Književna poročila prevarani, da vsa naša vera v smotrenost ni nič drugega nego prelepa bajka». In otožen vprašuje: «Ali še ni prišla nate ura, nepričakovano razsvetljenje nad propadom, ki je razpršilo vse te milne mehurje običajev in bogastev? In ta zbadajoča koprnenja — knjige, politika, umetnosti, ljubezen, da ti všepetava njih ničnost?» Misel na smrt ga zlasti v zadnjih letih upogiba k še grenkejšim premišljevanjem: «Pomisliti, da se tako trudimo zgraditi te naše hiše. Pomisliti, da se bodo drugi mučili prav tako kakor mi, ko bomo mi že dovolj brezbrižni... Počasne črne črte se premikajo in začrtavajo' zemljo — nikoli jim ni konca — to so črte pogrebov; tisti, ki je bil predsednik, bo gotovo pokopan.» — «Pa kaj me briga! Smrt je morda le navidezna. Zamišljen in oklevajoč pišem besede o mrtvih, kajti mrtvi so živi in edine resničnosti, jaz pa prikazen, jaz okostenjak.» In ob smrti predsednika Lincolna veli? častno dopolnjuje verz sv. Frančiška o sestri Smrti: «0, temotna Mati; ki prihajaš tako neodoljivo v našo bližino, z žametnim korakom! Kaj ni še nihče tebi pesmi zapel z najbolj odkrito dobrodošlico? Tedaj jo jaz tebi zapojem, proslavim te nad vse stvari in začenjam svoj spev, da prideš z gotovim korakom, ko boš morala priti. Približaj se, o silna osvoboditeljica! Ko si jih objela, jaz, radosti prepoln, opevam mrtvece, toneče v tvojem valujočem oceanu ljubezni, izmite v tekočini tvojega poljuba, o, Smrt.» In nadaljuje, obljubljajoč ji praznovanja in podoknice kakor kakšni pričakovani nevesti. (Dalje prihodnjič.) KNJIŽEVNA POROČILA Dante 1321—1921. Izdal in uredil dr. Alojzij Res. Ljubljana. 1921. (Tiskarna Miroslava Gašperja na Dunaju.) Založila Kleinmavr & Bamberg. X + 303 strani. (Tudi italijanska izdaja: Gorizia 1921. Giov. Peternoli editore. IX + 190 strani.) Mlademu Slovencu iz Italije se je posrečilo, k 6001etnemu jubileju Dante* jevega rojstva izdati spominski zbornik, ki preseneča tako po srečnem izboru sotrudnikov (6 Italijanov in 8 Slovencev) kakor še zlasti po sijajni opremi. Tudi smernice, ki se vsiljujejo za delo ob kooperaciji sotrudnikov iz vseh narodov, so v glavnem upoštevane, čeravno bi dal jaz prednost drugačni raz« poreditvi prispevkov. Župančič se je uveljavil tudi sedaj z objavo petega speva «Pekla», ^x^jkjtJrx. kakor že leta 1912. v «Slovanu» s prevodom prvega speva iz istega oddelka, rjO^**^ *ffa kot kongenijalnf tolmač velikega Italijana (87—92). /o>r^ fcW/ Članki, ki merijo na poglobitev poznanja primarnih dantejevskih problemov, dajejo v celoti zanimivo zbirko posrečenih osvetljav. Reso v a uvodnika: «Oris Dantejevega življenja* (X) in pregled «Malo bibliografije« (299—301) sta sicer kratka in brez ambicije, vendar v slovenski izdaji zelo umestna. Slovencem izredno dobrodošle so stvari, ki so jih prispevali italijanski dantologi, 629 Književna poročila katerih elegantno*jasni in preprosti slog opozarja že sam, da zajemajo iz polne zakladnice: Tommaso Gallarati Scotti iz Milana obravnava Danteja v dobi 1283 do 1290, drugo srečanje med njim in Beatriko, njegovo ljubezen, odnošaje do pesnika Cavalcantija ter onodobne politične razmere v Florenci (11—23: Novo življenje); univ. prof. Gaetano Salvamini iz Florence «Danteja in politične borbe za njegove dobe« s posebnim ozirom na ozadje njegovega izgnanstva (3—8); univ. prof. Guido Man z oni iz Florence Dantejev «dolce stil nuovo«, izraz, o katerem pravilno izvaja, da takrat, ko se je v Dantejevih «Vicah» prvič pojavil, še ni imel onega izrazitega pomena termina za «pesni* kovanje iz navdihnjenja«, ki ga je dobil pozneje (27—32); univ. prof. E. G. P a r o d i iz Florence razpravlja o «Divini comediji — poemu osebne svobode in 27. spevu Vic» (36—46); univ. prof. Benedetto C r o c e iz Neapolja o «Značaju in enotnosti Dantejeve poezije« s posebnim poudarkom iskanja, v koliki meri ni v njej srednjega veka, shakespeareskih črt in potez romantike (49—54); univ. prof. Vittorio R o s s i iz Rima o Dantejevi vlogi pri ustvarjanju italijanske narodne volje in narodne zavesti (279—90: Dante, pesnik naroda in človeštva). V tej smeri so napisali tudi Slovenci stvari, ki obdrže v dantologiji svojo ^»vT^vvUfveljavo: Aleš Ušeničnik, ki *je posvetil staremu, problemu «Danteja in /filozofije« samostojno, izčrpno in .okretno študijo (57—67); Milko Kos, ki je tradiciji, da bi bil Dante kdaj v Tolminu, po pravici odrekel zgodovinsko upra* vičenost, a obenem tudi razložil mesta v «Divini comediji«, kjer se govori o Hrvaški in Srbiji (271—276: Dantejevi sledovi med Jugoslovani). Manj posrečeno celotno sliko predstavljajo doneski, katerih namen bi naj bil, da dajo nam, a zlasti tudi Italijanom točen odgovor na vprašanje o odmevu Dantejeve poezije med Slovenci, D_c b c v c c, ki piše o slovenskih prevodih iz Danteja (82—83), se je moral že radi tega omejiti na bibliografski referat, ker bode pred vsem zasluga njegovih prizadevanj, ako dobijo Slovenci v doglednem času celoten prevod glavne Dantejeve pesnitve. A Pun.tarjev članek o «Danteju in problemu Prešernove ,nove pisarije'«, ki zavzema v popolnejši slovenski izdaji polovico vsega prostora (95—260, torej 165 strani od 320; v okrajšani obliki italijanske izdaje le 87—144), je zgrajen in opremljen tako, da mora razdražiti živce vsakomur, kdor sodi, da se odlikuj znanstvena razprava po jasni določitvi problema, po točnosti naslova in sklad* nosti med njim in vsebino, po osredotočenosti iskanja in ravni črti reševanja, po logičnosti in ekonomičnosti arhitektonike in prepričevalnosti dokazovanja, ter da se ogibaj motečih odstranitev, pa najsi bi stale tudi pod črto, neumest< nega patosa ali prebrzih zaključkov. Že Žigonova metoda odbija, epigonova Vas pa more vkljub vsem osebnim simpatijam do avtorja prisiliti, da knjigo zopet in > zopet z nejevoljo in v razočaranju odložite. Puntar govori tudi o pomenu Danteja za nemške romantike (n. pr.: 107, 181, 182, 225, 238, 239, 248, 249, 255), Kollarja (249) in zlasti Čopa (102, 105, 106, 107, 108, 109, 112, 134, 181, 182, 223, 225, 247, 248). Med stavki o Čopu, ki se zopet ne omejujejo na obravnavo tega, kar bi se dalo eventualno še spraviti v sklad z naslovom razprave, se nahajajo dragoceni podatki o njegovi biblioteki, a obenem tudi mnogo prič, ki opozarjajo, kako tičijo Puntarju napačne predstave in metode v mesu in krvi: kakor da bi bil Čop doganjajoč učenjak, ki bi bil dozoreval v pripravljanju znanstvenih razprav, med tem ko je bil le učen literaren gourmand; ali kakor da bi bil prisegal na vsako besedico v knjigah svoje biblioteke, med tem ko je bilo tudi tam premnogo 630 Književna poročila stvari, ki si jih med čitanjem notranje ni osvojil! Značilna je Puntarjeva meditacija o Čopovi preparaciji «Dante». Čop si je namreč v Lvovu na razne načine skušal povečati dohodke, med drugim na akademiji s privatnim šest* mesečnim kurzom o laški literaturi. Naravno je bilo, da je hotel postaviti v središče teh predavanj «filozofsko*estetsko razlago« «Divine commedije» ter si pripravil leta 1824. preparacijo z bogatimi izpiski predvsem iz nemške literature o Danteju. Puntarjevo ugibanje, «ali se je pripravljal na slovensko prestavo Commedije?» (108), iznenadi tembolj, ker bi bil Puntar mogel vedeti, da se je Čop še štiri leta pozneje na vse načine otepal misli na pisanje slo* venske literarne zgodovine, češ, da se s slovensko literaturo ni nikoli pečal. «Divina commedia» je bila za Čopa nedvomno velik literarnozgodovinski problem, drugo vprašanje pa je, ali je priporočal komu njen slog, kakor je priporočal na primer slog Bvrona ali poem «Hermann und Dorothea» ali «Pana Tadeusza». Vsekakor mora Puntar trditev, da je bila «Divina commedia» «tista pesem, ki jo je Čop romantik najvišje cenil», cenil tako visoko in postav* ljal za vzor tako glasno, da bi bil moral Prešeren v spominu prijateljevim manom spesniti pesem «edinole v slogu« te pesmi (225) — šele dokazati! Od* govor na nekatera druga Puntarjeva izvajanja sem dal v «Slovenskem biograf* skem leksikonu«, kjer je v članku o Čopu marsikateri stavek oblikovan z ozirom na Puntarjevo razpravo. Prešerna predstavlja Puntar tudi v tej zvezi tako, da se nehote vprašaš: / j~o$J«A4 Ali gre še za poeta ali pa za učenjaškega čudaka, ki bi bil moral poznati '7"*~iL^C~ Čopovo biblioteko bolje od Čopa samega? Ali je Prešeren hotel biti sedaj pod c "',^ tem, sedaj pod drugim «vplivom» in iskal legitimacije, kadar je želel dati duška konkretnemu doživetju? Ali je gradil svoje pesmi po primeru srake, kadar plete gnezdo? Ali ne velja več, da so med romantiki bili protestanti in katoliki, konvertitsko*katoliški gorečneži in svobodomiselni filozofi, da so se torej zlasti v verskem in filozofskem oziru med sabo razlikovali? Ali je Prešeren mogel in moral biti istodobno hegelijanec, ki je prisegel na panteizem, in prepričan katolik, ki bi bil imel za dolžnost, pesniti z velikim katekizmom v roki? Pri razbiranju odnošajev Prešernovih do Dantejeve poezije je Puntar sicer prezrl, da se nahaja v 1. gazeli migljaj, ki opozarja, da mora biti raz* iskovalec tukaj zelo previden: med opevanimi krasoticami, katerih imena «bi bilo pozabit škoda«, najdeš sicer v omenjeni Prešernovi gazeli Tibulovo Delijo, Ovidovo Korino, Properčevo Cintijo in Petrarkovo Lavro, ne pa tudi — Dantejeve Beatrike! Vendar je tudi Puntar na nekaterih mestih poudaril, da niti v Prešernovem dunajskem štivu niti v njegovem zapuščinskem aktu o Danteju ni sledu (103), da se je Prešeren «čutil vobče bolj blizu Petrarku kakor Danteju« (104) in da mimo «Aligierija» v «Glosi» in mimo v. 100. iz «Pekla», na katerega se poziva Prešeren februarja 1834 radi verzifikatorične tehnike dveh vrstic soneta « Velika, Togenburg«, ni v Prešernovi poeziji nobenih direktnih prič, ki bi govorile o Danteju (104, 109) in dokazovale, da se je Prešeren bavil z njim vsaj izza prihoda v Ljubljano. Tem bolj sem se začudil, ko sem našel v isti razpravi članke, ki bi naj izražali tezo članka, a so z onimi, ki sem jih ravnokar omenil, deloma celo v formalnem nasprotju, kakor na primer: «Saj pomeni Dantejeva ,Vita nuova' tudi za naše slovstvo novo dobo, ker je kolikor* toliko (!) pobudila Prešernovo ,novo pisarijo', po nji prinesla Slovencem ,sladko govorico' in odkrila lepote tako zvanega ,dolce stil nuovo'« (99); ali: «Dikcija ,nove sladke govorice', stavljajoče ženo nad zemeljsko povprečnost visoko v nebeško luč vzvišenosti in popolnosti, neizrekljive ljubeznivosti in milobe, je 631 Književna poročila vabila Prešerna posebno (!) k Danteju, da se je učil neprenehoma (!) .novega' izražanja, zlasti od onega hipa, ko se je zanj pričelo ,noyo življenje' v ,prvi ljubezni', dasi vemo, da ni bila — prva» (130)! Puntar torej misli, da se je «učil» Prešeren pri Danteju že prej, zlasti pa izza leta 1831., torej tudi v dobi, ko je nastala 1. gazela, ki ne priča, da bi pesnikovim mislim Beatrika takrat bila prezentna. Pred vsem moram Puntarja opozoriti, da se lahko zelo moti, ko proglaša tisti Prešernov poziv na 100. verz «Pekla» za pričo, «da je Prešeren dobro poznal Dantejevo .Commedio' vsaj tisto leto, ko je spesnil svoj Sonetni venec (1833) in Krst pri Savici« (104). Ta verz se je nahajal namreč obenem z drugimi v teoretičnih razpravah o italijanskem ednajstercu, kakor je bila Biagiolijeva v «Grammaire italienne», katero je imel Čop v izdaji iz leta 1819., ali Valentinijeva v «Griindliche Lehre der italienischen Aussprache» iz leta 1834., ki se je tudi mogla dobiti v Čopovi biblioteki (primerjaj Žigonovo izvestje v «Slovanu» iz leta 1917. na strani 292.). Ker dajem naravni priprosti razlagi prednost pred komplicirano, menim, da je Prešeren, če je tisto sklicevanje sploh poteklo izpod njegovega peresa, posnel omenjeni verz iz Biagiolija ali Valen* tinija in ne naravnost iz Danteja, čigar imena v zvezi z verzom tudi ne navaja. S tem sem pa tudi že naglasil, da je Puntarjev stavek, ki sledi gorenjemu, zame kopa besed brez vsake dokazilne sile. Namreč stavek: «To (da je Prešeren leta 1833. do 1835. ,dobro poznal Dantejevo Commedio') pa je za končni smoter te razprave prevažen zunanji fakt, na katerega smemo osloniti tudi druge sklepe o vplivih ,Commedie' na Prešernov ,Krst pri Savici'. Saj se kar samo po sebi (!) dviguje vprašanje, ni4i Prešeren tudi sicer še porabil Dantejevi pesnitmp za svoj idejno umetniški vzor in ne le kot verzifikatorični umetniški vzorec« (104). V vseh Prešernovih izjavah je zame «Glosa» edina zanesljiva direktna priča, ki govori, o Danteju. In ta priča pač opozarja, da je Prešeren poznal zgodovino italijanske literature ali vsaj Dantejevega življenja, ne do* kazuje pa, da bi bil poznal Prešeren «dob r o« tudi Dantejevo poezijo, da bi si jo bil določil za «vzor» ali da bi ga bilo kaj k njej «posebno vabilo». Ob taki oskodici zunanjih prič bi se bil moral Puntar tem skrbneje po* truditi, da dobi prepričevalne dokaze o notranji odvisnosti. A tudi v tem oziru se pita bravec z brezkrvno retoriko in apodiktičnimi trditvami, ki jih mora večinoma brez koristi zavreči, ako jih dene na kritično rešeto. Pod to oznako spadajo po moji sodbi doslovno vse osnove, na katerih je skušal dokazati Puntar odvisnost Prešerna od Danteja: «dolce stil nuovo» (splošno z ozirom na ljubezensko poezijo «Julijine dobe»: 99, 101, 102, 103, 120, 129, 131, 132, 225: specialno z ozirom na «Sonetni venec»: 113,117; ali z ozirom na sonet «Marsik'teri romar»: 124); blizost «po duhu in kompoziciji« (Vita nuova — Gazele: 124; Vita nuova — Sonetni venec: 125; splošno: Krst: 109, 256); «religijozno in filozofsko. idealistično pesniško mišljenje« (povenčevski sonet je: 117; Izgubljena vera: 118); «gotova mitološko mistična linija« (116: „Od «Astrologov« (!) pa do »Risbica« ... preko «Sonetov nesreče« in «Gazel» v «Sonetni venec« ter «Krst pri Savici«"); «Beatrikina svetniško mistična glorija« (111: sonet «Sanjalo se mi je...»; 114: povenčevski sonetje; 118: sonet «Marsik'teri romar«; 124: sonet «Wie briinstig«); simbolika številk (7 gazel: 125; 7 «sonetov nesreče«: 128 [v katerih je pa Prešeren sam enega črtal in «sedmerodelnost» za vedno razdrl], pomen 49. = 7 X 7. stance v «Krstu»: 125, 128, 129); alegoričnost (Krst: 225); paralele (sonet «Popotnik pride« s «pušavo» in uvodna tercita s «selva oscura«: 97; hrepenenje in romanje v sonetu «Marsik'teri romar« in sonetih XL. in 632 Književna poročila XLI. «Vite nuove»: 118—23; Bogumila in Beatrika: 136, 137, 147; Črtomirov krst in Dantejev akt očiščenja v rekah Lete in Evnoe: 142; Črtomirovo soživetje v 49. stanci in Dantejevo vtopljenje v uživanje sv. Trojice: 175); „tisti pesniško umetniški vzor, ki je po njem spesnil svojo «Divino tragedijo« v spomin ljubitelja italijanske umetnosti...'' («Divina Commedia» za «Krst»: 248); «ne* izčrpen vir» (Dantejeva «Vita nuova» in «Divina commedia» «za presojo vse moderne poezije notri do Prešernovih« «Gazel», «Sonetnega venca« in «Krsta pri Savici«: 226). Brez težkoče si predstavljam, da je Prešernova ljubezenska poezija vznikla od drugod in da je vsaj direktno ni «pobudil» Dante. — Puntar rabi za «dolce stil nuovo« izraz «sladka govorica« (99, 101, 103, 120) ali pa «nova pisarija« « (primerjaj naslov razprave in pa strani 243, 255, 260). Vsiljivo predrzna propa* rTj^H*^ ganda te terminologije spominja na propagando Žigonovega ponesrečenega f»-gr*ua>*-*-e« termina o «Čbelici» kot «čopovi akademiji«. V sonetu «Sanjalo se mi je» se '/ C*jJSi med Julijo in Lavro res plete «govorica sladka«, a zame je jasno, da PrešereH^^^^ ^^ tukaj ni iskal ekvivalenta za izraz «dolce stil nuovo«, ampak hotel samo na*" glasiti, da je bila damama ta govorica sladka, ker se je tikala — njunega slovesa! Istotako se Puntar vara, ako misli, da pomeni v «Novi pisari ji« «nova pisarija« strujo — Prešernovo. Prešernu je vendar «nova pisarija» zaničljiv iztaz za «literaturo», ki jo pridiguje «pisar», dočim «učencu» bistvo lastne struje ob sebi ni «novo», četudi se je zavedal, da je taka poezija v slovenskem jeziku še nekaj novega. — Dokazovati, da na primer v «Astrologih» ni «gotove mitološko mistične linije«, bi se res reklo, nositi vodo v morje! — O ceni simbolike številk z ozirom na Prešernovo poezijo in o Puntarjevi iznajdbi (125—9), da je postalo število sedem Prešernu «sveto», ko je ugotovil, da ima priimek oboževanke sedem črk, če si ga zabeleži po nemški: «Primitz», in da je ,.romantik umetnik Prešern zrl v imenu «Primitz» vse to, kar Dante v imenu «Beatrice», in številu devet, simbolu njega čudovite popolnosti" (kaka škoda, da ima ime «Beatrice», če ga n e pišemo z bohoričico, samo osem črk in ne devet!), sem v tekočem letniku «Zvona» že govoril (strani 23. do 34.); pripominjam samo, da sem dobil takrat izjave o «mori, ki je odlegla«, a tudi migljaje, da se o «nekaterih stvareh resno ne debatira«. — A postanek soneta «Marsik'teri romar«? Odkar nam je znan njegov akrostih in odkar je v evidenci tudi Languspva slika, ob katere nastajanju je bil spočet tudi sonet (na portretni razstavi v Jakopičevem paviljonu jo je mogel vsakdo videti), more le bolezensko nagnenje do kompliciranosti ob tem pristnem odmevu resničnega doživetja meriti, ali «je vplival bolj Dante na vsebinsko stran Prešernovega soneta« ali Petrarca (123), oziroma izmeriti, «da je Prešeren zajel res vsebino prvega dela svojega soneta pri Dantejevih dveh sonetih, v drugem pa dodal (!) aplika* cijo na svoje dušno stanje« (122). In le bolezensko nagnenje do kompliciran nosti se more tu sklicevati na «Compostello» v Scherillovem komentarju iz leta 1920. (Dante sam govori le o «la časa di sa' Jacopo« in o «la časa di Galizia, pero che la sepultura di sa Jacopo«, in to v razlagi soneta!) in trditi, da „Prešer* novo «Kompostelje» je potemtakem istovetno z Dantejevim (!) «Compostello»kl (123). Itd. itd. Da se razumemo: ne trdim, da bi Prešeren Danteja ne bil nikoli čital; zanikam pa, da bi bil Dante postal Prešernu kdajkoli posebno vabljiv vzor, h kateremu bi se bil hodil s tako vnemo učit, da bi bili ostavili ti obiski v njegovi poeziji one črte, ki jih je videl Puntar, ko je pripravljal priložnostni spis za — Dantejev zbornik. — (Konec prihodnjič.) Dr. Fr. Kidrič. » 633 Književna poročila vsakomur, ki se predrzne lastiti si pravico, nadvladati me in sramotiti.« Kakor je tudi odkrito demokratičen, vendar ni dosti naklonjen pravilom in zakonom. Če bi mu vsi ljudje sličili, bi hlepel neposredno po anarhiji. Njegovo vzorno mesto ne bi smelo imeti niti poslopij za urade niti pravilnikov. In to mesto že obstaja tam, «kjer možje in žene prav malo mislijo na zakone«. — «Jaz sem» — pravi — «za tiste, ki niso nikdar hoteli gospodarjev, za može in žene, ki jim duše niso nikdar trpele gospodarjev, za tiste, ki bi jim zakoni, nauki in dogovorjeni običaji ne mogli nikoli gospodovati.« (Konec prihodnjič.) KNJIŽEVNA POROČILA Dante 1321—1921. Izdal in uredil dr. Alojzij Res. Ljubljana 1921. (Konec.) Ker torej v Puntarjevem članku za temo: Dante in problem Prešenove «nove pisarije», ki jo podčrtuje naslov, ni prave osnove, dobi pazljivi čitatelj vkljub okoliščini, da Puntar Danteja okoli stokrat imenuje, vendarle cesto vtis, da se vpleta to ime samo v opravičbo objave ravno v Dantejevem zborniku. In le radi nediscipliniranosti Puntarjeve metode se je moglo zgoditi, da je v slovenski izdaji ta članek daljši, kakor 14 ostalih skupaj. Tako se govori razen o vplivu Dantejevem še o vplivu kakih 40 pisateljev, modrijanov in bogoslovov, med drugimi n. pr. v tej zvezi tudi o sv. Avguštinu (144, 155, 169, 170, 172—178, 211, 219, 227, 232, 236, 240, 246), o «Cvetju sv. Fran, čiška» (114) in o sv. Tereziji (169, 176, 177). Na pretres je prišlo poleg omenjenih problemov še kakih 50 drugih problemov in problemčkov, o katerih bi naj bil zlasti Prešeren po Puntarjevi sodbi med svojim poetičnim snovanjem razmišljal, n. pr. tudi astrologija (116), «Kaos» — «kaos» (116, 117, 154, 155, 162), teozofija (247) itd. In, kar je za Puntarjeve članke še vedno značilno: v podkrepitev iz* vajanj je tudi ta razprava opremljena, s citati, ki jim zaman iščeš opravičila. S takimi citati se predstavlja kakih 20 modernih piscev od Arnolda (234) do \Veinreicha (125, 126), katerih resnične ali namišljene rezultate hi bila morala Qo^_ in Prešeren naprej vedeti, ako naj bi imelo njih citiranje tukaj kak pomen. Posebne koristi za prešernoslovje ne pomenja nobena teh Puntarjevih odstranitev. Kam morejo tudi take metode dovesti, kaže poleg raznih drugih primerov zlasti Puntarjeva oprema pesnitve «Zvezdogledom» («Astrologam»: 116): kjer imamo posla z igračko, za katere koncepcijo je zadostovalo poznanje preproste «kranjske pratike», opozarja Puntar na literaturo o študiju astronomije in astrologije! Kakor govori Puntar prilično tudi o Prešernovih pesnitvah, ki jih ne spravlja v zvezo z Dantejem, tako je_jfisiliLD„antejevemu zbornikB™Sp]Lh3se, kar je imel rjp^edati^p^^Krstu«. Drju. Puntarju je šlo sploh pred vsem za problem «Krsta». A ko smo se z muko prerili skozi perijode, ki obravnavajo «Krst», se začudimo: ali se vprašanje res ne da rešiti naravneje, problemu res ne najti enostavnejšega komentarja, poemu res ne točnejše ocene? Spadam med one, ki sodijo, da je to navzlic vsem nasprotnim poizkusom Žigonovim in Puntarjevim mogoče. Seveda gre pri tem za to, da se primerno upoštevajo in spravijo med sabo v sklad važni momenti: Prešernov svetovni nazor; Prešernovo pojmovanje slovenske zgodovine; Čopova teorija o epu; in cenzurne razmere v Ljubljani v drugi polovici leta 1835. 44* 691 Književna poročila Za dokaz, da Prešeren vsaj že izza dunajskih let ni bil pozitiven katoliški ,. vernik, ampak da je bil na strani romantikovsfreigcistov, je zbral «Zvonovim» čitateljem že dr. Prijatelj glavne priče (1921, 529, 596—599, 600). — Kako je ogledal ..Prešeren na slovensko zgodovino, je povedal v 8. sonetu «Sonetnega venca»: J©e^«vvii$yiharjev jeznih mrzle domačije bile pokrajne naše so, kar, Samo, tvoj duh je zginil... Obložile očetov razprtije s Pipinovim so jarmom sužno ramo... Minuli sreče so in slave časi.. .» To se ^pravi, da Prešernu za Slovence tudi pokristjanjenje ni pomenilo nastopa mirne, solnčne, svobodno^junaške, srečne dobe, ampak smrt nacijonalnega življenja, okrepitev suženjstva brez nacijonalnih junakov. — Čop sicer ni dobil prilike, da bi bil vse nazore, ki jih je imel o epu (SBL 104), javno obrazložil, vendar je Prešeren iz razgovorov s prijateljem gotovo vedel, da je bil temu višek poetičnega ustvarjanja ravno ep, ki se odlikuj predvsem po svetovnozgodovinskem ozadju, nacijonalnosti, objektivnosti s primesjo elegičnosti, navdušenostjo v pojmovanju in slikanju naravnih krasot. Sploh je verjetno, da je Čop Prešerna nagovarjal, naj se problema loti. Ko se je torej Prešeren po prijateljevi smrti ves prepustil misli, da zasnuje poseben primer za «minljivost sladkih zvez» ter v plodnem razglabljanju o tej temi išče «hladila ločitvi« od prijatelja in «leka ljubezni stari rani», je začel uvaževati problem slovenske^Fpovesti v verzih» — epa, ki je bil v toliki meri prijatelju, «ki spi v prezgodfrisa-^Jrobi, pesem mila». «Junaka» za povest v dobi izza «Pipinovega jarma« sploh ni imel iskati, ako je hotel ustreči Čopovi zahtevi po nacijonalnosti, saj ni imel vzroka, da bi izpremenil svoj pogled na domačo zgodo= vino. Ustavil se je torej v dobi, ki je imela sijajno svetovnozgodovinsko ozadje, a obenem še tudi vedno slovenske narodne «junake«: v dobi, ko sta se še borili stranka slovenskih starovercev in slovenskih kristjanov. A tu se je začel naj* težji konflikt, kar jih je svobodomiselni slovenski poet doživel: ako razplete fabulo v zmislu simpatij iz svojega svetovnega nazora in svoje narodnozgodovins ske orijentacije, povest ne bo mogla iziti, ker nastanejo spori s cenzuro, ki mu je bila zaradi soneta cenzorjema Pavšku in Stelzichu ravno v tem času posebno gorka (prim. letošnji «Zvon» 128), a ga imela obenem tudi zaradi «Nebeške procesije« v evidenci; ako pa da triumfirati supranaturalističnemu svetovnemu nazoru in zamiži obenem pred lastnim prepričanjem, da Krst «zadnjega» sloven* skega staroverca ni pomenil nove velike slovenske dobe, potem sme sicer pisati povest v prepričanju, da jo bo mogel natisniti, toda . . . Poet je pri izbiranju upošteval cenzuro. A nalogi, ki je nastala na tej novi idejni osnovi zanj kot poeta, tudi njegov I - silni genij ni bil povsem kos. V «Krstu» se dajo sicer ugotoviti lastnosti, ki jih za ep predpostavlja Čop v pismih in beležkah, z elementarno silo vplivajo uvod in posamezna mesta drugega dela, toda — kot celota poem ne zagrabi, marsikoga pa naravnost razočara. Preočitno je, da je pustil poet vse svoje simpatije pri Črto; miru «Uvoda» in da je v drugem delu z njegovim zanimanjem tudi njegova moč pojemala. Ne gre za to, da supranaturalistični nazor sploh triumfira, slabosti so posledica okoliščine, da pripravlja zmago temu svetovnemu nazoru poet, ki se ga je sam otresal. Ne gre za to, da se kak Črtomir sploh pokristjani, ampak moti me, da govori Črtomir v prvem dehA|čne besede: «Manj strašna smrt je v črne zemlje krili kot so pod svitlim solncem sužni dnovi«, v drugem delu pa postane 2«samemu sebi nezvest, in to v resnici že z besedami «Ti gospoduj čez vero, ¦""misli, delo« (36. stanca), torej po prvem agitacijskokatehetičnem govoru ženske, ne da bi bil utegnil idejno vsebino preorijentacije doživeti in doumeti inVe da bi poizkusil dobiti tudi najmanjšega poroštva, da bodo odslej «sužni dnovi« njegovega naroda «manj strašni«. 692 Književna poročila Eie.šeren se je zavedal vzroka «Krstovih» šibkosti in trpel pod mislijo, da je iz ozira na cenzurne prilike prvič izrecno proslavljal tendenco, ki ni bila zasidrana v njegovem svetovnem nazoru. Čopovim manom je poem vkljub temu smel posvetiti, saj je imel vzrok sklepati (SBL 104, 105), da bi bil tudi prijatelj ta kompromis odobraval. Toda v posvetilnem sonetu je podčrtal nekaj svojih misli tako, da so prijatelji v njih mogli citati zavest, ki je spremljala poeta med ustvarjanjenraSrečen oni, ki more trdno upati na nadaljevanje osebnega življenja in sreče «sladkih zvez» po smrti, toda jaz se ne štejem med take srečne vernike. četudi ne vsega, in jasnejše, čeprav deloma v megli metafor, je povedal 22. avgusta 1836. v pismu Čelakovskemu, ko mu je poklanjal pesnitev: «Še vedno se nahajamo v stanju, v kakršnem nas je našla Kollarjeva Muza (=> tako brez nadebudne literature, kakor se predstavljamo v Kollarjevi «Slavy dcera») ... Jaz, ki sem najšibkejše stebelce v puščavi kranjske literature (v nem. orig.: Ich als das sch\vankendste Rohr; podcenjevanje iz skromnosti =< jaz, ki morem najmanj storiti), bi kot drugi Janez povzdignil glas ter oznanjal Mesijo (= bi z literarnim delom pripravljal tla močnejšemu literatu); toda farizeji in pismouki mi ne dajo besede (= cenzura me ovira), tudi mi hrana iz koreninic in kobilic ne tekne (= literarno udejstvovanje z ascetično tendenco, h kateremu me silita ozkosrčna cenzura in položaj, me ne zadovoljuje)^Moj najnovejši spis (= primer za hrano iz kobilic in koreninic): Kerst per ,S, avici, ki je izšel okoli konca marca, prosim, da presojate kotmetrično nalogo (=> naloga, ki sem si jo prikrojil v zmislu Čopove.teorije in zijati tudi v zmislu njegove teorije o rabi tercine in stance), s katere rešitvijo je bil v zvezi^namen, da si pridobim naklonjenost duhovščine (= da se izognem konfliktom scenzuro). Upam, da prevajatelj sv. Avguština ne obsodi tendence teh par kitic (= upam, da ti, ki si prevel Avguštinovo «De črvi* tate dei», da se rešiš vzgojiteljstva, ne boš sodil moje tendence strožje nego svoje). Duhovni gospodje so bili tokrat z mano zadovoljni (dostavi: kakor Vaši s Tabo) ter mi hočejo odpustiti tudi prejšnje moje grehe . ..» To je, moj komentar o postanku «Krsta»; ne zdi .se,.xui težko, braniti ga proti Puntarjevemu, ki je v vseh glavnih točkah bistveno drugačen. Prešernov svetovni nazor Puntarju po vsej priliki ni jasen (prim. 251, 255, 259). Le tako si morem razlagati, da skuša na osnovi tobožnje Prešernove vere . v sodelovanju božje milosti pri izpreobrnitvi (6. resnica) zavrniti očitek, da je I Črtomirov krst neutemeljen (144, 145, 147, 148, 152, 167, 171, 174, 176, 231). ; Dr. Debevec, po. čigar mislih sta dr. Žigon in zdaj dr. Puntar tudi «vprašanje o' zunanji tendenci ,Krsta' popolnoma in končnoveljavno razrešila« (Čas XIX, 84), je to Puntarjevo iznajdbo že sprejel; in res sem radoveden, kdo izmed naših lahkovernežev jo še bo. Puntar bi s pomočjo motivov, ki služijo Prešernu za primere, menda sploh najrajši tudi dokazal, da je Prešeren v zmislu roman; tike tako rekoč moral biti izrazit častilec Marijin (prim. 114, 117). Poziva se res lahko na Žigona, ki v iskanju samovoljnih korektur za Prešernove naslove tudi meni, da je «Krst pri Savici« «s tem takim Črtomirom svojim organsko nadaljevanje tiste v mistiko zaodete poezije deveterostopnega cikla ,M a r i j a ave' tam za ,Sonetnim vencem*« (Čitanka I, 114). Pa naj še kdo poreče, da Prešeren danes ne bi imel vzroka vzklikniti^c«Prijateljev (ki hočejo narediti iz mene najpristnejšega katolika) me Bog varuj »..^sovražnikov (ki so imenovali moje pesmi ,Sauglockenlauten') se obranim že sbfeHs Sonet »Viharjev jeznih« je Puntar sicer ponatisnil (196—197, prim. 209), njegovega pomena za Prešernov pogled na slovensko zgodovino izza pokristjanje* nja si pa ni predočil. 693 Književna poročila Iz neppznanja Čopovih teorij in iz stremljenja, za vsako ceno dokazati Prešer* novo odvisnost od Danteja, je vznikla vrsta trditev, ki jih ne bo Puntar nikoli dokazal: da je «Krst» «osnutek slovenske usodne tragedije v zmislu Schellingovc teorije» (180, 193—212), »slovenska Divina commedia« (238) s paralelami v «Vicah» (144) in «Paradižu» (148), pesnitev, kjer da je združil Prešeren Wilhelma Schle* gela in Schellingove estetske nazore o tragediji z etiškimi nazori sv. Avguština» (219). Res čuden pesnik* ki hoče spisatif