Kristina: Sirota.
105
dela, hihi! Tu, kadar pridem do osmega, da bi umrl, bi bilo najbolje, da bi ostalo še kaj za pogreb in svete maše, a ne vem, kako Bog obrne. Zakaj bi se drugi za mano trgali!«
»To je že res, a pazite! Navzdol gre lože kakor navzgor!« ga je posvaril dobrodušno adjunkt.
Košan se je prekanjeno nasmehljal. »Nič ne skrbite, gospod! To že razumem jaz. Ej, bom že znal zatvarjati že, ko bi hotelo preveč drčati! Ali že greste?« je pogledal adjunkta obžalujoče, ko je ta vstal in mu nudil roko v slovo.
»No, pa z Bogom! Pa zame se le nič ne bojite!« je rekel, ko se je adjunkt opravičil, da mora iti. Odkril se mu je nerodno in se priklonil.   Potem  pa je  zopet sedel in  gledal zamišljeno predse na
v
mizo. »Ze razumem jaz to, nič se ne bojte, nič se ne bojte! Ej, vi ne poznate Košana! Ce bi bilo treba, pa še enkrat navzgor!« se je nasmehljal zadovoljno.
-»-.«.
"V
Sifota.
ihar! vihar! Kako drevi, kako se mimo hiš podi . . . Dekle brez doma, brez  imetja po mestu išče si zavetja. V palače vežo je stopila, za hipec le se oddahnila — »Vlačuga, v noč nazaj, nazaj!« srdito zarohni Jakaj. In šla je . . . Gori zazvene kozarci, čase zdaj zlate, v prostrani, jasni so dvorani nocoj visoki gostje zbrani.
Potihnil nočni je vihar
in spet je vzhajal solnčni žar,
visoki gostje zadremali,
v blazinah mehkih so  pospali.
A v reke kalnih je vodah
sirota našla tihi krov,
zaspala je na dnu valov.
Kristina.