Eno leto učitelj v hribih. Izkusil wl—n. (Konec.) Trikrat na teden je šel poštni pot v Sokolovec: Kako nestrpno sem pričakoval pošte in kako hlastno sem popadel številke ,,Slov. Naroda". In kako hudo mi je bilo, kadar zaradi zametov sel ni mogel na pošto! Tisti dan nisem bil kar nič razpoložen. Gričar se je večkrat primajal v moje stanovanje, da setn mu povedal iz časopisa kako novico. PosluŠal me je z ušesi in očmi. ,,Jaz pa pravim", je dejal večkrat, ,,da bodo le enkrat riberalci zmagali, saj se vidi, da ti krerikalci ne delajo prav. Poglejte, učitelj, v naši vasi je pravzaprav samo en krerikalec, to je tisti Špan, vsaj ga poznate, ko je njegovega sina v gozdu strela ubila in njegova punca hodi k vam v šolo. In tega tudi vselej župnik Polh obišče, kadar pride sem otroke učit. Jaz vam rečem, učitelj, da pred petimi leti so bili na Bukovcu še sami krerikalci, zdaj pa če je še tista Lešnikarica, ki vam daje mleko, in pa Span, ki je bil že tolikrat zaprt in že pod kriminalom je bil." — ,,Pri lanskih. volitvah so se Bukovčani dobro obnašali," pravim jaz. nSaj je bilo še slišati, da misli tudi Špan riberalno voliti, pa mu je gospod obljubil najlepšo hojo v gozdu, če bo z njim potegnil. Pa pravzaprav mi še Špana ne maramo, naj ga ima le Polh." Tako je govoril Gričar pri raznih prilikah. Ker sem se nekje že dotaknil miaje romantike, naj sledita še dva žalostna dogodljaja iz mišjega življenja pod mojo streho. Na polici v kuhinji sem imel različna jedila v papirnatih zavitkih, zlasti pa vsakovrstnih testenin iz priznane notranjske firme Žnideršič in Valenčič. Neki večer zašumi nekaj v zavitku, v katerem je bil riž. nTi mi pa ne uideš, predrzna stvarca!" Hitro stianem zgoraj zavitek, tako da je bil izhod miški zaprt. Brez velikih ceremonij jo obsodim na smrt. V štedilniku je bil ogenj, in tja vržem zavitek z rižem in hudodelko. Obsodili me boste, da sem bil nečloveški. Macke ni bilo. No, morda bi bila to prirodna smrt, če bi prišla v mačje kremplje? Pri tem krutem činu sem se nehote spomnil srednjeveških grmad in stresel sem se. Druga grozna nesreča se je pripetila miski, ki je šla v lonec mast okušat. Lonec je bil zaprt z deščico, ki jo je tlačil kamen. Hotel sem speči klobaso, zato lonec odprem, da bi zagrabil žlico maati. Ali kako se uatrašim, ko ae moje oči arečajo z dvema svetlo-črnima očescema. Pa tudi uboga stvarca 8e je ustrašila. nTudi ti mi ne smeš uiti!" Sodba: smrt na ognju. V hudo žerjavico streaem avojo žrtev. Vesele misli so se ji porajale, ko skoči iz lonca. Ali — o joj! — že je padla v žerjavico. Kdo bi ai mislil kaj takega: miška akoči iz štedilnika in se počasi kobaca proti Iuknji. Dasi rai je ušla, vendar sem bil prepričan, da je takoj poginila za opeklinami. Odalej me miške niso več tako nadlegovale. Zadnjo je menda vjel pea tovariša Miška, ko me je ta posetil. V zahvalo zato aem psa pogladil prav prijateljski. Toda se tisti večer sem ae prepričal, da ni zaslužil pobrale. Posodo, v kateri aem imel ahranjeno mleko, sem našel prazno. Med tem, ko sva s tovarišem pri harmoniju sedela, je izpil kužek mleko, misleč menda, da je naatavljeno zanj. Marsikaj bi še lahko povedal o tragični usodi Ijubeznivih mišk, pa to naj zadostuje. Te so bile ponoči moje tovarišice. Masti, v kateri sem zalotil tatico, nisem več rabil. Lonec sem postavil na atedilnik, da se je mast stopila, potem sem jo izlil skozi okno. Tako sem uničil marsikateri zavojček z vsebino vred, če sem zapazil v njem kaj misjih ostankov. Pred mišimi ni bilo varno nič. Že to je bil razlog, da sem začel premišljati, kako bi izpremenil avoj žaloatni položaj. Izpremenil sem ga. Videli pa boste, da sem prišel iz dežja pod kap. Kuharije sem se tako naveličal, kakor se naveliča resen mož poslušati aitno, zgovorno klepetuljo. Vprašal sem nesnažno Katro, če bi me vzela na hrano. Vzela me je. Neanažna Katra je bila šibka ženica, drobnega in auhega obraza. Lepa ni bila. Pa to je poatranaka stvar. Hodila je vedno v strganem krilu in poleti bosa. Snaga in red ji je bila deveta briga. Upal aem, da jo jaz navadim snage. Njen mož, dolg pa precej močan človek, je bil malokdaj doma. Pri kosilu mi je rad družbo delal. Da sem imel boljšo slast, je zvečil tobak in pljuval je, kakor bi voda tekla iz brizgalnice. Pa daleč je pljnnil, daleč ! Kaj menite, od peči pa do mize pljuniti ali obratno, tega ne ume vsak voznik. Preden se je pridušil, je pljunil v kot ali sredi kuhinje, to ni bilo tako natančno kakor na kmetih. Pa tudi žena ae je znala pridušati, akoravno je obiskovala nekje na Notranjskem samostansko šolo. Pri štedilniku je bilo par desak na stoleh, na teh pa alama. To je bila otroška poatelja. In to je bilo jako praktično. Mati je kuhala, otroci so zraven štedilnika ležali. Ce ae je kateremu kaj ponesrečilo — v mialih imatn tistega Ribničana v pravljici — nič zato. ,,Kaj si naredil!" ga je posvarila mati, in vae je bilo pozabljeno. In če je kateri paglavec segel z umazano roko v jed, ki je bila meni namenjena, je slišal opomin: BPusti, bubec, tojeza goapoda!" Pogrnili so mi navadno v kuhinji. V kotu je bila debela, stara miza. Ta ni bila nikdar prazna. Pozabil sem že, kaj vae sem videl na nji. Ključ, veriga, krtača, goapodarjeva nfajfa," goapodinjin predpaanik, fantov klobuk, to je bilo kaj navadnega. Ko je žena Neanaga pogrnila zame, potisnila je vae te reči na drugi konec mize. V zibelki je ležalo dete. Prav prijeten vonj ni puhtel  od tam. V kotu si videl plenice, v katerih je bilo kaj zavito. Mokre plenice pa so se sušile pri štedilniku. Dolgo je moral otrok jokati, da ga je vzela iz zibeli. Peatovala je nagega, k večjemu če ga je akušala zaviti v predpasnik, ki pa je bil navadno raztrgan. Vsa vas ae je zgražala nad tem. Gričarica ji je poslala nekoč nekaj cunj, da bi otroka zavijala, pa to ni pomagalo nic. Paganček je moral biti nag. Večkrat aem jo kregal radi take malomarnosti in neanage, pa videlo ae je na njenem temnem pogledu, da kratko in malo z mojim poukom ni zadovoljna. Novega reda me je naučila neanažna Katra. Večkrat sem moral koaila čakati do tri četrt na eno in jeati sem moral zmrzel krompir. Bil je sladak, kakor s cukrom potrošen. Svinje ga niao marale. Slabo se mi je godilo prej, ko aem ai aam kuhal, a mnogo alabše se mi je godilo sedaj." „0, ljub, ljnb, ljub, o ljub moj mož, kako j' b'lo lušno v tvojmu koš'", je fantaziraia žena, ko jo je mož vrgel iz koša v lužo. Če me je obiskal tovariš Rjavec iz Hrastovca ali Miako iz Smrekovca ali pa tudi dacar iz Hruševca, jih niaem mogel odvesti v gostilnico h Katri, ampak poatregel sem jim sam a črno kavo in alivovcem. Ko je pa prišla pomlad ter ae pot do Korenja osušila, aem plačal Nesaagi za izborno postrežbo ter ael na hrano v Korenje, kjer je imel Ivanetič izborno kmetiško gostilnico. Vsak dan dvakrat sem moral premeriti 20 minut dolgo pot in precej atrm klanec pred vasjo. Vea moker sem bil, ko sem prišel k Ivanetiču. Tudi to je bilo mučno. Trpel sem, ker mi je bilo znano, da prebije potrpljenje železna vrata. Preden je nastopila jeaen, sem dobil dekret za boljse meato, za Razpotje. In aedaj službujem tu, kjer rad premišljam avoje muk polno življenje na Bukovcu. Preden končam, ae moram apomniti še Suhača v Hrastovcu. Ali me ni neke nedelje iztiral iz zakriatije, torej iz cerkve, češ, da sem prišel prepozno ? Ubogi bukovaki učitelj! Sedem kilometrov daleč aem prišel k maši, pa atopil sem v zakristijo takrat, ko je kaplan bral ,,Asperges me". Torej zamndil niaem nič. Vrata za menoj je zaklenil. Njegov fanatizem mu je akodoval. Njegovi pristaši so ga začeli mrziti. Tudi Prevzvišenemu je bilo končno prevee. Prišel je oaebno v Hrastovo, daje preiskal čudne, po Suhaču zapletene razmere. čez osem dni je moral fanatik zapuatiti Hraatovo. Suhač, ki si je privoačil Rjavca na prižnici, je šel, ta pa je ostal.