Med bolgarskimi učitelji. »Janez, saj ne boš prišel živ nazaj,« tako mi je rekel prjatelj ob mojem odhodu v Bdl* garijo. Smejal sem se in ko sem povedal to tudi bolgarskim učiteljem, so se še oni do solz nasmejali. Vedel sem, da so na vzhodu vecji gosto« ljubneži, kot na zapadu. A za učiteljski stan sem bil prav radoveden, kakšen neki mora biti Predstavljal sem si ga, kot nekakega bolj» šega kmeta, ki hodi v opankah, pa ni preveč izobražen, vendar pa dbbričina od nog do glave. Oblekel sem se v najboljšb obleko, da bi se že oddaleč razlikoval od njih in vzbujal veliko pozbrnost. Pa glej smble! V najbolj elegantni obleki in v trdem ovratniku, ki sem si ga takrat prvič v življenju nataknil in v svilenih nogavičkah, sem bil ravno takšen, kot — bblgarski kolegi. Takoj so me vprašali: »Zakaj pa ni pri* šel tudi vaš pevski zbor?« »Mislim, da bo kmalu prišel čas, ko bbmo prišli mi k vam, vi pa k nam!« »Zivela Jugbslavija!« so mi klicali učitelji in tudi drugi, kjerkoli sem se pokazal. Ravno tb sem pa hotel tudi slišati, da se prepričam, v koliko je pri njih razvita jugoslovenska misel. »Vi morate biti naš gost!« so mi rekli pri Bolgarskem učit. sejuzu. »Kolikor časa bbste v Sofiji, imate v našem domu na razpolago brezplačno stanovanje!« Čeprav sem bvl lepo napravljen, vendar nisem smel biti tako pre= vzeten, da bi se branil gostbljubnosti. »Pa po= vejte tudi vašim pevcem, da kadar pridejb, imajo pri nas vse na razpolago!« tako so mi še rekli. Meni pa ni šlo iz glave, da pri obleki nisem prodrl. Mislil sem in mislil, kje bi našel kako drugb razliko med našim in njihovim učiteljstvbm, da bi jim mogel prikazati naš majhen narod v impozantnejši obliki. Pa sem jih vprašal, kako izbbrazbo imajo. »Pet let učiteljišča!«, so mi rekli. Skoro me je vrglo. (Takrat smo imeli pri nas še štiri letnike učiteljišča). »Navsezadnje bodo Bol= gari še pred nami. Pa saj šole niso vse. Poti« pal bom, kaj znajb. Tam jih bbm pa ujel,« sem si mislil. Pograbil sem kaj esperantskega, malb po^ nosljal francbsko in jo udaril po nemško. Pa francbsko so znali vsi bolj kot jaz. Hitro sem potisnil razgovor na mbderno šolb in tu so mi natresali imena najboljših evropskih in ameriških pedagogov, med njimi imena, ki jih nisem še nikoli slišal. Tako sem sprevidel, da najlepše opravim, če o tem čistb mblčim, sicer bodo uganili, da prav za prav veliko manj vem, kot oni. Trdno pa sem sklenil, da ne bom nikdar več — nikogar pbdcenjeval. A kljub vsem tem smolam, sem se v So* fiji hitro udomačil. Tudi jezik sem si hitrb osvojil, saj je tako sličen našemu, da bolj ne more biti. Koncem drugega meseca me ni ni« hče ločil od Bolgara in zgodilo se mi je, da na meji nisem znal več srbščine, čeprav sem jo poprej precej dobro zavijal. Pa še ko sem prišel v Beogradu skupaj s Slovenci, sem za« mešaval bolgarske besede. Kaj takega se mi še ni zgodilo. Prav nerodnb mi je bilo in nehote mi je prišlo na misel tisto slovensko dekle, ki je bilo dva meseca v Zagrebu pa ni znala nič več slovensko in tudi svojih bližnjih ni pb» znala. Ko je prišla domov, je najprej vpra* šala mater: »A ste Vi moja majka?« S tem sem mislil le omeniti ,kakb blizu je bolgarščina našemu in ostalim jugosloven« skim jezikom. Ves mesec sem stanoval v učiteljskem domu. Pa čez dan nisem bil nikdar doma. Vedno so me kblegi vodili okrog. Niti za tre» notek nisem bil brez druščine, da sem si vča« sih že prav zaželel samote in nekoliko miru. Če živi tujec v glavnem mestu, si lahko ustvari približno sliko narodovega mišljenja in življerga, vendar popolne nikakor ne. Ker pa sem hotel, da poznam Bolgare in Bolga* rijo, sem jb mahnil po državi. Najprej sem se vozil po južni strani in sem se ustavljal v Plovdivu, Stari Zagori, Kazanliku in Burgasu. Pb Črnem morju sem se prepeljal v Varnb. Nato pa po severni strani v Trnovo in Ple» ven in zopet nazaj v Sbfijo. Seveda bi se bil še prav rad vozil bkrog, če bi imel dbvolj ča= sa in — denarja. Kamor sem se pokazal, sem šel iz rok v roke in bratski kolegi niso vedeli kaj bi mi še pokazali in mi napravili, da bi dokazali svojo in narodno gostoljubnost. Edina sreča, da sem učitelj in da sem se obrnil na svoje stanovske tovariše, ker nihče bi mi ne mogel pri mojem smotru bolj pomagati, kot so mi oni, kajti oni imajo neomajen ugled, moč in dostop v vsa* ko družbo. Pbvsod so se zanimali za vse kar je slo* venskega in še posebno za naše šolstvo in našo narodno pesem. Povsod so ponovno va= bili naš učiteljski pevski zbor. Sedaj, ko imamo političen sporazum, ni samo dana popolna svoboda, ampak je naša naloga, da to storimo. Naša naloga je, da pbtrdimo in utrdimo sporazum s tem, da s pesmijo zbližamo tudi srca ljudskih mas. 'Dva meseca sem bil v Bolgariji, pa sem našel povsod isto postrežljivost, isto gbsto* Ijubnost. Povsod sem naletel na kolege široke in odprte slovanske duše. Povsod smo prišli prisrčno skupaj in povsod smo se istbtako prisrčno poslbvili. Povsod sem se čutil kakor doma in kakor med svojimi najboljšimi pri^ jatelji. Nikjer nisem našel nacionalnega šo* vinizma. Nikjer nisem slišal sovražne besede, ali videl sovražnega pogleda. Najboljši dokaz, da je res takb, je moja koža, ki je še sedaj cela in zdrava in če mi zdravje ne bo še pošlo iz domače zaloge, po« tem jo bom še mahnil proti Črnemu morju. —zič.