v' O raziuerah v Ormožu. Na Silvestrov večer je bilo v čitalnici ormoški vse navdušono, sosebno pa smo z veseljem pozdravili trgoviške gasilce. Ko jo ura udarila dvanajst, vzel je predsednik slovo od starega leta ter pozdravil novo. Tudi mi ga pozdravljamo, ker gledamo z boljšo nado v bodočnost, tembolj, k^jfije v. starem letu marsikateri napor ostal brez uspeha, marsikatera brezbrižnost se kaznovala, narodna popustljivost nam vsekala novih ran, in ker imamo obžalovati zgubo narodno delajočih močij. V prvej vrsti se je politično lokalno življenje ormoških Slovencev sukalo okoli nemške šole in pa občinskili volitev. Med tem, ko se branip vsi življi zoper ustanovljenje nemške šole, storilo se ni v obziru občinskih volitev čisto nič; da, slovenskd stranka se istih niti ni udeležila, četudi bi morala ona pri najmanjšem delovanju imeti naravno večino. Nepodučeni bi se gotovo vprašal, na kak načln se nemščina vzdržuje v Ormožu, kjer vcndar stanuje slovensko Ijudstvo? Premotrujmo nekoliko razmere. Mestni zastop je v rokah Ijudij, kateri so se s časom tukaj naselili, ali kojih predniki so priromali iskat gostoljubnosti, katero so pri predobri naravi ljudstva tudi našli. S polnimi »žaklji« denarja hočejo gospodovati, hočejo širiti isto nemštvo, brez kalerega po njibovem mnenju človek ni človek. Te razmere so narasle do neznosnosti. Za njihovo označenje zadostuje, če povemo, da se je gostilničav in znani kričač B. izrazil pred kralkim proti nekemu Slovencu, kaleri je po naključbi zablodil tja: »Ich brauche keine Windischen, — Ne potrebujem Slovencev.« Ta človek, ki si je le s slovenskim denarjem spravil premoženje, na tak način napada Slovence, ali ni to žalostno in značilno za tukajšnje razmere? In vendar Se zahajajo v to , gostilnico slovenski kmelje. Zvedeli smo tudi, da je Jsilo na Silvestrov večer, kojega je tudi čitalnica' slovesno obhajala, mnogo Slovencev pri zabavnem večeru «Mannergesangsverein-a<, posebno pa, da so se iz narodne pušinske občine našli neka^ teri, ki so šli tja tlačanit. .Tem Ijudem bi zaklicali izrek tega gostilničarja: »Jaz ne potrebujem Slovencev«. Kakor povsod, nazadujeludi pri nas gospodarstvo in temu je največ kriv tuji upliv. Prijatelje inzaveznike najdemo ?ario med somiSljcnlki, dobrc sv6te dajaio nam l:dikn s -ti ¦<¦ ' IVaiVlo *.'"¦. > '¦: svuiiill i; n le(l.'n uuveljati i;i i. inti povsou. susvil naj o tc ,11 poduui soseda, potem se začne blagostanje, mir in zadovoljnost med vsemi slojevi. Mi imaino, hvala Bogu, lukaj Ijudi, kateri se ne sramujejo svojega roda, kateri so iv. marsikaj žrtvovali za slovpnski narod for Irppli jirccriianja: imenujeinu iika, ;.;g. <ii>nizi'< \n ':) k!na. '/. za ,o>' 'n]cii: smemo tudi reči, da se vsi boljši krneljo zbirajo izključno v gostilnici, oziroma Irgovini teh dveh. Poleg njih iinamo še samo goMilnico g. Kandriča na »Lenti«, kainor labko zahaja vsak Slovenec, ne da bi slišal oholi izrok: »Jaz ne polrebujcm Slovencev«. Opozarjamo vse iSlovence ormoškega okraja, da si resno premislijo slališče, katero morajo zavzemati. V njih liči moč in mozog naroda, od njih je odvi.sen razvitek narodne bodočnosli orraoških Slovencev. Nas je premalo, da bi mogli ugonobiti r.asprotnika, a če smo edir.i in složni, Lude Za danes sem vam razložil samo loliko, da vesle, zakaj si Nemci upajo prositi celo nemške šole, katera bo le nepotrebno breme. Krivi smo si sami, a to krivico moramo popraviti sami. A vsem zavednim Slovencem kličemo: Podučujte moža za možein, da bo znal vsak, da so časi resni, da je napočil tudi za ormoški okraj čas delovanja, Sirite povsod geslo: Svoji k svojim! Ormoški Slovenec.