26. decembra 1964 Srečanje s Jrumanom" Ljudje so hodili zaviti v zimske plašče do vratu. Živo srebro je padlo pod ničlo. V ozki mestni ulici je pred vrati nekdo sekal drva. Približal sem se mu. Bil je do pasu gol in sekal, da so na-sekana polena letela daleč naokoli. Vprašal sem ga: »Vas ne zebe«. Zasmejal se mi je. »Narobe! Celo vroče mi je«. In ni minilo dolgo časa, pa sva bila že sredi razgovora. Živi v Kranju, toda ni Kranjčan. Pred enajstimi leti je prišel v Kranj iz Karlovca. Pravi, da je prišel zato, ker so mu dejali, da se pač v Sloveniji bolje zasluži. Vesel in dobre volje je, kljub temu, da vel ko dela. Ko je prišel v Kranj, ni biio vse tako kot si je želel. Pri Komunalnem podjetju, kjer se ie zaposlil, je dobil slabo stanovanje, pa tudi ne preveč dobro plačo. Pet let je ostal tam, oo-tem pa je odšel v tovarno Iskra. Tu ima vse leto delo, pa tudi kolikor toliko dobro plačo. Kliub temu dela še vse popoldneve pri raznih zasebnikih. Seka drva, premetava premog, koplje jarke ... Zakaj delate še po osmih urah dela v tovarni? Delam zato, da več zaslužim. Moram. Saj gre vendar skoraj pol plače za hrano. Verjemite, da precej pojem. Vsi vas poznamo kot izredno dobrega delavca. Ali menite, da dobite temu primerno tudi plačo? No ..., saj veste. Nikoli nismo zadovoljni s tistim, čemur pravimo plača. Okusili ste pravzaprav vse. Spoznali ste pogoje ljudi, sezoncev, ki delajo pri raznih gradbenih podjetjih. Da, spoznal sem tudi to. Sam sem ga okusil. Vem pa še za veliko mojih prijateljev, ki so prišli od tam, kjer sem doma, pa žive v barakah, ki jim skozi streho teče dež in še majhno plačo imajo povrhu. Vsi vas poznamo pod imenom TRUM AN. Kako se pravzaprav pišete? DARKO PULIČ. Zakaj in kje ste dobili ta psevdonim? Pred leti sem nosil neko ameriško majico, ki je imela na prednji strani sliko in napis TRU-MAN. Od takrat mi vsi pravijo tako. Ste poročeni? Ne! Hodite v kino? Dajte no, kje pa imam čas! (Nadaljevanje na 4. str.) M++%/%//2P/^+++++/^/+++%$/+$/$$$I++%+++*$%^K A.-/::^^.:^:7./5^^ Visoko v perujskih Andih, 4500 m nad morsko gladino, izvira iz ledenika neznaten potoček. Tak je kot vsi gorski potoki, toda ta je začetek najbolj mogočnega toka na zemlji. Komaj sto kilometrov od tihega oceana je rojen velikan med rekami: Amazonka. Ledenomrzel in kristalno čist žubori potok preko skal. Kmalu se mu pridružijo drugi potoki. Postaja hitrejši in hitrejši in naenkrat postane iz tega reka. Kilometre in kilometre divja skozi ozke gorske tesni. Potem s svojo prirodno močjo vdre v zeleni pekel pragozdov ob vznožju gora. Medtem ko se Amazonka vali skozi vročo divjino, ji dovajajo številni pritoki veliko vodne mase. Deževni nalivi naredijo ostalo in končno to ni več reka, temveč potujoče morje. Amazonka se ne drži svojega korita in ne trpi nobenih ovir. Trga bregove in preplavi tisoče kvadratnih kilometrov pragozda. Potopi in razruši vse, kar ji je na poti. Na nekaterih mestih sta njena Enkrat sem srečal nekega jezdeca, enkrat mi je presekala pot čreda lam. Visoko nad menoj je krožil kondor. Pozno popoldne sem prispel do neke haciende, kjer sem prenočil. Zapustil sem njen tok in prekoračil Ande na vzhodni strani. Na tej poti mi je pomagal konj, omnibus in končno letalo, ki me je prepeljalo v Iquitos, kjer se pričenja pragozd. Iquitos leži v severovzhodnem kotu Peruja, pod mestom, kjer se združita reki Maranon in Ucavali, ter izlivata v Amazonko. Tu ni več slapov in brzic. Reka je tu že široka nekaj kilometrov in mirna. Če se spustiš z Andov, te preseneti klima pragozda. Sicer ni nobene vročine — temperatura nikoli ne prekorači 31 stopinj — vendar je vlažnost neznosna. Čeprav je Iquitos 3700 km oddaljen od Atlantskega oceana, ga v šali imenujejo pristanišče Atlantika. In to upravičeno. Dnevno ga obiščejo prekooceanske ladje. Za časa mojega bivanja je bila v pristanišču ladja Venimos, ki je pred enim me- Sem ter tja je skozi gosto goščavo prodrl sončni žarek. Zrak je bil težak od vlažnosti in pomešan z vonjem eksotičnih rastlin. Ponoči je v pragozdu svojevrstna predstava. Žabe, insekti, ptiči in opice priredijo peklenski prizor. Divjina se pokaže v vsej svoji strahoti. Armade kač in sploh plazilcev začno pohod. Neki večer sem usmeril svetlobo svoje svetilke na obrežje. Vsepovsod par svetlikajočih se oči. Oči kaimonov — sorodnikov krokodilov — in aligatorjev. V Amazonki mrgoli teh pošasti. Druge živali redko vidimo. Na področju Amazonke so posebno nevarni insekti. Znani so 5 cm dolgi pajki, z nogami, dolgimi 10 cm in ose, ki merijo z razpetimi krili 18 cm. Mravlje, ki jih Peruj-ci imenujejo isula, so dolge skoraj 3 cm. Njen strupeni pik je za človeka lahko smrten. Ljudje sicer pretiravajo o pošastih Amazonke, toda tudi resničnost je pošastna. 'Nadaljevanje) U. Z. bregova narazen 100 km. Reka je tako močna, da je celo tam, kjer se izliva v Atlantik, ni konec. Večkrat so sledovi sladke vode 150 km od njenega izliva. Amazonka oziroma njeni pritoki se razprostirajo preko šestih dežel: največ po Braziliji, potem Boliviji, Peruju, Ekvadorju, Kolumbiji in Venezueli. Po njeni dolžini — 6300 km — jo prekaša samo Nil — 6670 km. Prekooceanske ladje lahko plovejo po njenem toku preko Brazilije, do Peruja, to je 3700 km. Amazonko tvorijo predvsem perujske reke. Po mnenju strokovnjakov je Maranon glavni pritok. Da bi obiskal zibelko Amazonke, sem potoval iz Lime, torej iz pacifiške strani. Visoko v Kordiljerih, 4680 m nad morjem, je ležalo pred mano jezero Santa Ana. Z zahodne strani se vanj izliva majhen potok. Ob tem potoku sem se podal naprej in prispel do drugega, tretjega, četrtega in petega jezera. Prišel sem do izvira Amazonke. Drugo jutro sem s konjem ob njenem toku nadaljeval pot. Pokrajina je bila zelo dolgočasna, enolična. sečem odplula iz New Yorka. Pripluti do Iquitosa pa za kapitana ni lahko delo. Nima nobenih navigacijskih pripomočkov in če jih ima, mu malo koristijo. Amazonka si stalno išče novo pot. Zgodi se, da ladja enkrat pluje desno mimo otoka, enkrat levo ali pa otok izgine. V Iquitosu sem si najel motorni čoln. Pred menoj je bila panorama, ki mi je jemala dih. Nebo je bilo popolnoma modro in umazana Amazonka se je rdečkasto lesketala v soncu. Iz vode so se poganjali rečni delfini in se pljuskoma potapljali. Na obeh straneh reke je pragozd. Okoli 30 m visoka goščava je tako gosta, da sem videl samo nekaj metrov. Na vsem področju se že od nekdaj ni ničesar spremenilo. Nikjer ni mostu ali jeza preko reke. Ljudje živijo na bregu Amazonke in njenih pritokih. V glavnem živijo od lova in, pridelkov kavčukovca, kakava in oreha. 80 km pred Iquitosom sem zavil v pritok Rio Manita in stopil na kopno. Vodnik pred mano mi je s posebnim no/cm utiral pot. Tla so bila kot penasta guma. veh kan med reka mi ISKRIV W OST IVO L A (Nadaljevanje in konec) Ostali možje so se prav tako posvetili svojim opravilom. Nekateri so blizu mesta, kjer je ležala bela bivolja koža, pribili v zemljo drog, drugi pa so gradili hišo, namenjeno posebnemu delu obreda — potenju; lahko bi ji torej rekli potilnica. Prihodnji dan je starec, katerega golo telo je bilo od vrha do tal pobarvano s sivo barvo, pobarval še bivolovo daljšo dlako na glavi (lahko bi ji rekli las-je) z modro. Pri delu je molil. Ko je končal, so se približale množice žensk, ki so nosile otroke in različna darila. Slednja so pritrdili na posvečeni drog. Bila so namenjena Soncu. Nad vsakim otrokom, ki so mu ga prinesli, je starec dvignil roke in molil za njegovo dolgo življenje in zdravje ter za izobilje drugih stvari, ki so slehernemu Indijancu najdražje. Ves ta čas, ko je zunaj trajal obred, pa so starci odhajali v potilnico z namenom, da se spotijo in molijo. Ko so se vrnili, so se zbrali okrog golega voditelja obreda. Ostali pa so zložili belo kožo in jo pritrdili na drog. Vse to je bilo napravljeno z velikim pompom, dostojanstveno držo in gorečo molitvijo. Pri vseh plemenih, ki jim pomeni koža belega bivola sveto znanilko moči in »dobrega zdravja«, spremlja njeno shranitev silovito natančen in tankovesten obred. V mnogih primerih, ko je pripadnik nekega plemena ustrelil belo žival, se je ni upal niti dotakniti. Poiskati je moral nekoga, ki je bil duševno zrel za to. Ce je žival ubil s puščico, je moral biti mož, ki je potem vodil prvi del obreda, vojščak, ki je ubil sovražnika s puščico. Ce pa je lovec ustrelil bivola s puško, je moral obredni voditelj že pred tem uničiti sovražnika z istim orožjem. Ni bilo lahko izpolniti vse pogoje, da je mož postal vo- ditelj obreda. Vendar se je tudi tak vedno našel. Vsi pripadniki plemena so se potem zbrali okrog njega, on pa je z velikim spoštovanjem obrnil belega bivola na kolena in trebuh, glavo pa je usmeril proti vzhodu. Mož pa, ki ga je Ubil, je slovesno izpulil nekaj čopov dlake z bivolove leve in desne rame ter s hrbta in potem vsako dlako posebej vrgel na tla. Vse svoje delo je spremljal z molitvijo. ŽIVALI SE NI SMEL VSAK DOTIKATI Po vsej ceremoniji so žival obrnili na hrbet. Preden so odrli kožo, so ji odstranili čreva. Mož, ki je potegnil kožo z glave, je moral biti vojščak, ki je ulovil sovražnika in ga skalpiral. Ko so bivola dokončno »slekli«, ga je smel bojevnik, ki je v bitki ujel sovražnika in ga pripeljal v taborišče na hrbtu svojega konja, naložiti nanj. To pa je lahko storil tudi človek, ki je v boju rešil pripadnika svojega plemena. Končno je mož, ki je ubil belega bivola, slovesno stopil h konju, ki je na hrbtu nosil kožo ubite živali in ga odpeljal proti taborišču. Ko je procesija dosegla taborišče, je mož. ki je kdaj pahnil sovražnika s konja, raztovordl dragoceni plen; drugi pa, ki mu je v bitki uspelo udreti v sovražnikov šotor, je kožo odnesel v lastnikovo domovanje. Vse voj-ščake iz plemna, ki so imeli na spisku vsaj enega mrtvega sovražnika, so povabili v šotor. Ko so posedli okrog bele bivolje kože, je vstopila ženska- Njena naloga je bila pobarvati in okrasiti beli plen. Sedla je poleg razprostrte kože, razgalila telo do pasu in dovolila voditelju obreda pobarvati izpostavljeni del svojega telesa z belo barvo, napravljeno iz gline. Ko je končal, je obrisal barvo z njenih prsi. tako da sta kroga predstavljala Sonce: na hrbtni strani desne rame pa je napravil obliko polmeseca. Nazadnje je še z nohti napravil pokončne proge po vsem telesu od vratu do pasu. Na pas, na boke in za vsako uho ji je obesil majhne svežnje kadulje. Pri različnih plemenih se načini barvanja ženskega telesa zelo razlikujejo; pri nobenem pa se ne sme Indijanka dotakniti kože belega bivola nepobarvana. Celo nož, ki ga uporablja pri izvršitvi svoje naloge, mora biti očiščen in blagoslovljen. Ženska je držala klino strogo navpično, medtem ko je voditelj obreda pripovedoval neko zgodbo. Ko je končal, je zarezala v rob kože majhno odprtino, ki bo služila zato, da bodo kožo obesili na kol. Potem je nastopil drugi vojščak s svojo zgodbo — ženska je zarezala drugič in tako vse dokler ni bilo okrog roba zeleno pobarvane kože dovolj odprtin. Sele potem, ko je Indijanka ob spremljavi junaških zgodb porezala s kože vse meso, ki je ostalo pri odira- nju, je smel vojščak, ki je v boju potegnil sovražnika iz njegovega šotora, odnesti kožo ven. Sedaj je bila Indijan-k:na naloga pritrditi jo na kol sredi taborišča. Še prej pa je mož, ki je ujel sovražnico, moral pokazati orožje, ki ga je uporabljala. Z njim je prebodel že obešeno bi volj o kožo. Preden pa se je pravo barvanje pričelo, je koža dobila še en sunek. Zadal ga ji je voditelj najuspešnejše bitke; v njej ni smelo pleme izgubiti nobenega moža. NAJBOLJ ŽALOSTNI DEL ZGODBE Ves obred je bil poln neke močne duhovne dostojanstvenosti. Stari vojščaki so skrbno opazovali vsako podrobnost. Vse se je moralo dogajati po točno določenem redu. Pobarvana in okrašena koža belega bivola je najdragocenejša stvar, ki jo lahko neko pleme ima. Zgodi se, da sovražnik napravi pravcati bojni pohod, da bi si jo prisvojil. Pri nekaterih plemenih je doba lastninske pravice omejena. Verujejo, da je treba po preteku določenega števila let vrniti zaklad Velikemu bogu. Kožo izpostavijo delovanju Dežja, Sonca, Snega in skrivnostnih, nepoznanih stvari. Prav zaradi teh zgodovinskih vzrokov sta oba bela bi- vola, ki živita v ZDA, tako zelo zanimiva. Predstavljata vsoto pet tisoč bivolov, ki so se razmnožili in ohranili, zahvaliti za se imajo naporom mnogih ameriških organizacij. Vsi žive v ogradah, kjer člo-: vek neprestano pazi nanje. Po zakonu povprečnja lahko spet čakamo dolga stoletja* da bomo videli rojstvo belega bivola. Sedaj imamo dva. Oba sta potomca iste matere^ rojena v zvezni državi Mon-tani. Samca sta. Prvi, ki mu je ime »Big Medicine« se jo rodil 3. maja, leta 1933. Njegova koža je popolnoma bela, le na vrhu glave, med obema rogovoma ima rjavo liso, ki mu daje videz, kot da je pokrit s čepico. Njegova oči^eo normalne barve. Težko je v njih najti rožnat odsev pravega albina. Ko je bil Big Medicine star štiri leta, je oplodil svojo mater. Podvrgla je popolnoma belega mladička, celo njegove oči so bile rožnate. Toda bil je delno slep in mati ga je zapustila že ob rojstvu. Sedaj živi v zoološkem vrtu v VVashingtonu. Moramo pa dodati, da njegovo rojstvo ni bilo posledica človeškega poskusa na obeh živalih. O - j so celo skrbno pazili, da mati in sin ne bi zopet prišla skupaj. Materi, ki je dvakrat povrgla bela telička, se to poslej ni več pripetilo, čeprav je imela še veliko potomcev. Vsi pa so bili začuda moškega spola. Tudi Big Medicine jih je imel lepo število, vendar nobeden ni šel po očetovih stopinjah. Najbolj žalostni del cestne zgodbe pa je v tem, da današnji Indijanci skoraj ne opazijo dveh belih bivolov, ki mulita sočno travo na ograjenih pašnikih. Vse bolj jih zaposluje vsakdanje delo, vsa manj pa jih zanima prelek-lost. Na nesrečo je beli človek iztrebil mnogo več kot samo ogromne črede bivolov, ki so živeli na prostranih ravninah daljnega Zahoda... »Big Medicine« — v preteklih stoletjih bi se indijska plemena borila za njegovo kožo, danes pa Je samo že redka znanstvena zanimivost POLsocialištični Klamasti direktor Pred vratarjevo ložo je sedel v svojem fičku, v vabilo na konferenco je zijal in preudarno klel. Da mu je šla kletev laže iz ust, je mislil na zmedo v računovodstvu, in da je kletev sočnejši imela okus, je razglabljal, kako težko- je biti človeku na vodilnem položaju. Pa je bil direktor ne zaradi kvalifikacij, nego zavoljo zvez. Odkar se je prejšnji šef zaletel s tajnico v obcestni kamen, ker je vozil pijan z lumpanja, je bil klamasti Tona sam svoj gospodar. Pa ni bil vajen, da je sam svoj. Ampak je bil vajen, da ga je komandiral stari s tajnico in sta ga komandirala tako: direktor je sedel v pisarni na stolčku pa ga je vsak hip poklical, da mu stopi v obrat po tega inženirja ali onega mojstra. Pa ga ni nikdar poklical z drugačno besedo, nego se je zadri V telefon. Tajnica pa je od jutra do dveh nanj regljala in oba sta ga zmerjala, da je klama. Pa je bil fant resnično klama, toda je bil njuna žlahta in ni bil sam kriv, da je, kar je. Sedaj ga onadva nista več komandirala, nič več ni direktor bevskal v telefon, nič več ni tajnica nanj regljala, le po inženirje je še pošiljal in mojstre in valil nanje odgovornost za polomije, ki so se kopičile v podjetju. Nekaj mesecev je že poteklo, kar so ju pokopali, toda še se ju je bal, da bosta iz kakega telefona ali zvočnika nanj zaropotala. Sedel je klamasti Tona pred svojim podjetjem v fičku in že je mislil speljati, pa je zagledal: po cesti jo maha Polsocialistični Martin, po svojem poklicu zafrkant! Pa se je direktorju v vodilnih možganih zbudila misel: ali ni bil onegavi one oni dan pravil, da je moral Polsocialistični Martin umreti in zato ne bo več izhajal v Panorami? Klamasti Tona je zamajal z visoko glavo in zahu-pal: »Martin!« je zaklical. Fant se je ustavil. »Jo! Ali ste vi, direktor Tona?« Stopil je bliže in povabljen zlezel v avto. Je klamasti speljal in dejal: »Saj si umrl, ali nisi? Onegavi one je pravil oni dan, da ne boš več izhajal, ker imaš preoster jezik!« Je zastokal Polsocialistični Martin: »Umrl, umrl, kakopak! Seveda sem umrl. Cigareto mi dajte, ki vam škatlica kuka iz žepa!« Klamasti je dal čudežnemu sopotniku cigareto in se nekoliko odmaknil na sedežu — nerodno je sedeti zraven mrliča. Ni vedel, kaj bi, pa je vprašal: »Ali si nazaj prišel?« Je odgovoril Polsocialistični Martin: »Za kurirja me imajo na onem svetu, časopise prinašam in komur je kaj treba s tega sveta, mu poskrbim, kakšen listek športne napovedi ali kakšno srečko. Le cigaret ne smem prenašati, cigaret ne trpijo tam gori, ker bi se angel-cem peruti osmodile od odvrženih čikov.« Pa si je pri-voščil še eno cigareto iz direktorjeve škatlice. Klama mu ni branil cigarete. Martinove besede so mu zaprle sapo. Potem je dejal: »Našega direktorja in tajnico, ali si ju kaj videl na onem svetu?« Je odgovoril Polsocialistični Martin: »Videl, videl! In tc pozdravljata. — Našo klamo si oglej, sta dejala, kako se kaj sam komandira, ko je direktor!« Klamastega ni posebno razveselil nepričakovani ta pozdrav rajnke žlahte. Tesno mu je postalo okoli srca in je vprašal: »Kaj pa kaj počenja stari?« Je zastokal Polsocialistični Martin: »Kakor po navadi! Bolj slabo se ima, ker mu grozi rotacija. Zveze plete, pa na veliko telefonira. Jezi se, ker nima nikogar, da bi nanj bevskal. Dejal je, da vas hudo pogreša. In pa avto mu manjka!« Neprijetni občutki so se budili v klamastem. Kaj, če se stari resnično vrne! To ne bi bilo dobro zanj, koj bi se mu zamajal stolček in vrniti bi moral direktorsko žezlo! — Ta misel ga je tako zmešala, da je prezrl rdečo luč na semaforju in še sreča, da miličnika ni bilo zraven. Zmajal je z glavo in je vprašal še po tajnici, kaj počne in kako se ji kaj godi. »Kakor po navadi,« je povedal Polsocialistični Martin. »Ves dan regija, pa je nihče ne posluša. Dolgčas ji je. Rada bi prišla nazaj. Če bi vsaj kavo imela, da bi jo kuhala med šihtom — koj bi ji bil čas krajši!« Klamasti Tona je molčal. Prečudne misli, prečudni računi so se mu pehali po direktorski glavi. Polsocialistični Martin pa je še pripovedoval: »Če bi stari avto imel, bi lahko s črnimi vožnjami kaj zaslužil, tajnica bi lahko kupila kave in jo kuhala, pa bi se koj oba bolje počutila. Ja, ja, nič nista preveč zadovoljna; rekla sta, da bosta nazaj prišla. Kar pripravite odpoved!« Še en rdeč semafor je zaman žarel direktorjevemu avtomobilu naproti. Potem se je klamasti Tona zakre* gal kot na seji delavskega sveta: »Kaj bosta hodila nazaj! Razpis za novega direktorja je že zaključen in za tajnico tudi, razpis košta! Delavski svet me je potrdil in občinska skupščina tudi, zveze pa koštajo! Kam bosta šla — v našem podjetju ni mesta zanju! Reci jima, da bomo integrirali z večjim podjetjem-in da so že vsi stolčki oddani!« Polsocialistični Martin je stresel cigaretno škatlico — prazna je bila, komaj eno cigareto je še iztresel. Prijel je za kljuko in se pripravil, da izstopi. »Ja, ja, tako sta rekla, da bosta prišla nazaj — še prav kmalu bosta prišla. O ja, težko je na svetu! Ali bi zdaj ustavili, tovariš direktor?« Pa se je Tona hitro odločil: »čakaj, sakrastatut, boš fička vzel s seboj, in ga pelji staremu, da bosta oba sita in ne bosta silila nazaj!« In že mu je izročal lastniške dokumente. Polsocialistični Martin se je obotavljal: »Svoje žive dni še nisem vozil avtomobila, sami ga peljite!« Pa je klamasti Tona poiskal po žepih in je našel nekaj ostankov direktorske plače in jih je bilo dovolj za šoferski tečaj in takse. Pa je Polsocialistični Martin spravil denar in ponižno prevzel ključe. Nekaj tednov po tem je bil v Ljubljani avtomobilski sejem in so pravili, da so na semnju videli Polsocialističnega Martina prodajati fička. Klamastemu Toni ni bila všeč ta novica; bal se je: stari je dal avto prodati, da bosta imela s tajnico za pot, in prišla bosta nazaj. Pa je hitro združil svoje podjetje z večjim, posadil na svoj stolček drugega, sam pa si je oskrbel gnezdeče v drugem kotu. Toda je šlo po sreči: starega in tajnice ni bilo nazaj. In Polsocialističnega Martina tudi ni bilo več tod mimo, kajti je res umrl in ste bili v tej številki Panorame na njegovi sedmini. Srečanje s Jrumanom (Nadaljevanje s 1. strani) Delati ste navajeni predvsem s krampom in lopato. Ste si že kdaj zaželeli kakšnega drugega dela? Ne! Zadovoljen sem s tem. To znam. Saj kramp in lopata nista tako strašna kot si mislite. Ste že kdaj izgubili voljo do dela? Ne! Kljub temu, da se mi smejejo, ker toliko delam. Pravijo da nisem pri »pravi«. Kaj bi storili, če bi bili predsednik delavskega sveta? Naredil bi tako, da bi bili ljudje res plačani po učinku. Da bi dobili za svoje delo res tako plačo kot ja zaslužijo. Ob koncu sem ga še vprašal: Se, mislite kdaj vrniti domov? Če bom ostal tu do upokojitve, bom šel! če bom šel pa kam drugam, bom pa še videl. Zaklepetala sva se in minilo je več kot pol ure. Moral je nadaljevati z delom, še veliko bi mi imel povedati in dobil sem občutek, da je ostalo še veliko neizrečenih misli. Podal mi je roko. Roka, ki je prekopala toliko kubikov zemlje, me je prijela nepričakovano mehko in nežno. Občudoval sem tega človeka, ki ima toliko trdne volje do dela. BOŽO ŠPRAJC Bližamo se koncu leta če se v teh dneh ozremo malo naokoli (simo ali tamo) bomo brž opazili, da se resnično bližamo koncu letošnjega leta. Po stenah v podjetjih vidiš razobešene raznolike grafikone, diagrame, ki s svojimi večbarvnimi krivuljami ponekod že prikazujejo uspešen dosežek oz. zaključek plana, drugje pa diagrami še resno opozarjajo ekonomske enote, da bo na mesta na tla treba večkrat pljuniti v roke in s pospešenim delom, tempom, normami doseči cilj — dvig proizvodne storilnosti. Po pisarniških mizah je že opaziti raznovrstne nove koledarčke razna letna zaključna poročila podkrepljena z raznimi statističnimi povprečji, zaključne bilance itd. Bilanca kot taka je zelo ena čudna stvar. Pri bilanci turizma in gostinstva rečemo: v letošnji turistični sezoni nismo do- segli planiranih deviznih dohodkov zaradi dežja; pri bilanci kmetijstva pa: letos radi Suše nismo dosegli planirane proizvodnje. Kljub temu pa je bilanca vzlic Suše in Dežja še vedno v povprečju nadplanska to je — pozitivna. Prav posebni znaki, da se bližamo koncu leta, so tudi občni zbori. Občni zbori so pač zato, da se poleg letnih poročil med seboj seznanijo vsi člani kateregakoli odbora. Da so taki zbori vedno 100 odstotno obiskani, jamči predvsem garancijski bon — 1/2 1 vina in klobasa. Govori predsednikov, ki po navadi začnejo konkretno razpravo o subjektivnih in objektivnih pogojih, ki konstruktivno mobilizirajo vse administrativne instrumentske faktorje ki so potrebni za našega delovnega človeka itd., so zelo nalezljivi Radi hitrejšega tempa življenja in atomske brzine, so se tudi vabila občnih zborov temu primemo spremenila. Primer: Nekoč se je vabilo glasilo takole: Tov. vabimo te na občni zbor. Med odmorom bo igral plesni zabavni ansambel. Današnje vabilo pa je čisto drugačno. Glasi se takole: Tov. vabimo te na letno zaključno zabavo, med odmorom pa se bo vršil občni zbor. Da gremo h koncu leta nam predvsem dokazujejo novoletni sejmi, kateri nudijo dedku Mrazu poleg priljubljene pesmi »Le sekaj, sekaj smrečico«, da si nabavi vse kurantno in nekurantno blago, , ter z njim obdari prav vse, pa tudi tiste iz »(zgrajenih« družin, katere so imele s svojimi otroki 5. decembra generalno vajo za dedka Mraza. Pozdrav Grega Ko ima pupa zavidljive obline lepo zglajene in je dobila toplo človeško barvo, mora pristopiti kozmetičarka. Make-up je izdelan z vso pozornostjo barvah. Lasje moških mane-kenov so tudi izdelani iz plastičnih mas. Lasulje so izdelane iz perlonskih in ny!on-skih vlaken, ki imajo lep in učinkovit lesk. Za dekorativne namene so zato še bolj primerni kot človeški lasje. • Šminkerji prav spretno pokažejo svoje sposobnosti. Seveda ne pozabijo na dolge trepalnice, prav skrbno izdelane iz las aH krzna. Manekenke-pupe nosijo navadno konfekcijsko velikost 40. Seveda izdelujejo tudi močnejše pupe, da jim ustreza celo konfekcijska mera 53. Pupe so visoke 1,80 m, moški manekeni so navadno 4 cm višji. Mladoletniki, otroci, dojenčki so različno veliki. MOŠKE PUPE — CENEJŠE Moške pupe so dosti cenejše, zanje se porabi dosti manj dragocenega materiala in manj so podložni modi. je navadno pri ženskih pupah ni. . Moške pupe stanejo okoli 80.000 dinarjev, ženske so kar za 50.000 dinarjev dražje. Kakor se moda spreminja, se tudi pupe-manekeni spreminjajo. Izkazalo se je, da se proda dosti več tistega blaga oz. oblačil, ki jih imajo oblečene pupe, zato ni čuda, da jih ima ena sama modna hiša tudi okoli 200. Vidimo, da igrajo molčeče spogledljivke zelo pomembno vlogo v trgovskem svetu. Izložbene pupe so bile znane že pred letom 1900. Prvi se je z njimi ponašal Pariz. Pupe so bile izdelane iz tr-stenine in so bile precej okorne. Pozneje so jih izdelovali iz lepenke in trde mase. Domnevajo, da so izložbene pupe doma na Nizozemskem. Podjetni krojači so v času zgodnjega baroka jemali s seboj modne pupe z dvora na dvor in prikazovali »gospodi« modele. Vsepovsod jih srečujemo. V Stockholmu, San Franci-scu, Hongkongu, Kairu, Rimu, Dunaju, Londonu, New Yorku in tudi v Ljubljani. So prav ugledno visoke — 1,80 m; prsi, pas in boki so v idealnem razmerju 190 centimetrov, 49 centimetrov, 88 centimetrov. Vse imajo nežen, ljubek, sentimentalen ali malce spogledljiv izraz, vendar v resnici so le mrzle in trde pupe, ki tehtajo le nekaj kilogramov. Modeli, ki jih predstavljajo, privabljajo številne kupce v trgovino. Kdor pa se potrudi in pogleda pupe za zastrtimi okni, ko izložba še ni urejena, jih ■ vidi v deziluzirani odrski resničnosti. Saj ima izložbeno okno marsikaj skupnega z gledališkim odrom. Občinstvo je tu kot tam, samo da v izložbi lahko vidimo le nekaj statičnega. Na drugačen prizor lahko čakamo teden ali še več dni. čemu ta komercialna predstava? Prav preprost odgovor, zato, da modne trgovine pokažejo ljudem svoje zaloge. NOVE MANEKENKE — PUPE Zbrane okenske lepotice sicer ne moremo intervjuja-ti, naši radovednosti bo morda ustregel le dekorater. Tako lahko zvemo, da imajo atraktivne dame, ki jih tako radi ogledujemo, s svojo nežno, vendar trdno zgradbo, največji uspeh na trgu in da so izpodrinile zlomi j i-■ve in toge starejše kolegice. Skrivnost novih modnih pup je: izdelane so iz polv-estra. Kopenhagenško podjetje HLnasgaul je prvo izdelalo manekenke — pupe iz poliestra. Mnoga znana konkurenčna podjetja so takoj uvidela prednost novih pup in tudi sama pričela z modernejšimi in prikupnejšimi »manekenkami«. . Lepa napoved se je uresničila: njihova vabljiva moč je velika in dosegle so že uspeh. Predvsem zahodne tovarne se ukvarjajo z izdelovanjem modnih pup. Večje podjetje, ki je v Berlinu, je ogromna večnadstropna stavba z različnimi prostori: tovarna, pisarne, ateljeji. Pred samo proizvodnjo je pomembno delo. Vsako sezono se zberejo kiparji, tehniki, dekoraterji in trgovski zastopniki. Izmenjajo si svoje misli in upoštevajo nove tečaje modnih in konfekcijskih hiš ter želje kupcev. V modnih centrih, kot so: Pariz, London, Dunaj, Rim in Berlin so posebni modni oddelki, ki si skrbno zapisujejo modne muhe posameznic, poizvedujejo kakšni so ideali mladine in kaj je všeč tudi moškemu svetu. Spomladi in jeseni se zberejo modni strokovnjaki na sejmih mode in ugotove, kakšne spremembe je prinesla nova letna doba. Prav neverjetno hitro se dekoraterji, risarji v konfekcijskih in modnih hišah seznanijo z novo modo in željami mladih. Prav gotovo, da tudi popularnost filmskih zvezd in lepotic vpliva na zunanji izgled pup. Seveda pa izdelovalci pup-manekenk kljub spremembi tipov odločno vztrajajo pri vitki liniji. Prednost imajo vitke in visoke ženske. V ateljejih izdelujejo kiparji oprsje ali celo samo glavo iz ilovice. Štukaterji dodajo še ustrezne telesne dele iz mavca. Sedaj pride na vrsto tekoča polvesterna smola in steklena vlakna. Votli deli lutk se namažejo s polvestrom, nato se dodajo še steklene nitke. Pupe, ki jih izdelujejo iz trde mase (kako se ta masa sestavlja je skrivnost proizvajalca), se morajo sušiti dva do tri dni v posebni suhi sobi; temperatura v njej je kot v sauni. Nove pupe otrdijo v kratkem času na zraku, torej imajo tudi za to prednost. Izdelovanje obeh vrst pup ima nekaj skupnega, in sicer zaobljenje in glajenje. Pravkar sestavljena lutka ima zelo vidne šive in vzbokline, ki se s skrbnim brušenjem in gla- jenjem odstranijo. Nato pu- Samo vrat, glava in roke mo- po še pobarvajo s posebno maso v barvi kože. Frizerji odigrajo pomembno vlogo, izdelajo moderne rajo biti lepo izdelane. Na hrbtu je odprtina, ta pomaga dekorater j em, da se manekenu lahko spreminja položaj lasulje in kar v 16 različnih rok. Tudi to je prednost, ki Sedanjim manekenom iz pol3'estra napovedujejo večjo bodočnost kot manskenom iz mesa in krvi. Bomo videli, kaj bo prinesel čas. Mojca Tavčar Vsepovsod na svetu jih vidimo v izložbenih oknih »Mancken-pupe* z fđeamfmi merami 90 cm, 49 cm, 88 cm in imajo vedno občudovalce, če niso to radovedne ženske, obstanejo pred njo zakonski možje, ki bi radi izpolnili ženino željo in ji kupili obleko ali pa samci« saj to je le »flirt« brez posledic DODATNO POJASNILO V zvezi s prejšnjim sestavkom o Prešernovih kadilskih pripomočkih, objavljenem v Panorami dne 28. novembra 1.1. lahko danes sporočimo, da se tobačnica, ki jo je pesniku podaril neki Preleshnig, sedaj nahaja v depoju Narodnega muzeja v Ljubljani, uvrščena je pod inventarno številko 14023. Tobačnica je 86 mm dolga, 56 mm široka in 16 mm visoka. Je iz lakiranega usnja (ali lepenkaste imitacije?) na obrobkih in v napisu ima kovinsko in-tarzijo. — V tobačnici sami pa se nahaja listič s sporočilom o izvoru »Prešernova tobačnica«. Dobil jo je v Otoku mošnjiški kaplan Ignacij Fertin. Dolgo let jo je imel v posesti, a 1923 daroval meni. — Okroglo, sobota 16. fabruarja 1924. — Tomo Z ipan.« — č Z. Prešernova tobačnica (Nadaljevanje) Smo v decembru in kar nehote nam uide misel v leto 1848, ko je Prešeren začel v zimskih mesecih resneje bolehati. Že od začetka novembra ni več zapuščal sobe. Postajal je utrujen, roke in noge so mu začele otekati, dihal je zmerom težje. Tudi pisati sam ni mogel več. Napol leže, napol sede, je iz postelje narekoval svojemu pisarju, Andreju Rudolfu, ki ga je še obdržal. Primoža Sokliča ta čas ni imel več v svoji službi. (Morda je prav, če ob tej priložnosti omenimo, da živi v Kranju še vnukinja Prešernovega drugega pisarja, Sokliča!) Le podpisoval se je še lahko na pravne akte, a Še to drhteče. Pesnikova nečakinja Marijana Vovkova, poročena Grom, je pripovedovala Tomu Zupanu iz spominov na dni, ko je stregla bolnemu stricu: »Saj sami niso veliko mogli. So, če so pisali, morali desno za pestjo držati z levo roko. Tako se jim je roka tresla, ko sem bila jaz v Kranju. To je v rodovini, so se tudi drugi naši tresli.« Dosihmal pa Prešeren ni hotel nikoli biti bolan. Tudi prav pazil ni nikoli na svoje zdravje. Zanašal se je na svojo trdno gorenjsko naturo — pri tem pa gotovo pozabljal na družinsko nagnjenost k vo-deničnosti. Tako mu je zaradi vodenice umrl 1. 1818 komaj 15-letni brat Jožef, v s. 1842 pa mati Mina, roj. Svetinova. Morala je bili nagnjenost k vodeničnosti prav v njenem rodu, saj so ji za to boleznijo umirali bratje, pozneje pa tudi skoro vsi otroci; razen Lenke, ki je umrla zaradi zastrupitve na nogi. Pretresljiva je bila slutnja pesnikove matere, ki je v daljnem nemškem šent Ru-pertu na Koroškem umirajoč narekovala pismo za sina Franceta: »Ozdravila se več ne bom. Bom umrla. Na mojo pot boste vsi prišli. In morebiti ti, France, prvi. Tako fleten otrok si bil. Tudi sedaj svojo reč prav obrni!« Katra še ve povedati: »Ko je doktor to materino pismo bral, so mu take solze doli šle kot en grah.« No, potem je bil res on prvi, ki je v rodovini ugasnil. Spregovorimo še o vodenici, ki je pravzaprav nekaka posledica drugih obolelosti. Ni nujno, da pride vedno prav zaradi obile pijače. Saj vodenic je cela vrsta: kožna, trebušna, prsna, srčna, sklepna in možganska. Pri trebušni vodenici (Ascites), kakršna je mučila Prešerna, je bila prvi vzrok jeterna ciroza (zgrbančena jetra). Pri tej se v telesnih votlinah nabira voda. Od začetka do konca bolezni, ki bolnika popolnoma shira, mine včasih celo leto. Je pa io značilna bolezen moških od 40 do 60 let. Bolnika pri tej obliki vodenice pritiska in napenja., ima težko sapo, udje in telo vse je nekako napihnjeno. Zaradi oslabelosti srca nastaja tudi zastoj krvnega toka; zaradi začepitve jetrnih dovod-nic se posebno v trebuhu nabere obilje včasih vnetne, včasih pa nevnetne tekočine; odtod ime tej zvrsti vodenice: trebušna vodenica. Zdravljenje bolezni je bilo v Prešernovi dobi prav na prehodu: dotlej je obvladovala medicino homeopatija s svojimi načeli: »važno je ne škodovati bolniku« in pa »zdraviti po načelu enako z enakim.« Ob trpečem bolniku so homeopati čim manj ukrepali, pač pa so raje razmišljali, skušali razumeti naravo in bolezen. No in naš brumni ranocelnik Tomaž Pire (1813—1880), ki so ga tedanji (in morda tudi poznejši) pravi zdravniki precej postrani gledali, je storil pri bolnem Prešernu to, kar bi storili še današnji zdravniki: punktiral ga je, ali kot so tedaj rekli »vodo mu je odtočil« in to kar trikrat. Za Pirca prav radi povemo še dobro besedo: K bolniku je prihajal, ne da bi ga ta dal poklicati. Do zadnjih ur je lajšal Prešernu telesne bolečine, ne da bi kdaj za to zahteval plačila. Bolečine pa so morale biti zares neznosne, posebno zaradi preležanin (dekubi-tus). Zaradi pritiska telesne teže na križ, na lopatice in na boke so nastale odprte rane, ki so mrtvinasto razpadale. Bolnika je bilo treba čedalje večkrat predevati. Sprva je Katri pomagala to delo opravljati neka priložnostna pomočnica iz sosedstva, pozneje pa sta bila ob bolniku stalno »dva kmeta« kot ju imenuje v svoji ljubljanščini Ernestina. Bila pa sta to boter Boštjan-Jakob Prešeren in pa pesnikov svak, gospodar z Ribčevine, Jože Vovk. Kakor se je Prešeren sprva svojim bolezenskim znakom posmihal, tako je bil pozneje zadovoljen, ko sta se trudila za njegovo ozdravitev doktor medicine Anton Bežek, lekarnar in magister farmacije Se-bastijan Savnik. Doktor Bežek je bil notranjski rojak, v Kranju je deloval do 1. 1855, ko se je odselil v Postojno in tamkaj umrl za kolero.V Kranju je dr. Bežek stanoval v današnji Berjakovi hiši (Mesto št. 190, danes Titov trg št. L). Tudi poročil se je dr. Bežek v Kranju. Našega pesnika je obiskal po lastni navedbi od 4. novembra 1843 dalje stokrat! Vsak dan po enkrat proti koncu bolezni tudi po večkrat. Za te svoje usluge je po pesnikovi smrti prijavil 50 goldinarjev, kura- France Prešeren, tak, kakršen je domnevno bil v svojih kranjskih letih tor zapuščine pa je vsoto znižal na 33 goldinarjev in 20 krajcarjev. Ko je Lenka prišla s Koroškega k bratu Francetu na obisk (peš od Šent Ruper-ta pri Beljaku čez Karavanke pa do Kra- Ranocelnik Tomaž Pire — 1815-1880 nja, v zimi, v začetku decembra 184S!), je izvedela, »da doktor, sme se reči, dva meseca ni jedel nič. Do malega nič. Samo limonadno voda je pil: po dnevi en bokal (= 1.41 1) in po noči en bokal. Na polič (7 del) sta morali biti dve limoni in veliko sladkorja. Da taka voda daje moč, je njegov zdravnik rekel in jo ukazal. — To je bil doktor z leseno roko, dr. Anton Bežek. Ta ga je zdravil. En fleten mož je bil. Prišel je k bolnemu vsak dan. Tudi posirjenega mleka eno žlico ali pa dve — je doktor Bežek ukazal. To ni šlo nazaj; vse drugo pa takoj. Naslednje je doktor pripovedoval o bratovi bolezni: jetra ima tako bolna, da so kakor prekuhana, vsa trda. Zato želodec ne more več delati. Ko bi bil bolan le želodec, bi bilo že, toda so tudi jetra. Zdravila mu je doktor Bežek pisal: pa niso nič pomagala.« Seveda je Lenka šla na dolgo in naporno pot sredi zime, tudi zato, da bi brata Franceta pripravila, da bi se dal prevideti. Bržčas ji je tako naročil brat Jurij. Saj so bili v družini skoro vsi moški duhovni, ne pa »nejeverci«. Ko je Lenka le preveč tiščala v Franceta, jo je ta pomiril, češ, »saj nisem na smrt bolan. Če pa bi mi bilo huje, bom že tako naredil, da bo prav.« Ni hotel žr-iti dobro-hoteče sestre, ki se je sedaj .ahfco pomirjena vrnila na Koroško. Kljub telesnim bolečinam pa France tudi ni še povsem izgubil volje do dela. S pomočjo pisarja, ki si je postavil mizico tik ob bolnikovi postelji, je dokon-čaval začete pravde. — Vse do izida Kidričevega Prešernovega albuma (1949) je veljal datum 15. februarja 1849 za dan poslednjega pesnikovega podpisa. Sedaj pa je znan še poznejši podpis, z datumom 19. januarja 1849. Ta pravni akt s tem, bržkone res zadnjim, Prešernovim podpisom, ki je šele sedaj v razvidu, je danes v zasebni posesti. Lastnik mu je ing. H. F. iz Ljubljane. Skušati" bomo morali dobiti to dragocenost v Kranj, ki je postal po spletu neumljivih naključij pesnikova poslednja življenjska postaja. Lekarnar Sebastijan Šavnik je bil doseljeni rojak s Koroškega Roža. Lekarno je imel v Kranju v letih od 1836 do 1871 in to prav nasproti Maverjeve hiše, v kateri je Prešeren stanoval (tedaj Mesto št. 137, sedaj Prešernova ulica št. 8). Šavnik je dajal našemu pesniku zdravila kar na up. Šele po smrti je prijavil svojo terjatev: 9 goldinarjev in 48 krajcarjev. Žal, da je seznam zdravil, ki je bil priložen računu, danes izgubljen. Zato ne bomo bržčas nikoli natanko zvedeli, s kakšnimi leki so zdravili Prešerna. Moramo še omeniti, da je bil stari lekarnar kar dvakrat kranjski župan (1865— 1866 in 1869—1872). Sin njegov, prav tako lekarnar mag. pharm. Karel Šavnik, pa je bil župan kranjski celih 36 let! Zavedna in borbena narodnjaka ter uspešna gospodarstvenika, vsekakor zaslužita hvaležno priznanje tudi od sedanjih Kranjčanov. Med boleznijo je imel Prešeren precej obiskovalcev. Za trdno vemo, poleg Aninega in njenih otrok obiska, še za obiske domačih iz Vrbe, Lenke's Koroškega, dr. Janeza BIeiweisa, barona Antona Zoisa, Mihe Kastelica, dekana Dagarina, trgovca Kilerja, gostilničarke Jalenove in drugih. Dr. Bleiweis je z baronom Zoisom večkrat obiskal bolnega pesnika. Ker je bilo treba, sta prinesla vsakovrstne tolažbe Prešernu, ki so ga trle tudi nadloge potrebščin vsakdanjega življenja. Tako pravi sporočilo pa še to, da je dr. Bleivveis ob eni' takih priložnosti prinesel pesniku 100 goldinarjev, ki so jih zbrali na pobudo Slovenskega društva v Ljubljani razni častilci in prijatelji pesnikovi. Da pa ponosnega Prešerna ne bi užalil, mu je dr. Bleivveis rekel, da je denar iz izkupička »Poezij«. še dober mesec pred smrtjo se je pesnik rad šalil s prijatelji, ki so ga obiskovali. V grenkem humorju je večkrat naročal: »Kadar umerjem, zapišite mi na grob tako: France Preširen, doktor nemi-ren-nevereh!« Viljem "Killer in Ana Jalenova sta redno prinašala bolnemu prijatelju močnih juh in drugih okrepčil. Izmed Kranjčanov sta bila pesniku v času bolezni najbolj zvesta. Za pobožno krčmarico Jalnovo pravi sporočilo, da se je do zadnjega trudila, da bi Prešeren dovolil poklicati duhovnika. Bržčas je prav njena vnema pri- Dr. Janez Bleivveis pomogla, da je pesnik tik pred smrtjo popustil. še dobro besedo o pesnikovem bratu, župniku v koroškem Šent Rupertu! Po Lenki je poslal na smrt bolnemu bratu v Kranj okrog 100 goldinarjev. V slabo pa moramo šteti temu odljudnemu faj-moštru, da o bratovih otrocih, Ernestini in Francetu, ni hotel ne prej, ne poslej nič slišati. Bilo bi naravno, da bi se edini, še živeči moški Prešeren, pobrigal za siroti. Pa tudi zato, ker bi svet mož moral najti v svojem srcu tudi za ljubezen do nedolžnih otročičev nekaj prostora___ Zal, Jurij Prešeren se ni izkazal vrednega svojega velikega brata. Kako je morala občutljivega pesnika raniti Kastelčeva netaktnost, ko je v »Novicah« z dne 10. januarja 1849, bral takole grobost: »Z zdravjem našiga slav-niga pesnika Dr. Prešerna slabo stoji, pred nekimi dnevi so mu vodo iz trebuha izpustili, ker je vodenica čedalje hujši prihajala. Bog dej! de bi mu zdaj odleglo in da bi spet ozdravil!« Urednik dr. Bleivveis je skušal slab učinek te vesti v naslednji številki omiliti pa je dne 17. januarja 1849 objavil takle popravek: »Gosp. Dr. Prešeren nam je na znanje dal, da ni res, kar je uni dan Novičar zastran njegove bolezni govoril in de njegova bo-lezin ni huda, kar se očitno iz tega vidi, ker g. dohtar sam Novice bere. Z velikim veseljem tedaj prekličemo Novičar j evo laž.« Kljub vsemu pa so se ure pesnikovega življenja iztekale. Tretja sojenica, zla Parka, se je pripravljala, da pred osemin-štiridesetimi leti spredeno nit prereže ... (Nadaljevanje prihodnjič) ČRTOMIR ZOREČ Nobena kulturna rastlina, ki so si jo ljudje privzgojili bodisi za prehrano ali v industrijske namene, ni tako odvisna od podnebnih razmer kot riž. Vetrovi, vročina in dež so prvi pogoj za uspevanje riža. Divji riž je doma pravzaprav v Afriki in Avstraliji. S kulturo riža pa so se prvi ubadali Kitajci. Iz severovzhodne Kitajske si je riž utrl pot na Japonsko in v Indijo. Po običajni poti selitve kulturnih rastlin se je potem razširilo gojenje riža v Sirijo in Perzijo. V Siriji ga je že našel Aleksander Veliki. Grki so pričeli riž saditi v Tesab'ji. Prednjačili so Rimljanom, ki so riž še uvažali in ga uporabljali samo kot zdravilo. Ostale evropske dežele pa riža niso dobile od Grkov ali Rimljanov, temveč v času križarskih vojn od Arabcev, ki so s svojo vplivno trgovino razširili riž najprej v Egipt, od koder je zašel v Španijo. Iz Španije ga je Karel V., vladar, ki se je hvalil, da v njegovem kraljestvu sonce nikoli ne zaide, razširil v Italijo. Na Balkan so riž prinesli Turki. na. Od tega se nihče preveč ne zredi... Japonec poje letno cca 200 kg riža. Riž in ribe so Japoncu glavna hrana. Riž vsebuje premalo beljakovin, z luščenjem pa izgubi tudi pretežni del vitaminov^ Zato ljudi, ki pojedo preveč riža, često napada bolezen »beri-beri«, ki je sploh tipična bolezen uživalcev riža. Ameriški poznavalec vzhoda Copeland je trdil, da so ljudje, ki jim je riž poglavitna hrana, miroljubni. Razmere v polpreteklem času na Kitajskem, Japonskem in na Koreji pa so to trditev krepko postavile na glavo ... Namakalne naprave za riževa polja je treba nenehno nadzorovati in oskrbovati. Kjer bi te dolžnosti zanemarili, bi v deželo pritisnila lakota. Riž je v vzhodnih deželah pričetek in konec življenja. Včasih so si kitajski cesarji prizadevali, da bi vpeljali v cesarstvu tudi gojenje drugih rastlin. S spremljavo verskih obredov so vsako pomlad lastnoročno preorali košček zemlje v bližini »Templja neba in zemlje« ter posejali za eno pest riža, prosa, pšenice, ječmena in fižola. Toda navzlic rumenokožcev Zadnji Prešernov podpis, 19. I. 1849 Za nego riža so nujne namakalne priprave. V ozke jarke napeljejo vodo in v napojeno blatno zemljo, v katero se človek m vprežna žival pogrezata do kolen, prično orati, branati in pripravljati setev riža. A preden vržejo riž v zemljo, ga namakajo, da vzklije vsako zrnce. Šele potem ga posade v posebne gredice. Ko pa riž požene prva stebelca, ga presade na riževa polja, na katera spuste vodo. Polja so neprestano pod vodo, izsuše jih šele tik pred žetvijo. Žetev riža je drugačna kot pri naših žitaricah. Vsak klas je treba posebej odrezati tik pod mestom, kjer klas pričenja. Slamo poža-njejo posebej. Zamudno delo! Kaj bi dejal naš kmet, če bi moral tako »žeti« svojo pšenico. .. Za namakanje polj so ponekod v rabi preproste posode, ki si jih prideiovalci riža podajajo iz rok v roke. Pri tem delu so zaposleni vsi, od otrok do starcev. Toda na Kitajskem je za takšno delo ljudi več kot dovolj. Najgostejša naseljenost ljudi je pač v deželah, kjer uspeva riž: Indija, Kitajska, otok Java. Na osebo pride tamkaj letno 182 kg očiščenega riža. To pa je tamkaj tudi skoraj vsa hra- vsemu temu prizadevanju pa riž še do današnjih dni ni izgubil veljave kot glavni vir prehrane za vzhodna ljudstva. Danes pridelujejo riž že tudi v Afriki, Evropi in Ameriki. V Evropi ga prideluje največ Italija, v manjših količinah pa še Madžarska ia nekatere balkanske države, zlasti naša država. Z osuševalnimi deli v bližini Ska-darskega jezera se povečuje pridelovalna zemlja, na kateri bo uspeval riž. Riževa nasade imamo tudi v Dalmaciji in v močvirnih predelih okrog nižjega toka Save in Donave. Toda ves evropski pridelek znaša komaj 2 do 3 procenta porabe. Kar torej manjka, uvažajo v Evropo vzhodne dežele. Vendar 97 do 98 procentov pridelanega riža pojedo rumenokožci sami. Vzhodnjaki jedo riž s paličicami. Te umetnosti se je treba priučiti. Včasih traja leta in leta, da se človek nauči riž »lepo« jesti. Še to: Kitajci se ne pozdravljajo z »dober dan« ali »dober večer«, kot pri nas! Njihov najobičajnejši pozdrav je: »Ste že pojedli svoj riž?« ali »Je vaš riž že kuhan?« Riž je zares — kruh rumenokožcev. Priredil: L. Z, , 9230^2119973988^43735^99^797437583308590309713978^739^139929605794126751914393583053650^45761997^03^^394^401725014954395649919954097^^252293379169987396^12^^^1612944^915234731639^559547641025530 Najcenejše in najdražje mesto na Gorenjskem Kupee bo tisti ki Že v reportaži smo omenili, da je cena nekaterih artiklov v posameznih krajih zelo različna. Naš posnetek vam prikazuje nekoliko predmetov, kjer je razlika največja Kdaj bo rešen problem razlik v cenah? Marsikoga sem že slišal, ko si je postavil vprašanje: »Kateri kraj na Gorenjskem je najcenejši?« Prav zanimiv« vprašanje. Mar ne? Porajajo pa se tudi vprašanja: »Zakaj se cene z dneva v dan dvigajo? Zakaj niso v vseh krajih cene posameznim artiklom enake?« Take in podobna vprašanja si zastavljajo ljudje širom Slovenije ali drugod po svetu. Toda na taka vprašanja je težko odg-norita'. Zakaj? To pa povsem iz preprostega razloga. Ugotoviti najcenejši kraj je težko zaradi tega, ker ko cene vsak dan drugačne. Včasih upravičeno drugič pa zopet neupravičeno. Cene eo različne tudi zato, ker so različni tudi dobavitelji. KDO JE KRIV? Najprej si oglejmo primer neenakomernega zvišanja cen enakega artikla. Ljudje se mnogokrat pri- tožujejo nad trgovci — prodajalci, ker imajo določen predmet dražji kot pa ga imajo v sosedni trgovini. Mnogokrat sta oddaljeni samo nekaj metrov. Ce ste slučajno povprašali prodajalca, zakaj se to dogaja, vam bo največkrat dejal, tako so nam določili v podjetju. Tako je! Kajti prodajalci ne bodo in ne morejo popravljati napake drugih, ki so jih morda zagrešili zavestno ali podzavestno. Pripomniti pa moram, da včasih res ni drugega izhoda kot neki artikel podražiti. Sedaj pa se nam poraja vprašanje: »Zakaj so jim v podjetju določili višjo ceno, kot pa recimo pri sosednem podjetju?« Na kratko nam bodo odgovorili, da morajo določati take cene, kakršne jim določa »grcsist.« »Gro-sist« se pa zopet opravičuje s tem, da določa take cene, kakršne jim določajo uvozna Slika prikazuje moderno urejeno samopostrežno špecerijsko trgovino na Gorenjskem. Vendar pa bi morala biti cena v vseh trgovinah enaka podjetja. Oni — kot zadnji pri verigi dobaviteljev — pravijo, da so temu krivi različni razlogi, ki se težko ali pa sploh ne dajo odpraviti. Včasih bi se pa že dali, vendar se pri tem ne pokaže dovolj razumevanja. Naj bo karkoli, pri vsem tem trpi potrošnik. Lud je, ki so vsakodnevni obiskovalci naših trgovskih lokalov. ENAKA ARTHiLA — RAZLIČNA CENA Prav vsled tega sem se pred dnevi odpravil na dokaj nehvaležno pot po vsej Gorenjski. Obiskal sem vseh pet občin in si v vsaki izbral tri ali štiri trgovine. Tu sem si zabeležil cene posameznim artiklom. Da me boste pravilno razumeli, naj vam vso stvar malo bolje pojasnim. Najprej sem si zabeležil li dvajset artiklov ter njihove oznake. Kajti večkrat se dogodi, da sta si dva artikla zelo podobna. Enostavno mislimo, da sta enaka. V resnici pa se mogoče v malenkosti razlikujeta. Verjetno ste že v začetku ugotovili, da sem vam hotel odgovoriti na vprašanje, katero mesto na Gorenjskem je najcenejše. Zapisal vam bi rad samo razlike v cenah nekaterih predmetov v posameznih krajih na Gorenjskem. Nekje so manjše, mogoče za deset ali dvajset dinarjev, včasih pa za sto, dvesto dinarjev. Ne malo pa sem bi presenečen pri predmetih, kjer je bila razlika v ceni artikla, ki ga izdeluje ista tovarna, tudi za štiri tisoč dinarjev. Marsikdo bo mogoče pripomnil, da se je novinarju to samo tako zdelo! Ne! To, kar sem zapisal, drži! ŽALOSTNA UGOTOVITEV ZA GOSPODINJE Malo je gospodinj, ki ne bi porabile vsaj nekaj jajc v tednu. Njihova cena pa je različna. Jajca »B« kategorije so na primer najcenejša v Kranju in sicer 35 dinarjev, najdražja pa v Radovljici, Skofji Loki in na Jesenicah. Zanimivo je to, da jih lahko dobite na Jesenicah po 35 ali 38 dinarjev, seveda iste kvalitete. Nihče mi menda ne bo očital, če sem vprašal za ceno »starčka.« Najcenejše je v Skofji Loki, kjer je 280 dinarjev. V Radovljici pa je v trgovini 310, v prizidku pa je bife, v katerem je po 400 dinarjev. In zdaj zopet nekaj za naše gospodinje. Zavitek »div-ke« ali »proje« je najcenejši v Kranju in najdražji v Skofji Loki. V prvem kraju so mu zapisali ceno za kilogram 332 in v dragem 392 dinarjev, dočim je v Kranju kar 565 dinarjev. Pol kilograma pakiranega medu je v Kranju 360 din, v Tržiču in v Skofji Loki pa 400 dinarjev. Priznati si moramo, da pojemo Gorenjci mnogo »pečen ic«. Pri tem pa potrebujemo tudi kislo zelje. Jeseničani jedo najcenejše in najdražje kislo zelje in sicer ga plačujejo po sto, odnosno stodeset dinarjev za kilogram. Za vinski kis odštejejo najmanj denarja Kranjčani in največ Jeseničani. Razlika v ceni je deset dinarjev. Se malo pa bodo prazniki. Kranjci« in seveda tudi drugi za take priložnosti kaj radi pripravijo »potice« in podobna peciva. Pri tem pa so orehi in rozine skoraj obvezen artikel. Povprašal sem tudi za njihovo ceno. Orehova jedrca so najcenejša in istočasno tudi najdražja v Kranju. V eni trgovini so 1630 in v drugi 1500 dinarjev. Pri »egiptovskem rižu — gla-ziranem« tako ga imenujejo, je razlika v ceni za 40 dinarjev in sicer' je najdražji v Skofji Loki — 270 din, drugod je pa po 230 dinarjev. Od prehrambenih artiklov "sem si izbral še jedilno olje in sicer olje ki ga vam natoči jo v steklenico. Kar štiristo dinarjev morate odšteti v Tržiču in 55 dinarjev manj v Radovljici. Razlika pri ceni kranjske klobase je za 40 dinarjev. V Kranju je 190 in v radovljiškem bifeju — pri prodajalni — 230 dinarjev. Cene klobas v mesarijah nisem upošteval, ker so »direktno« izdelovalci tega artikla. RAZLIKE V TISOČAKIH Poleg prehrambenih artiklov sem zapisal tudi cene nekaterih tekstilnih in elektrotehničnih predmetov. Tu pa so še večje razlike v cenah. Za primer vzemimo prešito odejo, ki je polnjena z belo vato in ima z ene strani »ža- kart« svilo, z druge pa »klot«. Cena v Kranju je za 210 dinarjev večja kot pa v Radovljici. Kljub temu, da je trenerka namenjena predvsem športnikom, jo kaj radi oblečemo tudi nešportniki«. Njena cena je v Kranju pet tisočakov, v Tržiču pa je v prvi poslovalnici za 520, v drugi pa za 515 dinarjev dražja kot v Kranju. Nežnejši spol je pričel v zadnjih letih za zimski čas precej kupovati nogavice »Ho-la-hop«. Tudi njim ni priza-nešeno«. Najceneje jih lahko kupijo v Radovljici in sicer za 1580 dinarjev, največ pa morajo odšteti tiste, ki jih kupijo v Tržiču — 1870 dinarjev. Kdor kupuje RR televizorje —i navadne, mora plačati v Radovljici 170 tisoč dinarjev, v Skofji Loki pa kar 174 tisočakov. Kdor pa kupuje televizijski aparat RR-avtomatik pa ga bo kupil najceneje v Radovljici in najdražje v Skofji Loki, kjer bo plačal 4300 dinarjev več. Cena 100 W žarnice je v Tržiču 185, v Kranju in Radovljici pa 170 dinarjev. Ravno tako je najcenejša 60 W žarnica v Kranju in najdražja v Tržiču. Hladilnik »HIMO 130« velja v Kranju 131.000 dinarjev, v Skofji Loki pa 133.500 dinarjev. Malokatera gorenjska hiša nima radioaparata. Ce ga v eni ni, sta pa v drugi dva ali pa celo več. Prodajna cena pa je najvišja v Skofji Loki — 34.450 dinarjev. Kar lepa razlika. ALI NE GRE BREZ RAZLIK? Da bi izračunavali, katero mesto je najcenejše in najdražje, to prepuščam vam, dragi bralci. Samo na neko stvar bi vas rad še preje opozoril. Morda so te cene, ki sem jih napisal v posameznih krajih še višje ali nižje. Ker, če bi hotel v vseh prodajalnah povprašati po _vseh cenah, potem imam dela za najmanj dva meseca. Vendar pa potrošnik ne bi smel občutiti teh razlik. Kajti »draginske«dodatke — -sorazmerno proti višini plače — imao vsi enake. Ni vseeno, če moram plačati za olje 55 dinarjev več ali manj in vzemimo za televizijski aparat 4300 dinarjev več!! JAKOV JOŠK Ka] se je zgodilo z BABY JANE Joan Cravvford je skupno z Bette Daviš ustvarila film, ob katerem je gledalce presenetila čudovita igra. Joan igra pohabljeno igralko, ki jo sestra (Bette Daviš) muči s stalnimi presenečenji groze in v svojem bolestnem ljubosumju in želji po ponovnem uspehu stori vse, brez premisleka in dobršno mero sadizma GLAVNI VLOGI: BETTE DAVIŠ, JANE CRAVVFORD TO JE FILM GROZE .. Film »Kaj se je zgodilo z Babv Jane« je vsekakor eden izmed najboljših thrillerjev narejenih v zadnjih letih v Ameriki, seveda če odštejemo Hitchcocka in njegove filme. Leta 1963 je zastopal ZDA na festivalu v Cannesu, kjer je bil deležen velike pozornosti, predvsem zaradi odlične igre. Film obravnava za to zvrst povsem nenavadno temo, in sicer se poglablja v odnose med dvema, po značaju popolnoma različnima ženskama, v odnose dveh popolnih ekstremov, ki pa sta prisiljeni živeti skupaj. Zgodba je povsem preprosta. Baby Jane je bila v svojih otroških letih fenomen svojega časa, najbolj priljubljena deklica pevka v velikem mestu. Svojo sestro je že v teh letih prezirala, zato ker ni bila tako uspešna kot ona. ker ni bila tako lepa in zato, ker jo je jezila materina skrb za plašno dekletce. Potem je prišel film. B^bv Jane je poizkusila. Ni uspela. Merrith pa je. Bila je boljša. Pričelo se je sovraštvo. Jane je svoji sestri zamerila njen uspeh, očitala ji je svoj propad in pričela na veliko piti. V neki noči se je, ko sta se vračali domov, pripetila prometna nesreča. Merrith je ostala pohabljena. Njena kariera pa je bila končana. Postala je popolnoma odvisna od sestre Jane. In ta se je počasi spremenila v kronično pijanko. Tu se pravzaprav prične film, ki skoraj v ničemer ne spominja na podobne stvaritve. Iz svojega okvira napete kriminalke (bolje thrillerja) se spremeni v globoko duševno tragedijo obeh žensk. Jane si v svojih halucinacijah domišlja, da mora vsekakor zopet ki bodo na sporedu — TOKRAT ZA NAJMLAJŠE: PERTER PAN je znana celovečerna risanka VValt Disneva. Pogum in iznajdljivost glavnega junaka bosta, tako kot že mnogokrat, navdušila mladega gledalca. Film priporočamo vsem mladim; tistim pa, ki so že prebredli otroška leta, pa bo prijetno razvedrilo. MALI PROTI VELIKIM je ena izmed mnogih vedrih zgodbic, ki jih je Disnev ujel na filmski trak in v njej nastopata maček TOM in pogumna miš JERRY. ZDRAVO PRIJATELJI je prav tako zanimiv drobec v ustvarjanju na področju risanega filma, prijazna zgodbica in stari znanci — to so njegove glavne kvalitete. BURATONOVE DOGODIVŠČINE je nepozabna zgodba o bistri, nagajivi lutki — Ostržku, ki pobegne od doma in doživi nešteto prigod. Že dolgo tega je izšla knjiga — OSTRŽEK, ki je priietno čtivo za vse še danes. SNEGULJČICA, ČRNI PRINC IN 7 ŠKRATOV nima s Sneguljčico iz pravljice dosti zveze. Je italijanske proizvodnje in je temu primerna tudi kvaliteta. Film je neduhovit in s svojo nasilno skonstruirano zgodbo učinkuje kot slab plagiat. Tak ne dela časti novoletnemu sporedu za najmlajše, ker zanje ni dobro vsako skrpucalo. TOBY TAYLOR je že bil na sporedu, vendar se prisrčna zgodba o malem dečku, ki pobegne s cirkusom, lepo sklada z ostalim sporedom, ZA KATEREGA LAHKO TRDIMO, DA JE RES LEPO DARILO NAJMLAJŠIM OB NOVEM LETU uspeti. Tu sredstva za dosego tega cilja niso važna, tako da se spremeni dotlej nemi boj v odkrito maltretiranje, v mučenje v najbolj strahotni obliki. Jane si želi občudovalca, želi si nastopov in njena zmedena duševnost ji narekuje uboj ali karkoli, samo da ji kakšna stvar ne bi preprečila tega. Strahotni prizor, v katerem pušča Jane svojo pohabljeno sestro na smrt izmučeno, na obali in odhaja po sladoled, je eden tistih čudovitih stvaritev, ki jih lahko ustvari le resničen umetnik. In to gotovo je. OBE STA NENADKRILJIVI... V izredno zahtevnih vlogah sta se srečali, tokrat prvič, dve resnično močni in veliki igralki. V pričetku so se srečanja bali, ker nihče ni vedel, kako se bosta ujeli in razumeli. Odveč. Nastal je igralski par, ki ga ni mogoče prekositi. Bette Daviš je s svojo igro prekosila vse, do tedaj ustvarjene like. Scarlet O'Hara je čudovit lik, vendar je bled proti Babv Jane, ob tej patološki razburkanosti je kakor skromen začetek zla. V vlogi ostarele, bolestno zanesene starke je Bette pokazala resnično moč, vso polnost svojega ustvarjanja. Kdo pa bi sploh še mogel upodobiti vse trenutke nekega življenja na tak dokončen, za gledalca do kraja prepričljiv način kot je to storila Bette. Prav tako močna v vlogi pohabljene Merrith pa je tudi Cravvfordova, ki nosi v sebi vso plemenitost ranjenca in smrtni strah pred demonom, ki jo preganja, ki ji grozi s smrtjo, da bi si zagotovil molčečnost. Ta tudi skrbi zanjo, ima jo popolnoma v oblasti, tako da izhoda ni. Tako do kraja izdelanega strahu še nisem videl, ker ga do danes ni bilo. Obe igralki sta ustvarili resnično umetnino pri upodobitvi likov, in z njuno igro tudi film največ pridobi. KAJ POREČE GLEDALEC ... Ob raznih filmih »groze« se dostikrat pojavlja vprašanje: Zakaj sploh taki filmi? Odgovor dajejo gledalci, ki ljubijo akcijo, ne glede na jakost njenega učinkovanja, ki tudi v najsadi-stičnejših delih filma uživajo, kot so pred stoletji uživali patriciji ob borbah gladiatorjev. To vleče. Tako se v zadnjem času vse bolj pojavljajo filmi, ki povezujejo seks z grozljivostjo — proizvajajo jih predvsem v Angliji. Vendar BABY JANE vkljub svoji strahotnosti ne učin- kuje tako, dvigne se na stopnjo, ko je strah nujen in nelagodje neizogiono. BABY JANE nima namena biti thriller, kakor so Ptiči ali Psvho (Hitchcock), marveč uporablja režiser ta okvir za globlji, intenzivnejši gledalčev prodor v dogajanje v obeh junakinjah. S svojimi prijemi gledalca »napne«, ga usmeri v tisto dogajanje, ki je najpomembnejše — prisili ga, da se vključi v tok dogajanja, da se dvigne iz uniformiranosti v individualno doživljanje. IN NA KONCU... Ko pride »Kaj se je zgodilo z Baby Jane« vam priporočam (velja predvsem za starše), da se zavedate, da je to film za odrasle, zrele ljudi. Otrokom obiska nikar ne dovolite, saj jih bi film premočno šokiral, tako da se posledic dolgo časa ne bi mogli otresti. Ogledajo naj si ga ljudje, ki imajo močne živce in predvsem veliko, veliko razumevanja za probleme soljudi. To vsekakor ni film za zabavo. Ako je kaj, potem je poglobljena analiza dveh duševnosti. In tak dobi svojo polnost in svojo moč. Jože Pogačnik Preprosto neverjetna je Igra, ki jo je pokazala Bette Daviš v »Kaj se je zgodilo z Baby Jane?«. S svojo vlogo sadistične in skrajno neuravnovešene ženske je ustvarila pretresljiv lik propadle slave, ki gledalca preseneti in prepriča »Mislili ste, da je prišel zato, ker vas je hotel obiskati in sprejeti vaše čestitke k svojemu napredovanju?« je pripomnil Meister. »Povsem opravičljiva zmota! Ljuba moja, če stvar natančno premislite, boste prišli na to, da mora detektiv vedno trditi, da počne nekaj drugega kot dela v resnici. Ce boste prijeli Wemburyja zaradi tega varanja, bo seveda postal nejevoljen in bo tajil.« Nekolko je pomislila, potem pa je rekla: »Ne verjamem tega! Alan mi je dejal, da ni nikoli spravljal Johnnvja v zvezo s tatvino, dokler ni prejel anonimnega pisma« »Tako? — Pazite!« je posvaril Meister. Alan je stopil iz sodne dvorane in se jima približal. »Trajalo bo morda še deset minut,« je poročal in preden je mogel Meister Mary posvariti, je rekla: »Alan ali je res, da ste Johnnvja „ že dolgo opazovali?« »Mislite v zvezi s to zadevo? Ne, ničesar nisem vedel o tem. Johnnvja nisem sumil, dokler nisem prejel pisma od nekoga, ki je bil o tatvini natančno poučen.« Njegove oči so se uprle v Meistra. »Toda ko ste prišli v Lenley-Court... »Ljuba moja, čemu zastavljate taka vprašanja, ki ga morajo spraviti v zadrego?« »To me nikakor ne spravlja v zadrego!« je odvrnil Alan kratko. »V Lenley-Court sem prišel samo zato, da bi obiskal Miss Lenley in ji sporočil svoje napredovanje. Saj menda nočete namigovati, da je bil moj obisk v kakršnikoli zvezi s tatvino?« Maurice je zmignil z rameni. »Najbrž sem vas počastil, ne da bi to zaslužili,« je dejal in hotel vso stvar obrniti na šalji- izbirate. Toda rad bi vam pomagal, Mary! Dve ali tri stvari so, o katerih bi rad govoril z vami, kakor hitro bo ta zadeva za nami. Sami ne morete več ostati v Malpas Mansions.« »To se pravi, da bo Johnny pač moral v ječo?« je vprašala. »Johrmy bo moral v ječo,« je odvrnil Meister brezobzirno, »to morate pač sami uvideti. In sicer bo dobil najmanj sedem let, tudi s to možnostjo morate računati. Kot sem že dejal, ne morete sami stanovati tam ...« »Nikjer drugje ne morem stanovati kot v Malpas Mansions,« je odvrnila. Odločnega tona v njenem glasu se ni dalo razumeti napačno. »Vem, da mi dobro hočete, Maurice, toda so stvari, ki jih ne^ morem storiti. Če me hočete še nadalje obdržati v službi, bom rada delala za vas. Mislim, da nimam dovolj izkušenj, da bi lahko delala za koga drugega in prepričana sem tudi, da mi noben drug delodajalec ne bi plačeval toliko, kolikor ste mi ponudili vi. Toda ostala bom v Malpas Mansions, dokler se ne vrne Johnny« V tem trenutku so se odprla vrata in pojavil se je Wembury ter pohitel k njej. »No?« je vprašala. »Tn leta ječe!« je dejal. »Sodnik je vprašal, če je sicer še kaj znanega o njem in še enkrat sem bil zaslišan kot priča in sem povedal vse, kar sem vedel. »In kaj ste vedeli?« je vprašal Meister. Planil je pokonci in stal zdaj pred detektivom. »Vem, da je bil dostojen človek, ki ga je pokvarilo občevanje z zločinci,« je rekel Wem-bury in zasikal vsako besedo posebej skozi zobe. »Nekega dne bom pograbil moža, ki je uničil je imel na sebi nekaj deškega. »Saj seveda nisem mislila, da je res tako,« je nadaljevala, »toda res niste bili posebno ljubeznivi, saj ste se me izogibali kot kuge.« »Mislil sem le, da to zahteva obzirnost,« je skesano pripomnil in je takoj nato prešel na obžalovanja vredne dogodke. »Ali ste kaj slišali o Johnnvju?« Prikimala je. »Kaže, da se kar dobro počuti in že dela načrte za bodočnost,« je dejala in nato pristavila: »Ali me ne bi hoteli v sredo peljati kam na čaj? — Ob sredah prej zaključim v pisarni.« Presrečen se je Alan vračal v svoj urad. Tako dobre volje je bil, da je dr. Lomond, ki je za pisalno mizo sestavljal poročilo o pijanem motoristu, začudeno pogledal prek svojih očal in ga podražil na svoj šaljiv način. »Ste podedovali?« »Vse nekaj lepšega!« je smeje odvrnil Alan, »otresel sem se zelo hudega strašila!« »Z drugimi besedami, sprli ste se bili z dekletom in se zdaj spet pobotali.« Doktor Lomond je imel čudovito lastnost, da se je znal neverjetno uživeti v misli svojih poslušalcev. »Nočem sicer trditi, da zakon za moža ni prida, toda za policijskega uradnika je vsekakor spojen s prenckatero nevarnostjo.« »Saj niti ne mislim na to, da bi se oženil,« se je smejal Alan. »Potem se moram čuditi, da vas ni sram,« je menil zdravnik, stopil h kaminu in otresel pepel s cigarete. »Saj morate biti vi tudi zadovoljni, ali ne?« je menil Alan. Polkovnik VValford mi je povedal, da vam je poslal zahvalo za vaš uspešen trud v zadevi Prideauxa.« 15 Car vo plat. »Kot pravniku mi niso znana tajinstvena pisma, ki j;h menda prejema policija in ki krije gibanje svojih vohunov, ki se pač imenujejo »denuncianti policije«. »Torej vam je pomen besede »denuncirati« znan, Mr. Meister?« je vprašal Alan. »Pri pismu, ki je izdalo Lenleva je bil tajinstven same pisec. Pismo pa je bilo spisano na pisalnem papirju za stroj Swinley Bond Št. 14.« Zapazil je, kako je Meister ostrmel. »Povpraševal sem po trgovinah s pisalnimi potrebščinami v Deptfordu in izvedel, da te vrste papirja v tej mestni četrti sploh ne prodajajo. Kupite ga lahko samo v papirnici v Chan-cery-Lane, ki zalaga z njim pisarne kazenskih zagovornikov in si je edino ona priborila pravico do prodaje te vrste papirja. Pripovedujem vam to samo zaradi tega, da se vam ne bo treba truditi, če bi si ga hoteli nabaviti.« Pozdravil je in odšel. »Kaj pa misli?« je vprašalo dekle nekoliko zaskrbljeno. »Kdo pa naj ve, kaj misli tak policijski uradnik,« je odvrnil Meister in se po sili nasmejal. Zamišljeno je sedela dolgo časa, ne da bi spregovorila besedo. »MisTTm, da je Johonyja... da ga je nekd» izdal...« »Nekdo, ki menda ne živi v Deptfordu,« jo je naglo prekinil Meister. »Na vašem mestu, ljuba moja, jaz ne bi prav posebno veroval tem pripovedkam. Bilo bi tudi prav, če se v prihodnje ne bi več zelo pogosto srečavali z VVem-buryjem.« »Zakaj pa ne?« ga je vprašala in ga mirno gledala. »Iz več razlogov,« je odvrnil Maurice počasi. »Prvič imam klieate, ki bi jim morebiti ne bilo prav, da je moja tajnica prijateljica policijskega uradnika. »Seveda,« je naglo pristavil, ko se je za hip ujel s pogledom deklice, »vam nikakor nočem predpisovati, kakšne prijatelje naj si Johna Lenleya, in ga bom spravil pred sodišče.« .Nato je pokazal na vrata v sodno dvorano. »In ko bom potem izpovedoval kot priča, ne bom zagovarjal obtoženca, temveč bom sodniku povedal zgodbo, ki bo spravila moža, kateri je izdal Johnnvja Lenleya v ječo, da se iz nje ne bo več rešil.« Za Mauricea Meistra je bil čarovnik mrtev. Mislil je, da so vse trditve o vrnitvi Čarovnika v London neumna šala ali bedaste pripovedke tiste vrste, ki utegnejo vplivati na razpoloženje zločincev. Po Johnnvjevi obsodbi je bil tri mesece tako zaposlen, da je komaj našel čas za razmišljanje o prikritih namigovanjih, ki so mu jih prinašali na uho njegovi dvomljivi kbenti. Scotland Yard, ki je ukrepal samo pri popolnoma zanesljivih poročilih, ni ukrenil ničesar, da bi ga posvaril in to je bilo tisto, kar ga je pri vsej zadevi še najbolj pomirjalo. Mary je redno opravljala svojo službo in iz pisarniškega okraska se je kmalu razvila v zelo uporabno stenotipistko. Dostikrat je razmišljala o tem, ali ne bi nasproti Meistru ravnala pravilneje, če bi mu povedala vse o svojem pogovoru s Coro Ann Miltonovo. Ker pa ni nihče nikoli več omenil imena Čarovnika, se ji je zdelo bolj pametno, če tudi ona molči. čeprav se z Alanom nikoli nd nameravala povsem razstati, ga je zadnje čase vendarle srečavala zelo poredko. Dvakrat ga je srečala na cesti, toda zdelo se ji je, da bi se ji rad izognil. Najprej jo je to užalilo, potem pa je uvidela, da mora pripisati to le njegovi prirojeni tenkočutnosti. Nekega dne ga je zagledala v High Street in preden se ji jc mogel izogniti, ga je nagovorila. »Alan, zelo ste neljubeznivi, mu je očitala in nagajivo pristavila: »Ljudje mislijo, da me nočete več poznati zaradi mojega dvomljivega sorodstva.« Najprej ga je oblila rdečica, nato pa je pre-bledel, tako da ji je bilo žal svojih besed. Alan Stari mož je zmajal z glavo: »Fant moj, na svoje delo nisem ponosen! Toda morilci, ki morijo s strupom, se mi gnusi jo in Prideaux je bil najhladnokrvnejši zastrupljevalec, kar sem jih poznal. Čuden mož s svojevrstno črepi-njo. Ali ste že kdaj opazovali črepinjo zastrup-ljevalcev? Zadna njena stran je posebno izbočena.« Medtem ko je še govoril, je stopil v sobo čokat, slabo oblečen mož. Na vsa usta se je režal, ko je stopil k seržantovi mizi in se vedel povsem brez zadrege, tako kot se obnaša človek, ki je vajen take okolice. Ko je položH na mizo odpustnico, je s prijaznim kimanjem pozdravil seržana. »Hackitt!« je dejal Wembury. »Pa res nisem vedeL da so vas odpustili!« Stresel je odpuščenemu kaznjencu roko in Sam Hackitt se je režal še bolj široko. »V ponedeljek so me odpustili,« je razlagal. »Meister ima zaposlitev zame.« »Kaj, Sam, pravne prakse se nameravate lotiti?« Hackitt se je očividno izvrstno zabaval. »Eh, kje neki! Čevlje mu bom snažil! To je sicer za možaka mojih sposobnosti kaj nizko delo, Mr. Wembury, toda kaj se hoče, ko je pa policija človeku kar naprej za petami.« »Policija ni nikomur za petami!« se je smehljal Alan. »To si oskrbite vi tiči sami!« Tak, Meistrov osebni sluga boste postali? Želim vam mnogo sreče!« Hackitt si je zamišljen drgnil neobrito brado. »Kot čujem, so Johnnyja Lenlcya »zasuli«. To je pa res smola!« »Ali ga poznate,« je vprašal Alan. »Eh, ne morem reči ravno, da ga poznam. Nekoč sem bil na deželi, da bi ga obiskal, tedaj, ko je še nekaj pomenil. Vsekakor sem že vedel, da je naše sorte obrtnik, kajti nekdo je zanj in zame izdelal nekakšen načrt za neko stvar.« RADIJSKI SPORED ČETRTEK — 31. decembra coski film AFERA NINE B 31. decembra ital. barvni - ob 16., 18. in 20. uri CS film SIGFRID in nem. 8.05 Jutranji zabavni zvoki 30. decembra barv. risani barv film PRI ČRNEM KO-— 8.55 Radijska šola za višjo film BURATONOVE PUSTO- NJIČKU ob 20. uri VELJA OD 26. DECEMBRA 1964 DO 1. JANUARJA 1965 stopnjo — 9.25 Poslednje LOVŠČINE ob 8. uri, anier. Poročila poslušajte vsak dan ob 5.15, 6., 7., 8., 10.. 12., 13., sanje starega hrasta — 9.45 barv. CS film TARZANOVA Trboje 15., 17„ 22., 23. in 24. uri ter radijski dnevnik ob 1930. Ob Pihalna godba Ljudske mili- BORBA ZA ŽIVLJENJE ob 26. decembra amer. barv. nedeljah pa ob 6.05, 7., 9., 12-, 13., 15., 17, 22^ 23. in 24. uri ce — 10.15 Novoletni glasbe- 16., 18. in 20. uri fi]m PETER PAN ob 11. uri ter radijski dnevnik ob 19JO. ni sejem — 11.00 Nimaš 31. decembra amer. barv. prednosti — 12.05 Naše zna- CS film TARZANOVA BOR- Voklo SOBOTA — 26. decembra križanka — 18.00 Aktualnosti ne novoletne jedi — 12.30 Z BA ZA ŽIVLJENJE ob 16., 9, , , . -1- doma in v svetu — 18.15 valčkom in polko v Silve- 18. in 20. uri fii prS paij^k u • 8.05 Pojeta mariborski žen- Znane melodije, znane po- strovo — 13.30 Z melodijami 31. decembra amer. barvni rtlEK rAJN OD 14-un ski kvintet in moški vokalni pevke — 18.45 Pota sodobne čez hrib in dol — 14.05 Iz fjlm TARZANOVA BORBA Šenčur kvartet iz Ljubljane — 825 medicine — 19.05 Glasbene repertoarja slovenskih oper- ZA ŽIVLJENJE ob 16. in 18. 26. decembra amer barv. V tričetrtinskem taktu z ve- razglednice — 20.00 Zvočni nih pevcev — 14.35 Naši po- uri, amer barv CS film PO film PETER PAN ob' 17. uri hkuni zabavnimi orkestri — razgledi — 20.45 Godalni slušalci čestitajo in pozdrav- SLEDOVIH BRODOLOMCA jvaki0 8.55 Radijska šola za nižjo kvartet iz Kblna — 22.10 S Ijajo — 15.15 Popoldne z I. del in španski barvni film 2 , • ,-,,- . G asbem seiem — 12.03 Ka- . . .- tilm ZDRAVO PRIJAIhLJI hctcd r>w- ^ n Gremo v kino - 17.35-Pesmi kmečka univ£rza _ jutru --7.h' Nojotetno ju- pb oy fdm PETER PAN ob 17. un m plesi jugosjovansk:h na- U1- y Ietu mnogo £0 Z £ VeSte KOLETINA BURSAČ ob 16. Gorje rodov - 18.00 Aktualnost, _ ,2J0 j koncertov vem letu - 8J5 Vesefe amer dr. 27. decembra jugosl CS doma in v svetu - 18.1a Iz- . simfomi - 13.30 Lene me- Pe.s™ za V^S?I5°*IZ|- JERRVJA ČAROBNI NAPOJ Rim DESANT NA DRVAR lozbeno okno — 18.43 S , • 1 »„v Misamska radijska igra — ™ „u 1: ;„ 1fi , • knjižnega tr2a - 19.05 Glas- ?n-%^--v 3 *Z 10.00 Mladinska orkestralna ob 20. uri ob b. in 18. un kJw! 5. ii- Cm 14.0a Radijska šola za višjo . . .n 90 v.,..lptni 28 dec. ital. film SNc- £L ? t ,Tm? stopnji - 14.35 Pet nrnut fIasDa , ~ J^LJiZSSL GULJCICA, ČRNI PRINC IN Podbrezje Modrosi.ni zeb — 21.00 Za- • ,-,n v koncert Slovenskega o.mpo- MALI PROTI VEU- KIM ob l" 0 uri vor s poslušalci -8.00 Mladin- narodn;h križnotjih - 19.05 slusalcem - 17.03 Listi u KIM ob 10. uri, amer. ban'. °b 1630 Un ska radij igra - 8.51 Iz al- GJasbette razelednice - 20.00 javnega ^e^» fi]m TOBY TAYLOR ob predoslie buma skladb za otroke - ya;; ll!T1P,vki mU7xiraio - RTY LlublJana ^"f^ 14.30, franc. ban-. CS film Tq 7 \ 9.05 Naši poslušalci čestita- 2Q20 R~dijska igra - 2137 di>sf " fi°r.^;Cept BALET PARIZA ob 16., 18. J- ™£?l»nn\%ih?£?l jo in pozdravljajo — I. — ^-nadni vefler — T>. 10 Za- za Rcss:n;ievo menuro — . 2Q m film MALI PROTI VELIKIM 10.00 še pomnite, tovariši - bavni „oK - 2? 05 Nočni gasbene razglednice - 3Q> decembra am£r ban,ni ob 13.30 10.30 Posnetki partizanskega koncert z deli jugosiovanskih 2Q™^% novoletni ^sestanek f. J0BY TAYLOR ob 10. ^ zbora Srečka Kosovela - skladate!jev ' ~ 21.00 Rimska noc: - u te- & ]430 urj premiera franc Gonče 10.40 Nedeljska reportaža — rarna ooaaja — *iju m™- fi]ma ŽALOSTNO srce ob 29.-^decembra amer. barv. 12.05 Naši poslušalci čestita- SPEDA - 30. decembra u^Va"1?^-^ 05 Nočm 16' 1S"in 20. pri film MALI PROTI VEUKIM jo in pozdravljajo — II.---me ™ P^s — IVO-ni 31. decembra amer. barvni °b 16. un 13.30 Za našo vas — 1330 8-05 Glasbena matineja — akorai ri<;ani f51m MALI PROTI Pred domačo hišo — 14.00 8.55 Pisan svet pravljic in _- VELIKIM ob 10. in 14.30 uri, Preddvor Danes popoldne — 16.00 Hu- zeodb — 9.10 Komorni zbor ———————— fr^nc^jj barvni film BALET 30. decembra amer. banmi moreska tega tedna — 17.05 RTV Ljubljana poje skladbe PARIZA ob 16. uri, premiera film MALI PROTI VELIKIM Majhen operni koncert — rusKih romantikov — 9.25 TT T TVT f\ franc. ban', fiima GROF ob 10. uri 17.30 Radijska igra — 18.40 Domači pele mele — 9.45 j\ X IN V./ MONTE CRISTO ob 21. uri Sj Pri kaminu — 19.05 Glasbe- nva solista — 10.15 Melodije - dvojni program Jezersko ne razglednice - 20.00 Naš za razvedrilo - 10.45 človek ^FNITFTi 30. decembra amer. barv. nedeljski sestanek — 21.30 in zdravje — 10.55 Glasbena KranJ »CENTER« Stražišče »SVOBODA« fpm MALI PROTI VELIKIM Iz ««««^« stofe^cae^ j^aign - 11:00 Nimaš pred, 26. decembra barv. risani 26 decembra iutr^ovan- » uri 22!° ¥e1n^za lah.ko "osti - 12.05 Kmetijski na- Blm BUROTONOVE DOGO- s k: f i' m NIKOL E TIN \' B^U R- noc - 23.03 Ostercev večer sveti _ 12.15 v Novem letu TjIVŠČINE ob 10. uri popol- SAC ^ 20 uri Trstenik DftVcni;iTi:P ,B . mnogo sreče - 12 30 Dvo- dne, amer. barv. film DR. " 27. decembra amer. barvni 30. decembra amer. barv. PONEDELJEK - 28. dec. spevi ljubezni - 13.30 Vedre jERRYJA ČAROBNI NAPOJ risani fi]m ZDRAV0 PRIJA- film MALI PROTI VELIKIM o rt- j .. .. : f m2lo1d4,A? T51Te5..>iovjm ,letom ob IS. uri, premiera franc. TELJI ob 10.uri, SNEGULJ- ob 16. uri 8.03 Jutranji divertimento — 14.03 Radijska soia za barv. fiima BALET PARIZA čica crni primc IN 7 r 8,55 om mlaf„.radovedne- ?rcdni° stoPni° -. 14.35 Kaj ob 22. uri SKRATOV^ob 15., 17. urL ju- Žirovnica t^^-^^JLZ-^^^^^^i 27. decembra jug. nemški goslovanski fi!m NIKOLE- 26. decembra jugosl. film 'aJvžT^ m-lJl SP^ZUSL TJ*?, barv^ CS film ZAKLAD V TINA BURSAČ ob 19. uri IZ OČI V OČI decenrora franc. barvni 27. decembra jugosl barv. BALET PARIZA ob CS film POT OKOLI SVETA «T« - "ft2W Predn°- i^05;1 ' ? ,S,00 SS*« fllm RIMSKE DE- CertđJ. »KRVAVEC. ^^^"L«, ban, sti — 12.03 Kmetijski nasve- Aktualnosti doma m v svetu VTrc u 1? 17 ;„ iq ,ir; decembra jugosl. barv. ti — 12.15 Iz slovenskih po- — 18.10 Iz fonoteke radia WLt' ob 1/,m ™UTl 26. decembra jug. nemški VV film POT OKOLI SVETA krajin — 12.30 Domače in Koner — 18.45 Naš razgovor 28. decembra risanke BU- film ZAKLAD V SREBR- 27. decembra jugosl. film tuje virtuoznosti — 13.30 _ 19.05 Glasbene ra^ledaice PATONOVE PUSTOLOVŠČI- \-£M JEZERU ob 21. uri IZ OČI V OČI Čestitajo vam za Novo leto — 20 00 Poje zbor Robert NE ob 1033 in 12.30, angle- 27. decembra jug. nemški ' - 14.05 Pol ure s francoskimi Shav — 2020 Dvajset minut ški ban-. CS film OBRAČUN barv cs mm ZAKLAD V Koroška Bela opernimi pevci — 14.35 Naši s pisanim orkestrom RTV TIHOTAPCEV ob 16., 18. in ^REBRNEM JEZERU ob 26. decembra amer. banni poslušalci čestitajo in po- Ljubljana — 22.10 Godala in 20. uri 17. in 19. uri film DOŽIVLJAJI LEDA zdravijajo — 15.30 Tisoč pi- zabavni zbori — 23 05 Lite- 29. decembra barv. risani 28. decembra amer barvni 27. decembra amer. barv. sanih taktov — 16.00 Vsak rami nokturno — 23.15 Jazz fiim BURATONOVE PUSTO- film TOBY TAYLOR ob 11. CS film VPRAŠAJTE KATE- dan za vas — 17.05 Glasbena s plošč LOVŠČINE ob 10. uri, fran- in 13. uri ROKOLI Na sliki: Ob tej priložnosti je znani londonski časopis objavil sliko golobov, ki so (od leve proti desni) last angleške kraljice, predsednika Tita in princa Bernharda 3\ Pred kratkim je bil v Londonu tradicionalni golobji šampionat. Med šestimi tujimi državami, ki so bile nanj povabljene, je bila tudi Jugoslavija, ker se je njena go-lobja ekipa na zadnji golobji olimpijadi izredno dobro uvrstila. Prireditelji so si šteli v prav posebno čast, da je za šampionat dal na voljo svoje golobe z Brda tudi predsednik Tito. Med 40 jugoslovanskimi golobi so bili štirje njegovi. Preostali so bili last gojiteljev, včlanjenih v klube v Šk. Loki, Ljubljani, Zagrebu, največ pa iz Kranja. Tako kot ostale sodelujoče ekipe je tudi naša 20 golobov poklonila prirediteljem. Za šampionat je namreč značilno, da sodelujoči poklonijo polovico golobov, ki jih potem prodajo, izkupiček pa namenijo v korist socialno šibkih otrok Anglije. Na šampionatu je sodelovalo 5000 golobov, od tega 120 v mednarodnem razredu, v katerem so se naši golobje dostojno uvrstili na 4., 7., 11. in 12. mesto. lobi v Londonu |§ SILOS ZA VSO DEŽELO V Luxemburgu so.postavili en sam žitni silos za H vso deželo. V osmih oddelkih ima uskladiščenih 30.000 H ton žita. Vse delo je avtomatizirano — stroje poganja II okrog 400 elektromotorjev. Naprava uskladišči 60 ton H žita v eni uri, ga pri tem stehta, prebere, posuši ali H ovlaži na točno določen odstotek vlage in izda vsakemu M dobavitelju potrdilo z vsemi podatki. H Pri gradnji in dobavi opreme so sodelovale firme H iz Danske, švedske in Zahodne Nemčije. j ALUMINIJ V OBLIKI PENASTE GUME = Na Češkem so izdelali novo obliko aluminija, ki JU spominja na penasto gumo in ima tudi podobne lastiš nosti. Kljub temu je material želo odporen proti to-jI plot i. Tališče je mnogo višje kot je to pri običajnih H lahkih kovinah, zato ima snov sijajne perspektive peli sebno v astronavtiki. I TUDI PROIZVGDNJA OPEKE AVTOMATIZIRANA Pred kratkim so montirali v bližini San Frančiška H avtomatizirano opekarno za proizvodnjo opeke iz be-3 tona. Proizvodnja poteka sedaj popolnoma avtomatič-1 no in bo dala v enem letu približno eno milijardo koli sov raznobarvne opeke. Ves postopek od mešanja cementa s peskom, prek i rezanja, polivanja s kovinskim oksidom, segrevanja, H barvanja, čiščenja posod itd. se odvija v strojih, kali tere povezujejo tekoči trakovi. Kapaciteta enega sa-= mega traku je 60 kosov opek v minuti. Televizija SOBOTA — 26. decembra Evrovizija 16.00 Ples na ledu — Garmisch — RTV Beograd 18.05 Glasbena od-oaja — RTV Ljubljana 1825 Napoved in TV obzornik — RTV Beograd 18.45 Ime in priimek — mladinska igra — RTV Ljubljana 1920 Vsako soboto, 19.45 Cik-cak — RTV Beograd 20.00 TV dnevnik — RTV Zagreb 20.30 Jazz scena RTV Ljubljana 20.40 S kamero po svetu — RTV Beograd 21.10 Medaljoni — miza za štiri — RTV Ljubljana 22.00 Dick Povvell vam predstavlja, 2250 TV obzor- Sfc ____LJ — NEDELJA — 27. decembra RTV Ljubljana 920 Gozdni čuvaji — RTV Beograd 10.00 Kmetijska oddaja, športno popoldne — RTV Ljubljana 18.00 Mladinski TV klub, 19.00 Svetnik — serijski film — RTV Beograd 20.00 TV dnevnik — RTV Zagreb 20.45 Serva Padrone — opera, 21.45 Najboljši športniki v letu 1964 — RTV Beograd 22.00 Poročila PONEDELJEK — 28. dec. RTV Ljubljana 11.00 TV v šoli, 1520 Ponovitev v šoli, 16.40 Ruščina na TV, 17.10 Angleščina na TV — RTV Beograd 17.40 Francozi pri vas doma, 18.10 Risanke — RTV Ljubljana 1825 Napoved in TV obzornik, 18.45 Domača nega bolnika — RTV Beograd 19.15 Tedenski športni pregled — RTV Ljubljana 19.45 Novoletne čestitke — RTV Beograd 20.00 TV dnevnik — RTV Ljubljana 20.30 Glasbeni kotiček — RTV Beograd 20.40 Buburuš — TV igra — RTV Ljubljana 21.40 Naš teleobjektiv, 21.55 TV obzornik SREDA — 30. decembra RTV Beograd 17.10 Učimo se angleščine — RTV Ljubljana 17.40 Tik-tak, 17.55 Pionirski TV studio, 18.25 Napoved in TV pregled, 18.45 Po Makedoniji, 19.00 Kaleidoskop — RTV Beograd 19.15 Glasba za vas — RTV Ljubljana 19.45 Cik-cak — RTV Beograd 20.00 TV dnevnik — RTV Zagreb 20.3C Lirika, 20.40 Mali jazz koncert, 21.05 Srečanje z Mino — RTV Ljubljana 21.30 Kulturna panorama, 22.00 TV obzornik ČETRTEK — 31. decembra RTV Zagreb 10.00 TV v šoli — RTV Beograd 11.00 Francozi pri vas doma — RTV Ljubljana 16.50 Cirkus — film — RTV Beograd 17.40 Na črko, na črko — RTV Ljubljana 18.25 Napoved in TV obzornik — RTV Beograd 18.45 Po Jugoslaviji — RTV Ljubljana 19.15 Glasbena porota, 19.45 Spored naših kinematografov — RTV Beograd 20.00 TV dnevnik — RTV Ljubljana 20.45 Narod- no zabavna glasba, 21.00 Srečno novo — RTV Zagreb 24.00 Glasbeni koktejl PETEK — 1. januarja RTV Ljubljana 11.00 Film za otroke — RTV Beograd 11.30 Risanke — Evrovizija 13.30 Smučarski skoki — Garmisch — RTV Zagreb 15.30 Šport v letu 1964 —; RTV Beograd 16.00 Glasbeni koktaji — RTV Ljubljana 1725 Mali princ — TV slikanica, 1825 Pokopani žulji — RTV Beograd 18.45 Rdeči signal — RTV Ljubljana 19.45 TV akcija — RTV Beograd 20.00 TV akcija — RTV Zagreb 2020 Filmski mozaik glasbe in zabave, 22.00 Narodna glasba — RTV Beograd 2220 Naročil« 91 ^^++/%+-