. sejez dovoljenjem vlade pričelo sajenje tobačne rastline tudi v Sloveniji. Slovenci so že pod bivšo Avstrijo se potegovali za to, da bi smeli saditi tobak. A Madžari in Nemci, ki so imeli takrat glavno besedo, tega niso dopustili, ker so si pridržali sami za sebe to pravico. Sajenje tobaka je že bilo od nekdaj privilegirano in zelo dobičkanosno. Tobačna rastlina je namreč industrijska rastlina ter spada tobak med industrijske produkte. V naši novi državi je bilo takoj početkoma pomanjkanje tobaka. Da se temu odporaore in da pridejo tudi Slovenci do svoje  pravice,
I da bi smeli saditi dobičkanosno rastlino tobak, je vlada ukrenila in izdala dovoljenje, da se v vinorodnih krajih Slovenije poskusa s sajenjem tobaka in da sb odpre našemu kmetovalcu nov vir dohodkov. Če ne bi bila rastlina dobi6kanosna, bi si gotovo Madžari in Nemci ne bili pridržali te pravice sajenja in gojitve tobaka. Pri tobaku se namreč cene določijo v naprej za vsako leto, tako da si vsak kmetovalec in sadilec tobaka že lahko takoj izračuni, kakšen donos in hasek bo imel od sajenja tobačne rastline na ar, oral ali joho, in po številu sadik. Sadilec tobaka je vnaprej zagotovljen, da bo v jeseni, ko je tobak oddal, dobil toliko in toliko denarja sigurno na roko. Če nastopijo kakšne vremenske nezgode kakor toča, tedaj si je tudi v s vesti, da je tudi proti temu zavarovan in da dobi 75 odstotkov škode povrnjene in še povrh tobak, kolikor gaje oddal, posebej plačan,tako netrpizgu-be. Pri vseh drugih poljskih pridelkih kmetovalec ne ve v naprej, kakšna bo cena pridelkom, ko jih spravi na trg, nihče mu ne povrne škode po toči, nihče mu ne more naprej za-sigurati, da bo toliko in toliko prejel v jeseni za svoje pridelke, temveč je odvisen od vseh različnih okolnosti, posebno Lpa od nakupo-valcev, ki so po največ židje, kateri pa delajo večinoma le v svoj prid, ne gledajo pa na to, da ima pridelovalec, to je kmetovalec, pri tem dobiček ali zgubo. Iz teh navedenih razlogov je priporočati našim kmetovalcem, da se bolj poprimejo te nove industrijske rastline, ki ima pred drugimi poljskimi rastlinami velike prednosti. Ako bi v letu 1921 bili vsi poljski pridelki bili obili, da bi kmetovalec mnogo pridelal recimo žita, krompirja, koruze itd., tedaj bi cena teh pridelkov gotovo ne bila tako visoka kakor je sedaj, ko je suša uplivala na to, da je bilo teh pridelkov malo. Naša država je agrarna država, to se pravi, naši državljani se pečajo večinoma s kmetijstvom. Najbolj bogata na poljskih pridelkih je Vojvodina, Bačka, Banat in drugi južni deli države, kjer kmetovalec z veliko manjšim trudom kakor pri nas v Sloveniji, pridela ogromno poljskih pridelkov na dobri redovitni zemlji. Slovenski kmetovalec se s temi ne more   spuščati   v  konkurenčni boj. Za to se
—    2     —
mu nudi na drugi strani dohodek in sicer boljši od kmetijskih pridelkov, to je od sa-janja tobaka.
V letu 1921 so imeli poljski pridelki ne-preračunljivo ceno. Kako bode v letošnjem letu, se naprej ne ve. Vsi pa komaj čakamo, tako kmetovalec kakor delavec in drugi ljudje, da cene življenskim potrebščinam padejo na nižjo ceno. To se bo tudi prekosl6J zgodilo, posebno če bodo druge države, posebna pa Amerika in Rusija začele dobavljati na žitni trg večjo množino zrnja, kakoi so to storile pred vojno.
Poglejmo si, kakšen uspeh je bil v Sloveniji v preteklem leta v sajenju tobaka. Tobačnih sadilcev v ptujskem okraju je bilo 271. Ti so oddali 17438 kg tobaka dobre kakovosti, 56 kg tobaka je bilo slabega in neporabljivega. Povprečna (cena za meterski stot je bila 2059 K 44 v, kar je dalo odkupno ceno 515579 K 24 v, to je nad pet-stotisoč kron. Ta tobak se je pridelal na 1405 arih ali 24 in pol oralih zemlje, tako da je en oral zemlje dal na kosmatem donosu tobaka za 21042 K. Pri pšenici je dal kosmati donos takoj po mlatvi do 10000 K, pri sedanji ceni pa 13600 K. Seveda je pri pšenici manj obdelovanja in torej manj stroškov. Pri repi in krompirju je bil boljši donos. A to velja samo za zelo sušno leto 1921, v drugih letih pa je tobačni donos veliko višji kakor vseh drugih poljskih pridelkov.
Za leto 1922. so določene veliko višje cene tobaku, tako da bo sadilec tobačne rastline za svoj oddan tobak prejel veliko višjo odkupnino.
Na podlagi navedenega je umevno, da je našemu kmetovalcu priporočati, da se bolj poprime, ako ima za to polje in priliko, tobačne rastline in da se posveti tobačnemu sajenju. Ni potreba, da si en kmet nasadi toliko tobaka, da ga obdelati ne more, temveč ga naj nasadi le toliko, kolikor ga bo z domačimi delavci, posebno z lastnimi otroci najbolje in najložje obdeloval, to je približno 2000 do 6000 sadik, na pet do 20 arov zemlje.
Mi moramo ponujano priliko, da smemo tobak saditi, v polni meri izrabiti; kajti ako tega ne storimo, tedaj se nam ta priložnost vzame, in mi je ne dobimo potem tako lahko nazaj.
O vseh pogojih sajenja tobaka ter o novih določenih cenah pridelanemu tobaku bo imel v nedeljo dne 12. marca 1922 ob 10. uri v gostilni pri Zupančiču predavanje tobačni strokovnjak. Kmetovalci, pojdite na to zborovanje in se dajte poučiti. Občine so že dobile pozivnice za prijavo. Kmetovalci, ne zamudite se priglasiti vsaj za najmanjšo število sadik. Letos moramo čimprej pričeti s sajenjem, da bo tobak prej zrel in da ga mraz ne bo uničil v jeseni. Ni se treba bati tatvine. Je dovolj finančnih paznikov, ki bodo strogo gledali in varovali tobačne sadilce. čim več se bo tobaka sadilo, temj manj bo tatvine tobaka, kakor je to pri vinogradu.
Kmetovalci, zapomnite si naše besede in poprimite se sajcnia tobaka, ki bo le v vaš prid in hasek!