Knliževnost. Fran Milčinski: Tolovaj Mataj In druge slovenske pravijice, S 15 risbami Ivana Vavpotiča. — 1917 v četrtem letu vojne — da bi bilo zadnje -- in vojna zadnja ! • — Založila Tiskovna zadruga v Ljnbljani. Natisnila BNarodna Tiskarna". Str. 147. Cena 5"20 K in 10 °/0 knjigotržne draginjske doklade. — V tej zbirki nadaljuje Milčinski z vencem pravljic, ki ga je zacel povijati iz cvetja narodnega blaga s Schvventnerjevo izdajo. Tudi to delo mu je uspelo oblikovno in vsebinsko. Snov je spretno obdelana v tehniki narodne pravljice (n pr.: preteklo je devet dolgih mesecev, desetega en dan; ali: preteklo je devet let, desetega en dan, kar se večkrat ponavlja). Besedni zaklad je bogat in pester. Pravili so mi, dasomorali bralci na pomoč jemati Pleteršnikov slovar: ena zakladnica odpira vrata vdrugo zakladnico; vendarle smo bogati! Spominjam se ob tej priliki, kar mi je pravil pokojni Anton Medved. Pravil mi je, kako je iskal po Pleteršniku jekla in kremena, da je gradil z njiju mogočnost in vekovitost verzov svojih dram (Kacijanar, Za pravdo in srce). Milčinski Ijubi po večini resno, plemenito snov (ljubezen staršev do otrok, ljubezen otrok do staršev; junaštvo, poštenost, odkritosrčnost, značaj); a celo tam, ko je sila in prilika strašna in divja, ljubeznivo zapoje sviralo njegovega lahkega, prirodnega humorja, ker je ravno" zaraditega tako učinkovit, ker je samoroden in zato povsod uspešno doigra svojo vlogo, kamorkoli mu naravna strelico in kjerkoli mu odpre torbo ekonomični režiser. «Poldrugega Martina" sem slišal že od matere doma v otroških letih; smejal sem se nerodi, ko je metala volovske oči po cerkvi. In danes nič manj dobrodejno ne deluje knjiga name, ker je dajanje tako izrazito, da prezremo njegov izvir — v temo zatopljenega duha. Zato je ucinek smeh, namesto da bi bilo pomilovanje. Enako je z Butalci, ki bi jih pa rajši ne videl v knjigi. Vsaj nImenitna kupčija" bi morala brezpogojno iz nje, ker odločno kvari okus. Kakor nam pričajo obe knjigi Milčinskega pravljic, je naš životvorni pravljicar temeljito udomacen v bogastvu naše narodne pesmi. Ali bi ne bilo hvalevredno delo, da izbere in izda v origlnalu tiste, ki se mn zde primerne krogu, kateremu je napisal svoje pravljice v prozi? Mislim da! — Knjigo je opremil z risbarai Vavpotič, umetnik dobrega slo- vesa. Večinoma hvali tudi to delo mojstra. A nekaj ilustracij je pretemnih in prenasičenih, da ,od dreves ne vidimo gozda". Taka je druga slika k nTolovaju Mataju", dalje nSojenice in cigan" in nJurko je iskal strahu". To šodbo mi narekujejo reprodukcije. Original bi utegnil soditi drugače. V splošnem je knjiga med najlepšimi, ki nam jih je dal vojni cas. Tista hrupna in kramarska reklama je bila čisto odveč. Kvečjemu, da je učinkovala nasprotno: razocarala je tistega, ki sodi delo po reklami! E. G a n g 1.